Zavračanje Evolucije

Priročnik za študente, starše in učitelje, ki kljubujejo najnovejšim argumentom za evolucijo

by Jonathan Sarfati, Ph.D., F.M.

Poglavje 3: Vmesni členi manjkajo

Poučevanje o evoluciji in o naravi znanosti govori o fosilih na več mestih. Kreacionisti in evolucionisti s svojimi različnimi predpostavkami napovedujejo o fosilih različne stvari. Če so se živa bitja v resnici razvila iz drugih bitij, potem bi moralo biti mnogo vmesnih oziroma prehodnih oblik z na pol razvitimi strukturami. Če pa so bile različne vrste ustvarjene ločeno, bi se v fosilih pojavljala bitja nenadoma in že v celoti izoblikovana.

Problem fosilov prehodnih oblik

Charles Darwin je bil zaskrbljen, ker fosili niso kazali tega, kar je napovedovala njegova teorija:

“Zakaj ni vsaka geološka formacija in vsaka plast polna takšnih vmesnih členov? Geologija zanesljivo ne odkriva nobene počasi napredujoče organske verige; in to je najbolj očiten in resen ugovor, ki ga je moč predložiti proti teoriji.”¹

Ali je danes kaj drugače? Dr. Colin Patterson (1933-1998), starejši paleontolog Britanskega muzeja naravne zgodovine, je napisal knjigo, Evolution. V odgovoru nekemu bralcu, ki ga je vprašal, zakaj v knjigo ni vključil nobene slike prehodne oblike, je zapisal:

‘V celoti se strinjam z vašo pripombo glede pomanjkanja neposredne slike evolucijskih prehodov v moji knjigi. Če bi poznal kakega od njih, fosilnih ali živečih, bi jih prav gotovo vključil. … Povedal bom odkrito – nobenega takega fosila ni, za katerega bi človek lahko navedel ‘vodotesne’ argumente.’²

Slaven evolucionist (in marksist) Stephen Jay Gould (1941–2002) je napisal:

‘Odsotnost fosilnih dokazov za vmesne stopnje večjih prehodov v izvedbi organizma, da, celo naša nesposobnost, da bi si v mnogih primerih vsaj v domišljiji zgradili delujoče vmesne stopnje, predstavlja za poročila o postopni evoluciji, trdovraten in zajedljiv problem.‘³

In še:

‘Neuspeh pri iskanju jasnega “vektorja napredka” v zgodovini življenja, je najtežje rešljivo dejstvo fosilov.’⁴

Kot opozarja Sunderland:

‘To seveda sploh ne bi bila uganka, če se ne bi [Gould], preden je začel pregledovati dokaze, odločil, da je evolucija iz skupnega prednika dejstvo, tako zanesljivo dejstvo kakor jabolka, ki padajo z drevesa, in da sebi lahko dopuščamo samo razprave o možnih mehanizmih, ki naj razložijo to predpostavljeno dejstvo.’⁵

Vrzeli so velikanske

Poučevanje o evoluciji se izogiba razpravi o velikanski vrzeli, ki zija med neživo materijo in prvo živo celico, med eno in mnogoceličnimi bitji ter med nevretenčarji in vretenčarji. Vrzeli med temi skupinami bi morale zadoščati, da bi dokazale, da je evolucija od molekule do človeka brez osnov.

Mnogo drugih primerov je, ko se različni organizmi v fosilih pojavljajo nenadoma in v celoti izoblikovani. Na primer, prvi netopirji, pterozavri in ptice so bili v celoti operjeni letalci. Fotografija na naslednji strani kaže, da so bili netopirji vedno netopirji.⁶

Želve so dobro načrtovana in specializirana skupina plazilcev, z značilnim oklepom, ki ščiti vitalne organe telesa. Toda evolucionisti priznavajo, da ‘ni popolnoma nobenega vmesnega člena med želvami in cotylozavri, preprostimi plazilci, iz katerih [evolucionisti verjamejo] so se želve verjetno razvile.’ Ne morejo se braniti z nepopolnimi fosilnimi zbirkami, kajti ‘želve puščajo več in boljše fosile kakor drugi vretenčarji.’⁷ ‘Najstarejša znana morska želva’ je bila popolnoma izoblikovana želva, ne neka prehodna oblika. Imela je popolnoma razvit sistem izločanja soli, brez katerega bi morski plazilec hitro dehidriral. To dokazujejo votline v lobanji, v okolici oči, v katerih so bile nameščene velike žleze za izločanje soli.⁸

Zgoraj desno: Palaeochiropteryx tupaiodon—eden (po evolucijskih računih) najstarejših fosilnih netopirjev. Našli so ga v katranski jami v Messelu blizu Darmstadta v Nemčiji. Njegova “starost” je ocenjena med 48 in 54 milijoni let. Jasno se vidi, da je imel v celoti razvita krila; njegovo notranje uho pa je imelo enako zgradbo kakor jo imajo moderni netopirji, kar dokazuje, da je imel popolno sonarno opremo (za ta natančno načrtovan sistem si oglejte opis v poglavju 9). Zgoraj levo: Umetniška upodobitev živega podkvastega netopirja.⁹

Vseh dvaintrideset rodov teh sesalcev se v fosilih pojavi nenadoma in izoblikovanih v celoti. Evolucijski paleontolog George Gaylord Simpson je leta 1944 napisal:

“Najzgodnejši in najbolj preprosti člani vsake vrste že imajo vse njene osnovne karakteristike in v nobenem primeru ne obstaja niti približno neprekinjena serija iz ene znane vrste v drugo. V večini primerov je prekinitev tako ostra in vrzel tako velika, da je nastanek vrste teoretičen in močno sporen.”¹⁰

Tudi danes je malo tega, kar bi to spremenilo.¹¹

Izgovori

Tako kot večina evolucijske propagande tudi Poučevanje o evoluciji trdi, da obstaja mnogo prehodnih oblik, ponuja pa samo nekaj ‘primerov.’ Primer na strani 15 vsebuje razburljiv članek evolucionista (in ateista) E.O. Wilsona, “Discovery of Missing Link [Odkritje manjkajočega člena]”. Trdil je, da je proučeval skoraj natančno vmesne primerke med osami samotarkami in visoko socializiranimi modernimi mravljami.’ Vendar pa drug evolucijski ateist, W.B. Provine, pravi, da so Wilsonove ‘trditve zanikane v samem besedilu. … Wilsonove pripombe so, v najboljšem primeru, zavajajoče.’¹²

Poučevanje o evoluciji poudarja Archaeopteryxa in domnevno tranzicijsko serijo od kopenskega sesalca v kita. To dvoje obravnavajo v poglavjih 4 in 5. Poučevanje o evoluciji na strani 57 objavi naslednji izgovor:

‘Nekatere spremembe v populaciji se lahko zgodijo prehitro, da bi za seboj pustile mnogo tranzicijskih fosilov. Poleg tega so mnogi organizmi taki, da je malo verjetno, da bi zaradi svojega okolja lahko zapustili fosile ali pa niso imeli telesnih delov, ki bi se zlahka fosilizirali.’

Darwin je opravičeval pomanjkanje tranzicijskih fosilov s ‘skrajno nepopolnostjo fosilnih zbirk.’ Vendar, kot smo lahko videli, celo organizmi, kot so želve, ki puščajo odlične fosile, nimajo vmesnih oblik. Michael Denton poudarja, da je 97,7% vseh kopenskih vrst vretenčarjev zastopanih v fosilih in 79,1% živečih družin kopenskih vretenčarjev – oziroma 87,8%, če izključimo ptice, ker je manj verjetno, da bi se fosilizirale.¹³

Res je, da fosilizacija zahteva posebne pogoje. Normalno je, ko riba pogine, jo dvigne na površino, kjer gnije in jo požrejo mrhovinarji. Četudi nekateri deli pridejo na dno, tudi zanje poskrbijo živali, ki žive od mrhovine. Isto velja tudi za kopenske živali. V Severni Ameriki je bilo v preteklih stoletjih pobitih na milijone bizonov, vendar je za njimi ostalo le malo fosilov.

Dobro ohranjeni fosili v naravi navadno zahtevajo hiter pokop (tako da mrhovinarji ne uničijo trupel) in sredstvo strjevanja, ki hitro utrdi fosil. Poučevanje o evoluciji ima nekaj dobrih fotografskih posnetkov fosilnih rib z dobro ohranjenimi lastnostmi (str. 3) in tudi meduz (str. 36). Taki fosili zagotovo ne bi mogli nastati postopoma – pomislite, kako dolgo lahko mrtva meduza ohrani svoje oblike? Če bi želeli oblikovati take fosile, bi bila mogoče najboljši način, da nanjo zvrnete zadostno količino betona! Večino fosilov lahko pojasnijo samo katastrofični pogoji – na primer globalni potop in kot posledice splošni lokalni katastrofizmi.

Poučevanje o evoluciji nadaljuje s trditvami po predhodnem navedku:

‘Vendar pa obstajajo v mnogih primerih, kot med prvotnimi ribami in dvoživkami, med dvoživkami in plazilci, med plazilci in sesalci ter med plazilci in pticami, odlični prehodni fosili.’

Toda Poučevanje o evoluciji zanje ne pokaže nobenih dokazov! Spodaj si lahko na kratko ogledamo nekatere od običajnih evolucijskih trditev (za prehod od plazilcev v ptice glejte naslednje poglavje o pticah):

• Ribe v dvoživko: Nekateri evolucionisti verjamejo, da so se dvoživke razvile iz ribe Rhipidistian, podobne globokomorski ribi latimeriji (angl. coelacanth). Verjeli so, da so te ribe, preden so se podale na kopno, uporabljale svoje krepke, loputaste plavuti za hojo po morskem dnu. Zdelo se je, da te domneve ni mogoče ovreči, kajti po evolucijski razlagi fosilov izpred dolgih obdobij, je zadnja taka riba živela pred okoli 70 milijoni let. Toda leta 1938 so ujeli živo latimerijo (Latimeria chalumnae). Ugotovili so,da plavuti ni uporabljala za hojo, temveč za spretno manevriranje pri plavanju. Njeni mehki deli so bili v celoti oblikovani kot pri ribi, niso bili prehodni. Ta riba ima tudi nekatere edinstvene lastnosti – rodi žive mladiče po okoli letu dni nosečnosti, ima tudi majhen drugi rep, ki ji pomaga pri plavanju, in žlezo, ki zaznava električne signale.¹⁴ Najzgodnejša dvoživka Ichthyostega (ki je omenjena na str. 39 knjige Poučevanje o evoluciji) je komaj da prehodna oblika, ampak ima popolnoma oblikovane noge ter ramenske in medenične kosti, medtem ko o njih pri Rhipidistianih ni nobene sledi.
• Dvoživka v plazilca: Za vmesni člen med dvoživkami in plazilci je v splošnem proslavljena Seymouria. Vendar je to bitje (po evolucijskih metodah datiranja) živelo pred 280 milijoni let, kar je okoli 30 milijonov let prej kakor ‘najzgodnejši’ resnični plazilci Hylomonus in Paleothyris. To pomeni, da so plazilci domnevno milijone let starejši kakor njihovi tako imenovani predniki! Razen tega pa ni nobenega razloga za pomislek, da v svoji izvedbi ni bila popolna dvoživka. Preskok v izvedbi jajc od dvoživke na plazilca zahteva razvoj številnih novih struktur in spremembo biokemije – glejte spodnjo sekcijo o spremembah mehkih delov.
• Plazilec v sesalca: ‘Sesalcem podobni plazilci’ so pogosto predstavljeni kakor tranzicijski. Vendar po mnenju specialistov za ta bitja velja:

‘Vsaka vrsta sesalcem podobnih plazilcev, ki so jih našli v fosilni obliki, se pojavi nenadoma in pred njimi ni vrst, ki bi jih imeli za njihove neposredne prednike. Čez nekaj časa izginejo, enako nenadoma, ne da bi pustili za seboj neposredne potomce.’¹⁵

Evolucionisti verjamejo, da so se ušesne koščice sesalcev razvile iz nekakšnih čeljustnih kosti plazilcev. Toda Patterson je spoznal, da ni nobene jasne povezave med čeljustnimi kostmi ‘sesalcem podobnih plazilcev’ in ušesnimi koščicami sesalcev. Dejansko pa se evolucionisti prepirajo o tem, katera kost je v sorodu s katero.¹⁶

Delovanje možnih vmesnih členov

Nesposobnost predstavljati si delujoče vmesne člene je resen problem. Če sta se netopir ali ptica razvila iz kopenske živali, bi imela prehodna oblika štiri okončine, ki ne bi bile niti dobre noge niti dobra krila. Kako bi taka stvar v naravni selekciji obstala? Krhke dolge okončine hipotetičnih vmesnih stopenj med netopirji in pterozavri bi se zdele mnogo bolj ovira, kakor pomoč.

Spremembe mehkih delov

Seveda bi se morali tudi mehki deli mnogih bitij temeljito spremeniti in le malo možnosti je, da bi se ohranili v fosilih. Tako bi na primer razvoj mehke amniotske jajčne ovojnice [podobne dvoslojni membrani, ki obdaja embrio ali plod v maternici op. prev.] zahteval mnogo različnih inovacij:

• Lupina
• Dve novi membrani – amnion in alantois
• Izločanje v vodi netopne sečne kisline namesto urina (sečnina bi zastrupila embrio)
• Beljak skupaj s posebno kislino, ki izloči vodo
• Rumenjak za hrano
• Spremembo genitalnega sistema, ki dovoljuje oploditev jajca preden se lupina strdi¹⁷

Drug primer so sesalci – v primeri s plazilci imajo številne razlike pri mehkih delih, na primer:

• Sesalci imajo drugačen krvni obtok, vključno z rdečimi krvničkami, ki so brez jedra; srce, ki ima štiri prekate, namesto treh in eno aorto, namesto dveh; ter v osnovi popolnoma drugačen dovod krvi v oči.
• Sesalci proizvajajo mleko za hrano svojih mladičev.
• Koža sesalcev ima dvoje dodatnih plasti, dlako in žleze lojnice.
• Sesalci imajo v prsni votlini prepono, vlaknato in mišično pregrado med prsnim košem in trebuhom, ki je vitalnega pomena pri dihanju. Plazilci dihajo drugače.
• Sesalci ohranjajo telesno temperaturo konstantno (so toplokrvni), kar zahteva zapleten mehanizem za ohranjaje temperature.
• Uho sesalca ima zelo zapleten Cortijev organ, ki ga v ušesih plazilcev ni.¹⁸
• Ledvice sesalcev imajo ‘zelo visoko ultrafiltracijsko sposobnost čiščenja krvi.’ To pomeni, da mora biti srce sposobno ustvariti visok krvni tlak. Ledvice sesalcev izločajo sečnino namesto sečne kisline, kar zahteva drugačno kemijo. Ravno tako natančno regulirajo konstanten nivo teh snovi v krvi, kar zahteva zapleten sistem žlez z notranjim izločanjem.¹⁹

Opombe

1. C.R. Darwin, Origin of Species, 6th edition, 1872 (London: John Murray, 1902), p. 413. Nazaj v tekst.
2. C. Patterson, Letter to Luther D. Sunderland, April 10, 1979, kot je bilo objavljeno v Darwin’s Enigma (Green Forest, AR: Master Books, 4^th ed. 1988), p. 89. Patterson se je kasneje poskušal nekako ograditi od te jasne izjave; vendar glejte: <creation.com/pattquote> Nazaj v tekst.
3. S.J. Gould v Evolution Now: A Century After Darwin, ed. John Maynard Smith, (New York: Macmillan Publishing Co., 1982), p. 140. Teaching about Evolution strani 56–57 objavlja Gouldove pritožbe glede kreacionistov, ko navajajo njegove izjave o redkosti tranzicijskih oblik. Kreacioniste obtožuje, da ga predstavljajo, kot da zanika evolucijo. Ta pritožba ni upravičena. Kreacionist jasno izjavljajo, da je trdovraten evolucionist – bistvo pa je v tem, da je ‘sovražna priča’. <creation.com/gouldgrumble> Nazaj v tekst.
4. S.J. Gould, ‘The Ediacaran Experiment’, Natural History 93(2):14–23, Feb. 1984. Nazaj v tekst.
5. L. Sunderland, ref. 2, pp. 47–48. Nazaj v tekst.
6. Fotografija in informacije z dovoljenjem Dr. Joachim Scheven iz Lebendige Vorwelt Museum v Nemčiji. Nazaj v tekst.
7. ‘Reptiles’, The New Encyclopaedia Britannica 26:704–705, 15th ed., 1992. Nazaj v tekst.
8. Ren Hirayama, ‘Oldest known sea turtle’, Nature 392(6678):705–708, 16 April 1998; opombe Henry Gee, p. 651, v isti številki. Nazaj v tekst.
9. Courtesy of Steve Cardno, 1998. Nazaj v tekst.
10. G.G. Simpson, Tempo and Mode in Evolution (NY: Columbia University Press, 1944), pp. 105–106. Nazaj v tekst.
11. Uporabna knjiga o fosilih je D.T. Gish, Evolution: The Fossils STILL Say NO! (El Cajon, CA: Institute for Creation Research, 1995). Nazaj v tekst.
12. ‘Teaching about Evolution and the Nature of Science, A Review by Dr Will B. Provine,’ <http://fp.bio.utk.edu/darwin/NAS_guidebook/provine_1.html> (zadnji posnetek 3 March 2004). Nazaj v tekst.
13. M. Denton, Evolution, A Theory in Crisis (Chevy Chase, MD: Adler & Adler, 1985), p. 190. Nazaj v tekst.
14. M. Denton, Ref. 13, pp. 157, 178–180; see also W. Roush, ‘ “Living Fossil” is dethroned’, Science 277(5331):1436, 5 September 1997; <creationon.com/tiktaalik>, 2007. Nazaj v tekst.
15. T.S. Kemp, ‘The reptiles that became mammals’, New Scientist 92:583, 4 March 1982; also <creation.com/mammal-like> Nazaj v tekst.
16. C. Patterson, ‘Morphological characters and homology’; in K.A. Joysey and A.E. Friday (eds.), Problems of Phylogenetic Reconstruction, Proceedings of an International Symposium held in Cambridge, The Systematics Association Special Volume 21 (Academic Press, 1982), 21–74. Nazaj v tekst.
17. M. Denton, Ref. 13, pp. 218–219. Nazaj v tekst.
18. D. Dewar, The Transformist Illusion, 2nd edition, (Ghent, NY: Sophia Perennis et Universalis, 1995), pp. 223–232. Nazaj v tekst.
19. T.S. Kemp, Mammal-like Reptiles and the Origin of Mammals (New York: Academic Press, 1982), pp. 309–310. Nazaj v tekst.

Creation.com reaches millions of people each year–many of these aren’t believers in our Creator and Savior Jesus Christ. How will we reach them without your support? Please consider a small gift today.