Otroci vidijo svet kot ‘načrtovan’!

Otroci iz lastnih opazovanj sklepajo, da mora biti Stvarnik, v veliko nejevoljo Richarda Dawkinsa

avtor David Catchpoole
prevod: Jane Darnik

Objavljeno: 16. julija 2009

Fotografija stock.xchng

Ugledni bogomrznež Richard Dawkins je dolgo trdil (npr. v svoji knjigi The God Delusion), da se verovanje v Boga načrtno razširja skozi indoktrinacijo, še posebej otrok.¹ Toda Dawkins se mora soočiti z nekaterimi neprijetnimi dejstvi. Dejstva namreč kažejo, da otroci prepoznavajo, da so žive stvari zasnovane oz. načrtovane, t.j. da je narava delo rok Boga Stvarnika.^2,3

Na primer, raziskovalci na Univerzi v Oxfordu (na kateri je do nedavnega sam Dawkins nosil naziv profesorja Charlesa Simonyija na področju javnega razumevanja znanosti) so pred časom poročali o tem, da so otroci na zastavljeno vprašanje podali svoje razumevanje, da obstaja Stvarnik, ne da bi imeli takšna navodila od staršev ali učiteljev. Kot je pojasnil dr. Olivera Petrovich, ki predava eksperimentalno psihologijo na Oxfordu, v intervjuju za revijo Science and Spirit:

“Japonske in britanske otroke sem testiral na istih nalogah, jim pokazal zelo natančne, podrobne fotografije izbranih naravnih in umetnih predmetov, nato pa jim postavil vprašanja glede izvora različnih naravnih predmetov, tako na znanstvenem nivoju (npr. kako je ta pes postal pes?) kakor tudi na metafizičnem nivoju (npr. kako je nastal prvi pes?). Pri japonskih otrokih je bilo pomembno dognati, ali sploh razlikujejo ta nivoja razlage, saj Japonska kultura zavrača špekulacije o metafizičnem, preprosto zato, ker je to nekaj, kar ne moremo nikoli vedeti, zato ne bi smeli poskušati. Toda japonski otroci so špekulirali, precej voljno, in to na enak način kot britanski otroci. Pri vprašanjih s prisilno izbiro, kjer so bile podane tri razlage prvotnega izvora, bi večinoma izbrali besedo ‘Bog’ namesto bodisi agnostičnega odgovora (npr. ‘nihče ne ve’) ali napačnega odgovora (npr. ‘ljudje’). To je absolutno neobičajno, če pomislite, da japonska religija — Shinto — sploh ne vsebuje ustvarjanja kot vidika Božjega delovanja. Kje ti otroci torej dobijo idejo, da je stvarjenje v Božjih rokah? To je primer naravnega sklepanja, ki ga oblikujejo na osnovi lastnih izkušenj. Moji japonski raziskovalni pomočniki so mi vedno govorili: ‘Mi Japonci ne mislimo o Bogu kot stvarniku — to pač ni del japonske filizofije.’ Zato je bilo čudovito, ko so ti otroci rekli: ‘Kamisama! Bog! Bog je naredil!’ To je bila verjetno najbolj pomembna ugotovitev.”⁴

Danes, skoraj desetletje od Petrovicheve študije, obstaja “prevlada znanstvenih dokazov”, ki potrjujejo, da “otroci verujejo v Boga, tudi ko so jim religijski nauki odtujeni”.³

Dr. Justin Barrett iz Centra za antropologijo in um na Univerzi v Oxfordu pravi, da imajo otroci “nagnjenost, da vidijo naravni svet kot zasnovan in namenski, in da se nahaja za tem namenom nekakšno inteligentno bitje.” Navedel je študijo, kjer so otroci, ki so jih vprašali, zakaj je obstajala prva ptica, odgovorili, »da ustvarja lepo glasbo« in “ker naredi svet videti lep”.³

Vendar pa se Barrett in drugi evolucionisti trudijo, da bi označili to za “evolucijsko koristno sposobnost”. Torej, da je to nekaj, kar je evolucija ustrojila v naše možgane. (Zelo običajno nadomestno stališče za evolucioniste, ki, na žalost za evolucijsko teorijo, popolnoma uniči njihove trditve o racionalnosti — glej npr. Kako vaši možgani ustvarijo Boga? in C.S. Lewis o materialističnih mislih.)

Po Barrettu je evolucija ta, ki pojasnjuje našo “nagnjenost”, da verjamemo, da je bil svet ustvarjen, in tudi široko razširjen javni odpor do verovanja v evolucijo.

“Normalno in naravno razvijajoči se otroški umi so nagnjeni k verovanju v božansko ustvarjenje in inteligentno zasnovo,” pravi Barrett. “Nasprotno pa je evolucija za človeške misli nenaravna, relativno težavno je verjeti vanjo.”

Toda kako potem on ve, da njegova lastna vera v evolucijo ni posledica te resnice, ampak ker je razvil nagnjenje, da v to verjame? Oglejte si ta zabaven posnetek britanskega komika Johna Cleesa:

Ljudem je še posebej težko verjeti v evolucijo, ko jim je enkrat razkrita njena lažnost, in da svetopisemski popis zgodovine vesolja poda smisel za dokaze okoli nas, kot lahko osebno pričuje eden od vodilnih kreacionističnih znanstvenikov.

Na žalost obilica evolucijskih izjav še naprej prevladuje v medijih, kot da je “Darwin” potrjeno dejstvo — podpisano, zapečateno in dostavljeno. Vendar pa si New Scientist, kljub svoji očitni evolucijski pristranskosti in razglasom, zasluži nekaj zaslug vsaj za soočenje Richarda Dawkinsa s tem izzivom: “Če imajo otroci prirojeno verovanje v boga, kaj to pomeni za hipotezo indoktrinacije?”²

Dawkins se je ognil tej težavi, kot da prostislovna dejstva niso nobena zadrega. “Čisto zadovoljen sem v prepričanju, da so otroci nagnjeni k verovanju v nevidne bogove —vedno sem bil. Vendar smatram tudi hipotezo o indiktrinaciji za verjetno. Oba vpliva se lahko medsebojno krepita, in mislim, da se,” je dejal.

Tovrsten dvoumni govor ne more prispevati k ugledu nekdanjega profesorja za javno razumevanje znanosti. Vendar pa pojasnjuje, zakaj so evolucionisti tako zavzeti za indoktrinacijo študentov, tudi če vključuje zavajanje. New Scientist je še sporočil, da je Dawkins v nadaljevanju predlagal, da stoji za otroško razširjeno (medkulturno) verovanje v Stvarnika “evolvirana lahkovernost”.

Prav nasprotno, če je tu razvidna lahkovernost, je ne izkazujejo otroci, ki prepoznajo dobro zasnovo, ko jo vidijo.⁵