Zavračanje Evolucije

Priročnik za študente, starše in učitelje, ki kljubujejo najnovejšim argumentom za evolucijo

by Jonathan Sarfati, Ph.D., F.M.

Poglavje 2: Variacija in naravna selekcija proti evoluciji

To poglavje primerja modela evolucije in stvarjenja in zavrača napačno razumevanje obeh. Glavna točka je splošna praksa Poučevanja o evoluciji in o naravi znanosti, da vse spremembe v organizmih imenuje ‘evolucija.’ To knjigi Poučevanje o evoluciji omogoča, da trdi, da se evolucija dogaja tudi danes. Vsekakor zagovorniki stvarjenja niso nikoli oporekali, da se organizmi spreminjajo; razlika je v vrsti sprememb. Ključna razlika med obema modeloma je, ali so opazovane vrste sprememb take, ki spreminjajo delce v človeka.

Evolucija

Evolucija tiste vrste, ki spreminja ribo v filozofa, zahteva, da se nežive kemikalije same organizirajo v organizem, ki je sposoben samo-razmnoževanja. Vse vrste življenja so domnevno izšle po naravnih procesih iz te ‘preproste’ življenjske oblike. Da bi to lahko delovalo, bi moral obstajati proces, ki bi lahko ustvaril genetsko informacijo tudi v današnjih živih bitjih. Poglavje 9, ki govori o ‘Načrtu’, prikazuje, kako enciklopedična je ta informacija.

Kako si torej evolucionisti zamišljajo nastanek te informacije? Prvi organizem sposoben samo-razmnoževanja naj bi izdelal kopijo samega sebe. Evolucija prav tako zahteva, da kopiranje ni vedno popolnoma natančno – dogajajo se napake (mutacije). Vsaka mutacija, ki organizmu omogoča, da zapusti več potomcev, sposobnih samo-razmnoževanja, se bo prenašala skozi generacije. Ta ‘diferencirana reprodukcija’ se imenuje naravna selekcija. Če povzamemo, evolucionisti verjamejo, da so vir novih genetskih informacij mutacije, ki jih razporeja naravna selekcija – neo-darvinistična teorija.

Stvarjenje

Drugače kakor evolucionisti pa zagovorniki stvarjenja, izhajajoč iz Biblije, verujejo, da je Bog ustvaril različne vrste¹ organizmov, ki se razmnožujejo “po svojih vrstah” (Gen 1,11–12, 21, 24–25). Vsaka od teh vrst je bila ustvarjena z velikansko količino informacij. V prvotnih bitjih je bila informacija dovolj raznolika, da so se njihovi nasledniki lahko prilagodili na zelo različna okolja.

Vsi organizmi, (ki se razmnožujejo spolno), imajo svoje genetske informacije shranjene v obliki parov. Vsak potomec podeduje polovico genetskih informacij od svoje matere in polovico od svojega očeta. Tako torej obstajata na vsaki lokaciji (locus, množina loci) po dva gena, ki kodirata določeno karakteristiko. Organizem je lahko na določeni lokaciji heterozigotski (heterozygous), kar pomeni, da nosi različne oblike (alel) tega gena. Tako npr. lahko kakšen alel kodira modre oči, medtem ko drugi kodira rjave oči; eden lahko kodira krvno skupino A, drugi krvno skupino B. Včasih je učinek dveh alelov kombiniran, drugič pa ima vpliv na organizem samo en alel (imenovan dominanten), medtem ko ga drugi nimajo (recesivni).

Pri ljudeh imata obe polovici, materina in očetova, po 35000 genov (po Projektu človeškega genoma). To je informacija je po obsegu primerljiva tisoč knjigam s po petsto stranmi (tri milijarde baznih parov, kot pravilno izjavlja Poučevanje o evoluciji na strani 42).

Strastni neo-darvinist Francisco Ayala poudarja, da imajo ljudje danes povprečno heterozigotnost 6,7 ( angl. ‘’average heterozygosity of 6,7 percent’’).² To pomeni, da ima na vsakih tisoč genskih parov, ki kodirajo poljubne lastnosti, 67 parov različne alele, kar pomeni skupno 2345 heterozigotskih lokacij. Tako lahko vsak posameznik proizvede velikansko število različnih možnih spermijev ali jajčnih celic – 2²³⁴⁵ oziroma 10⁷⁰⁶.

Število atomov v vsem znanem vesolju je “samo” 10⁸⁰ , kar je v primerjavi skrajno malo. Tako torej za kreacioniste ni noben problem pojasniti, kako so prvotne ustvarjene vrste lahko povzročile tolikšno število različnih variacij. Dejansko naj bi prvotno ustvarjene vrste imele še veliko večjo heterozigotnost kakor njihovi moderni, bolj specializirani potomci.

Nič čudnega torej, da je Ayala poudaril, kako večina variacij v populaciji izhaja iz premetavanja predhodno obstoječih genov, ne iz mutacij. Mnoge variacije se lahko pojavijo preprosto iz združitve dveh, prej skritih recesivnih alelov. Kljub temu pa Ayala verjame, da je genetska informacija konec koncev prišla iz mutacij, ne stvarjenja. Njegovo prepričanje je v nasprotju s teorijo informacij (glejte ‘Načrt’, 9.poglavje).

Propadanje od popolnosti

Pomemben vidik kreacionističnega modela je pogosto prezrt, a je bistvenega pomena za pravilno razumevanje stvari. Ta vidik je propadanje nekoč popolnega stvarjenja. Zagovorniki stvarjenja verjamejo v to, ker Biblija izjavlja, da je bil svet ustvarjen popoln (Gen 1,31) ter da sta smrt in propadanje prišla na svet zato, ker je prvi človeški par grešil (Gen 3,19; Rim 5,12, 8,20–22; 1 Kor 15,21–22,26).

Kot je prikazano v prejšnjem poglavju, vsi znanstveniki razlagajo dejstva v skladu s svojimi predpostavkami. Iz premise o popolnosti, ki ji sledi propadanje, sledi, da so mutacije, kot bi pričakovali od napak pri kopiranju, uničile nekatere prvotne genetske informacije. Mnogi evolucionisti navajajo domnevno nepopolne strukture kot ‘dokaz’ za evolucijo, čeprav je to bolj kot argument za evolucijo v resnici argument proti popolnemu načrtu. Toda mnoge domnevno nepopolne strukture lahko razložimo tudi kot propadanje nekoč popolne strukture, denimo oči slepih bitij v jamah. Kakorkoli, to ne more pojasniti, kako je vid sploh lahko nastal.³

Prilagajanje in naravna selekcija

Prav tako se je nekoč popolno okolje poslabšalo v bolj krutega. Bitja so se prilagodila na ta nova okolja in to prilagajanje je privzelo obliko čistke nekaterih genetskih informacij. To je seveda naravna selekcija – evolucionisti nimajo monopola nad tem. Dejansko je zagovornik stvarjenja Edward Blyth pomislil na to možnost petindvajset let pred izidom Darwinovega Izvora vrst. Vendar pa je Blyth, drugače od evolucionistov to imel za proces ohranjanja, ki odstranja okvarjene organizme in tako ohranja zdravje populacije kot celote. Naravna selekcija bi bila lahko ustvarjalna samo v navezi z mutacijami, ki hipotetično pridobivajo informacije.

Na primer, prvotna vrsta pes/volk je verjetno imela informacije za široko raznovrstnost dolžine dlake. Prve živali so verjetno imele dlako srednje dolžine. V poenostavljenem primeru, ki je prikazan zgoraj,⁴ je pod vsakim psom prikazan en genski par, ki se pojavlja v dveh možnih oblikah. Ena oblika gena (L) nosi navodila za dolgo dlako, drugi (S) pa za kratko.

V prvi vrstici začenjamo križanje živali, ki imajo srednje dolgo dlako (LS). Vsak potomec teh psov ima dva gena, pri čemer lahko prejme po enega od obeh genov staršev.

V drugi vrstici vidimo, da imajo potomci lahko kratko (SS), srednjo (LS), ali dolgo (LL) dlako. Zdaj pa si predstavljajte drastično ohladitev klime (kot v ledeni dobi). Preživijo samo tisti z dolgo dlako, ki zaplodijo naslednjo generacijo (tretja vrstica na sliki). Torej bodo od takrat dalje imeli vsi psi dolgo dlako. Bodite pozorni na:

1. Zdaj so prilagojeni na svoje okolje.
2. Zdaj so bolj specializirani od svojih prednikov v prvi vrstici.
3. To se je zgodilo s pomočjo naravne selekcije.
4. Noben nov gen ni bil dodan.
5. V resnici so se v populaciji nekateri geni izgubili – to pomeni, da se je dogodila izguba genetske informacije, kar je ravno nasprotno od tega, kar potrebuje evolucija od mikrobov-do-človeka, da bi bila verjetna.
6. Zdaj je populacija manj sposobna prilagoditve na naslednje spremembe okolja – če bi klima postala vroča, bi se psi verjetno pregrevali, ker nimajo več genetske informacije za kratko dlako.

Pri organizmih, ki se razmnožujejo spolno, nastane drug proces izgubljanja informacij – se spomnite, vsak organizem podeduje samo polovico informacij od vsakega svojih staršev. Na primer, zamislite si človeški par z enim samim otrokom, kjer ima mati krvno skupino AB (kar pomeni, da ima oba alela, A in B), oče pa krvno skupino O (oba alela sta O in recesivna). Tako bo otrok imel bodisi AO ali BO alela, torej mora v otrokovi genetski informaciji manjkati bodisi A ali B alela. Tako otrok ne bo mogel imeti krvne skupine AB, ampak bo imel bodisi A bodisi B.⁵

Velika populacija bo manj verjetno izgubila osnovne gene, ker imata oba starša običajno veliko kopij genov (npr. v njihovih bratih in sestrah ter bratrancih in sestričnah). Toda v majhni, izolirani populaciji, je verjetnost izgube informacije z naključnim mešanjem višja. To se imenuje genetski drift. Ker bi novi mutirani geni začeli v majhnem številu, je precej verjetno, da bodo z genetskim driftom uničeni, četudi bi bili koristni.⁶

V skrajnih primerih, ko je izolirana ena sama breja samica ali en sam par, če ju je npr. veter odnesel ali naplavila voda na samotni otok, ji bo morda primanjkovalo večje število genov glede na prvotno populacijo. Ko bodo torej njuni potomci napolnili otok, bo nova populacija drugačna od stare, imela bo manj informacij. To se imenuje founder effect [učinek ustanovitelja] .

Izguba informacij preko mutacij, naravne selekcije in genetskega drifta lahko včasih povzroči v različnih majhnih populacijah izgubo tako različnih informacij, da skupaj ne morejo več zaploditi rodnega potomca. Ti dve populaciji se zdaj imenujeta različni vrsti. Na primer, sprememba petja ali barve lahko pri pticah povzroči, da nič več ne prepoznajo spolnega partnerja, tako da se nič več niti ne poskušajo križati. Tako nastane nova “vrsta.”

Potop

Še en vidik kreacionističnega modela je biblijski nauk iz Geneze, poglavja 6 do 8, da je bil cel svet potopljen pod vodo in da so bili na Noetovo barko rešeni samo samec in samica vsake vrste kopenskih vretenčarjev, (živali z biblijski življenjem v smislu hebrejske besede nephes). Nekaj ‘čistih’ živali je bilo sedem po številu (Gen 7,2). Biblija tudi uči, da je ta barka pristala na gori Ararat. Iz teh predpostavk kreacionisti sklepajo, da so se te vrste pomnožile in razširile po vsej zemlji. ‘Founder effect’ bi bil nekaj običajnega in od mnogih ‘vrst,’ bi vsaka povzročila številnim današnjim ‘vrstam.’ (Ustvarjanje vrst, ki jih je povzročila geografska izolacija, se imenuje alopatria).

Primerjanje obeh modelov

Potem ko pravilno razumemo kreacionistični model, je šele možno analizirati ‘dokaze’ za ‘evolucijo, kot sodobni proces’ kakor je predstavljen v knjigi Poučevanje o evoluciji na straneh 16–19. V pomoč naj bi nam bile tri skice na sledeči strani.

Domnevni dokazi za evolucijo v delovanju

Ta del bo obravnaval nekatere primere, ki so bili uporabljeni v knjigi Poučevanje o evoluciji in prikazal, da se bolje prilegajo kreacionističnemu modelu.

Odpornost na antibiotike in pesticide

Knjiga Poučevanje o evoluciji trdi na straneh 16–17:

‘Nenehna evolucija človeških bolezenskih organizmov je povzročila enega najresnejših zdravstvenih problemov s katerim se soočajo človeške družbe. Mnoge vrste bakterij so postale vedno bolj odporne na antibiotike, ker je naravna selekcija ojačala odporne vrste, ki so se pojavile po naravni poti genetskih variacij.

‘Podobne zgodbe hitre evolucije se pojavljajo na mnogih različnih organizmih. Podgane so razvile odpornost na strup warfarin. Mnoge vrste mrčesa in drugi agrarni škodljivci so razvili odpornost na pesticide s katerimi so jih včasih uničevali – celo na kemijsko obrambo, genetsko vneseno v rastline.’

Slika 1: Evolucijsko ‘drevo’—ki predpostavlja, da so vse današnje vrste potomci skupnega prednika, (ki se je sam razvil iz nežive materije). To je v resnici vse za kar gre pri evoluciji.

Slika 2: Domnevna kreacionistična ‘trata’—to je karikatura kreacionizma, kot jo predstavlja knjiga Poučevanje o evoluciji—‘vrste’ po Genezi so bile iste kakor današnje.

Slika 3: Resnični kreacionistični ‘sadovnjak’—sčasoma se je pojavila raznovrstnost glede na prvotne ‘vrste’ po Genezi (kreacionisti jih pogosto imenujejo baramin, v hebrejščini bara = ustvariti, in min = vrsta). Večina dokazov za variacije, ki so predstavljeni v Poučevanju o evoluciji, zavrača stvarjenje po verziji slamnatega strašila na sliki 2, toda se popolnoma sklada z resničnim modelom kreacionističnega ‘sadovnjaka’.

Toda kaj ima vse to opraviti z evolucijo novih vrst, z novimi genetskimi informacijami? Popolnoma nič. Kar se je dogodilo v mnogih primerih, je to, da je nekaj bakterij domnevno imelo gene odpornosti na antibiotike. Dejansko pa so se nekatere bakterije, ki so jih pridobili iz odtaljevanja virov, zamrznjenih dolgo pred tem, ko je človeštvo odkrilo antibiotike, izkazale, za odporne na antibiotike. Ko uporabimo antibiotike na populaciji bakterij, poginejo vse, ki niso odporne in vse njihove genetske informacije propadejo z njimi. Preživele bakterije imajo manj informacij, vendar so vse odporne. Isto načelo velja za podgane in mrčes, ki je razvil odpornost na pesticide. Naj ponovim, odpornost je bila že tu in bitja, ki je niso imela, so izginila.

V drugih primerih je odpornost na antibiotike posledica mutacij, vendar je v vseh primerih ta mutacija uničila del informacije. Morda se zdi presenetljivo, da uničenje informacije včasih lahko pomaga. Toda primer je odpornost na antibiotik penicilin. Bakterija navadno proizvaja encim penicillinase, ki uničuje penicilin. Količina tega encima je kontrolirana z genom. Navadno ga proizvede dovolj, da obvladuje vsak penicilin, na katerega naleti v naravi, toda bakterijo premaga velika količina, ki jo dajejo bolnikom. Mutacija, ki je onemogočila ta kontrolni gen, je povzročila povečano proizvodnjo penicillinaseja. To bakteriji omogoči da se upre antibiotiku. Toda v normalnih razmerah bi bila ta bakterija manj primerna, ker zapravlja svoje vire za proizvodnjo nepotrebnega encima.

Drug primer pridobljene odpornosti na antibiotike je prenos delov genetskega materiala (imenovan plasmids) med bakterijami, celo med različnimi vrstami. Vendar to še vedno pomeni uporabo vnaprej pripravljene informacije, ne pojasni pa njenega nastanka.⁷

Vrsta mrežekrilcev

Drug primer “evolucije” je podan na stani 17, kjer Poučevanje o evoluciji izjavlja:

‘Severnoameriški vrste mrežekrilcev Chrysoperla carnea in Chrysoperla downesi, sta se ločili od skupnega prednika šele nedavno po evolucijskem času in sta si zelo podobni. Razlikujeta pa se po barvi, ki odražata njuno različno bivalno okolje; parita se ob različnem letnem času.’

Ta izjava je v osnovi pravilna, vendar njena evolucijska razlaga ni edina možna. Kreacionistična razlaga je, da je bila prvotna Chrysoperla ustvarjena z geni za široko izbiro barv in vedenja ob parjenju. To je povzročilo nastanek bolj specializiranih potomcev. Specializacija pomeni, da je vsaka vrsta izgubila informacije za določene barve in vedenje. Ustvarjanje novih vrst (speciacija) brez pridobivanja informacij za kreacioniste ni noben problem.⁸ Prilagoditev/variacija pri Chrysoperli, ki ne vključuje nobenega dodatka nove kompleksne genetske informacije, ne pove ničesar o nastanku mrežekrilcev, kar je tisto, kar naj bi evolucija razložila.

Darwinovi ščinkavci

Na strani 19 Poučevanje o evoluciji trdi:

‘Posebno zanimiv primer sodobne evolucije zadeva 13 vrst ščinkavcev, ki jih je Darwin proučeval na otočju Galápagos in ki jih zdaj poznamo kot Darwinove ščinkavce. … Suša zmanjša količino oreščkov, ki jih je lahko odpreti, dovoljuje pa preživetje rastlin, ki imajo večja in bolj trdna semena. Suša torej favorizira ptice z močnimi in širokimi kljuni, ki lahko odprejo ta bolj trdna semena, kar povzroči populacijo ptic s temi lastnostmi. [Peter in Rosemary Grant iz Univerze Princeton] sta ocenila, če suša na otokih nastopi približno vsakih deset let, potem bi nove vrste ščinkavcev morda lahko nastale šele po okoli dvesto letih.’

Toda prvotna populacija ščinkavcev je imela široko raznovrstnost kljunov. Ko nastopi suša, ne morejo ptice z nezadostno močnimi in širokimi kljuni streti oreščkov, zato so uničene skupaj s svojo genetsko informacijo. Naj ponovim, nobena nova genetska informacija se ni pojavila, torej to ne podpira evolucije iz molekule do človeka.

Razen tega pa je hiter nastanek vrst (200 let) dober dokaz za svetopisemski model stvarjenja. Kritiki dvomijo, da bi se lahko vse današnje vrste vkrcale na Noetovo barko. Vendar pa bi bilo potrebnih le okoli osem tisoč vrst kopenskih vretenčarjev, kar bi zadoščalo, da dobimo tako širok izbor vrst, kakor obstajajo danes.⁹ Darwinovi ščinkavci kažejo, da ni potrebno dolgo čakanje, na nastanek nove vrste.¹⁰

Križanje v nasprotju z evolucijo

Na straneh 37 in 38 Poučevanja o evoluciji je primerjava umetnega križanja golobov in psov z evolucijo. Vendar pa je vse, kar rejci naredijo, da izbirajo iz informacij, ki so že prisotne. Na primer, čivave so vzredili z izbiro najmanjših psov za rejo skozi mnogo generacij. Toda ta proces odstrani gene za večjo rast.

Nasprotni proces pa bi iz iste predhodne pasje populacije vzgojil “nemško dogo”, tako da bi odstranili gene za majhno velikost. Vzreja je torej na ta način izločila mešanico informacij v ločeni liniji. Vsaka pasma ima manj informacij kakor prvotna vrsta psa/volka.

Mnoge pasme so tudi žrtve dednih problemov zaradi mutacij, na primer stisnjen gobček pri buldogu in mopsu. Toda izguba njihovih genetskih informacij in podedovani defekti pomenijo, da so rasni psi maj “primerni” v divjini, kakor mešanci; veterinarji pa nam lahko potrdijo, da čiste pasme trpijo zaradi več bolezni.

Dejansko pa se pasme psov lahko križajo, celo “Great Danes ” in čivava, torej so to še vedno ista vrsta. Nastajanje novih vrst za kreacioniste ni noben problem – glejte del o mrežekrilcih zgoraj. Če pa bi poznali nemško dogo in čivavo samo iz fosilov, bi ju verjetno klasificirali v različne vrste, če ne celo v različne rodove. Seveda pa brez človeškega posega se nemška doga in čivava ne bi mogla križati (ustvariti hibrid), torej bi ju v divjini lahko imeli za različni vrsti. Kreacionisti imajo pasje pasme za prikaz koliko variabilnosti je Bog vgradil v prvotno ustvarjeno vrsto psa/volka.

Darwin proti napačnemu modelu stvarjenja

Na straneh 35 in 36 knjige Poučevanje o evoluciji razpravljajo o nekaterih Darwinovih zapažanjih. Na primer, žive in fosilne pasavce lahko najdemo samo v Južni Ameriki. Tudi živali na otočju Galápagos so podobne onim v Ekvadorju, medtem ko so bitja na otočjih ob afriški obali sorodna onim v Afriki. Knjiga potem izjavlja:

“Darwin ni mogel razumeti kako bi lahko ta opazovanja razložil ob prevladujočih nazorih svojega časa, namreč, da je bila vsaka vrsta ustvarjena neodvisno, z vrstami, ki so bile najbolje prilagojene vsakokratni lokaciji, ustvarjenimi prav tam.”

Dejansko to pomeni postavljanje slamnatega strašila, kajti to ni kar svetopisemski kreacionisti verjamejo, kajti evolucionisti popolnoma prezrejo globalni potop, kot ga opisuje Geneza v poglavjih 6 do 9. Potop je uničil vse kopenske vretenčarje zunaj Noetove barke in v popolnosti preoblikoval zemeljsko površino. Torej ni načina, kako bi bila katerakoli žival ustvarjena na njeni današnji lokaciji.

Poleg tega bi bili vsi kopenski vretenčarji potomci tistih živali, ki so se izkrcale iz barke na gori Ararat – in se v sosledju generacij preselile na svoje sedanje lokacije. Za biblijske kreacioniste torej ne bi smelo biti nobeno presenečenje, da so živali na otokih ob afriški obali podobne tistim v Afriki – preselile so se nanje iz Afrike.

Darwinova zapažanja so na ta način lahko razložljiva z biblijskim modelom stvarjenja/potopa. Vendar pa v Darwinovem času večina njegovih nasprotnikov ni verjela v biblijski model stvarjenja, temveč ga je ‘na novo pre-tolmačila,’ da se je prilegal tedanji veri v staro zemljo.

Prevladovalo je prepričanje o seriji globalnih poplav, ki jim je sledilo ponovno ustvarjanje, namesto enega samega potopa, ki mu je sledilo preseljevanje. Darwin je prišel do opažanj, ki se niso skladala s tem ne-bibličnim modelom. To mu je dovoljevalo, da je razvrednotil stvarjenje in Biblijo, čeprav dejansko ni bilo prava biblijska vera, kar je ovrgel!

Zanimiv je Darwinov eksperiment, ki ga navaja Poučevanje o evoluciji na strani 38, tudi podpira model stvarjenje-potop.

‘S polži plavajočimi v slani vodi za daljše obdobje, se je Darwin prepričal, da bi ob redkih priložnostih, polži lahko “pluli na delih lesa preko zmerno širokih morskih rokavov.” … Pred Darwinom je bil kot dejstvo zapažen in katalogiziran obstoj suhozemnih polžev in netopirjev, ne pa tudi tipičnih zemeljskih sesalcev, na oceanskih otokih. Neverjetno je, da bi kdorkoli pomislil preizkusiti polže na njihovo sposobnost dolgotrajnejšega preživetja v slani vodi. Četudi kdo je pomislil, bi tak eksperiment imel le majhen učinek.’

Tako je Darwin pomagal odgovoriti na problem, ki so ga sprožili skeptiki glede Biblije in njenega poročila o potopu in o barki; ‘Kako so živali prišle na oddaljene kraje?’ Ta eksperiment je tudi pokazal, da so nekateri nevretenčarji lahko preživeli potop tudi zunaj barke,¹¹ mogoče na splavih iz lehnjaka ali iz prepletene vegetacije, ali pa na plavajočem lesu, kot je predlagal Darwin. Drugi Darwinovi eksperimenti so pokazali, da lahko vrtna semena še vedno vzklijejo ko so bili dvainštirideset dni potopljena v slani vodi, torej bi lahko na tipičnem oceanskem toku prepotovala 1.400 milj (2.240 km).¹² To nam kaže kako so lahko preživele rastline, ne da bi bile na barki – naj ponovim, da so se vozile na plavajočem lesu, lehnjaku, ali na splavih iz vegetacije – četudi so bile pogosto namočene. Zaradi tega bi lahko model stvarjenje-potop-selitev vodil do takšnih eksperimentov, kljub temu kar pravi knjiga Poučevanje o evoluciji.¹³

Noetova barka prikazana v razmerju do velikega tovornjaka in ljudi.

Opombe

1. Mnogi kreacionisti definirajo vrste kot skupine bitij, ki se lahko mešajo (ustvarjajo hibride) druga z drugo, vsaj do točke, ko se pridobi oplojeno jajčece, četudi potem potomec ni ploden ali celo ni sposoben živeti. Prav tako to pomeni, če se dve bitji lahko mešata z istim tretjim bitjem, so vsi člani iste vrste. Za več podrobnosti glejte D. Batten, ‘Ligers and wholphins? What next?’ Creation 22(3):28–33, June–August 2000; <creation.com/liger>. Nazaj v tekst.
2. F.J. Ayala, ‘The Mechanisms of Evolution’, Scientific American 239(3):48–61, September 1978, navedek na strani 55. Nazaj v tekst.
3. Domnevne druge nepopolnosti so dejansko primeri odličnega načrtovanja, ki pa je bilo zaradi neznanja napačno razloženo, kot nepopolnost. Dober primer za to je običajna trditev, da je oko povezano v obratni smeri, medtem ko je to dejansko bistvena rešitev načrtovanja. Glejte “An eye for creation: an interview with eye-disease researcher Dr George Marshall, University of Glasgow, Scotland”, Creation 18(4):19–21, 1996; also P.W.V. Gurney, “Our ‘inverted’ retina—is it really ‘bad design’?” Journal of Creation 13(1):37–44, 1999; <creation.com/retina>. Nazaj v tekst.
4. Osnovano na Creation 20(4):31, September–November 1998. Nazaj v tekst.
5. Glede informacije kako lahko kreacionisti pojasnijo nastanek različnih človeških krvnih skupin iz enega samega para prednikov, glejte J. D.Sarfati, ‘Blood types and their origin’, Journal of Creation 11(2):31–32, 1997. Nazaj v tekst.
6. Verjetnost preživetja = 2s/(1-e-2sN), kjer je s = selekcijski koeficient in N velikost populacije. Ta vrednost asimptotično konvergira navzdol do 2s, kjer je sN velika vrednost. To pomeni, da je za mutacijo s selektivno prednostjo 0,1%, kar v naravi smatramo za tipično vrednost, obstaja verjetnost 99,8%, da bo mutacija izgubljena. Torej je za velike populacije veliko težje nadomestiti koristno mutacijo. Toda majhne populacije pa imajo lastne pomanjkljivosti, to so, da je manj verjetno, da bodo kdaj proizvedle kako dobro mutacijo, in da so ranljive na kvarne vplive parjenja med sorodnimi vrstami in genetskega drifta. Glejte: L.M. Spetner, Not By Chance (Brooklyn, NY: The Judaica Press, 1996, 1997), poglavji 3 in 4. Nazaj v tekst.
7. Glejte tudi: C. Wieland, ‘Superbugs: not super after all’, Creation 20(1):10–13, December 1997 – February 1998; J.D. Sarfati, ‘Anthrax and antibiotics: Is evolution relevant?’ <creation.com/anthrax>. Nazaj v tekst.
8. D. Catchpoole & C. Wieland, ‘Speedy species suprise’, Creation 23(2): 13–15, March 2001; <creation.com/speedy>. Nazaj v tekst.
9. D. Batten et al. Creation Answers Book, ch 13, CMI, Australia, 2006; J. Woodmorappe, Noah’s Ark: A Feasibility Study (Santee, CA: Institute for Creation Research, 1996). Nazaj v tekst.
10. C. Wieland, ‘Darwin’s finches: evidence suporting rapid post-Flood “adaptation”’, Creation 14(3):22–23, June–August 1992; see also C. Wieland, ‘Review of J. Weiner’s Book: The Beak of the Finch: Evolution in Real Time’, CEN Technical Journal 9(1):21–24, 1995. Knjiga je polna zavajajočih in pokroviteljskih napadov na kreacioniste in uporabljena za glavno propagandno orodje v Poučevanje o evoluciji. Nazaj v tekst.
11. Kreacionisti, ki začenjajo pri Bibliji, poudarjajo, da so hebrejske besede za živali, ki so bile vzete na Noetovo barko, ne vključujejo nevretenčarjev in verjamejo, da nevrezenčarji verjetno nimajo življenja v smislu nephesh. Iz teh premis sledi, da so te živali morale nekako preživeti izven barke. Za nekatere verjetne rešitve tega in drugih problemov, ki so jih ljudje postavili v zvezi z barko, glejte Ref. 9. Nazaj v tekst.
12. J. Weiner, The Beak of the Finch: Evolution in Real Time (London: Random House), page 136. Nazaj v tekst.
13. Kar zadeva vprašanja kot so “Kako so koale prišle v Avstralijo?” obstaja več možnih odgovorov. Kopenski vretenčarji so se lahko intenzivno preseljevali, ko so zaradi nizke vode obstajali kopenski mostovi po ledeni dobi, ki je sledila potopu. Drug pomembni faktor je človeštvo. To je vzrok, da so zajci prišli v Avstralijo in nekatere avstralske živali bi lahko prišle skupaj z Aborigini. Glejte, D. Batten et al., ref. 9, ch 16. Nazaj v tekst.

“One little bit doesn’t make a difference.” It’s a good job CMI didn’t think like that. We had to start somewhere producing information, one word and one article at a time. Similarly, please don’t think your small donation doesn’t help. They can add together to bring a shower of blessings.