Proces proti Scopesu po 100 letih

“Opičji proces”, ki je oblikoval celo stoletje

avtor Robert Carter
prevod Franc Novak (ustvarjen.si)

Objavljeno: 25. avgusta 2020 (GMT+10)

Pred skoraj sto leti je »Scopesov opičji proces« zamajal svet. Še danes čutimo njegove posledice. Vprašanje akademske svobode, poučevanja evolucije v šolah in veliko drugih pridruženih zadev, je povezanih s tem, kar se je dogajalo v majhnem zaspanem mestecu na jugu ZDA, zelo vročega julija leta 1925.

Marca 1925 je državni zakonodajni zbor Tennesseeja soglasno sprejel t.i. Butlerjev zakon. Ta zakon je vzgojnim ustanovam izrecno prepovedoval poučevanje evolucije človeka. Podoben je bil zakonom, ki so jih sprejeli v drugih 19-ih državah in ni omejeval poučevanja stare zemlje niti evolucije drugih življenjskih oblik. Toda evolucijska skupnost tega ni sprejela. Stvari so uhajale izpod nadzora. Posvetni socialisti, industrialci, evolucionisti in verski unitaristi so se združili, da bi ustvarili ameriški izobraževalni sistem. Niso mogli stati ob strani, ko se je ena od držav uprla njihovim načrtom. Večina ljudi v državi Tennessee so bili, po državljanski vojni (1861-1865) in obdobju rekonstrukcije (1865-1877) ter njunih dolgotrajnih učinkih, revni kmetje. Še huje pa je bilo, da je imela država velik delež samo-razglašenih kristjanov. Nekaj je bilo treba narediti.

Ameriška zveza za državljanske svoboščine (ACLU – American Civil Liberties Union) je iskala nekoga, ki bi bil pripravljen spodbijati ta zakon. Potrebovali bi učitelja, ki bi preprosto odprl učbenik, ki ga je že odobril Oddelek za izobraževanje v državi Tennessee in je bil tamkaj v uporabi po učilnicah, ter poučeval evolucijo človeka. Našli so nekoga, ki je bil pripravljen trditi, da je prostovoljno prekršil zakon; oder je bil pripravljen.

Desetletja pred procesom je v poznih 1880-ih letih George Campbell, politično in znanstveno prekanjeni 8. britanski vojvoda Agrilski napisal esej, v katerem je ostro kritiziral »vladavino terorja«, ki so jo proti svojim nasprotnikom sprožili evolucionisti. Britanski evolucionisti so naredili vse kar je mogoče, da bi se javno posmehovali svojim obrekovalcem, da bi zmedli znanstvena dejstva in bi svoje ljudi postavili na vplivne položaje v akademiji, vladi in religiji. Svoj esej je naslovil Velika lekcija [A Great Lesson].¹ Štirideset let kasneje je bila Amerika na tem, da se znajde v enaki situaciji. Kristjani se niso zavedali, da to prihaja.

Tu je sedaj vprašanje: Ali smo se naučili lekcije?

Igralci

John Scopes je bil gimnazijski nogometni trener v majhnem mestecu Tennesseeja, Daytonu. Njegov glavni predmet na Univerzi v Kentuckyju je bilo pravo. Izgleda, da so ga zaposlili kot nadomestnega učitelja biologije. Maja 1925 so trdili, da je učil, da se je človek razvil iz opic oz. točno to, kar je zakon Tennesseeja prepovedoval. Po sodnem procesu je dejal, da je v učbeniku preskočil poglavje o evoluciji, vendar to ni bilo pomembno, ker je njegovo pričevanje zasenčil spopad titanov, ki se je dogajal med tožilci in zagovorniki. Leta 1932 je Scopes kot socialist kandidiral za kongresnika (v Kentuckyju) in izgubil. Preostali del življenja je delal kot geolog v naftni in plinski industriji.²

Clarance Darrow je bil v procesu odvetnik obrambe. Sebe je označeval za skeptika in agnostika. V eseju, Zakaj sem agnostik, ki ga je napisal nekaj let po sodnem procesu, se je postavil proti domnevno praznovernim verovanjem v Bibliji, vezanih na poročilo o Stvarjenju, Potop, zmedo jezikov pri Babilonu, Jozuetovem podaljšanem dnevu, deviškemu rojstvu Kristusa, prerokbam, čudežem in obstoju duše. Direktno nasprotujoč Bibliji (Pregovori 9,10) je svoje utemeljevanje zaključil rekoč:

»Strah pred Bogom ni začetek modrosti. Strah pred Bogom je smrt modrosti. Skepticizem in dvom vodita k proučevanju in raziskovanju in raziskovanje je začetek modrosti. Sodobni svet je otrok dvoma in poizvedovanja, kot je bil starodavni svet otrok strahu in vere.«³

Nedvomno je bil to nasprotnik, ki ga je bilo treba jemati resno. Vendar so bile pri njem še druge stvari, ki bi morale skrbeti tožilstvo.

Leta 1924, tik pred nastopom na Scopesovem procesu, je bil tudi odvetnik obrambe na »Sodnem procesu stoletja«. Njegovi stranki, Leopold in Loeb, sta bila bogata najstnika iz Chicaga, ki sta ubila svojega soseda, mlajšega dečka, za zabavo. Potem, ko so sestavili poroto in je bil postopek pripravljen, je sodnik vprašal Darowa, kako bi se njegova klienta rada izjavila glede krivde. Njegov odgovor je bil preprost. Glasil se je nekako takole: »Vaša visokost, moja klienta bi se rada izjavila za kriva.« To je bilo šokantno; grozila jima je smrtna kazen!

Toda Darrow je imel načrt. Ko je bila krivda predložena, se je sodni proces premaknil naravnost v fazo obsodbe. Porote ni bilo. Tožilca tudi ne. Ostala sta samo Darrow in sodnik; in Darrow je potreboval več dni – 12 ur neprekinjenega govorjenja – da je izpeljal svoj zaključni govor! Dejansko je njegova obramba postala besedilo, ki so ga naslednjih 50 let uporabljali v ameriških pravnih šolah. Kaj je bila njegova obramba? Samo to, da njegova klienta nista mogla ravnati drugače, ker sta bila proizvod svoje evolucijske dediščine!

Leopold in Loeb sta bila obsojena na doživljenjski zapor. Darrow je postal svetovno znan. In potem ga je izbrala ACLU [Ameriška zveza za državljanske svoboščine], da bi izpodbijal zakon Tennesseeja, ki je prepovedoval poučevanje nauka o evoluciji človeka.

William Jennings Bryan je bil eden zadnjih velikih ameriških državnikov. Bil je ʻpopulistʼ in je trikrat kandidiral na demokratski listi za predsednika ZDA. Bil je eden najbolj znamenitih mož v Ameriki. Težko bi ga opredelili s sodobnimi političnimi izrazi, vendar bi ga morali, zaradi njegove želje po koreniti prerazporeditvi bogastva, postaviti na skrajno levico. Verjel je tudi v zelo dolga časovna obdobja in v ʻgeološkoʼ evolucijo.

Da, človek, ki je bil izbran za nasprotovanje pouku evolucije v šolah Tennesseeja, je bil zagovornik ʻmilijonov letʼ in evolucije življenja iz skupnega prednika. Tisto, kar pa ni sprejemal, je bila ideja, da se je človeštvo razvilo iz opic. Zakaj? Razumel je namreč, da če bi to bilo res, ne bi bilo več nobene utemeljitve za njegove socialne programe. Če smo se razvili iz živali, to pomeni, da nismo nič boljši od živali; čemu bi potem en človek skrbel za drugega? Bryan je začel iz slabega položaja. Zagovarjal je pseudo-biblijsko stališče, ki je bilo v bistvu neubranljivo,⁴ še posebej v spopadu s človekom, kot je bil Darrow. Glede na to, da bo proces temeljito preoblikoval Ameriko za dogledno prihodnost, bi morali biti konservativni biblijski verniki resnično zaskrbljeni.

Tisk je dogodku dodal cirkuško vzdušje. Malo mesto Dayton je bilo postavljeno na glavo in natrpano z množicami ljudi. Senzacionalni sodni postopki niso dober recept za pravičnost. In takratno poročanje ni bilo nič manj pristransko, kot je danes.

Učbenik, vpleten v spor, je bil Hunterjeva meščanska biologija [Hunter’s Civic Biology] (oglejte si mojo podrobno oceno tukaj).⁵ Vsakemu sodobnemu človeku je ta knjiga odvratna. Pozabite na učenje evolucije; knjiga je naravnost učila, da so belci boljši od črncev. To bi moralo biti dovolj, da utemelji zavrnitev knjige, toda vodilni evolucionisti tistega časa so bili nizkotni rasisti, še posebej po današnjih standardih. Vključevala je tudi ideje Ernsta Haeckela, strastnega darvinista in apostola prevar, da gre človeški zarodek skozi stopnje evolucije, medtem ko raste. ʻOntologija povzema filogenijoʼ je bil s tem povezan izraz, vendar se v knjigi ne pojavlja. Knjiga je vsebovala tudi danes zavrženo serijo evolucije konja, kakor tudi izumirajoč argument zakrnelih organov ter množico drugih varljivih idej, ki niso prestale preizkusa časa, kot evgenika.

Ena stvar, ki bi jo mi vsi morali imeti na umu, je, da dejstva niso nikoli bila pomembna za evolucijsko razpravo. To je mnogo bolj filozofska in religiozna debata, kot pa debata o dejstvih. Ne prepiramo se o stvareh, ki jih lahko vidimo, ampak kaj pomeni to, kar vidimo. Pri debati evolucija-stvarjenje gre za operativno znanost proti zgodovinski znanosti. Poleg tega se večina argumentov za evolucijo v splošnem lepo prilega biblijskemu stvarjenju, kot so: naravna selekcija, spremembe skozi čas, fosilni zapis in podobnosti med različnimi oblikami življenja na zemlji. Ves čas moramo imeti v mislih razliko med operativno in zgodovinsko znanostjo ter vedeti, da je to duhovna borba za srce in razum človeških bitij.

Človek iz Nebraske je bil v tistem času pomembna zadeva, četudi ga v sodnem procesu niso omenjali. Leta 1922 je evolucionist Henry Fairfield Osborn, vplivni paleontolog in predsednik Ameriškega muzeja naravne zgodovine v New Yorku, prejel po pošti zob. Bil je tudi vodilni član ACLU. On je trdil, da je ta zob pripadal starodavnemu opičjemu človeku. Trditev je bila senzacionalna in je vodila do preobilja skonstruiranih fotografij in risb tega najnovejšega ‘opičjega človeka’, ki so prevzele domišljijo javnosti. Navsezadnje, če je to dejala ʻznanostʼ, kdo bi lahko ugovarjal? Toda bila je prevara.⁶ Človek iz Nebraske ni bil drugega kot zob prašiča.

Kreacionisti so pogosto razpravljali o človeku iz Nebraske, toda to je zdaj tako davna preteklost, da bi bilo potrebno ta argument pospraviti. Tu ga navajam samo zato, ker je bil v času sodnega procesa tako vplivna zadeva.⁷ Ne gre zato, da so vsi evolucionisti lažnivci. Videti je pa bilo, kot da je nekdo podtaknil trditev o namenoma zakuhanem opičjem človeku, da bi spodkopal Bryanov položaj, kmalu po tem, ko je v zgodnjih 1920-ih letih začel govoriti proti evoluciji. Po naključju, ali pa tudi ne, je bil Bryan iz Nebraske. Prevaro so odkrili kmalu po sodnem procesu in človeka iz Nebraske leta 1927 potisnili na rob. Toda škoda je že bila storjena.

Sodni proces

Znanstveni dokazi, uporabljeni v procesu, so bili močno popačeni, toda spopad je potekal med odvetnikom in politikom. Čemu bi mi pričakovali, da bosta razumela znanost? Dejansko je izgledalo, da Darrow sploh ni zainteresiran za znanost ali logiko. Želel je samo zmagati in v igro je vključil vso svojo odvetniško taktiko. Neumno in v nasprotju z običajnim sodnim postopkom se je Bryan strinjal, da stopi na prostor za priče in dovoli, da ga Darrow navzkrižno zaslišuje. Obljubljeno mu je bilo, da bosta kasneje zamenjala položaje in da bo Bryan lahko pritisnil na Darrowa. Toda, ko je Bryan stopil na prostor za priče, ga je Darrow raztrgal. Vedel je, da je v splošnem verjel v milijone let evolucije, zato mu je postavil vprašanja kot: »Kje je Kajn dobil ženo?«.

Tega nisem slišal že leta, toda to je bilo izredno pogosto vprašanje vsaj do leta 1980. Zakaj? Prvič zato, ker je bilo to obdobje popularnosti znamenitega filma in igre Podedovati veter iz 1960-ih (kasneje so ga predelali za televizijo v letih 1988 in 1999). In drugič, ker odpira ogromno drugih vprašanj. Večina kristjanov namreč veruje, da je bil Potop lokalne narave in da so ‘zunaj edenskega vrta’ obstajali ljudje. In takoj zatem, ko je Bog dal Kajnu znamenje in ga izgnal, Biblija navaja, da je s svojo ženo imel otroke in začel graditi mesta. Kako bi vse to lahko bilo res, če sta bila Adam in Eva prva in edina človeka na zemlji in je bil Kajn njun prvorojenec? Od kod so potem prišli vsi drugi ljudje? Seveda, to vprašanje ima preprost odgovor, toda Bryan ni bil biblijsko poučen. Njegov odgovor je bil absolutno sramoten. Toda cilj je bil osramotiti Bryana in s tem spraviti na slab glas krščanstvo.

Uganite kaj se je zgodilo potem, ko je bil na vrsti Darrow za navzkrižno zaslišanje. Izjavil je nekaj v smislu: »Vaša milost, moj klient bi rad izjavil, da je kriv.« In tako je bil proces končan. Bryan je izpadel kot bedak. Kristjani so izpadli kot nevedni kmetavzarji. Za Biblijski pas [angl. Bible belt, južni del ZDA] in za kristjane zahodnega sveta je bila to Pirova zmaga.⁸

Posledice

Scopesov proces je bil za kreacioniste ʻzmagaʼ samo v teoriji. Johna Scopesa so spoznali za krivega in mu prisodili 100 dolarjev kazni. Poučevanje evolucije je bilo v naslednjih 35-ih letih v ameriških javnih šolah minimalizirano. Še vedno je tiho kipelo v ozadju, odprto pa so jo poučevali na univerzah, vendar sta obe strani razglasili neke vrste premirje, medtem ko so evolucionisti načrtovali preobrat stanja v svojo korist. Priložnost se je pokazala leta 1957, ko so Rusi izstrelili prvi umetni satelit, Sputnik. Svobodni svet je poblaznel in evolucionisti so to izkoristili z izjavami, da američani ʻzaostajamoʼ in da se mora ʻznanostʼ poučevati brez omejitev.

ZDA so bile že takrat sposobne izstreliti satelit v orbito, toda Predsednik Eisenhower je naročil Wernerju von Braunu, (ki je kasneje postal biblijski vernik), da zadrži izstrelitev svoje rakete, ki je sposobna doseči orbito, dokler ne bodo Sovjeti izvedli prvo izstrelitev. Hotel je, da nasprotniki odgrnejo vesolje in tako ZDA ne bi obtoževali vohunjenja nad Rusi. Potem, ko se je to zgodilo, so postali orbitalni sateliti poštena tekma. ZDA je izstrelila svoj prvi satelit leta 1958.⁹ Vendar se svet takrat ni zavedal teh političnih mahinacij in evolucijska skupnost je to izkoristila v svoj prid.

Približno ob istem času, trideset let po procesu, je bila napisana popularna gledališka igra. Preteklo je dovolj časa, da so si avtorji lahko privoščili velik odmik od realnosti. Spremenili so imena prvotnih igralcev, da je izgledalo kot domišljija, toda zlahka je bilo videti, da so se neodgovorno obnašali do zgodovine in istočasno očrnili verne ljudi. Filmska verzija, omenjena zgoraj, v kateri je imel glavno vlogo tedaj znameniti igralec Spencer Tracy, je bila posneta leta 1960. Vendar sta bila tako igra kot film popačitev resnice. Bila sta polemični uspešnici, narejeni v posmeh krščanstva. Igro so izvedli neštetokrat, celo v nominalno krščanski srednji šoli, v kateri sam poučeval v 1990-ih. Bryana, ki je bil eden največjih govornikov ameriške zgodovine, so prikazali kot popolnega bedaka. V igri je Darrow prikazan kot junak, ne kot pasji procesni odvetnik s tako nesramno osebnostjo, da ga niso povabili niti k pripravi pritožbe, potem ko je izgubil tožbo. Bryan pa zaradi kapi umre na tleh sodne dvorane. Ni pomagalo, da je v resnici umrl samo tri dni po procesu zaradi zapletov z diabetesom.

Scopesov primer je bil zadnji pomembni sodni proces, ki ga je ʻdobilaʼ naša stran. Od tedaj so izvedli številne primere, nekateri so celo dosegli višja sodišča, ki lahko povzročijo precedenčne odločitve (na primer odločitev ‘Dover’). A vendar so skoraj v vsakem primeru študenti, učitelji, šole in države doživeli omejevanje svojih pravic.¹⁰ Nasprotniki cerkve so to proslavljali in se trudili prezreti proti argumente. Morda je največja težava v tem, da so bili vpleteni odvetniki in politiki vedno neuspešni v prepoznavanju temeljnega vzroka spora. Problem je, da je evolucijsko razmišljanje povsem preželo pravniški sistem. Spor ne zadeva molitev v šolah ali poučevanje evolucije, ne da bi bila dovoljena kritika. To so simptomi sistema, ki je v celoti zavrgel krščansko filozofijo in način razmišljanja.

Lekcija za nas danes

Zastavlja se vprašanje: Ali smo se naučili naše lekcije? Smo v duhovnem boju proti silnim nasprotnikom in sovražniki evangelija se ne bodo zaustavili. Vendar imamo mi na naši strani Stvarnika vesolja. Ker gre tu za nebeško bitko, učilnica ni kraj, kjer bo debata dobljena. Toda mi smo tu na zemlji in cilj je delovati v sferi našega vpliva, da nas Bog uporabi za pričevanje o imenu in delih Jezusa na kakršenkoli način smo poklicani. Bryan, čeprav je bil primerno spoštljiv, je bil v kritičnih trenutkih nespreten z odgovori. Ni bil primerno pripravljen. Vendar se lahko učimo iz tega primera. Držimo se mandata, ki nam je dan v Prvem Petrovem pismu 3,15, da smo spoštljivi in pripravljeni: »Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem.«