Explore

Po načrtu, Predstavitev: Kratka zgodovina argumentov načrtovanja

 
provod Gorazd Novak (www.ustvarjen.si)

Argument načrtovanja ima dolgo in odlično zgodovino. Že tisočletja filozofi kažejo na Načrtovalca preko argumentov načrtovanja življenja in vesolja. Ker je izvor življenja stvar preteklosti, se niti njegovega načrtovanja niti domnevne evolucije ne da opazovati neposredno z eksperimentalno znanostjo. Toda evolucija ali stvarjenje sta razumljivo pustila določene posledice, ki jih lahko opazujemo. To poglavje obravnava kriterije, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, ko ugotavljamo, ali je nekaj načrtovano, in te kriterije aplicira na živi svet.

ARGUMENT OD NAČRTA K NAČRTOVALCU

Mnogi filozofi so trdili, da živi svet kaže dokaze načrtovanja, kar kaže na enega ali več načrtovalcev. To se pogosto imenuje teleološki argument.

Platon in Aristotel1

Platon (c. 428 – c. 348 pr. n.št.) je dejal, da dve stvari ‘’vodita ljudi, da verjamejo v bogove’’, prva na osnovi duše in druga ‘’iz urejenosti gibanja zvezd in vseh stvari pod vladavino misli, ki je uredila vesolje.’’2 Njegov največji učenec, Aristotel (384 – 322 pr.n.št.)3 je iz urejenosti zvezd trdil, da mora obstajati ‘’Prvo Gibalo, ki je Bog, živo, inteligentno, nesnovno, večno in nadvse dobro bitje, ki je vir reda v vesolju.’’

Cicero

Rimski govornik in državnik Mark Tulij Cicero (106 – 43 pr.n.št.) je v svoji knjigi De Natura Deorum (O naravi bogov) prodorno uporabil argumente načrtovanja proti evolucionistu Epikuru (341 – 270 pr.n.št.). Epikur je učil, da je vse nastalo z naključnimi trki delcev, ki lahko tvorijo celo nekaj tako čudovitega kot je svet. Cicero je odvrnil, da je to tako kot verjeti, da bi črke, dovolj velikokrat vržene na tla, sestavile Enijeve Anale. Poudaril je, da če naključni trki delcev lahko naredijo svet, zakaj potem ne morejo zgraditi mnogo preprostejših objektov, kot so stebrišče, tempelj, hiša ali mesto, za katere nihče ne dvomi, da so načrtovani.

Apostol Pavel

Eno najbolj znanih besedil o Načrtovalcu je svetopisemsko besedilo iz Pisma Rimljanom:

‘’Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi.’’ (Rim 1,20)

Cerkveni učitelji

Zgodnji latinski apologet Feliks Mark Minucij (3.stol.n.št.) je načrtovanje dokazoval v svojem Oktaviju, kjer gre za dialog med krščanstvom ter poganstvom in je podobno kot pri Ciceru. Tudi Gregorij Teolog (329 – 389) je uporabljal argumente načrtovanja. Eden najbolj znanih pa je Tomaž Akvinski (1225 – 1274), ki je v svoji Summa Theologica predlagal ‘’pet načinov’’, oz. pet dokazov za obstoj Boga:

‘’Peti način je vzet iz upravljanja sveta. Vidimo, da stvari, ki nimajo spoznanja, kot so denimo naravna telesa, delujejo z namenom, in to se vidi iz tega, da delujejo vedno, ali skoraj vedno na enak način, tako da dosežejo najboljši rezultat. Torej je očitno, da svojega cilja ne dosežejo po naključju, pač pa po načrtu. No, nekaj, kar nima spoznanja, se ne more premikati proti cilju, razen če ga usmerja bitje, obdarjeno z znanjem in inteligenco, tako kot puščico usmerja lokostrelec. Torej obstaja inteligentno bitje, ki vse stvari v naravi usmerja k njihovemu cilju; in to bitje imenujemo Bog.’’

Sir Isaac Newton

Newton (1642/3 – 1727), ki je široko priznan kot največji znanstvenik vseh časov, je o teologiji napisal več kot o znanosti! Tako je denimo napisal: ‘’

Ta čudoviti sistem sonca, planetov in kometov lahko izvira samo iz namere in oblasti inteligentnega Bitja. … To Bitje vlada vsem stvarem, ne kot duša sveta, pač pa kot Gospodar nad vsem; in na račun njegove vladavine se ga po navadi imenuje ‘’Gospod Bog’’ [Pantokrator] ali ‘’Univerzalni Vladar’’. … Vrhovni Bog je Bitje, ki je večno, neskončno, absolutno popolno.’’4

‘’Nasprotovanje pobožnosti je ateizem po izpovedi in malikovalstvo v praksi. Ateizem je tako brezumen in gnusen človeštvu, da nikoli ni imel veliko svojih izpovedovalcev.’’5

William Paley

Znani zagovornik načrtovanja je bil William Paley (1743 – 1805), ki je napisal uspešnico Natural Theology (1804). Najbolj znan argument govori o nekom, ki se sprehaja po pusti pokrajini in naleti na uro. Na podlagi zapletenega mehanizma, ki je organiziran na pravilen način, je edini logični zaključek, da ima izdelovalca, ki ‘’razume njeno zgradbo in je načrtoval njeno uporabo.’’ Paley je zagovarjal tudi to, da je oko načrtovano in to primerjal z načrtovanimi optičnimi instrumenti kot so telekopi in mikroskopi.

Paleyeva knjiga je bila nekaj desetletij obvezno čtivo na britanskih univerzah in je bila izredno vplivno delo več generacij.6

Filozof znanosti Elliot Sober, sicer nasprotnik teorije načrtovanja, je povzel: ‘’

Pred Darwinovim časom so nekateri najboljši in najbistrejši tako v filozofiji kakor tudi znanosti trdili, da je prilagodljivost organizmov možno razložiti samo s hipotezo, da so organizmi produkt inteligentnega načrtovanja. To smer premišljevanja je vredno obravnavati kot objekt resnične intelektualne lepote. Ni šlo za fantazije bedakov, pač pa sadove ustvarjalnega genija.’’7

KRITIKI

David Hume

Mnogi trdijo, da je Paleyev argument ovrgel filozof David Hume (1711 – 1776) v delu Dialogues Concerning Natural Religion (objavljeno 1779). Toda Paleyevo delo je bilo napisano skoraj trideset let kasneje, in po mnenju Fredericka Ferreja ga večina Humovih ugovorov ne more prizadeti.8 Poleg tega se Humov lik Philo, ki predstavlja Humove lastne poglede proti Cleanthesovemu argumentu načrtovanja, nazadnje strinja, da je argument načrtovanja tehten!

Charles Darwin in Alfred Russel Wallace

Celo utrjeni anti-teist Richard Dawkins se je strinjal, da je bil Humov odziv nezadosten, ker ni uspel ponuditi alternative za izvor kompleksnosti. Toda Darwin (1809 – 1882)9 in Wallace10,11 sta vzela idejo, ki sta jo našla pri Paleyu in ki jo je razvil Edward Blyth (1810 – 1873), namreč naravno selekcijo12. Toda Blyth in ostali teoretiki načrtovanja so naravno selekcijo smatrali za konservativno silo, ki izkorenini neprilagojene (in tako ohranja kvaliteto živalske populacije), in ima vlogo pri razvoju novih variacij. Darwin in Wallace pa sta zagovarjala, da je naravna selekcija ustvarjalna sila. Domnevno bi lahko delovala na majhnih variacijah in jih akumulirala, tako da bi preko eonov časa lahko zgradila povečano kompleksnost. Znana je naslednja Dawkinsova izjava:

‘’Pred Darwinom je ateist lahko rekel po sledeh Huma: ‘’Nimam razlage za kompleksno biološko načrtovanje. Vse, kar vem, je to, da Bog ni dobra razlaga, torej moramo počakati in upati, da se bo nekdo pojavil z boljšo.’’ Ne morem se znebiti občutka, da bi tako stališče, čeprav logično trdno, človeka puščalo precej nezadovoljnega, in da čeprav je bil ateizem morda logično ubranljiv pred Darwinom, je Darwin omogočil, da je nekdo lahko intelektualno izpolnjen ateist.’’13

KRITIKI DARWINA

Vzpon sodobnih proti-evolucionističnih gibanj in gibanj za stvarjenje je v 20. stol. vodil do mnogih del, ki so kritizirala Darwina. Vzpon sodobnega gibanja načrtovanja je povzel Woodward.14,15Že dolgo pred sodobnim gibanjem za načrtovanje pa je bil eden izmed najvidnejših proti-evolucionistov bivši darvinistični ornitolog in odvetnik Douglas Dewar (1875 – 1957) iz Združenega kraljestva. Bil je vodja gibanja Evolution Protest Movement in je napisal številne knjige o biološkem načrtovanju.16

V ZDA je inženir Henry Morris (1918 – 2006) ustanovil Institute for Creation Research leta 1970. S knjigo The Genesis Flood, katere soavtor je bil teolog John Whitcomb, je 1961 začel sodobno kreacionistično gibanje. Njegov kolega, biokemik Duane Gish (1921-2013) je pogosto predaval o načrtovanju v živih organizmih, o fosilnem zapisu in kritikah evolucijskih teorij nastanka življenja. Bil je zelo uspešen v debatah z evolucionisti17, ki so se pogosto odvijale na kampusih ameriških univerz.

Informacije

V približno enakem obdobju je Arthur Wilder-Smith (1915 – 1995), ki je imel tri doktorate znanosti, oporekal darvinizmu na podlagi argumentov načrtovanja. Bil je pionir uporabe koncepta informacije. Ta je postal bolj znan in bolj matematično utemeljen s strani matematika Williama Dembskega (1960-), ki ima doktorata iz matematike in filozofije znanosti. Dembskijevo knjigo The Design Inference je 1998 objavila prestižna založba Cambridge University Press (1998)18. Naslednji matematični kritik darvinizma je Lee Spetner, ki je poučeval informacijsko in komunikacijsko teorijo v Laboratoriju uporabne fizike (Applied Physics Laboratory) na univerzi Johns Hopkins od 1951 do 1970. Trdi, da mutacije in selekcija ne morejo pojasniti enciklopedičnih količin informacij v živih organizmih.19

Nepoenostavljiva kompleksnost (ang. Irreducible complexity)

Biokemik Michael Behe (1952-) je obravnaval praktične primere načrtovanja. Razložil je odkritja biokemijskih procesov in sub-mikroskopskih naprav, o katerih se Darwinu ni niti sanjalo.20 Behe je najbolj znan po vpeljavi termina ‘’irreducible complexity’’ (tj. nepoenostavljiva kompleksnost):

‘’Z nepoenostavljivo kompleksnostjo imam v mislih posamezni sistem, ki je sestavljen iz več vzajemno delujočih delov, ki prispevajo k osnovni funkciji, in pri katerem odstranitev poljubnega od teh delov povzroči, da sistem efektivno preneha delovati. Nepoenostavljivo kompleksen sistem ne more nastati postopoma z majhnimi zaporednimi modifikacijami predhodnega sistema, saj je vsak predhodnik nepoenostavljivo kompleksnega sistema po definiciji nefunkcionalen. Ker naravna selekcija potrebuje funkcijo, da bi lahko izbrala, bi se moral nepoenostavljivo kompleksen biološki sistem, če obstaja kaj takega, pojaviti kot celovita enota, da bi naravna selekcija lahko delovala na nekaj. Skoraj univerzalno je priznano, da bi bil tak nenaden dogodek nezdružljiv z gradualizmom, ki si ga je predstavljal Darwin.’’

To opisuje biološko značilnost, ki zadosti Darwinovemu izzivu:

‘’Če bi se lahko pokazalo, da obstaja poljubni kompleksni organ, ki ni mogel nastati s številnimi zaporednimi drobnimi modifikacijami, bi se moja teorija absolutno sesedla.’’

Behe podaja primer zelo enostavne naprave, namreč mišnice. Ta ne deluje brez plošče, držala, vzmeti, kladivca in vabe – vse mora biti na pravem mestu. Če odstranite samo en del, mišnica ne bo delovala – ne morete reducirati njene kompleksnosti ne da bi popolnoma uničili njeno funkcionalnost.

Ost Behejeve Darwin’s Black Box je v tem, da mnoge strukture v živih organizmih kažejo nepoenostavljivo kompleksnost, in sicer tako, ki daleč presega mišnico ali sleherno napravo, ki jo je naredil človek. Behe pokaže, da celo najenostavnejša oblika vida v živem bitju zahteva osupljivo zbirko kemikalij na pravih mestih, kakor tudi sistem za prenos in procesiranje informacij. Tudi v sistemu za strjevanje krvi sodelujejo številne kemikalije, tako da ne izkrvavimo zaradi manjših ureznin in hkrati ne doživimo, da se strdi cel sistem.

Kasneje je Behe napisal še The Edge of Evolution (2007).21,22 Ta knjiga ima namen pokazati, kaj točno lahko dosežejo predpostavljeni neo-darvinistični procesi. V tem delu Behe rafinira koncept nepoenostavljive kompleksnosti, ki je postal slaven z njegovo prvo knjigo, z dodatnima konceptoma korakov in koherence:

‘’V tem poglavju razvijam dva kriterija za presojo, ali so naključne mutacije, povezane z naravno selekcijo, razumna razlaga za poljubni molekularni pojav. Kriterija, ki sta podrobneje obravnavana v preostanku poglavja, sta naslednja:

Prvič, koraki. Večje ko je število vmesnih evolucijskih korakov, ki jih je treba preplezati za dosego nekega biološkega cilja, ne da bi poželi skupno korist, manj verjetna je darvinistična razlaga.

Drugič, koherenca. Avtomatsko registrirani podpis načrtovanja je koherentna urejenost korakov proti cilju. Po drugi strani pa je naključna mutacija inkoherentna; to je, ni verjetno, da je poljubni evolucijski korak, ki ga opravi populacija organizmov, povezan s svojim predhodnikom.’’23

Kasneje Behe pojasni:

‘’Koncept nepoenostavljive kompleksnosti s svojim široko osredotočenostjo na ‘’dele’’ sistema prezre dejstvo, da je sam del lahko poseben kos, ki ga je treba pojasniti s številnimi koraki. Še več, prezre korake, ki so potrebni za sestavo sistema – da se dele fizično spoji – po tem, ko so deli na voljo. Ko je narejena vzmet in so izdelani tudi ostali deli bodoče mišnice, kovač zgrabi različne dele, ki ležijo na različnih koncih delavnice, jih prenese na svoje delovno mesto in jih sestavi s pravilno orientacijo.

Koncept števila ‘’korakov’’ je podoben ideji nepoenostavljive kompleksnosti v tem, da oba opazujeta, če so za produkcijo nečesa potrebni številni faktorji. Toda ‘’koraki’’ gredo dlje, ko sprašujejo, koliko posameznih akcij – ne le posameznih delov – je potrebnih za izdelavo sistema. Koncept ‘’korakov’’ je posebno uporaben, ko je potrebnih manj akcij za koherentno razporeditev delov. Lahko locira rob evolucije z večjo natančnostjo.

Koncept koherence je impliciten v definiciji nepoenostavljive kompleksnosti v ideji delov, ki se ‘’dobro ujemajo’’ v ‘’sistemu’’. Običajna mehanska mišnica je s svojimi zelo dobro ujemajočimi se deli izrazito koherentna. Ker je nepoenostavljivo kompleksna, je ni mogoče zgraditi direktno s postopnimi procesi, ki bi oponašali darvinistični scenarij.

Toda predpostavimo, da so obstajale neke vijugaste, posredne poti, ki bi lahko vodile do pasti. Bilo bi nerazumno pričakovati, da bi bila pot najdena preko slepega procesa… obstaja preveč slepih ulic in priložnosti, da gre narobe. Da bi ujeli miš, bi bilo morda dovolj skopati globoko luknjo. Vendar pa luknja v tleh ni pot do standardne mehanske mišnice. Če bi bilo luknjo treba zasuti, preden bi se znova lotili izgradnje boljše mišnice (oprostite za raztegnjeno analogijo), bi miši vsaj začasno zelo uspevale – kar bi to pot izločilo. Lepljiv madež lahko ujame miš, ne morete pa ga spremeniti v mehansko mišnico. …

Več ko je delov in bolj ko so v zamotani interkaciji, več je priložnosti, da gre pri izgradnji sistema kaj narobe.’’24

KAKO PREPOZNAMO NAČRTOVANJE?

Dawkins je dejal:

’’Biologija je študij zapletenih stvari, ki so videti, kot da so načrtovane z namenom.’’25
Seveda zanika, da so v resnici načrtovane, in je skoval izraz ‘’designoid’’ (op. prev.: ang. design = načrt, načrtovanje, namen). Toda breme je na njem, da dokaže, da je videz načrtovanosti zavajajoč, da gre za iluzijo. Zaključek, da gre za načrtovanje, ni omejen samo na videz, pač pa sega do globoke analogije s stvarmi, za katere vemo, da so načrtovane.

Že ideja o ‘’videzu načrtovanosti’’ implicira, da ima načrtovanje določene značilnosti. Ljudje stalno prepoznavajo inteligentno načrtovanje. Če na primer odkrijemo konice puščic na zapuščenem otoku, lahko privzamemo, da jih je nekdo naredil, četudi ne moremo videti njihovega načrtovalca.

Obstaja očitna razlika med pisanjem inteligentne osebe, npr. deli Shakespeara, in naključnim zaporedjem črk, kakršno je WDLMNLT DTJBKWIRZEZLMQCO P.26 Obstaja tudi očitna razlika med Shakespearom in ponavljajočim se zaporedjem, kakršno je ABCDABCDABCD. Slednje je primer reda, ki ga je treba ločiti od Shakespeara, ki je primer specificirane kompleksnosti.

Ločimo lahko tudi razliko med sporočili, zapisanimi v pesek, in rezultati delovanja valov in vetra. Izklesani obrazi predsednikov ZDA na gori Mt. Rushmore so očitno drugačni od erozijskih oblik. Tudi v tem primeru gre za specificirano kompleksnost. Erozija proizvede nepravilne oblike ali pa zelo urejene oblike, kakršne so sipine, nikakor pa ne kamnitih glav predsednikov ali napisanih sporočil.

Naslednji primer je program SETI (Search for Extraterrestrial Intelligence, tj. iskanje izvenzemeljske inteligence). To bi bilo nesmiselno, če ne bi bilo možno določiti, ali je določeni tip signala iz vesolja dokaz o inteligentnem pošiljatelju. Kriterij je spet signal z visoko stopnjo specificirane kompleksnosti – to bi dokazalo, da gre za inteligentnega pošiljatelja, četudi ne bi imeli nobene druge predstave o naravi pošiljatelja. Toda niti naključno niti ponavljajoče se zaporedje ne bi bil dokaz. Naravni procesi proizvajajo radijski šum iz vesolja, medtem ko pulzarji (izredno goste zvezde, ki se zelo hitro vrtijo in emitirajo regularne radijske signale, zaradi česar so imenovani ‘’pulzirajoče zvezde’’) proizvajajo regularne signale. Ljudje, ki so hoteli verjeti v Nezemljane, so pulzarje sprva dejansko narobe razumeli kot signale, vzrok za to pa je ta, da so red zmotno smatrali za kompleksnost. Tako so evolucionisti (kakršna je velika večina zagovornikov SETI-ja) pripravljeni uporabiti visoko specificirano kompleksnost kot dokaz inteligence, kadar to ustreza njihovi ideologiji. Za več zmot na področju SETI/NLP glej tudi God and the Extraterrestrials.27

FILTER ZA PREPOZNAVANJE NAČRTOVANJA

Dembski je v svoji knjigi The Design Inference predlagal, kako lahko pridemo do razlage z načrtovanjem preko procesa izločevanja, tj. z uporabo ‘’filtra’’. Predlagal je, da za poljubno lastnost obstajajo tri možne razlage: zakon, naključje ali načrtovanje. Pri Dembskijevi metodi gre za iskanje razlage na podlagi naslednjih treh možnosti in v tem vrstnem redu:

  1. Naravni zakon razloži regularnost. To velja tudi v primeru, če je naravni zakon le naš opis urejenega načina, na katerega Bog vzdržuje vesolje, kot pravi Biblija. Dembski pravi:
    ‘’Da bi filter eliminiral regularnost, mora veljati, da je mnogoterost možnosti skladna z dano predhodno okoliščino (spomnimo, da regularnost dopušča samo eno možno posledico za dano predhodno okoliščino); torej to, da eliminiramo regularnost, pomeni, da gre za mnogoterost možnih posledic.’’
  2. Naključje razloži pravo slučajnost (ang. Chance explains real randomness). Da bi zakon razložil izid, mora obstajati samo omejeno število možnih izidov, ki so vsi napovedljivi iz okoliščin. To so dogodki velike verjetnosti. Če obstaja veliko različnih možnih izidov, tega zakon ne more pojasniti.
  3. Šele ko sta zakon in naključje eliminirana, se kot vzrok privzame načrtovanje. Za te dogodke so značilni vzorci, ki so specificirani in imajo izredno majhne verjetnosti. Dembski poudarja: ‘’Specificirani dogodki majhne verjetnosti se ne zgodijo po naključju.’’

Seveda so se kritiki odzvali na Dembskijeve kriterije za zaznavanje načrtovanja za žive organizme. Toda če imajo prav, potem je nemogoče zaznati kakršnokoli načrtovanje, božansko, človeško ali celo nezemljansko.

Dembski ilustrira svoj filter s praktičnim primerom razlikovanja med pristno slučajnostjo in načrtovanjem. Njegov primer govori o obtožbi, da je prišlo do goljufanja, tj. da določena zaporedja, ki bi morala biti naključna, to niso bila, in so bila torej rezultat ‘’načrtovanja’’:

‘’Trenton, 22. julij 28 – Vrhovno sodišče New Jerseya je danes obravnavalo ‘’moža z zlato roko’’, Nicholasa Caputa, uradnika okrožja Essex, in demokrata, ki je desetletja izvajal žrebe, s katerimi so demokrati dobili prvo mesto na volilnem seznamu okraja v 40 primerih od skupno 41 žrebanj. … Sodišče je ugotovilo, da je verjetnost izbire enakega imena v 40 primerih od skupno 41 manjša kot 1 proti 50 milijard.’’29

Ko kreacionisti poudarjajo infinitezimalno majhno verjetnost izvora življenja, se mnogi evolucionisti odzovejo nekako tako: ‘’Pa kaj, vsako zaporedje je prav toliko neverjetno. Na primer: ekstremno malo verjetno je bilo, da sem dobil take karte, a se je kljub temu zgodilo.’’ Vendar pa jedro Dembskijevega filtra ni zgolj majhna verjetnost; nenazadnje je vsako določeno naključno zaporedje 41 izidov tudi zelo malo verjetno. Dokaz je v tem: skušajte proizvesti enako zaporedje še v drugo, tj. skušajte ga podvojiti. Odločilna sta dva pogoja: majhna verjetnost in to, da je dogodek specificiran, ne pa kar kakršenkoli.

Pri volitvah je prvo mesto na volilnem seznamu velika prednost, saj leni volilci pogosteje volijo to osebo. Zelo visok delež demokratskih kandidatov (označimo jih D) na prvem mestu jim je dal veliko prednost, in uradnik, zadolžen za žreb, je bil demokrat. Torej je izid žrebanja 40/41 v korist D-jev rezultat s prepoznavnim pomenon, in ker je bil D tudi Caputo, to šteje kot vzorec, ki bi bil lahko specificiran vnaprej. Ker je verjetnost, da bi prišlo do takega zaporedja po naključju zelo majhna, ni presenetljivo, da je vrhovno sodišče New Jerseya razumno ugotovilo:

‘’Soočeni s temi možnostmi bi le malo razumnih oseb sprejelo razlago slepega naključja.’’

Dembski pojasnjuje, da je goljufanje ‘’zanesljivo najboljša razlaga Caputove zlate roke … Sodišče pa je prekinilo s prepričevanjem Caputa, … [ker] sodišče ni imelo jasnega mandata za ravnanje z zelo malo verjetnimi izbirami volilnih seznamov.’’

APLIKACIJA NA ŽIVI SVET

Dembskijeve tri kategorije odražajo zgodnejše priznanje teh osnovnih kategorij. Vodilni evolucionistični raziskovalec izvora življenja, Leslie Orgel (1927-2007), je to potrdil takole:

‘’Žive stvari so posebne zaradi svoje specificirane kompleksnosti. Kristali, kakršen je granit, ne ustrezajo živemu, ker nimajo kompleksnosti; mešanice naključnih polimerov ne ustrezajo, ker jim manjka specificiranosti.’’30

Žal materialist Orgel ni hotel narediti povezave med specificirano kompleksnostjo in načrtovanjem, čeprav je prav to merilo načrtovanja.

INFORMACIJE

Merilo za načrtovanje lahko opišemo tudi v smislu informacij. Specificirana kompleksnost pomeni visoko vsebnost informacij. Formalno gledano je vsebnost informacij za poljubno ureditev enaka velikosti (v bitih) najkrajšega algoritma (programa), potrebnega za generiranje te ureditve.

Na primer: naključno zaporedje bi lahko proizvedel program:

(1) Napiši poljubno črko.
(2) Vrni se na korak 1.
Ponavljajoče se zaporedje bi lahko naredil naslednji program:
(1) Napiši ABCD.
(2) Vrni se na korak 1.
Da pa bi napisal Shakespearove drame, bi program moral biti dovolj velik, da bi vsako črko napisal na pravo mesto.31

Vsebnost informacij v živih bitjih je veliko večja kot v primeru Shakespearovih dram. Dawkins pravi:

‘’V eni človeški celici je dovolj informacijske kapacitete, da shrani Encyclopedijo Britannico, vseh njenih 30 knjig, in to trikrat ali štirikrat.’’32
Če je nerazumno verjeti, da bi enciklopedija lahko nastala brez inteligence, je enako nerazumno verjeti, da bi življenje lahko nastalo brez inteligence.

Še bolj osupljivo je to, da imajo žive stvari sistem za shranjevanje in ponovno vzpostavitev informacij (ang. storage/retrieval system), ki je veliko bolj kompakten od vseh poznanih. Seveda, če pa mikroskopska celica shrani toliko informacij kot nekaj kompletov Encyclopedije Britannice! Za nadaljnjo ponazoritev: Količina informacij, ki bi jih lahko shranili v DNK, ki bi imela volumen bucikine glavice, je osupljiva: Je ekvivalentna vsebnosti informacij niza papirnatih knjig, ki bi bil 500-krat daljši od razdalje med Zemljo in Luno, pri čemer bi vsaka knjiga imela različno, a specifično vsebino.33

ALI MUTACIJE LAHKO PROIZVAJAJO INFORMACIJE?

Tudi če dopustimo, da naj bi evolucija nekako proizvedla prvo celico, ostaja problem povečevanja skupne vsebnosti informacije. Da bi šli od prve celice do človeka, bi bilo treba poiskati način za generiranje ogromne količine informacij, tj. 3,1 milijard baznih parov (tj. ‘’črk’’). To vključuje navodila za izgradnjo oči, živcev, kože, kosti, mišic, krvi itd. Evolucija se za proizvodnjo potrebnih novih informacij zanaša na napake pri kopiranju in na naravno selekcijo. Vendar pa so primeri, ki se navajajo kot ‘’sodobna evolucija’’, vsi primeri izgube informacij. To potrjuje Spetner:

‘’V tem poglavju bom pokazal nekaj primerov evolucije [tj. primerov, ki naj bi potrjevali evolucijo], še zlasti mutacije, in pokazal, da se informacija ne povečuje. … Toda pri vsej literaturi znanosti o življenju, kar sem je prebral, nisem nikoli našel mutacije, ki bi dodajala informacijo.’’34
‘’Za vse točkovne mutacije, ki so bile raziskovane na molekularni ravni, se izkaže, da ne povečujejo genetskih informacij, pač pa jih reducirajo.’’
‘’NDT [neo-darvinistična teorija] naj bi pojasnila, kako so se informacije življenja zgradile z evolucijo. Bistvena biološka razlika med človekom in bakterijo je v informacijah, ki jih vsebujejo. Vse ostale biološke razlike izhajajo iz tega. Človeški genom ima veliko več informacij kot genom bakterije. Informacije se ne morejo zgraditi preko mutacij, ki izgubljajo informacije. Posel ne more prinašati denarja tako, da ga s časom po malem izgublja.’’35

Koristne mutacije ali požgana zemlja?

To ne pomeni, da nobena mutacija ni ‘’koristna’’. Koristna mutacija pomaga organizmu preživeti. Odpornost na antibiotike in pesticide je včasih lahko rezultat prenosa informacij (ang. transfer of information) preko DNK zanke, ki se imenuje ‘’plasmid’’, toda to ni nova informacija v smislu, kakršno potrebuje evolucijska zgodba, saj je že obstajala nekje v drugem organizmu. Kadar je taka odpornost povzročena z mutacijo, nikoli ne vključuje nove informacije. Koristna mutacija so tudi hrošči brez kril na majhnih vetrovnih pustih otokih. Če hrošči izgubijo krila in torej ne morejo leteti, je manj verjetno, da jih bo veter odpihnil na morje.36 Seveda to v prvi vrsti sploh nima opravka z izvorom letenja, kar naj bi pojasnila evolucija. Naslednja koristna mutacija so bitja s skrčenimi očmi v temnih jamah. V temi ni naravne selekcije proti slepim bitjem, hkrati pa so manjše oči manj občutljive na infekcije in poškodbe.

Odpornost na malarijo

Behejeva druga knjiga, The Edge of Evolution: The search for the limits of Darwinism (2007), obravnava tematiko koristnih mutacij in omejitev darvinističnega procesa. Ker je njegova doktorska raziskava vključevala malarijo, je svoje strokovno znanje apliciral na malarijski parazit (Plasmodium falciparum) in mutacije, ki so ljudem omogočile boj proti temu, ter parazitove ukrepe proti zdravilom, ki jih je iznašel človek. Eno najbolj učinkovitih zdravil proti malariji je klorokin (ang. chloroquine), ker je parazit potreboval precej časa, da je pridobil odpornost. Behe pokaže, da odpornost na klorokin verjetno vključuje dve specifični mutaciji, ki skupaj nastopita v enem genu. To pojasni, zakaj je bilo za razvoj odpornosti na klorokin potrebno toliko časa, medtem ko se odpornost na druga proti-malarijska zdravila, ki potrebujejo le eno mutacijo, pojavi v roku nekaj tednov.

Če je bilo potrebno toliko časa, da se je dvojna mutacija zgodila v organizmu, ki ima ogromno populacijo in kratek življenjski cikel (in torej ogromno priložnosti, da se pojavijo raznorazne mutacije), koliko časa bi bilo potrebno, da bi se dvojna mutacija zgodila v organizmu, kot je človek, ki ima dolg generacijski čas in sorazmerno majhno populacijo? Behe je pokazal, da se ne bi zgodila nikoli, niti v predpostavljenem evolucijskem času. In tu gre zgolj za eno dvojno mutacijo v enem genu. Torej se vsaka prilagoditev, ki za delovanje potrebuje dve ali več specifičnih mutacij, ne bo nikoli razvila v človeku, in vendar se je to moralo zgoditi večkrat, če so se ljudje razvili z evolucijskimi procesi.

Behe tudi poudari, da se paraziti, odporni na klorokin, odrežejo slabše od neodpornih, kjer ni klorokina. To nakazuje, da je dvojna mutacija informacijski padec, kot običajno. Izgleda da je razlog za parazitovo odpornost na klorokin v tem, da je reducirana koncentracija v parazitovi vakuoli in eden izmed mehanizmov je poslabšan vnos (ang. impaired uptake). Sodeč po enem izmed člankov:

‘’Izolati klorokin-odpornega parazita imajo mehanizem vnosa z manjšo transportno aktivnostjo in zmanjšano afiniteto do klorokina.’’37

Gre za princip, ki razloži, zakaj so nekatere bakterije odporne na antibiotike. Odpornost je posledica mutacije, ki okvari celično črpalko, tako da bakterija vsrka manj snovi, ki je namenjena uničenju bakterije.38

To vodi do naslednjega Behejevega glavnega zaključka: ne gre toliko za oborožitveno tekmo, pač pa za bojevanje v strelskih jarkih ali taktiko požgane zemlje. Mnoge spremembe uničujejo naprave, ki bi jih sicer lahko uporabil sovražnik. Na primer: branitelji bodo uničili lastne mostove, da bi sovražniku onemogočili prehod, sabotirali lastne tovarne, če sovražnik v njih izdeluje orožje, požgali lastna polja, da bi sovražniku zmanjkalo hrane …

Anemija srpastih celic

To pojasni tudi nekatere od človeških obramb proti malariji, ena teh je anemija srpastih celic. Pri tem mutacija povzroči, da je hemoglobin bolj nagnjen k temu, da se spaja v kepe. Eden od vodilnih svetovnih avtoritet na področju anemije srpastih celic, Felix Konotey-Ahulu, pojasnjuje:

‘’Te narobe oblikovane celice lahko blokirajo manjše krvne celice in tako tkiva in organe prikrajšajo za kisik. Vendar pa so oboleli uspeli s pravilnim zdravljenjem okrevati in so postali zdravniki, odvetniki itd.’’39

Tisti, ki imajo le en gen za anemijo srpastih celic, imajo okvarjeno le polovico svojih molekul hemoglobina, tako da ne prihaja do nastanka kep in zato ne trpijo posledic. Dejansko ima ta okvara tudi prednost. Parazit malarije se hrani s hemoglobinom, ki je zelo koncentriran v naših rdečih krvnih celicah. Behe poudarja, da srpasta mutacija povzroči, da se hemoglobin bolj združuje v kepe, ko parazit vstopi v celico. Te kepe povzročijo spremembo oblike in vranica zaradi tega zazna okvarjeno celico ter jo uniči, z njo pa tudi parazita. Torej tisti, ki imajo le en gen, nimajo težav z anemijo, hkrati pa so zaščiteni proti malariji.

Vendar pa Konotey-Ahulu opozarja: ‘’Prikaz naravne selekcije ne prikazuje, da je ‘’dvigajoča se evolucija’’ dejstvo, in vendar mnoge šolarje o tem učijo kot o ‘’dokazu’’ za evolucijo.’’ Pravi takole: ‘’Gen srpaste celice je še vedno okvara, ne povečanje kompleksnosti ali izboljšava funkcije, ki je izbrana.’’ Poudarja nesrečno temnejšo plat: ‘’Ko je več nosilcev genov srpastih celic, to povzroča, da več ljudi trpi zaradi te strašne bolezni.’’39

Srpasto-celični hemoglobin je jasen primer taktike požgane zemlje: koristni prenašalec kisika je žrtvovan, da se uniči napadalca.

Razbiti je lažje kakor zgraditi

Behe daje številne druge primere tega, kako uničenje nečesa organizmu pomaga v bitki z drugim. Vendar to ni čudo darvinizma. Nekaj razbiti je veliko lažje kakor nekaj zgraditi. Porušite lahko na številne načine, zgradite pa to lahko le na nekaj načinov. Nekaj tako enostavnega kot je pesek lahko zaustavi kolesje. Čep iz žvečilnega gumija lahko povzroči okvaro gibljivih delov. Med v rezervoarju za gorivo lahko ustavi avto. Nekateri obrambni mehanizmi so podobni temu: lepljiva molekula, ki povzroči, da molekularna naprava ne deluje.

PODROČJE TE KNJIGE

Večina poglavij obravnava praktične primere načrtovanja in izpostavlja praktične težave glede predlaganih evolucijskih razlag, če za omenjene sisteme evolucijske razlage sploh obstajajo. Poglavje 12 obravnava izvor življenja in tudi tu so večinoma izpostavljeni praktični kemijski problemi. Teoretični matematični argumenti Dembskega in sodelavcev so večinoma izven področja te knjige.

(Op. prev.: Poleg zgoraj podanega uvodnega poglavja so zaenkrat prevedena le poglavja 13 do 16.)

Reference in opombe

  1. po Craig W.L., Apologetics: An Introduction, 3.123, Moody Press, Chicago, 1984. Vrni se na besedilo.
  2. Platon, Zakoni 12.966e. Vrni se na besedilo.
  3. Aristotel, Metafizika Λ.1.982610-15. Vrni se na besedilo.
  4. Principia III; citirano v Newton’s Philosophy of Nature: Selections from his writings, str. 42, ured. H.S.Thayer, Hafner Library of Classics, NY, 1953 Vrni se na besedilo.
  5. A Short Scheme of the True Religion, rokopis citiran v Memoirs of the Life, Writings and Discoveries of Sir Isaac Newton by Sir David Brewster, Edinburgh, 1850; citirano v Newton’s Philosophy of Nature, str. 65, Ref. 2 Vrni se na besedilo.
  6. Proctor, R.M. Value-Free Science? Purity and Power in Modern Science, Harvard University Press, Cambridge, MA, str. 47, 1991 Vrni se na besedilo.
  7. Sober, E. 1993. Philosophy of Biology, Westview, Boulder, CO, str. 29, 1993. Citirano v Dembski, W. Intelligent Design, IVP, Downers Grove, IL, str. 71, 1999 Vrni se na besedilo.
  8. Ferre, F. Introduction to Natural Theology: Selections, by William Paley, str. xi – xxii, Bobs – Merrill, Indianapolis, 1963 Vrni se na besedilo.
  9. Darwin, C.R. Origin of Species by Means of Natural Selection, or The Preservation of Favoured Races in the Struggle for Life, John Murray, London, 1859 Vrni se na besedilo.
  10. Wallace, A.R. On the Tendency of Varieties to Depart Indefinitely From the Original Type,Ternate (eastern Indonesia), 1858; www.zoo.uib.no/classics/varieties.html Vrni se na besedilo.
  11. Grigg, R. Alfred Russel Wallace – ‘co-inventor’ of Darwinism, Creation 27(4): 33 – 35, 2005 Vrni se na besedilo.
  12. Grigg, R. Darwin’s illegitimate brainchild: If you thought Darwin’s Origin was original, think again! Creation 26(2): 39 – 41, 2004; creation.com/brainchild Vrni se na besedilo.
  13. Dawkins, R. The Blind Watchmaker: Why the evidence of evolution reveals a universe without design, str. 6, W W Norton & Company, New York, 1986 Vrni se na besedilo.
  14. Woodward, T. Doubts About Darwin: A History of Intelligent Design, Baker Books, Grand Rapids, MI, 2003; glej tudi pregled Blievernicht, E. The rhetoric of design, J. Creation 18(3):46 – 47, 2003 Vrni se na besedilo.
  15. Nadaljevanje, ki odgovarja kritikom, je Woodward, T. Darwin Strikes Back: Defending the Science of Intelligent Design, Baker Books, Grand Rapids, MI, 2006; glej pregled Weinberger, L. Intelligent debate, J. Creation 21(2):48 – 51, 2003 Vrni se na besedilo.
  16. Dewar, D. The Transformist Illusion, Sophia Perennis et Universalis, Ghent, nY, 1957 Vrni se na besedilo.
  17. ena najbolj znanih je bila televizijski prenos debate z biokemikom Russellom Doolitlom, ki se je odvijala pred 5000 ljudmi na Liberty University 13.10.1981. Evolucionist Roger Lewin, ki je pisal v pro-evolucijski reviji Science, je debato opisal kot zmagoslavje Gisha. Vrni se na besedilo.
  18. glej Truman, R. Divining design: A review of The Design Inference: Eliminating chance through small probabilities, J. Creation 13(2):34 – 39, 1999 Vrni se na besedilo.
  19. Spetner, L. M. Not by chance! Shattering the modern theory of evolution, The Judaica Press, Brooklyn, NY, 1996/7; glej pregled Wieland, C. Creation 20(1): 50 – 51, 1997 Vrni se na besedilo.
  20. Behe, M.J. Darwin’s Black Box: The Biochemical Challenge to Evolution, The Free Press, New York, 1996; glej intervju Wieland, C. The mousetrap man, Creation 20(3):17, 1998; creation.com/behe Vrni se na besedilo.
  21. Behe, M. The Edge of Evolution: The search for the limits of Darwinism, Free Press, NY, 2007 Vrni se na besedilo.
  22. to je sprožilo burno kritiko s strani čuvarjev evolucije, npr. Richard Dawkins, Inferior Design, New York Times, 1 July 2007. Za ovržbo te kritike glej Sarfati, J., Misotheist’s misology: Dawkins attacks Behe but digs himself into logical potholes; creation.com/dawkbehe, 13 July 2007 Vrni se na besedilo.
  23. Behe, Ref. 21, str. 104 Vrni se na besedilo.
  24. Behe, Ref. 21, str. 121 – 122 Vrni se na besedilo.
  25. Dawkins, Ref. 13 Vrni se na besedilo.
  26. primer naključnega zaporedja iz Dawkins, Ref. 13, str. 47 Vrni se na besedilo.
  27. Gitt, W. God and the Extraterrestrials, Creation 19(4): 46 – 48, 1997 Vrni se na besedilo.
  28. New York Times, 23 July 1985, str. B1 Vrni se na besedilo.
  29. za podrobnosti glej Dembskijev on-line prispevek: www.arn.org/docs/dembski/wd_explfilter.htm Vrni se na besedilo.
  30. Orgel, L. The Origins of Life, John Wiley, NY, 1973, str. 189 Vrni se na besedilo.
  31. Informacije je možno definirati matematično na način, ki razlikuje med naključjem, redom in specificirano kompleksnostjo. V smislu prenosa signalov lahko prejemnik obstaja v velikem števil možnih stanj (Ω0); ko je sporočilo prejeto, število možnih stanj pade na Ω1. Informacijska vsebnost sporočila I1 = k ln (Ω0/ Ω1), kjer je k = Boltzmanova konstanta. Vzeto iz Zemansky M.W. Heat and Thermodynamics, McGraw-Hill, 4th ed. 1975, str. 190.Definicija je konsistentna: pri ponavljajočem se zaporedju so možnosti omejene, tako je Ω0 nizka, torej je informacija nizka. Tudi naključna zaporedja vsebujejo malo informacij, ker obstajajo številna možna naključna zaporedja (tako je Ω1 skoraj tako velika kot Ω0). Vrni se na besedilo.
  32. Dawkins, Ref. 13, str. 115 Vrni se na besedilo.
  33. Gitt, W. Dazzling Design in Miniature, Creation 20(1):6, 1997 Vrni se na besedilo.
  34. Možno je, da do danes obstaja en sam primer mutacije, ki povečuje informacijo (v situaciji, za katero teorija terja stotine mutacij, da bi bila verodostojna), a celo to je treba skrbno kvalificirati. Glej creation.com/nylon. Vrni se na besedilo.
  35. Spetner, Ref. 19, str. 131-2, 138, 143 Vrni se na besedilo.
  36. Wieland, C. Beetle Bloopers: Even a defect can be an advantage sometimes, Creation 19(3):30, 1997; creation.com/beetle Vrni se na besedilo.
  37. Sanchez, C.P., Wunsch, S. in Lanzer, M. Identification of a Chloroquine Importer in Plasmodium falciparum: Differences in import kinetics are genetically linked with the chloroquine-resistant phenotype, J. Biol. Chem. 272(5): 2652 – 2658, 1997 Vrni se na besedilo.
  38. glej Sarfati, J. Anthrax and antibiotics: Is evolution relevant? 2001-2005; creation.com/anthrax Vrni se na besedilo.
  39. Exposing Evolution’s Icon: World leader on sickle-cell anemia: ‘’Nothing to do with evolution!’’, Jonathan Sarfati interviews Felix Konotey-Ahulu, Creation 29(1):16 – 19, 2006 Vrni se na besedilo.

Helpful Resources