Explore

Ahilove Pete Evolucije, poglavje 7:

Kozmologija

izpostavljanje usodne napake The Big Bang je

avtor
prevod Gorazd Novak (ustvarjen.si)

doktorat iz fizike, University of Western Australia

Dr. Hartnett je eksperimentalni fizik s številnimi objavami in nekaj vidnimi nagradami. Na svoji univerzi dela v raziskovalni skupini Frequency Standards and Metrology in ima status rednega profesorja. Njegove raziskave vključujejo razvoj ultra-stabilnih kriogensko hlajenih mikrovalovnih oscilatorjev na osnovi safirnih kristalov, radar z ultra-nizkim šumom, teste temeljnih fizikalnih teorij kot sta posebna in splošna relativnost, in meritve sprememb temeljnih konstant ter njihovih kozmoloških implikacij. Je avtor številnih kreacionističnih člankov o kozmologiji in avtor nekaj knjig, med njimi uspešnice Starlight and Time and the New Physics. Njegova izobrazba je odlična osnova za razpravo o sedmi točki na našem seznamu Ahilove pete evolucije, kozmologije velikega poka.

Glej tudi: creation.com/dr-john-hartnett-cv

KOZMOLOGIJA: RAZKRITJE USODNIH NAPAK VELIKEGA POKA

Kratka zgodovina

Pred več kot 80 leti (leta 1929) je astronom Edwin Hubble odkril to, kar je danes znano kot Hubblov zakon. Šlo je za odkritje, da so rdeči premiki1 spektralnih črt, vidnih v svetlobi bližnjih galaksij, enostavno povezani z razdaljo do teh galaksij. Bolj oddaljeni objekti imajo večji rdeči premik. Ta rezultat je bil interpretiran s širjenjem vesolja. Zanimivo je to, da sam Hubble ni trdno verjel v idejo razširjajočega se vesolja in je tedaj pisal, da so rdeči premiki rezultat dotedaj neodkritega mehanizma.2 Hubblovo odkritje je odgovorilo na eno večjih znanstvenih vprašanj tistega časa, ko je pokazalo, da se galaksije v vseh smereh oddaljujejo od naše galaksije. Nekatere »meglice«, vidne s teleskopi, so bile dejansko ločene galaksije, in te galaksije so hitele stran od naše v vseh smereh.

@ Slika: Idealizirani galaktični spektri kažejo tipične »absorpcijske« linije (črne črte na mavričnem ozadju), proizvedene z vodikovimi atomi, ki absorbirajo svetlobo (logaritemsko merilo). Hitreje ko se objekt oddaljuje, večji je rdeči premik (premik proti desni na tem diagramu), in Hubblov zakon pravi, da je rdeči premik sorazmeren razdalji (za majhne rdeče premike). (vir: NASA)

Nekaj let pred tem, leta 1917, je Albert Einstein razvil svojo kozmologijo iz svoje splošne teorije relativnosti. Toda Einsteinovo vesolje je bilo statično. Ko je Einstein slišal za Hubblovo odkritje, je svoje statično (stacionarno) vesolje zavrgel in ga proglasil za svojo »največjo zmoto«. Einsteinova kozmologija je vključevala »kozmološko konstanto« (Λ) [lambda], kar je bilo mašilo (ang. fudge factor), dodano v njegove enačbe, da bi nasprotovalo privlačni sili gravitacije. V nadaljevanju bomo videli, da se je Einsteinova zmota vrnila, da bi nas preganjala.

V desetletju po objavi Einsteinovega članka z leta 1917 sta dva kozmologa, Alexander Friedmann in Abbe Georges Lemaitre, neodvisno drug od drugega, našla enako rešitev Einsteinovih enačb polja v letih 1922 oz. 1927.3 To je dalo matematični model – danes imenovan Friedmann-Lemaitre model – za opis razširjajočega se vesolja, ki ga je odkril Hubble. Lemaitre je svojo teorijo opisal kot »kozmično jajce, eksplodirajoče v trenutku nastanka«. Bolj znana je postala pod nazivom »teorija velikega poka«, kar je skovanka iz posmehljive pripombe Sira Freda Hoyla, ko je imel intervju na radiu BBC okrog leta 1950.

George Gamow, bivši študent Friedmanna, je leta 1948 napovedal, da bi se moralo preostalo sevanje ognjene krogle velikega poka opaziti in da bi moralo imeti temperaturo med 5 K in 50 K4 (sčasoma je svoje napovedi spreminjal, nazadnje pa prišel do večje temperature). Leta 1965 sta Arno Penzias in Robert Wilson, radijska astronoma iz Bell Laboratories, nekoliko srečno odkrila kozmično mikrovalovno sevanje iz ozadja (CMB sevanje, ang. Cosmic Microwave Background Radiation), ki prihaja z vseh smeri neba in ima temperaturo blizu 3 K (-270°C). Za to sta leta 1978 dobila Nobelovo nagrado. 5 To odkritje je dalo ogromen zagon kozmologiji velikega poka. Združeno z dokazi rdečih premikov za širitev vesolja je bilo videti, da je veliki pok skoraj dokazan.

Kozmologija kot filozofija

Čeprav se je posmehoval ideji velikega poka, je bil Hoyle ateist in je verjel v večno vesolje, ki nima začetka niti konca. Model, ki nosi njegovo oznako, tj. »veliki pok«, ima začetek v času in je postal prevladujoč življenjski nazor večine znanstvene skupnosti. Tu opozorimo na zelo pomembno in kritično točko: teorija velikega poka je a priori (tj. vnaprej) sprejeta kot pravilni opis nastanka in zgradbe vesolja. Verjame se, da je matematični model, ki opisuje širjenje iz singularnosti velikega poka do sedanjosti, pravilna zgodovina vesolja.

Ironija je v tem, da absolutni začetek ex nihilo kaže na transcendentni vzrok vesolja, ki presega prostor in čas. In vendar je večina zagovornikov tega svetovnega nazora danes na ateistični strani debate. Zato mnogi verniki velikega poka iščejo naturalistični vzrok vesolja. Toda ko nekdo dojame filozofski značaj vprašanja, dosedanji ugovori proti kozmogoniji, opisani v prvih poglavjih Geneze, ne zdržijo, kot bo pokazano v nadaljevanju.

V zadnjem desetletju se trdi, da so teorijo velikega poka še dodatno podkrepila natančna opazovanja CMB sevanja, ki so jih izvedli vesoljski teleskopi COBE, WMAP in PLANCK. Od tod izhajajo trditve o »precizni kozmologiji«6 in še več Nobelovih nagrad.7 Astrofizik George Smoot, ki je vodil ekipo, ki je izstrelila vesoljski teleskop COBE, je zaznane anizotropije (mikroskopsko nakodranost) v 3 K temperaturi CMB sevanja opisal kot »Božji rokopis«. Tovrstna terminologija, ki omenjene valovčke oz. drobno valovanje v CMB sevanju interpretira kot da lahko beremo Božji dnevnik prvih dni stvarjenja, nakazuje resnični značaj sistema verovanja.

Toda ne smemo biti zavedeni s takimi praznimi izjavami. V najboljšem primeru je to referenca na deističnega boga, ki je vžgal začetno eksplozijo, nato pa ni imel kaj dosti več početi. To ni referenca na Stvarnika, kot ga podaja Biblija, pač pa v najboljšem primeru na neko neosebno »silo«, ali celo na samo vesolje.8 Fiziki pogosto delajo take reference, ko govorijo o tem, da morajo biti zakoni fizike natančno uglašeni, da življenje sploh lahko obstaja. To imenujejo celo »Goldilocks vesolje«; ne prevroče ne premrzlo, pač pa ravno pravšnje. V takem vesolju so zakoni in konstante narave tako natančno uglašeni, da se je življenje kar moralo razviti, vsaj tako mislijo.

Da bi testirali to teorijo, so iznašli metode, toda to ni enako kot ponovljiva eksperimentalna ali operativna znanost, ki se vsak dan odvija v laboratorijih širom sveta. V kozmologiji so možna samo opazovanja. Modele se skonstruira, da se testira določene značilnosti, nato pa se naredi statistiko. V splošnem to pomeni obsežne numerične simulacije – izračune, ki na primer simulirajo neprave galaksije v nepravem vesolju. Vsekakor lahko izključimo modele, katerih rezultati niso skladni z opazovanji, toda ne moremo biti v interakciji z vesoljem; ne moremo niti neposredno izmeriti velikosti neke galaksije! Vesolje je preveliko in astronom je omejen na to, kar dobi s svojimi teleskopi. Interpretacija vsake meritve pa vključuje uporabo niza predpostavk. Zato je možnih veliko modelov, tudi takih, ki si jih raziskovalec še ni zamislil. Posledično je ta veja znanosti zelo šibka, ko se jo primerja z delom eksperimentatorja v laboratoriju.

@Slika: Hubblov vesoljski teleskop (vir: NASA, wikipedia.org)

Ob vsej sodobni tehnologiji, ki vključuje tudi vesoljske teleskope kot je Hubblov in številni drugi, ter na Zemljinem površju nameščene velike teleskope s prilagodljivo optiko in naprednimi super-računalniki za procesiranje slik in simulacije, se lahko vprašamo, ali je bilo najdenih dovolj dokazov za potrditev velikega poka. Naslednji citat iz članka z leta 2007 v prestižni reviji Science vključuje izjave treh znanih kozmologov. Avtor pravi:

Raziskovalci so izmerili temperaturne variacije sevanja CMB tako natančno, da največja negotovost zdaj izvira iz dejstva, da vidimo mikrovalovno nebo za samo en Hubblov volumen [tj. le eno možno vesolje, ki ga lahko opazujemo, op. Hartnett], ta negotovost se imenuje kozmična varianca. »Izvedli smo meritve,« pravi [Charles] Bennett. »Ne bo postalo bolje.«
Nekateri pravijo, da je ta ovira spoznanja, kozmološka Ahilova peta. »Kozmologija je lahko videti kot znanost, toda ni znanost,« pravi James Gunn s Princeton University, soustanovitelj raziskave Sloan [trenutno največja »large-scale« raziskava milijonov galaksij, op. Hartnett]. »Osnovno načelo znanosti je, da lahko narediš ponovljive eksperimente, tega pa se v kozmologiji ne da.«
»Cilj fizike je razumeti osnovno dinamiko vesolja,« pravi [Michael] Turner. »Kozmologija je nekoliko drugačna. Cilj je rekonstruirati zgodovino vesolja.« Pravi, da je kozmologija bolj podobna evolucijski biologiji ali geologiji, pri kateri morajo raziskovalci enostavno sprejeti nekatera dejstva kot dana.
9

Takšno je današnje stanje kozmologije. Zdaj pa to malo razpakirajmo. O čem v resnici govorijo? Ker imamo samo eno vesolje, svojih teorij ne morejo preveriti na drugem; ne morejo primerjati in narediti dedukcije na osnovi različnih izidov eksperimenta. To se počne v laboratorijih. Bennett to priznava in pravi, da je to največ, kar imamo na razpolago.

Toda nezmožnost eksperimentalnega testiranja modela je, po priznanju kozmologa velikega poka, Ahilova peta kozmologije. V resnici je kozmologija to, kar imenujemo historična znanost, ker skuša rekonstruirati preteklost vesolja iz opazovanj, ki jih delamo danes. Nič močnejša ni kot konstruiranje neznane-toda-predpostavljene geološke zgodovine našega planeta (poglavje 5) ali domnevna zaporedja bioloških organizmov, po katerih naj bi se mikrobi razvili v mikrobiologe (poglavji 3 in 4) preko milijard let. Vera, da za Zemljo veljajo dolga obdobja, izhaja iz predpostavke zanikanja biblijske avtoritete, zlasti poročil o stvarjenju in potopu. Nato je sledilo, da je geološka evolucija vodila v biološko evolucijo. 10 »Kozmična evolucija« je aplikacija enake vrste naturalističnih (ni Stvarnika) predpostavk glede izvora Zemlje in vseh nebesnih teles ter samega vesolja. Kljub herojskim naporom, da bi to prikazali kot »Božji način stvarjenja«, veliki pok dejansko povzema model, ki je trenutno v modi: povsem materialistični sistem kozmične evolucije.

Torej, kot vidite, pri kozmologiji ne gre toliko za empirično znanost, pač pa za filozofijo – za svetovni nazor. Kaj ste pripravljeni sprejeti kot dejstvo? Noben dokaz ne stoji sam zase. Vse se interpretira v luči življenjskega nazora raziskovalca, v tem primeru kozmologa. Ne skuša ovreči ali poneveriti svojega modela; sprejet je kot »resnica«, nato pa se zbira dokaze, da se vzpostavi to resnico, zlasti v zavesti širše laične javnosti. Pogosto je dokaz izbran na osnovi modela, nato pa se ga krožno nanese nazaj, da se ga »vzpostavi« še močneje. Temu se danes reče »precizna kozmologija«. V nadaljevanju bodo obravnavani primeri tega.

Kozmolog George F.R. Ellis je pošteno pojasnil:

»Treba se je zavedati, da obstaja nabor modelov, ki lahko razložijo opazovanja. Na primer, lahko skonstruiram sferično simetrično vesolje z Zemljo v njegovem središču, in tega ne morete ovreči na podlagi opazovanj … lahko ga izločite le na filozofski podlagi. Po mojem s tem nikakor ni nič narobe. Kar želim osvetliti, je dejstvo, da pri izbiri modelov uporabljamo filozofske kriterije. Veliko kozmologije skuša to prikriti.«
11

Kozmološko načelo

Standardni FLRW model velikega poka 12 (sodobna verzija modela Friedmann-Lemaitre) se zanaša na »kozmološko načelo«, ki pravi, da je porazdelitev materije širom vesolja homogena (ali enakomerna) in izotropična (enaka v vseh smereh). To pomeni, da ne glede na to, kdaj ali s katerega mesta opazujete, v velikem merilu vidite enake stvari. Brez te predpostavke ni modela, danes pa se v načelo verjame bolj s slepo vero kakor pa na podlagi opazovanj. Naj povem še enkrat: kozmološko načelo ni rezultat opaženih dokazov, pač pa je začetna predpostavka, uporabljena pri interpretaciji vseh takih dokazov.

Kozmološko načelo je zgodovinsko gledano nadaljevanje Kopernikovega načela, ki pravi, da Zemlja ne zaseda posebnega mesta v vesolju, in da za opažanja, ugotovljena na Zemlji, lahko privzamemo, da so v širšem smislu značilna za vse, kar bi bilo vidno iz katere koli druge točke v vesolju v istem obdobju. To načelo je prekinilo Ptolemejev geocentrični sistem, ki je imel Zemljo v središču vesolja. Ptolemejev sistem ni bil biblijski nazor. Seveda Biblija promovira idejo, da smo v središču Božje pozornosti in namena, vendar ni nobenega biblijskega pogoja za geocentrično vesolje. V 16. in 17. stol. so znanstveniki tedanje dobe, ne Biblija, nasprotovali odkritjem Kopernika in Galileja.13 Nekatere v Cerkvi so prepričali geocentrični verniki, podobno kot so posvetni učenjaki mnoge v današnji cerkvi prepričali, da sprejmejo zgodbo velikega poka kot zgodovino vesolja, čeprav to nasprotuje poročilu v Genezi.

Vendar pa obstajajo taki, ki danes izzivajo veljavnost kozmološkega načela. Že samo sevanje CMB je proizvedlo rezultate, ki so neskladni s homogenim in izotropičnim vesoljem. Znamenita »os zla« (ang. »Axis of Evil«)14 je preferenčna smer na nebu – zaradi česar je vesolje analogno dvolomnemu kristalu (ang. birefringent crystal)15 s preferenčno osjo – in prihaja iz meritev vzvalovanosti CMB sevanja. Ta preferenčna smer pomeni, da so nekatere značilnosti CMB vzvalovanosti (anizotropije) poravnane okoli te smeri v vesolju, kar bo, če bo potrjeno, močno nasprotovalo kozmološkemu načelu. Kot so poudarili nekateri opazovalci, vzvalovanosti v podatkih CMB (zlasti tistih, ki jih je dal vesoljski teleskop WMAP) niso videti skladne s sliko velikega poka. Osupljivo je, da je »os zla« celo videti poravnana z ravnino sončnega sistema in potjo Sonca po nebu (ekliptika). Toda kako je to mogoče, če je to sevanje relikvija samega velikega poka?

@ Slika: Izračunani CMB kvadripol (zgoraj) in oktopol (spodaj) sta videti zelo skladna z isto prostorsko osjo. (vir: Tegmark,M., de Oliviera-Costa, A., Hamilton A., A high resolution foreground cleaned CMB map from WMAP, astroph/0302496, Phys. Rev. D. 68:123523, 2003)

@ Slika: WMAP prikaz kozmične mikrovalovne anizotropije. Barve predstavljajo +/- 200 milijonink stopinje temperaturne spremembe (K). (vir: NASA/WMAP Science Team)

Kakorkoli, iz predpostavk sestavljena opora velikega poka je precej očitna. Zdaj slavna Friedmann-Lemaitre enačba je rezultat te kozmološke predpostavke. Toda ali je ta predpostavka veljavna? Fizik Richard Feynman jedrnato opisuje problem:

»… domnevam, da predpostavka uniformnosti vesolja odseva predsodek, rojen iz zaporedja strmoglavljenih geocentričnih idej. … Spravili bi se v zadrego, če bi po trditvah, da živimo na navadnem planetu okoli navadne zvezde v navadni galaksiji odkrili, da je naše mesto vesolju nenavadno… Da bi se izognili zadregi, se oklepamo hipoteze uniformnosti.«
16

Izziv

Ni veliko kozmologov in astrofizikov, ki tako odkrito opisujejo današnje stanje kozmologije. Zakaj je tako? Je to zato, ker so nepreverljive začetne predpostavke same po sebi napačne? Toda nekateri pogumni fiziki so toliko predrzni, da izzivajo prevladujočo paradigmo – inflacijsko kozmologijo standardnega ΛCDM velikega poka.17 Eden izmed teh je astrofizik Richard Lieu z University of Alabama. Lieu je zapisal:

»Kozmologija ni niti astrofizika: vse glavne predpostavke tega področja so nepreverjene (ali nepreverljive) v laboratoriju … ker vesolje ne nudi nobenega kontrolnega eksperimenta, tj. brez neodvisnih preverjanj, je neizogibno zelo dvoumna in degenerativna.«
18,19

To je videti poštena analiza, ker so kozmologi danes izumili vseh vrst stvari, ki imajo ravno prave lastnosti, da njihove teorije delujejo, pri čemer te stvari nikoli niso bile opažene v laboratoriju. Stvari kot skrivnostna »temna materija« in »temna energija«. Lieu pravi, da jim je postalo »udobno izumljati neznanke, da pojasnijo neznano.«

Toda ali vesolje, prekipevajoče z eksotiko, ki se je ne da opazovati, zares odseva realnost? Ali pa cesar potrebuje nova oblačila? Lieu je zapisal:

»… astronomska opazovanja sama po sebi nikoli ne morejo biti uporabljena, da »onkraj razumnega dvoma« dokažejo fizikalno teorijo. To je zato, ker živimo v edinem vesolju – nepogrešljivi »kontrolni eksperiment« ni na razpolago. Ni načina, da bi posegli v vesolje in od njega dobili odziv, da bi preverili obravnavano teorijo, kar eksperimentator lahko stori pri laboratorijskem eksperimentu. V najboljšem primeru kozmolog zbere kar se da veliko podatkov in uporabi statistične argumente, da skuša pokazati, da so njegovi zaključki verjetni. … Zato je obljuba o uporabi vesolja kot laboratorija, v katerem bodo novi nepokvarljivi fizikalni zakoni morda potrjeni brez podpore laboratorijskih eksperimentov, absurdna.«
18

Pet »neznank«

Lieu navaja pet dokazov, pri katerih kozmologi uporabljajo »neznanke«, da pojasnijo »neznanke«, in po njegovem torej v resnici niso astrofiziki. Vendar pa se za te dokaze trdi, da so vsi pojasnjeni (in v primeru CMB celo napovedani20) z inflacijskim modelom ΛCDM velikega poka. Nobeden izmed njih nima osnove v laboratorijskih eksperimentih in najverjetneje ne bodo nikoli pojasnjeni na ta način. So pa sledeči:

1) rdeči premiki galaksij, pojasnjeni s širjenjem vesolja,

2) CMB sevanje, pojasnjeno kot preostanek sija velikega poka,

3) rotacijske krivulje spiralnih galaksij21, pojasnjene s temno materijo,

4) oddaljene supernove so manj svetle od pričakovanj, od tod pospešeno vesolje, pojasnjeno s temno energijo,

5) ploščatost in izotropija, pojasnjena z napihovanjem.

@ Slika: Teorija velikega poka na kratko. Od leve proti desni: »kvantna fluktuacija« proizvede materijo in energijo bodočega vesolja, ki gre nato skozi kratko obdobje »napihovanja«. To napihovanje povzroči »ploščatost« energijske porazdelitve in prepreči, da bi se vesolje sesedlo samo vase. Ko se oblikujejo zvezde, je potrebna »temna materija«, da pojasni obliko galaksij, »temna energija« pa je potrebna, da pojasni navidez pospešeno širjenje vesolja. Kozmično mikrovalovno sevanje iz ozadja je preostali sij po-inflacijske ognjene krogle, vendar pa ima svetloba ekstremno velik rdeči premik zaradi širjenja vesolja.

V krepkem tisku je pet »neznank«, za katere skupnost velikega poka želi, da jih preprosto sprejmete po veri. Kot eksperimentator vem, da standardi, ki so uporabljeni v tako imenovanih »kozmoloških eksperimentih«, ne bi bili sprejeti v mojem laboratoriju, v katerem smo zgradili svetovno najbolj stabilne kriogenske »ure«, ki jih uporabljamo, da preverjamo Einsteinove teorije.22 In vendar se govori, da živimo v dobi »precizne kozmologije«. 10 Kozmolog Max Tegmark je dejal:

»Pred 30 leti se je kozmologijo smatralo za nekaj tam zunaj med filozofijo in metafiziko. Lahko ste ob nekaj pivih špekulirali o tem, kaj se je zgodilo, nato pa ste lahko šli domov, ker niste mogli storiti dosti več… [Zdaj pa se bližajo] konsistentni sliki tega, kako se je vesolje evolucijsko razvijalo od najzgodnejšega trenutka do sedanjosti.«

Kako je to možno, če nobenega izmed Lieujevih petih dokazov ni mogoče pojasniti z nečim znanim (ang. »knowns«)? Za pojasnilo se je treba zatekati v »neznanke«, s hokuspokusom, ki piscu dovoljuje, da trdi, da se bližamo resnici. Spomnim se, kako je Nobelov nagrajenec Steven Chu govoril veliki množici srednješolcev na Nacionalnem kongresu Avstralskega inštituta za fiziko (Australian Institute of Physics National Congress) leta 2005. Dejal je, da razumemo skoraj vse, kar je o vesolju vedeti, razen nekaj majhnih detajlov, kot je vprašanje, kaj sta temna energija in temna materija. Izgleda da je spregledal ironijo, da je po njegovih lastnih besedah približno 95 % vsega v vesolju domnevno iz teh reči.

Pravijo nam, da živimo v vesolju, ki je polno nevidne, neopažene in posebne reči – 25 % temne (neopažene) materije in 70 % temne energije.

@ Slika: Model velikega poka trdi, da je vesolje sestavljeno iz približno 70 % temne energije, približno 25 % temne materije in približno 4 % barionske materije, katere večine je intergalaktični prah. Zvezde tvorijo samo okoli 0,4 % materije-energije v vesolju velikega poka.

Toda kaj je ta reč, ki je ne moremo zaznati, vendar pa naj bi bila povsod okrog nas? V laboratorijih 40 let iščejo tako ali drugačno obliko temne materije – na primer aksion (ang. axion). To je hipotetični delec, ki bi, če bi obstajal, počistil nekaj problemov v fiziki 1980-ih let. Zato so ga poimenovali po znamki detergenta za pranje. Danes se zanj spet zanimajo astronomi in fiziki delcev, kajti če obstaja in če ima določene lastnosti, bi se nanj lahko obrnili kot na komponento neke vrste hladnih verzij hipotetične eksotične temne materije, ki domnevno tvori do 85 % materije v večini galaksij, kar po teoriji vključuje tudi našo. To ugibanje je vzšlo deloma zaradi anomalijske dinamike, opažene v gibanjih delcev v rokavih večine spiralnih galaksij. In čeprav je bil vložen ogromen napor, da bi zaznali izmuzljive delce iz haloja naše lastne galaksije, so vsa prizadevanja doslej propadla.23

Dolgo pred temi napori so se znanstveniki zatekali k temni materiji, da bi pojasnili čudno dinamiko sončnega sistema, na primer k imaginarnemu planetu, imenovanemu Vulkan, ki naj bi se skrival za Soncem, in naj bi pojasnil neskladnost orbite planeta Merkur. Toda Einstein je ta problem rešil s svojo splošno teorijo relativnosti. Takrat je bila potrebna nova fizika, ne nekakšna nevidna temna materija. Ali je situacija enaka danes?24

Danes imamo tudi temno energijo, ki domnevno vleče vesolje narazen celo hitreje kot v preteklosti.

»Novi dokazi so potrdili, da se širjenje vesolja pospešuje pod vplivom gravitacijsko odbojne oblike energije, ki tvori dve tretjini kozmosa.
Ironija narave je, da je najizdatnejša oblika energije v vesolju tudi najskrivnostnejša. Po prelomnem odkritju, da se širjenje vesolja pospešuje, se je pojavila konsistentna slika, ki kaže, da je dve tretjini kozmosa iz »temne energije« – neke vrste gravitacijsko repulzivnega materiala.
25

Celo širjenje vesolja, imenovano tudi kozmološko širjenje, ni bilo eksperimentalno verificirano v nobenem eksperimentu, izvedenem na Zemlji ali v sončnem sistemu. Popolnoma se zanaša na dejstvo, da se Hubblov zakon lahko izpelje iz Einsteinove splošne teorije. Teorija pravi, da rezultira iz končne hitrosti svetlobe in povečanja velikosti vesolja medtem ko je svetloba iz oddaljene galaksije potovala do Zemlje. Značaj Einsteinove tenzorske teorije dopušča različne matematične rešitve; vendar ni jamstva, da opisujejo fizikalno resničnost. Nedeterminiranost rezultira iz tega, da ne poznamo pravilnih robnih (ali začetnih) pogojev. In celoten dokaz za kozmološko širjenje prihaja iz samega kozmosa.

Supernove (eksplozije zvezd) so med najsvetlejšimi viri svetlobe na nebu. Astrofiziki verjamejo, da uspešno razumejo izvor določenega razreda teh eksplozij z uporabo splošne teorije relativnosti, pri čemer se bela pritlikavka po tem, ko akumulira zadostno maso od svoje spremljevalne zvezde, da doseže kritično mejo, katastrofično sesede sama vase pod svojo lastno gravitacijo. Nato eksplodira z zaslepljujočim bliskom svetlobe. Svetlost eksplozije hitro narašča, doseže vrh, nato pa počasi pada preko več dni ali mesecev. Z modeliranjem tega se verjame, da lahko razumemo, kaj je bila notranja oz. lastna (ang. intrinsic) svetlost ob vrhu eksplozije, in da torej za določen razred teh supernov lahko določimo »standardno svečo« (ang. standard candle). Teorija pravi, da je lastna svetlost ob vrhu eksplozije enaka za vse supernove v tem razredu, tipa Ia, ki se jih identificira iz njihovega spektra. Če poznate njihovo lastno svetlost, lahko teoretično določite njihovo oddaljenost v kozmosu. Nato je z uporabo rdečih premikov njihovih galaksij gostiteljic in Hubblove zveze med rdečim premikom in razdaljo, kot je izpeljana iz standardne kozmologije, teorija lahko testirana z gostoto materije (večinoma temna materija), gostoto temne energije in Hubblovo konstanto kot edinimi neznanimi parametri, ki jih je treba določiti.

Od tod astronomi sklepajo ne samo na to, da se vesolje širi, pač pa tudi, da se širjenje pospešuje. Te supernove tipa Ia so najboljši dokaz za širjenje vesolja.26 Toda da bi njihova opazovanja ustrezala standardni kozmologiji, so morali dodati veliko količino temne energije z ne-ničelno vrednostjo kozmološke konstante (Λ) in veliko količino temne materije.27 Brez tega ΛCDM model velikega poka resno odpove pri opisu opaženih svetilnosti.

Nekateri kritiki celo trdijo, da gre za pristranost pri izbiri (ang. selection bias). Ker ni mogoče določiti absolutne svetilnosti kandidatke za supernovo, ne da bi predpostavili kozmologijo, se za izbiro kandidatk, katerih lastne svetilnosti morajo ležati v ozkem območju, uporabi vrednosti zgoraj omenjenih parametrov v standardnem konkordančnem (ang. concordance) modelu (30 % materija, ki vključuje približno 25 % temne materije, 70 % temne energije, in Hubblova konstanta 70 km/s/Mpc) [op.prev.: Mpc = mega parsek ≈ 3,26 x 106 svetlobnih let]. Sprejemljive supernove so nato uporabljene, da testirajo isti model in torej določijo vrednosti gostot temne materije in temne energije. Tu gre za krožno sklepanje; izberi samo kandidatke, ki ustrezajo želenim kriterijem svetilnost-razdalja in jih uporabi za določitev oddaljenosti svetilnosti (ang. luminosity distance).28

Ena od posledic kozmološkega širjenja je raztezanje časa (ang. time dilation). Ko krivulje svetlobe, ki kažejo porast in upad svetilnosti eksplozije supernove, primerjamo pri naraščajočih rdečih premikih, se morajo njihove časovne osi glede na opazovalca na Zemlji raztegniti zaradi raztezanja časa. Z drugimi besedami, procesi, ki sledijo teku časa v oddaljenem vesolju, so upočasnjeni glede na Zemljin čas, tj. ko jih opazujemo z Zemlje. Trdi se, da je bilo raztezanje časa jasno opaženo v krivuljah svetlobe teh supernov in služi kot definitivni dokaz za širjenje.29 Vendar pa raztezanje časa ni bilo opaženo v svetilnostnih variacijah kvazarjev,30 ki naj bi bili zelo oddaljeni, sodeč po interpretaciji njihovih velikih rdečih premikov in Hubblovega zakona. Podatki se zbirajo preko 28 let in dokazi proti časovnemu raztezanju, povezanemu s kvazarji, so robustni. Nič časovnega raztezanja pomeni nič širjenja preko kozmološkega časa. Kako lahko uskladimo te protislovne trditve? Obstaja naraščajoče telo dokazov poleg dodatnih argumentov, ki nakazujejo, da se vesolje ne širi, dokazov, ki so lahko bolje interpretirani znotraj statičnega vesolja.31

V dobi po drugi svetovni vojni, po ameriški objavi razmerij nuklearnih reakcij, sta George Gamow in njegov raziskovalec Ralph Alpher izvedla izračune z uporabo scenarija vročega velikega poka. Ti izračuni so pokazali na relativno obilje helija v vesolju. To sta razglasila za uspešno napoved teorije velikega poka. Toda kritiki so dejali, da sta odgovor poznala iz astronomskih opazovanj že preden sta se lotila in ju obtožili prirejanja rezultata – vsekakor ni šlo za napoved. Vendar pa so ostali trdili, da preostali »ostanek sija velikega poka« ne more biti označen kot ad hoc napovedovanje po dogodku (ang. postdiction). Je to res? CMB sevanje bi se lahko smatralo za uspešno napoved teorije velikega poka samo če bi bilo lahko dokazano, da ne obstaja noben drug možen vzrok, sicer je storjena logična napaka potrjevanja posledice (ang. affirming the consequent).32 Poleg tega so bili predlagani drugi mehanizmi za napolnitev vesolja z enakomernim sevanjem iz ozadja, celo pred njegovim odkritjem leta 1965.33

Če bi bilo CMB sevanje iz velikega poka, bi bilo iz vira z najbolj oddaljenega ozadja na nebu. To pomeni, da bi vsi bližji objekti, denimo kopice galaksij, morale metati senco v svoje ospredje.34 Lieu, Mittaz in Zhang 35 (2006) so pokazali, da ko so 31 relativno bližnjim kopicam galaksij raziskali upadanje temperature zaradi senčenja CMB s strani kopic, je bil temperaturni upad zaznan le pri 25 % kopic – kar je statistično nepomembno. Preko Sunyaev-Zel’dovich efekta (SZE) so iskali pričakovani temperaturni upad intergalaktičnega medija, ki oddaja rentgenske žarke, in odkrili včasih celo učinek segrevanja. Bielby in Shanks36 (2007) sta to delo razširila na 38 kopic in pokazala, da ne samo, da je bil SZE manjši od pričakovanj, pač pa je bil tudi nagnjen k progresivnemu izginotju iz rdečih premikov 0,1 do 0,3. Ta rezultat je statistično enakovreden ničnemu rezultatu (brez senčenja) pri pragu približno 2σ.

Ta rezultat pomeni dvom v dejstvo, da CMB sevanje prihaja iz ozadja, tj. iz velikega poka, in torej postavlja vprašanje, ali je kozmično širjenje sploh veljavna hipoteza.

Po standardnem modelu velikega poka je preko 95 % masno-energijske vsebine vesolja nenavadnih. Sam obstoj te vsebine je izpeljan iz neuspeha standardnega modela fizike delcev in Einsteinove splošne relativnosti pri opisu obnašanja astrofizikalnih sistemov, ki so večji od zvezdne kopice (kopice zvezd, ki so veliko manjše od povprečne galaksije). Pravijo nam, da je sama homogenost in izotropija vesolja posledica vpliva inflacijskega polja, katerega identiteta v smislu fizike delcev je popolnoma skrivnostna celo po tri desetletja trajajočih teoretičnih prizadevanjih. To je Lieujeva zadnja neznanka – napihovanje – teoretizirano ekstremno hitro eksponentno širjenje zgodnjega vesolja s faktorjem najmanj 1078 v volumnu, trajajoče od 10-36 sekund po velikem poku do nekje med 10-33 in 10-32 sekund.37 K temu so se zatekli, da bi rešilo številne resne probleme, vendar tega še vedno ni mogoče verjeti (ang. it still beggars belief). Zanaša se na neznano eksotično entiteto popolnoma ad hoc, brez sleherne fizikalne utemeljitve.

Identiteta temne energije je resen problem v kozmologiji in je povezana z znanim problemom kozmološke konstante. Astronomsko se kozmološko konstanto določi iz gostote temne energije, potrebne, da ΛCDM model velikega poka ustreza opazovanjem, kot je bilo opisano zgoraj. Vendar pa so z različnimi pristopi teoretični fiziki delcev skušali izračunati njeno vrednost ob predpostavki, da rezultira iz energije vakuuma. Če se vesolje opiše z efektivno lokalno kvantno teorijo polja dol do Planckovega merila (blizu 10-33 cm), teoretiki dobijo zelo veliko številko. To izvira iz dejstva, da večina kvantnih teorij polja napoveduje ogromno vrednost za kvantni vakuum (tj. napovedujejo, da je veliko energije v »praznem« vesolju). Toda kozmološka konstanta, določena iz astronomskih opazovanj, je manjša kot njihove najboljše teoretične ocene za faktor 10-120. To neskladje je bilo imenovano »najslabša teoretična napoved v zgodovini fizike!« 38 Gre za ogromen problem natančnega uglaševanja (ang. fine-tuning problem).

Poleg CMB sevanja in »osi zla«, omenjeni zgoraj, nekaj drugih opaženih anomalij nakazuje, da je naše vesolje, kot ga lahko opazujemo, zares posebno. Na primer, iz opazovanj zelo oddaljenih kvazarjev so nekateri našle dokaze39 za statistično pomembno korelacijo v linearno polariziranih kotih fotonov v optičnem spektru preko ogromnih razdalj reda 1 Gpc.40 Odkrili so preferenčno os na nebu, ki je poravnana s kozmološkim dipolom, odkritim iz preferiranega okvirja (ang. frame) v CMB sevanju. Preferenčna os spodbija potrebno uniformnost in izotropijo, ki sta lastni ΛCDM modelu velikega poka.

Ena izmed predlaganih rešitev,41 ki v resnici skuša ohraniti homogenost in izotropijo kozmološkega načela, je predlog, da je temna energija posebno psevdo skalarno polje Hubblovega merila42 (ang. Hubble-length-scale light-pseudo-scalar field); ne delec, ker je merilo velikosti enako vidnemu vesolju.43 Obstoj tega psevdo-skalarnega polja krši izotropijo v lokalnem merilu, kar pomeni naše celotno vidno vesolje. Predlog je, da če bi lahko videli mnogo dlje od tega, kar lahko, bi videli mnogo mehurčkov, ki imajo naključno fotonsko polarizacijo od enega mehurčka do drugega. Predlagana ideja je mehurčkasto vesolje, kjer mi živimo blizu središča enega mehurčka, zaradi česar je to vesolje potem ne-posebno.44

Ploščatost opisuje dejstvo, da je vesolje, sodeč po vseh indikacijah, Evklidsko.45 Za kozmologa je to eno velikih vprašanj stoletja. Gre za še en problem kozmološkega natančnega uglaševanja. Iz standardnega modela je bilo določeno, da je vesolje evolviralo iz potrebne kritične gostote46 preko kozmičnega časa. Torej je moralo biti bližje popolni ploščatosti kmalu po velikem poku. Toda za kaj takega ni inherentnega razloga.

@ Slika: Danes ima svetloba, ki prihaja do nas iz oddaljenih delov vesolja, enako temperaturo. Ni razloga, da bi mislili, da so oddaljene točke štartale z enako temperaturo, in čeprav lahko vidimo vsako točko (ker so, po kozmologiji velikega poka, od nas oddaljene manj kot 13 milijard svetlobnih let), so domnevno tako daleč narazen (veliko več kot 13 milijard svetlobnih let), da svetloba ni mogla priti z enega konca na drugega od začetka vesolja. Torej ni bilo dovolj časa, da bi se zgladile temperaturne razlike. To je znano kot »problem horizonta« in je ena od mnogih Ahilovih pet kozmologije velikega poka.

Naslednja neukrotljiva težava je problem horizonta, ki ima opravka z dejstvom, da svetloba ni imela dovolj časa od velikega poka, da bi prepotovala razdaljo med tem, kar bi morale biti vzročno koherentne regije vidnega vesolja. To pomeni, da posamezne regije vesolja niso vzročno povezane – problem časa potovanja svetlobe.47 Vidimo svetlobo, ki do nas prihaja prvič iz diametralno nasprotnih strani vesolja. V njej vidimo prav enake značilnosti, vendar pa bi po domnevni kaotični naravi zgodnjega vesolja temperatura in gostota morali variirati od mesta do mesta. Zakaj je torej vesolje izotropično, enako v katerokoli smer pogledamo?48 To še zlasti velja za sevanje CMB, za katero je enaka temperatura 2,7 K izmerjena v vseh smereh znotraj razlike 1 proti 100000. Gre za neverjeten problem natančnega uglaševanja.

Najpogostejši odgovor na problem horizonta je napihovanje. Po teoriji so kmalu po začetnem velikem poku različne regije vesolja štartale z zelo različnimi temperaturami zaradi divjih fluktuacij. Toda po hitri »inflacijski« fazi so se grude zgodnjih gostotnih variacij zgladile. Napihovanje je zgladilo tudi vse ostale probleme. Vendar pa njeni zagovorniki nimajo pojasnila, zakaj se je začela, ali celo zakaj se je končala, ali pa razloga, zakaj so bili zakoni fizike tako drugačni za to kratko, a izredno pomembno zgodnjo stopnjo velikega poka. Nobenega dokaza, samo prošnja, da se naredi izjemo brez njene utemeljitve (ang. special pleading). Ponovno, to je krožno sklepanje, osnovano na a priori predpostavki, da ni Stvarnika. Vesolje se je enostavno zgodilo.

Eden glavnih napadov na kreacionistično kozmologijo je problem časa potovanja zvezdne svetlobe. Kako svetloba najbolj oddaljenih galaksij doseže Zemljo v 6000 letih po stvarjenju? Kot rečeno, tak problem ni ekskluzivna domena kreacionista – tudi model velikega poka ima problem časa potovanja zvezdne svetlobe. Kreacionistična kozmologija je tudi temelječa na predpostavkah in omejena z enakimi omejitvami, ki so bile diskutirane zgoraj, s to izjemo, da za svoje izhodišče vzame biblijsko zgodovino. Kozmogonija Zemlje, sončnega sistema in celotnega vesolja mora biti skladna s tem poročilom. V povezavi z našim zgodnejšim razumevanjem efemernega, modelno odvisnega in filozofsko podprtega značaja vseh kozmoloških izjav, bi moralo biti jasno, da je nevera v enostavno razumevanje Geneze zaradi domnevno »nepremostljivih« težav glede potovanja svetlobe nevzdržna.

Čeprav bodo v prihodnosti lahko dosežena nova odkritja, ki bodo lahko vključevala nove, doslej neznane delce, neznane nepreverljive entitete niso pot k napredku našega znanja. Za naturalistične špekulacije mnogih znanstvenikov, ki skušajo pojasniti lastnosti vesolja brez Stvarnika, se zdi, da čedalje bolj mejijo na bizarno. Na primer, zanašanje na t.i. multiverse, pri katerem je vesolje, v katerem živimo, le eden od številnih »mehurčkov«, ki so evolvirali iz prvobitne kvantne pene. To ni daleč od vere v pravljična bitja.49

Povzetek in zaključek

Usodna napaka modela velikega poka kozmične evolucije je, da je osnovan na nepreverljivih predpostavkah, zlasti kozmološkem načelu. Nato so glavni dokazi pojasnjeni z »neznankami«, ki jih ni mogoče eksperimentalno verificirati. Veliki pok je treba sprejeti z vero, ker pade izven naših normalnih konceptov eksperimentalne znanosti. Imamo samo eno vesolje in zato ne moremo testirati modelov vesolja s primerjanjem z drugimi vesolji. To je kozmološka Ahilova peta. Dejstvo je, da ni mogoče določiti zgodovine vesolja iz modela, ki ne more biti neodvisno testiran. Kozmologija velikega poka je verificirana samo v mislih tistih, ki že verjamejo, da je vesolje pred milijardami let ustvarilo sebe ex nihilo.

Kam to vodi?

Doslej smo raziskali sedem glavnih Ahilovih pet naturalistične evolucijske teorije. Začeli smo z Darwinovo glavno tezo, da naravna selekcija lahko pojasni skupno poreklo vseh bioloških vrst. Nato smo si ogledali mehanizme v ozadju naravne selekcije, tj. genetiko. Nato smo razčlenili glavno idejo v ozadju biološke evolucije – dolga časovna obdobja – vključno s fosilnimi zapisi, zapisi v kamninah, radiometričnim določanjem starosti in nazadnje kozmologijo. Na vseh teh področjih smo našli velike probleme tako s teorijo, kakor tudi z njenim ujemanjem z dokazi. In občasno smo navedli nasprotne primere, da bi pokazali, kako biblijska zgodovina bolje ustreza dokazom. Kar sledi, je zadnja Ahilova peta: človeška narava. Da bi zares razumeli to problematiko, si moramo vesolje ogledati z vidika tako naturalistične filozofije, kakor tudi njenih alternativ. Moramo si ogledati sam proces znanosti. V ta namen se obračamo na dva doktorja znanosti, ki se s to problematiko ukvarjata že dolgo in poglobljeno.

Viri

  1. To pomeni, da je valovna dolžina prejete svetlobe premaknjena proti rdečemu delu spektra. Nazaj na besedilo.
  2. Hubble, E.P., The 200-Inch telescope and some problems it may solve, Proc. Astron. Soc. Pacific 59:153-167, 1947 Nazaj na besedilo.
  3. Friedmann je umrl leta 1925 in ni srečal Lemaitreja. Lemaitre je srečal Einsteina na znameniti Solvay konferenci leta 1927, na kateri je Einstein zaslovel, ko mu je dejal »Vaša matematika je pravilna, toda vaša fizika je odvratna.« Einstein očitno ni maral njegovega modela. Toda Lemaitre je ta model v nadaljevanju populariziral; Einstein je celo predaval skupaj z njim. Velja opozoriti, da je leta 1933 Lemaitre našel pomembno nehomogeno rešitev Einsteinovih enačb polja, imenovano Lemaitre – Tolman metrika, ki vesolje opisuje kot razširjajočo se, sferično simetrično kroglo prahu. Nazaj na besedilo.
  4. K je enota Kelvinove absolutne temperaturne skale, na kateri je 0°C = 273,15 K. Nazaj na besedilo.
  5. Objava za tisk: Nobelova nagrada 1978 za fiziko, 17. Oktober 1978; www.nobelprize.org Nazaj na besedilo.
  6. Ellis, R. New age of precision cosmology, physicsworld.com, 1 July 1999; Primack, J.R., Precision cosmology, New Astron. Rev. 49:25-34,2005; Tegmark, M. Precision cosmology, MIT World, 7 June 2008; mitworld.mit.edu Nazaj na besedilo.
  7. Nobelovo nagrado za fiziko 2006 sta dobila John C. Mather in George F. Smoot »za njuno odkritje črnotelesne oblike (ang. blackbody form) in anizotropije kozmičnega mikrovalovnega sevanja iz ozadja«; nobelprize.org Nazaj na besedilo.
  8. Profesor Stephen Hawking s Cambridge University je soavtor knjige The Grand Design, v kateri pravi, da Bog ni bil potreben, ker je vesolje ustvarilo sebe. Glej npr. Agomuoh, F., Stephen Hawking: Universe created itself, law of science is God, Christian Today Australia, 5 August 2011; au.christiantoday.com; in Thomas, B., Hawking says universe created itself, 13 September 2010; icr.org Nazaj na besedilo.
  9. Cho, A., A singular conundrum: How odd is our universe? Science 317: 1848-1805, 2007 Nazaj na besedilo.
  10. Mortenson, T. The Great Turning Point, Master Books, Green Forest, AR, USA, 2004 Nazaj na besedilo.
  11. Gibbs, W. W., Profile: George F. R. Ellis, Scientific American 273(4): 55, October 1995 Nazaj na besedilo.
  12. FLRW = Friedmann-Lemaitre-Robertson-Walker metrika se uporablja danes Nazaj na besedilo.
  13. Grigg, R., The Galileo ‘twist’, Creation 19(4): 30-32, 1997; creation.com/the-galileo-twist Nazaj na besedilo.
  14. Hartnett, J., CMB conundrums, J. Creation 20(2): 10-11, 2006; creation.com/cmb-conundrums Nazaj na besedilo.
  15. Dober primer je kalcit. Je anizotropen v propagaciji svetlobnih žarkov skozi kristal. Obstaja preferenčna os, okoli katere je ta propagacija uni-aksialna (ang. uniaxial). Nazaj na besedilo.
  16. Feynman, R. P., Morinigo, F. B., Wagner, W. G., Feynman Lectures on Gravitation, Penguin Books, London, str. 166, 1999 Nazaj na besedilo.
  17. ΛCDM = kozmologija hladne temne materije (ang. cold dark matter) z ne-ničelno kozmološko konstanto (Λ) Nazaj na besedilo.
  18. Lieu, R., ΛCDM cosmology: how much suppresion of credible evidence, and does the model really lead its competitors, using all evidence?, 17 May 2007; »preprint« dostopen na arxiv.org Nazaj na besedilo.
  19. Hartnett, J., Cosmology is not even astrophysics, 3 December 2008; creation.com/not-astrophysics. Nazaj na besedilo.
  20. Za logične in znanstvene zmote te trditve glej Sarfati, J., Nobel prize for alleged big bang proof, 7-8 October 2006; creation.com/bigbangnobel Nazaj na besedilo.
  21. Na hitrosti plinov (in zvezd) v zunanjih območjih diskov v spiralnih galaksijah se sklepa iz opazovanih rdečih ali modrih premikov Dopplerjevih linij. Ne ubogajo Keplerjevega gibanja kot ga napoveduje Newtonov zakon gravitacije. Nazaj na besedilo.
  22. Te »ure« so kriogensko hlajeni mikrovalovni safirni oscilatorji, katerih natančnost je ena proti 1016, kar z drugimi besedami pomeni, da bi pridobili ali izgubili sekundo v nekaj milijonih let. (op.prev.: gr. kryos = mraz; kriogenska tehnika se nanaša na delovanje pri zelo nizki temperaturi) Nazaj na besedilo.
  23. Aprile, E. et al., (XENON100 Collaboration) Phys. Rev. Lett. 105:131302, 2010 Nazaj na besedilo.
  24. Hartnett, J., Starlight, Time and the New Physics, 2nd Ed., Creation Book Publishers, Powder Springs, GA, USA, 2010; available through creation.com Nazaj na besedilo.
  25. Caldwell, R.R., Dark energy, 30 May 2004; physicsworld.com Nazaj na besedilo.
  26. Reiss, A. et al., Observational evidence from supernovae for an acceleratin universe and a cosmological constant, Astron. J. 116:1009-1038, 1998 Nazaj na besedilo.
  27. Perlmutter, S. et al., Measurements of Omega and Lambda from 42 high-redshift supernovae, Astrophys. J. 517:565-586, 1999 Nazaj na besedilo.
  28. Luminosity distance je od modela odvisna razdalja, določena z uporabo vhodnih parametrov modela. Nazaj na besedilo.
  29. Goldhaber, G. et al., Timescale strech parametrization of type Ia supernova B-band light curves, Astrophys. J. 558:359-368, 2001 Nazaj na besedilo.
  30. Hawkins, M.R.S., Time dilation and quasar variability, Astrophys. J. 553:L97-L100, 2001; Hawkins, M.R.S., On time dilation in quasar light curves, MNRAS 405:1940-1946,2010 Nazaj na besedilo.
  31. Hartnett, J.G., Is the Universe really expanding? 2011, preprint dostopen na arxiv.org Nazaj na besedilo.
  32. Potrjevanje posledice je logična napaka, ki se pojavlja v tej obliki: Če velja P, potem velja Q; Q velja; torej P velja. Nazaj na besedilo.
  33. Ironija je, da se običajno trdi, da je odkritje CMB sevanja zadalo usodni udarec kozmologiji stalnega vesolja (ang. steady-state cosmology), ki so jo zagovarjali Hoyle, Bondi in Gold v 1950-ih in 1960-ih. Z uporabo svojega modela so napovedali obstoj »oddaljenega-infrardečega« (ang. »far-infrared«) sevanja preko mehanizma termalizacije zvezdne svetlobe. Glej Bondi, H., Gold, T., Hoyle, F., Observatory 75:80-81, 1955 in Ibison, M., Thermalization of Starlight in the Steady-State cosmology, 1st Crisis in Cosmology Conference: CCC-I, AIP,str. 171-180, 2006; www.earthtech.org Nazaj na besedilo.
  34. Hartnett, J. The Big Bang fails another test, 15 September 2006; creation.com/cmb Nazaj na besedilo.
  35. Lieu, R., Mittaz, J.P.D., Zhang, S.-N., The Sunyaev-Zel’dovich Effect in a sample of 31 clusters: a comparison between the X-ray predicted and WMAP observed cosmic microwave background temperature decrement, Astrophy. J. 648:176-199,2006 Nazaj na besedilo.
  36. Bielby, R.M., Shanks, T., Anomalous SZ contribution to three-year WMAP data; MNRAS 382:1196-1202, 2007 Nazaj na besedilo.
  37. Dodatne podrobnosti zlahka najdete na spletu. Nazaj na besedilo.
  38. Rugh, S. The quantum vacuum and the cosmological constant problem, Studies in History and Philosophy of Modern Physics 33(4):663-705,2001 Nazaj na besedilo.
  39. Hutsemekers, D., Cabanac, R., Lamy, H., Sluse, D. Astron. Astrophys. 441:915-930, 2005 Nazaj na besedilo.
  40. 1 Gpc = 3,26 milijard svetlobnih let Nazaj na besedilo.
  41. Urban, F.R., Zhitnitsky, A.R., P-odd universe, dark energy, and QCD, Phys. Rev. D. 83:123532, 2011 Nazaj na besedilo.
  42. Hubblova dolžina (ang. Hubble length) = velikost vidnega vesolja Nazaj na besedilo.
  43. Kvantna mehanika opisuje dualnost med naravo delca in valovanja. Pri merilih enakih ali manjših od Hubblove dolžine bi lahko zaznali le valovni značaj domnevne entitete. Nazaj na besedilo.
  44. Hartnett: Včasih me osupne, v kaj vse se nekateri spuščajo, da bi zanikali možnost načrtovanja in Stvarnika. Nazaj na besedilo.
  45. To pomeni, da prostor ni ukrivljen; trikotnii tvorijo 180 stopinj in razdalja med vzporednima črtama je vedno enaka. Nazaj na besedilo.
  46. Kritična gostota je gostota mase/energije, ki naredi vesolje natančno Evklidsko. Nazaj na besedilo.
  47. Lisle, J., Light-travel time: a problem for the big bang, Creation 25(4):48-49, 2003; creation.com/lighttravel Nazaj na besedilo.
  48. To ni v nasprotju z zgornjo trditvijo o razbiti izotropiji. Sevanje CMB je skoraj povsem izotropično. Ko rečemo, da je izotropija razbita, mislimo, da je treba pojasniti majhne anizotropije. Nazaj na besedilo.
  49. Multiverse ne zamenjujmo s podobno bizarno in enako nepreverljivo idejo o vzporednih vesoljih, predstavljeno, da bi pojasnila opazovanja na področju kvantne mehanike. Predlog je ta, da ko vržemo kocko in dobimo število 3, se v tistem trenutku vsi preostali možni izidi tega meta zgodijo v teh »vzporednih vesoljih«. Teoretik strun Michio Kaku zdaj enači te ideje tudi z multiverse. Nazaj na besedilo.