Explore
New documentary: Dismantled: A Scientific Deconstruction of the Theory of Evolution
The online premiere has ended, but you can order the DVD or Blu-ray here.

Vesoljska obleka: Čudovito človeško telo

Vesoljska ladja Zemlja, 2. poglavje

SEZNAM VSEBINE

Zahvala

Predgovor

Uvod

1 Vesoljska ladja: Planet Zemlja

2 Vesoljska obleka: Osupljivo človeško telo

3 Drugi potniki: Rastline in živali

4 Razlaga opazovanj

5 Naseljevanje vesoljske ladje

6 Končne meje

7 Vprašanje o času

8 Potnik sopotnikom

Epilog


avtor Henry Richter n David Coppedge
Novak Franc Novak (ustvarjen.si)

Da bi potovali po vesolju na Vesoljski ladji Zemlja, moramo biti primerno opremljeni. In še kako to tudi smo! Čim več se učim o človeškem telesu, razmišljam o njem in ga skušam razumeti, tem bolj globoko ga občudujem. Učbenik anatomije opisuje njegove sestavne dele, medtem ko učbenik fiziologije prikazuje, kako delujejo. Človeku je potrebno samo prelistati te učbenike, da bi dojel osupljivo kompleksnost telesnih sistemov, njihovih zamotanih načrtov in kako, kot po čudežu delujejo skupaj. In ti čudeži segajo vse navzdol do molekularnega nivoja. Kot potniki na Vesoljski ladji Zemlja bi si morali vzeti čas, da razumemo našo opremo. Spoznali bomo, da ko podrobneje opazujemo celo na videz najbolj enostavne dele telesa, plast za plastjo odkrivamo osupljivo organiziranost.

Prebava

Naša potovalna oprema vključuje vhodno-izhodni sistem za vzdrževanje vseh svojih delov. To poglavje začenjamo z razmišljanjem o prebavi, o sistemu, ki sprejema hrano in jo predeluje za sestavne dele naših celic, tkiv in organov. Vse to se začenja na koncu jezika.

Slina

Slino v ustih jemljemo za samoumevno. Včasih jo celo izpljunemo! Vendar bi morali razumeti, kaj vse dela za nas. Ta osupljiva tekočina, ki jo dan in noč izločajo žleze slinavke, služi različnim namenom. Slina začenja prebavo naše hrane. Sestavljena je iz več ključnih kemijskih elektrolitov, ki so pomembni za usta, kakor tudi za ostali prebavni trakt. Vsebuje tudi več pomembnih encimov, ki začenjajo razstavljati beljakovine, maščobe in razne sladkorje. Spomnimo se navodil naših staršev: »Dobro prežveči hrano!« Žvečenje razdeli hrano na manjše kose, ki jih slina lažje doseže, s čemer zelo olajšamo začetek prebave.

Vir: Flickr / Shazeen Samad / SSH14517-lips
Slika 2-1. Večstransko orodje
Človeške ustnice so, med drugim, sestavni del govora in prebave.

Ustnice

Zanimivo je, da vlaga v ustih prehaja v bolj suho zunanjo kožo preko ustnic. Ni naključje, da se nam zdijo ustnice čudovite. V službi govora in prebave so naše ustnice vstopno mesto za hrano ter izstopno mesto dihanja in glasu, poleg tega pa so mehko, prožno območje za ljubezenski stik poljuba. Notranji rob ustnic prekriva vlažna sluzasta membrana. Zunanja stran ustnic vsebuje samo pol-vlažni del zunanje kože. Ker so povezane na številne specializirane mišice, nam ustnice omogočajo napraviti na ducate izrazov obraza in izgovoriti stotine tisočev besed (pomislite, kako natančno se gibljejo, ko izgovarjate črke b, f, m, p, r in v). Tu gre za multi-funkcijski načrt, ki se natančno prilega drugim multi-funkcijskim načrtom, kot je npr. že omenjena slina.

Slina neprestano maže sluzaste membrane v notranjosti ust. Sluzasta membrana je posebna vrsta kože, ki pokriva notranjost ust in grla ter pripravlja hrano, ki smo jo prežvečili, da vstopa v prebavni trakt. Vsi vemo, kako neprijeten občutek so suha usta! Na srečo je ta občutek zaradi neprekinjenega delovanja žlez slinavk redek, celo v puščavskem okolju.

Žleze slinavke

Žleze, ki proizvajajo slino, so urejene v dve skupini po tri žleze, nameščene so v simetričnih parih na obeh straneh ust. Zapomniti si moramo, da noben organ ni nameščen izolirano kar nekam; povezani so s krvnimi žilami in živci, ki jih usmerjajo možgani. Žleze slinavke morajo ‘vedeti’, kako proizvesti vse encime v slini, kakor tudi, kako pogosto naj jih izločajo. Ali teh šest organov, ki so nameščeni simetrično v notranjosti ust, niso videti dobro načrtovani za izpolnjevanje svoje naloge (glejte sliko 2-2)?

Vir: Blausen.com staff. “Blausen gallery 2014”. Wikiversity Journal of Medicine.14517-salivary-glands
Slika 2-2. Žleze slinavke
Načrtovane so za izločanje različnih vrst sline, ki pomaga pri prebavi.

Požiranje

Ko požiramo, se hrana pomika navzdol po grlu in požiralniku (esophagusu) v želodec. Grlo pa je hkrati tudi del našega sapnika. Možno je (čeprav ni prav vljudno) govoriti in jesti skoraj istočasno. Po načrtu se v grlu nahaja ventil (epiglottis), ki lahko hitro preklopi med obema cevema. Ta ventil skoraj vedno dobro deluje, razen tu in tam, ko nismo dovolj pazljivi. Če nam kljub vsemu v sapnik zaide hrana ali pijača, obstaja varnostni odziv: refleksni kašelj. Običajno je učinkovit, razen ob primerih hudega dušenja; tedaj upamo, da je v bližini prijatelj, ki obvlada Heimlichov prijem, s katerim se stisne zrak v pljučih, da na silo izpihne hrano nazaj ven. Ko žvečimo in jemo pravilno, so taki pripetljaji zelo redki. Kot devetdesetletnik sem požiral milijonkrat, ne da bi pomislil na to. Noben ventil, ki ga je izdelal človek, ne deluje tako zanesljivo.

Kako sta se torej razvili cevi z dvema funkcijama, ventil in njegovo delovanje? Razmislite o tem; kaj je nastalo prej, požiralni ali dihalni del? Ali je pri kompleksnem mehanizmu, kakršen je ta, evolucija ustvarila dve ločeni cevi, ki sta se kasneje nekako združili? Kako je to delovalo, preden je nastal ventil? Ves sistem deluje šele takrat, ko so prisotni vsi njegovi deli in delujejo skupaj kot celota. Ko dihamo skozi nos, ventil deluje avtomatično in prepušča zrak, da vstopa in zapušča pljuča.

Dihamo lahko tudi skozi usta. Ventil pravilno predvideva obe dejavnosti. Med vdihom lahko hitro požremo slino in ventil znova deluje avtomatsko, zelo hitro in brez naše zavesti ter zagotovi pravo povezavo s pravo cevjo. Takih dvo-funkcijskih sistemov je v človeškem telesu še več.

Prebavni sokovi

Oglejmo si kemijo prebave. Prebavni kanal se začenja v ustih, se nadaljuje v žrelu (pharynxu), požiralniku (esophagusu), želodcu, dvanajsterniku (duodenumu), tankem črevesju, debelem črevesu, rektumu in se konča v danki. Vzdolž tega kanala se proizvajajo različni sokovi, ki razkrajajo našo hrano v njene osnovne gradnike, ki jih telo lahko uporabi pri gradnji mišic, kosti in vseh tkiv. V ustih zobje (lesketajoče orodje iz keramičnih rezil in mlinov različnih oblik) režejo, drobijo in meljejo hrano v majhne delce. Kako primerno je, da so zobje prav na začetku, ob vhodu v usta! Istočasno pa se slina iz treh parov žlez slinavk, imenovanih parotidna, submandibularna in sublingualna, izloča v usta. Parotidna žleza izloča čisto slino, drugi dve pa lepljivo slino, ki vsebuje sluzino (mucin). Slina navlaži hrano tako, da jo jezik in ustno nebo lahko posvaljkata v mehke pilule. Ko je hrana dovolj prežvečena, jo jezik potisne nazaj v žrelo, kjer požiralni refleks sproži niz mišičnih gibov, imenovanih peristaltika. To poganja hrano v požiralnik in naprej v želodec.

Slina vsebuje številne kemijske soli in encime, mnogi od njih so verjetno še vedno neodkriti. Encim, imenovan ptialin, razkraja škrob v maltozo, preprosti sladkor. Tudi drugi encim, amilaza, spreminja škrob v sladkorje. Lizocim, ki ga je odkril škotski bakteriolog Sir Alexander Fleming leta 1922, je antibakterijski encim, prisoten v slini, nosnem izločku in v solzah. Ta encim je sposoben razbiti celično steno bakterije in pomaga sterilizirati našo hrano preden vstopi v prebavni trakt. Ta encim je zgodovinsko zanimiv. Ko je proučeval lizocim, je Fleming našel neobičajni sev, ki je rasel na zanemarjeni posodi za gojenje kultur. Izoliral je ta sev in ga vzgojil v čisto kulturo; to je vodilo v njegovo odkritje penicilina. Leta 1945 je delil Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za to veliko odkritje, ki je odprlo vrata v široko uporabo antibiotikov za zdravljenje obolenj.

Že do sedaj smo spoznali, da je ena najbolj običajnih stvari v našem telesu, slina, (ki jo včasih slabšalno smatramo kot zgolj ʻpljunekʼ), vse kaj drugega kot preprosta. Vsebuje kompleksne molekule. Razkraja hrano in deluje kot razkužilo. Proizvajajo jo žleze, ki so natančno razporejene v ustih. Vlaži ustnice, ustno nebo in zgornji prebavni trakt. Povezana je z drugimi sistemi, ki so celo še bolj zapleteni. Danes mnogi mislijo, da je slina, z vsemi svojimi funkcijami in povezavami, nastala v slepem naključnem procesu evolucije. Se vam zdi razumno, da bi se ti sistemi začeli razvijati kot majhne napake predhodno obstoječih sistemov? Vsi ti sistemi bi ravno tako nastali po napaki. Vse to naj bi bila od začetka do konca ena sama vrsta napak!

Žleza bi lahko nastala zaradi nekakšnega odklona v razvoju nekaterih celic. Toda, da bi postala koristen izločevalni organ, bi ta prednik žleze moral imeti svoj krvni obtok, torej bi moralo še več genetskih napak ustvariti krvne žile, ki bi segale iz glavnega krvnega obtoka. Kako bi lahko te nastajajoče žleze sploh obstajale, preden bi se razvile krvne žile? Naj dodamo, da žleze slinavke krmilijo posebni živci, ki izhajajo iz možganov. (Ti signali krmilijo povečan pretok sline in spremembo sestave sline, ko na primer vidite sočen zrezek.) Kako naj bi domnevni predhodniki žlez izboljšali sposobnost organizma, preden bi dobili krvne žile in živce? Kako bi nova informacija prešla na gamete, da bi lahko naslednja generacija imela korist?

Ne pozabimo, da se je moral razvoj sline zgoditi v isti populaciji ob istem času, ko so se domnevno pojavljale vse oblike drugih evolucijskih napredkov, kot bomo še videli. Dovolj nedoumljivo je že, če si predstavljamo, da je sistem sline nastal zaradi ravno pravšnjih napak. Koliko tisoč in tisoč generacij bi bilo potrebno, da bi se nabralo dovolj naključnih napak, ki bi naredile delujoč sistem? Ali bi ʻčisto neumna srečaʼ ustvarila žleze v enakih simetričnih parih, s cevčicami usmerjenimi v usta, z živčnimi aktivatorji razširjenimi do točno tistih delov možganov, ki natančno krmilijo vsako njihovo dejavnost štiriindvajset ur na dan, vsak dan od trenutka rojstva? Od kod je prišla informacija za proizvodnjo encimov, in sicer točno tistih, ki so potrebni za razgradnjo hrane, z ravno pravšnjim nivojem alkalnosti in koncentracijo? Kako bi lahko organizem deloval in obstajal preden je bila na svoje mesto postavljena vsa ta fiziologija?

Zobje

Zobje so naslednji primer v uporabnost usmerjenega načrtovanja. Pritrjeni so na gibljivo spodnjo čeljust (mandibula) in na izbočeni del lobanje (maksila). Vsi ljudje imamo enako število in enake vrste zob od spredaj nazaj – spet v simetričnih parih. Zanimivo je opozoriti, da imajo zobje različne funkcije, od grizenja z rezalnim robom sekalcev spredaj, do mletja s kočniki v ozadju.

Zanimivo je opozoriti tudi na dve različni vrsti zob, ki zrasejo v otroštvu. Najprej se pojavijo začasni ʻmlečni zobjeʼ, ki kasneje izpadejo in še v otroštvu jih nadomestijo odrasli ali trajni zobje. Kakšen naključni evolucijski proces bi lahko proizvedel to dvojno zbirko zob?

Vir:KDS4444 / Wikimedia Commons, CC BY-SA 4.014517-molar
Slika 2-3. Presek človeškega zoba
Kočniki, kot je ta, so načrtovani za mletje, medtem ko so sekalci namenjeni rezanju.

Še ena razlika med človeškim zobovjem in zobovjem drugih vretenčarjev so tako imenovani podočniki. Imenujejo se tudi koničasti (kuspidni) ali pasji zobje in ti imajo samo en ʻrogeljʼ ali konico. Naši podočniki rastejo ob sekalcih (sprednjih zobeh), imajo eno samo korenino in so namenjeni trganju hrane. Pogosto so to najdaljši zobje v ustih. Razen pri človeku ti zobje segajo dlje od ostalih zob in se lahko trdno sklenejo, ko so usta zaprta, kar povzroči, da žival lahko žveči le s premikanjem ust v navpični smeri. Pri ovcah, govedu in jelenjadi so veliki samo zgornji podočniki, medtem ko spodnji spominjajo na sekalce. Čekani merjascev, mrožev in izumrlih sabljastozobih tigrov so povečani podočniki. Pri nekaterih živalih (prašič, jelen, pavijan in gorila) imajo samci mnogo večje podočnike kakor samice, poleg trganja pa so namenjeni zastraševalni in zaščitni funkciji. (Opomba: slonji okli so zgornji sekalci, ne podočniki; sloni nimajo podočnikov). V nasprotju s tem pa so zobje delfina vsi videti enaki. Zaradi načina, kako so razvrščeni v gobcu pod določenim kotom, so nekateri raziskovalci postavili hipoteze, da morda delujejo kot antene, ki ojačujejo sprejem odbitih zvočnih signalov pri eholokaciji delfinovega sonarja.

Ljudje imamo majhne podočnike, ki ne segajo dlje od drugih zob, zaradi česar je med primati samo pri ljudeh možno rotacijsko gibanje čeljusti ob žvečenju. Ljudje imamo štiri podočnike, po enega na vsaki strani čeljusti. Obstaja pa še ena pomembna razlika med človeško vrsto in ostalimi primati. Pri opicah ima čeljust obliko črke U, pri človeku pa obliko ukrivljene črke V. Iskalci fosilov zlahka prepoznajo razliko.

Struktura zoba sama po sebi kaže zapletenost načrta. Na primer, sklenina, ki pokriva tipični zob, je sestavljena iz prizmatičnih paličic kristala apatita, zaradi česar je najtrše tkivo v telesu. Sklenina je visoko odporna na kemijske in fizikalne vplive ali napade, ima pa tudi avtomatski proces obnove. Ko se v sklenini ali zobovini pojavijo manjše razpoke, jih zapolnijo beljakovine in jih napravijo bolj odporne proti nadaljnjemu pokanju. Kako zanimivo je, da sploh obstaja zobna sklenina! Če se je sklenina razvijala kot del evolucijskega procesa, se vprašajmo, kako so pred tem preživeli nezaščiteni zobje?

Prehrana

Razmislimo o končnem namenu sline in zob – o prehrani. Hrana je gorivo za naša ʻvozilaʼ. Daje nam energijo, gradi celice in tkiva, za povrh pa nam nudi tudi ugodje. Srečo imamo, da naš planet obilno zadovoljuje naše prehranske potrebe, če le odgovorno jemo prave snovi. Oboje, rastline in živalska tkiva nam zagotavljajo hrano – in to zelo raznoliko! Hrana, ki jo jemo (in ki jo seveda potrebujemo za preživetje), je oboje, precej preprosta in precej zapletena. Na elementarnem nivoju človeško telo potrebuje približno 28 kemijskih elementov. K sreči so na večini področij Vesoljske ladje Zemlja ti elementi blizu površine. Na molekularnem nivoju lahko hrano razvrstimo v beljakovine, ogljikove hidrate in maščobe. Skupaj s temi je zelo potreben nabor vitaminov in mineralov.

Da bi imeli primerno prehrano, potrebujemo vse zgoraj našteto. Ne moremo uspevati samo z beljakovinami, samo z ogljikovimi hidrati, ali samo z maščobo. Se spomnite zgodb o pomorščakih, ki so dobili skorbut, ker niso dobivali vitamina C? Ko so na ladjah začeli jesti citronke in limone, so ti simptomi izginili. Še vedno lahko vidimo žalostne posledice nezadostne prehrane na fotografijah iz revnih držav po svetu. Dobiti prave prehranske elemente je temeljnega pomena za dobro zdravje in rast. Ne da se spuščali v podrobnosti, razmislimo o nekaterih vidikih dobre prehrane in začnimo z vitamini in minerali.

Vitamini

Poznamo kak ducat osnovnih vitaminov in vsak od njih igra določeno vlogo v različnih fizioloških procesih. Vitamini so, kot pove že ime, ʻvitalniʼ za potek telesnih funkcij in rasti, vendar jih proizvajajo predvsem rastline. Kaj žene rastline, da proizvajajo vitamine v korist človeštva? V genetskem sestavu rastlin je nekaj, kar jih žene, da sintetizirajo vitamine: zares, rastline so neprimerljivi mojstri organske kemije, saj proizvajajo mnogo tisočev ʻfitokemikalijʼ (rastlinskih molekul), ki koristijo tako živalim, kakor tudi njim samim. Mnoge rastlinske vrste proizvajajo edinstvene vitamine. Kaj bi v procesu neusmerjene evolucije povzročilo tako presenetljive molekularne rezultate v korist živali, ki jedo, kar rastline proizvajajo? Zdi se, da vitamini niso pomembni za preživetje rastlin, ki jih proizvajajo. Le kako naj bi evolucija povezala rastlinsko proizvodnjo vitaminov, ki vključuje mnoge natančne korake, ki se še organskim kemikom zdijo izzivalni, s potrebami telesa živali?

Proizvodnja vitamina C, na primer, ni rezultat enega samega gena v DNK rastline. Rastlina sledi natančnemu receptu za njegovo proizvodnjo. Najprej mora proizvesti molekule gradbenih elementov. Šele potem se vitamin C sintetizira s točno določeno kombinacijo gradnikov, podobno kot to dela organski kemik v laboratoriju. Kako bi se lahko vsak korak tega procesa razvil časovno skladno, da bi se zaključil s pravilno kemijsko strukturo? Pomislite tudi na to, da je potrebno več različnih vrst rastlin, da proizvedejo nabor vitaminov, ki jih potrebujemo. Ali so se ravno prave ʻnapake ʼ zgodile v številnih različnih rastlinah istočasno in neodvisno ena od druge?

Minerali

Naslednji, ki jih potrebujemo za svoje zdravje in rast, so minerali. Nekatere minerale uporabljamo v večjih količinah in k sreči na zemlji obstajajo v velikih količinah. Za primer vzemimo sol: potrebujemo jo za uravnavanje elektrolitskih nivojev v krvi in drugih telesnih tekočinah. Naša telesa so sposobna uravnavati količino soli, ki gre v te tekočine in čeprav se to zdi nepomembna funkcija, je elektrolitska neuravnoteženost lahko usodna. Živali uravnavajo svojo sol na različne načine, vsaka pa zelo natančno. Losos, na primer, je sposoben preklopiti celice v svojih škrgah, da od izločanja soli v ocean preklopijo na njeno vsrkavanje v sladki vodi, ko plava navzgor proti toku na kraj svojega drstišča, kjer je soli mnogo manj.

Poleg glavnih potrebnih mineralov, kot so sol za elektrolit in železo, ki pomaga krvi prenašati kisik, obstaja še množica drugih, ki jih potrebujemo v neznatnih količinah. Vsi smo že videli mineralne nadomestke v trgovinah, ki oglašujejo baker, selen, cink, krom, molibden, mangan in druge. V telesu se nahajajo samo v majhnih količinah, vendar so pomembni za dobro zdravje. Na srečo tudi ti obstajajo na zemlji v zadostnih količinah. Večina zdravih ljudi jih dobiva v zadostnih količinah iz hrane. Tu je zdaj vprašanje, ki ga moramo pretehtati: ali so se naša telesa naučila prebaviti in uporabiti te redke elemente, ali pa ti elementi obstajajo, ker jih naša telesa potrebujejo? Odgovor je, da brez njih kompleksno življenje verjetno ne bi moglo obstajati. Nedavno so znanstveniki iz Vanderbilt University objavili, da »brez broma ne bi bilo živali.«1 Broma sicer ni najti v živalskih telesih, vendar igra ključno vlogo v eni stopnji tvorbe tkiv, kakršno je kolagen. Celo sadne mušice ne bi mogle preživeti brez broma v svoji prehrani. Mangan najdemo v naših kosteh, jetrih, ledvicah in v možganih; rastline ga uporabljajo, da lahko učinkovito delijo vodo v vodik in kisik. Potrebujemo ga samo okoli 12 mikrogramov (12 milijonink grama), vendar ne bi mogli živeti brez njega. Kaj bi se zgodilo, če na našem planetu ta redki element ne bi bil dostopen? Videti je, da je načrt našega planeta zapleteno povezan z načrtom njegovih oblik življenja.

Prehranjevanje mladičev

Vse višje oblike življenja morajo ščititi, hraniti in vzgajati svoje mladiče. Brezspolni organizmi, kot je ameba, se preprosto delijo, odidejo po svoje in rastejo. Nevretenčarji, ki ležejo jajca, na primer pajki, so odvisni od sebe, čim se izležejo. Njihova vrsta se širi naprej, ker izležejo veliko število jajčec (od katerih jih preživi le malo).

Celo potomci nekaterih vretenčarjev, ki ležejo jajca, na primer želve in kače, odidejo po svoje, ko se izležejo in nagonsko vedo, kako najti hrano, jesti in se braniti. Najvišje oblike življenja, posebno ptice in sesalci, pa imajo mladiče, ki ne morejo preživeti sami od sebe. Ti mladiči v obdobju svoje mladosti potrebujejo hranjenje in zaščito svojih staršev.

Kakor pri vseh sesalcih, tudi človeške matere proizvajajo hrano, imenovano mleko. Mleko je skrbno izdelano, da zadovolji vse potrebe dojenčkov, dokler niso dovolj razviti, da zaužijejo druge tekočine in trdno hrano. Vsi sesalci proizvajajo mleko, vendar so med človeškim in drugimi vrstami mleka, na primer kravjim, precejšnje razlike.

Ženske prsi imajo žleze, ki proizvajajo mleko samo pod določenimi pogoji. Mlečne žleze začnejo svojo proizvodnjo proti koncu nosečnosti in proizvajajo mleko tako dolgo, da so dojenčki primerni za odstavitev od prsi. Takrat se proizvajanje mleka ustavi. Izjemno naključje bi bilo, če bi evolucija razvila žleze, ki proizvajajo mleko po zelo specializiranem urniku in to sicer mleko, ki ima ravno prave sestavine za rast drugega posameznika – dojenčka.

Vir: Pexels.com14517-babyface
Slika 2-4. Hrana za razum
Materino mleko zagotavlja hrano in protitelesa, ki dojenčku pomagajo v borbi z infekcijami in je programirano tako, da se s časom spreminja.

Mleko je emulzija maščobnih kepic v koloidni suspenziji beljakovin skupaj z drugimi snovmi v raztopini. Dve sestavini mleka – beljakovina kazein in sladkor laktoza – se ne nahajata nikjer drugod v telesu. Materino mleko vsebuje pomembne prehranske dejavnike (vitamine, minerale in beljakovine) ter protivnetne faktorje. Ti faktorji so poudarjeni s samo aktivnostjo dojenja, ki ima tako psihološke kot tudi prehranske koristi. Mleko iz materinih prsi je boljše od modificiranega kravjega mleka ali mleka drugih sesalcev, ker te vrste mleka nimajo osnovnih in koristnih komponent, ki jih potrebujejo dojenčki. Poleg tega jih dojenček ne more tako enostavno in hitro absorbirati. Samo človeško materino mleko zagotavlja pravilno ravnotežje vitaminov, mineralov, beljakovin in protivnetnih snovi, ki jih dojenček potrebuje; poleg tega zagotavlja protitelesa, ki ščitijo dojenčkov sveže oblikovan prebavni trakt, kar zmanjšuje pogostnost črevesnih infekcij pri dojenčkih, ki so dojeni. Osupljivo je, da materino mleko vsebuje nekatere sladkorje, ki jih lahko prebavijo samo koristne bakterije, kar dokazuje, da mleko dejansko napaja normalno črevesno floro v dojenčkovem prebavnem traktu, hkrati pa ga ščiti pred škodljivimi bakterijami. Nek presenečeni raziskovalec je dejal, da je to tako, kot »da mati novači drugo življenjsko obliko, da čuva njenega dojenčka.«2

Drugo čudo je, da se materino mleko med dojenčkovo rastjo spreminja. Programirana navodila prilagajajo mleko po primernih stopnjah od mleziva (kolostruma), preko prehodnega, do zrelega mleka. Študije so pokazale, da je mleko iz dojke, celo od dojilje, najboljši način da nedonošenčki pridobijo maščobo. Dojeni otroci imajo tudi manjšo stopnjo obolevnosti. Človeško mleko ima optimalno koncentracijo omega-3 maščobnih kislin, ki pospešuje razvoj možganov. Dojenje je koristno tudi za mater. Študije so pokazale znižano tveganje za razvoj raka pri tistih, ki so dojile svoje otroke.3

Jasno je, da dojenje z naravnim materinim mlekom najbolje zadovoljuje potrebe pri rasti in razvoju dojenčka ter je zdravo tudi za mater. To je bilo še posebno res preden je sodobna civilizacija proizvedla preobilje zvarkov za prehrano dojenčkov. Če zgodnja evolucijska oblika človeka še ne bi imela tolikšne kompleksnosti mleka, bi bilo preživetje dojenčkov resno ogroženo. Ni verjetno, da bi vrsta preživela, kaj šele, da bi se razmnožila.

Materino mleko ima toliko različnih sestavin, da je zelo neverjetno, da bi se vse spontano razvile istočasno. Podobno bi tudi razvoj zgradbe in delovanja dojk pri odrasli ženski zahteval množico evolucijskih sprememb. Kot smo že omenili, je zgradba dojk in sestava mleka pri ostalih sesalcih precej drugačna, posebno pri višje in nižje razvitih opicah. Če si poskušamo predstavljati niz nenačrtovanih mutacij, ki bi vse to spravile v pravo obliko ob pravem času, to zahteva več vere kakor verjeti v načrt že takoj na začetku. To je samo še en izmed bolj ʻenostavnihʼ primerov, ki prikazuje, koliko neodvisnih faktorjev bi se moralo istočasno ujemati, da bi dobili človeško telo iz nečesa drugega. Kakor smo videli, je že ta primer vse kaj drugega kakor enostaven! Spomnite se, kaj smo že povedali o slini, prebavi in prehrani. Človeško telo je zaključeno stvarjenje: čudovito samo-obstojno, obnavlja samega sebe, je visoko funkcionalno in lepo.

Vir: Wikimedia Commons14517-elbow-bones
Slika 2-5. Človeški komolec
Prikaz kosti in sklepa v obliki kroglaste sklepne čaše.

Mehanski inženiring

Komolec

Komolec je čudovit primer mehanskega načrtovanja. To je večji sklep med dvema kostnima strukturama, ki dovoljuje gibanje podlahti okoli dveh različnih osi (premike v zgibu in nekaj rotacije). Komolec je za ljudi bistvenega pomena, da lahko opravljajo delo v svoji okolici. To je samo eden izmed stotine sklepov v človeškem telesu. Vsak prst ima tri sklepe. Zapestje ima drsne sklepe, ki dovoljujejo gibe v dveh dimenzijah in dovoljujejo dlani, da se dviga in spušča ali premika levo in desno. Ramena imajo sklep kroglice in sklepne čaše. Noge imajo sklepe v bokih, kolenih in v gležnjih. Stopala imajo na ducate sklepov; kostna struktura stopala je »biomehanska mojstrovina«, kot so se izrazili v časopisnem poročilu.4

Komolec je nihajni [zgibni, tečajni] sklep, ki povezuje humerus nadlahti z radiusom in ulno podlakti. Dejansko so to trije sklepi v enem. Humero-radialni sklep je sklep v obliki ʻkroglice in čašiceʼ, ki dopolnjuje nihajni tip humero-ulnarnega sklepa. Kostna kroglica se popolnoma prilega odprtini čašice. Oblazinjen je s hrustancem, ki dovoljuje gladke in lahkotne gibe, medtem ko se ohranja na mestu v tej ujeti poziciji. Hrustanec zagotavlja gladko površino z nizkim trenjem med kroglico in čašico. Poleg tega pa obstaja žleza, ki izloča popolno mazivo za hrustanec in s tem zagotavlja nizko trenje med kroglico in čašico. Slika 2-5 kaže osnovne komponente.

Spet se moramo začuditi nad tem, kako so se ti deli lahko sestavili po seriji naključnih napak (mutacij). Če so potrebovali številne majhne, postopne spremembe, eno za drugo, kako je potem deloval začetni sklep, preden so bile nameščene vse potrebne funkcije in so delovale skladno? Kako bi lahko mutacija, ki naj bi ustvarila kroglico, zagotovila kakršnokoli prilagoditveno prednost preden bi se pojavila ustrezno skladna čašica? Oglata glavica in oglata čašica zagotovo ne bi delovali. Če prva izdelava kroglice na koncu kosti ne bi bila vsaj približno okrogla, kako bi se potem sklep sploh lahko gibal? Če se sklep ne bi premikal, bi bil neuporaben in preživetje telesa bi bilo zelo vprašljivo. Če bi bil prvi izdelek komolca tako grob, da ne bi dovoljeval kaj dosti gibanja, kako bi potem tako telo preživelo in ustvarilo neštete generacije, da bi lahko naključje proizvedlo bolj popoln sklep?

Komolec ne omogoča le gibanja kot tečaj, ampak se lahko tudi zavrti okoli zgornjega sklepa radiusa in ulne in pri tem zavrti tudi podlaket. To zahteva dodatni sklop mišic, ki kost radius povezuje s čašico in kontrolira kroglico na koncu humerusa. To je osupljivo.

Isto lahko rečemo tudi za vse druge večje sklepe v telesu. Zanimivo je, da so si vsi sklepi tako podobni po delovanju in izvedbi. Če je komolec nastal po dolgi verigi naključnih postopnih sprememb posameznih elementov, kako to, da sta naša komolca identična, a zrcalni sliki drug drugega? Če se je eden od njiju razvil preko dolge serije naključnih odklonov, je osupljivo, da se je moral zgoditi identični niz odklonov tudi na drugem komolcu, a tako, da je nastala identična oblika z nasprotno orientacijo. Celo če bi se (kakor verujejo evolucionisti) to zgodilo zaradi glavnih preklopnih genov daleč nazaj pred izvedbo podrobnosti, čemu bi ti glavni preklopni geni ustvarili simetrijo med levim in desnim delom telesa?

Pomislimo samo na en komolec. Kako bi se lahko razvil brez vnaprejšnjega razmisleka, po katerem je treba istočasno ustvariti kostno kroglico, prilegajočo se čašico in ravno pravšnji hrustanec za blažitev gibanja ter mazivno tekočino, ki vzdržuje hrustanec? Vsak od teh delov je nujen za pravilno delovanje celote. Če bi katerikoli od teh elementov manjkal ali če bi bil nepravilno oblikovan, bi zgodnji organizem pri gibanju in preživetju doživljal zelo težke čase, čakajoč na naključne spremembe, da skozi neštete generacije nastane manjkajoča hrustančna obloga, mazivo ali natančno prilagojena oblika kroglice in čašice.

Mimogrede, mazivno tekočino imenujejo ʻnajbolj učinkovito mazivo v naraviʼ. Snov, ki se imenuje lubricin, je beljakovina z drobnimi ʻnožicamiʼ, ki se lahko oprimejo praktično vsake površine. Beljakovine se med sklepi razporedijo v gosto prevleko, podobno preprogi in oblazinijo kost ter istočasno zmanjšujejo trenje, ko drsijo ena nad drugo. Brez te osupljive tekočine bi se kosti mnogo hitreje obrabile in naše gibanje bi bilo boleče ter okorno. Namesto tega pa nam omogoča, da delujemo kot ʻdobro naoljen strojʼ. Ali je bil nastanek tega zelo učinkovitega maziva res samo še eno dodatno naključje v naravi?

Okrog nas ne opazimo nepopolnih ali manjkajočih delov, razen v redkih okoliščinah - in te so običajno posledica genetskih napak. Pa vendar naj bi bile genetske napake surovina za izboljšave organizmov! Genetske napake so v ogromni večini škodljive. Četudi bi se zgodila koristna mutacija, ne bi dodala nove genetske informacije, ki je potrebna, da organizem napreduje iz preproste v bolj kompleksno obliko. Najverjetneje bi bila neuporabna (in hitro odstranjena), če se z neko drugo napako pri istem posamezniku v populaciji ne bi pojavili tudi prilegajoči se deli.

Tako kot glede komolca se isti nabor vprašanj poraja tudi glede ducatov drugih sklepov, npr. kolen, kolkov in prstov na rokah in nogah. Vsekakor je zanimivo, da so vsi identičnih oblik in da nastopajo v parih, kot zrcalne slike.

Pomislite tudi na hrbtenico, ki se lahko dviga in spušča vzdolž skoraj cele svoje dolžine. Hrbtenični sklepi med posameznimi vretenci izkazujejo popolnoma drugačen načrt. Ker so votli, zagotavljajo zaščitno cev za živce. Zelo slabo bi bilo, če bi naši živci potekali izven zaščite hrbtenice! Ker pa so zaščiteni v notranjosti, lahko signali prehajajo od možganov navzdol skozi vrat, hrbtenico in potem po vsem telesu, vse do konic prstov na rokah in nogah. Hrbtenica je fantastičen primer inženiringa! Da bi pravilno ovrednotili njene načrtovane značilnosti, pomislite na skoke, zasuke, vrtenje in zvijanje olimpijskih športnikov, posebno v gimnastiki. Kako so naključne mutacije lahko dosegle to stopnjo delovanja?

Stopalo

Kompleksnost strukture stopala smo omenili v prejšnjem podpoglavju. Vsi sesalci imajo štiri ude, ki so vedno v identičnih zrcalnih parih. Kopenski sesalci imajo noge (ali tace) za oporo, premikanje in za ravnanje s predmeti.

Človeško stopalo ima mnogo več kot le sklop dobrih kosti. Njihove medsebojne povezave in delovanje zahtevajo zapleten sklop sklepov, hrustanca, mišic, živcev in kit, ki povezujejo mišice s kostmi. Poškodba katerega koli od teh operativnih elementov lahko povzroča bolečino in slabo delovanje, toda v mnogih primerih se ozdravi sama. Obsežna živčna mreža signalizira notranjo poškodbo ali rano z refleksom bolečine. To je nedvomno zaščitna funkcija, ki ščiti ranjeno stopalo pred dodatno obremenitvijo ali poslabšanjem poškodbe.

Spet bi morali razmisliti, kako je nastal ta kompleksni sistem. Pomislite na zahteve načrtovanja. Potrebujemo mišice pravilnih velikosti in na pravih lokacijah, da bodo premikale vse kosti in sklepe v stopalu. Na pavih mestih potrebujemo tudi živce, ki so sposobni pošiljati občutke zadovoljstva ali bolečine. Ti živci morajo vedeti, kako krmiliti mišice, da se krčijo ali sproščajo. Spomnimo, da živci niso samo drobna lokalizirana vlakna. Sestavljeni so iz zelo dolgih celic, ki vsako lokacijo povezujejo z določenim mestom v hrbtenjači in od tam z možgani. Poleg tega se morajo posamezni živci združevati v živčne omote (svežnje), ki prehajajo skozi zaščitna votla vretenca. Kompleksnih zahtev, kakršne so te, se nikoli ne doseže z nizom majhnih, postopnih napak. Sistemi več sistemov, ki sodelujejo, so znamenje mojstrskega inženiringa.

Vemo, da so živčne funkcije življenjskega pomena za delovanje stopala, kako je torej stopalo sploh delovalo preden so se pojavili za to potrebni živci? So se živci pojavili pred mišicami? Kakšen vzročni dejavnik bi ustvaril živce, preden bi ti imeli funkcijo? Da bi mišice lahko opravljale svoje delo, so preko kit povezane na kosti, ki jih premikajo. Kaj je nastalo najprej, mišice, kite ali živci? Vse to so različni tipi telesnih struktur, ki jih sestavljajo različne vrste celic, tkiv in organov. Po mojem mnenju ne moremo pričakovati, da bi naključna mutacija istočasno ustvarila vsaj dvoje od naštetega. Za kaj takega ne bi zadostovalo nobeno časovno obdobje.

Potem pa smo spet pri zadevi, da imamo ljudje dvoje zrcalno identičnih stopal. Nobenega razloga ni, da bi verjeli, da se v organizmu pojavi mutacijska sprememba, ki ustvari identični par integriranih struktur, sestavljenih iz večjega števila neodvisnih delov. Zgodnejši genetski ʻpreklopʼ bi morda lahko ustvaril dve levi stopali, nikakor pa ne levega in desnega. In stikalo, ki bi vplivalo na kasnejši potek, bi lahko preklopilo le med nečim, kar bi že obstajalo.

Človeško stopalo sestavlja šestindvajset kosti, ki vse skladno delujejo. Kostna zgradba stopala je prikazana na sliki 2-6, ki pa ne kaže zapletenosti in medsebojnih razmerij celote, vseh kosti, mišic, kit, živcev in krvnih žil. O, da, pogovorimo se o krvnih žilah! Novonastalo mišično tkivo ne bo dobro delovalo brez dotoka krvi. Ta je nujen za dotok kisika, hranil za rast, odstranjevanje odpadnih snovi presnove, popravljanje poškodb, premagovanje infekcij in še mnogo več. Na sliki 2-6 boste opazili, da so na vrhu žlebiči, kamor se pritrjujejo kite. Če bi zgodnje evolucijske mutacije razvile kosti brez teh žlebičev, bi bile kite izpostavljene poškodbam.

Vir: Wikimedia Commons14517-foot
Slika 2-6. Kosti človeškega stopala

Če se spomnite razprave o komolcu, zdaj obravnavamo strukturo, ki ima v bistvu kar dvajset ʻkomolcevʼ, ki morajo delovati popolno. Vsak sklep med kostmi stopala ima strukturo kroglice in čašice kot del kosti same. Vsak premični sklep ima vgrajen hrustanec, mazivne žleze, mišice in kite – vse to natančno uglašeno in sinhronizirano, da dovoljuje gibanje. Ne poznam niti enega sklepa v stopalu, ki mora še dobiti hrustančno oblogo. Vse je popolno; nobenega dela ni, ki bi čakal, da se po mutacijski napaki pojavi nek drug del. Kako srečna okoliščina za nas! Vsi ti sklepi (v obeh stopalih!) so dokončani izdelki, ki v bistvu delujejo popolno, ne manjka jim nič, kar je potrebno za stojo, hojo in tek. Mutacije povzročajo samo napake – ne izboljšav – tega natančno uglašenega sistema.

Pogosto, ko stojim na enem mestu, ali pa se morda upiram sunkom vetra, občudujem čudež, da lahko stojim pokonci. To je možno samo zaradi stopala, ki je zmožno dovolj notranjega gibanja in reakcije, da lahko lovimo ravnotežje na teh dveh hoduljah, ki ju imenujemo nogi. Stati pri miru je dinamični proces! Možgani imajo senzorje in servo kontrolni sistem, ki neprestano nadzoruje položaj vsakega sklepa v stopalu in vklaplja primerne mišice stopala in noge za vsak majhen premik položaja. Zaradi tega lahko premagujemo gravitacijo in vzdržujemo ravnotežje v stoječem položaju. Če vsi ti sistemi ne bi delovali usklajeno, bi se kaj hitro sesedli v kup na tleh. Sistemi so še bolj čudoviti, ko razmišljate o hoji ali teku. Predstavljajte si dečka, ki skače s kamna na kamen v potoku. Oči, možgani, živci in mišice se odzivajo v delčku sekunde, da ga ohranjajo v pokončnem položaju, ko se neprestano odloča, kam bo v naslednjem trenutku postavil svojo nogo, četudi kamni niso ravni in so lahko spolzki. Velikanska naloga bi bila načrtovati robota, ki bi lahko naredil kaj takega.

To drobno knjigo bi zlahka razširili v enciklopedijo, če bi hoteli obravnavati vse različne dejavnosti in krmilne funkcije, ki jih usmerjajo možgani, na primer med stojo, hojo, tekom, govorjenjem, utripanjem z vekami, dihanjem in pri tisoč drugih aktivnosti, ki smo jih sposobni. Pogosto počnemo več reči hkrati, na primer ko telefoniramo med hojo, ali ko pri športu aktiviramo celo telo. Obstaja še več dodatnih aktivnosti, za katere možgani poskrbijo brez našega zavestnega delovanja, denimo dihanje, prebavljanje hrane in nadziranje srčnega utripa. Možganski nadzorni center deluje na elektriko z močjo 100 W žarnice. (Našo ʻtelesno elektrikoʼ lahko opazimo, ko električni impulzi določene frekvence povzročijo, da se mišice skrčijo ali sprostijo). Električni potencial ustvarjajo nano-naprave (tj. velikostnega reda tisočinke mikrona, op. prev.) v nevronih, ki črpajo natrijeve in kalijeve ione skozi membrane v obeh smereh. Ko preide niz valov, ioni zamenjajo položaje in se nato hitro ponastavijo. Na spojih na koncu živcev, tj. v sinapsah, se električni signal spremeni v kemijske signale (nevrotransmiterje), ki v paketkih, imenovanih vezikli, potujejo preko majhnih rež na naslednji nevron. Po sprejemu takega vezikla nevron znova spremeni kemijsko energijo v električno. Električni impulzi ne potujejo samo do okončin, ampak se tudi vračajo in dajejo možganom posodobljeno informacijo o vsakem sklepu in vsaki mišici. To se dogaja nadvse hitro (pomislite na dečka, ki skače po kamnih, ali na šprinterja na tekmi). Ti drobni mehanski procesi so bili bolje raziskani šele v zadnjih desetletjih.

Vrnimo se k stopalu. Slika 2-6 kaže osnovno strukturo človeškega stopala. Slika 2-7 pa kaže primerjavo opičjega in človeškega stopala. Mnogi verjamejo, da so opice predniki človeka. Čeprav obstajajo nekatere podobnosti v strukturi kosti in njihovem delovanju, je človeško stopalo popolnoma drugačne izvedbe. Opičje stopalo ima drugačne strukture, velikosti in oblike kosti. Zunanjost stopala je zelo različna, kar lahko vidimo iz slike. Število kosti je drugačno, njihove oblike so drugačne in njihova izvedba je drugačna. Če bi evolucija ustvarila človeško stopalo iz opičjega, razlike niso bile preproste modifikacije iz enega v drugo, ampak gre v osnovi bolj za čisto nov načrt. V nasprotnem primeru bi bilo treba pojasniti dobesedno tisoče izboljšav funkcionalnosti. Opičje stopalo je namenjeno zelo drugačnemu okolju. Res je, opice na krajše razdalje sicer lahko hodijo pokonci, toda struktura njihovih stopal je veliko bolj prilagojena plezanju po drevju in hoji po členkih, kadar so na tleh.

Vir: Keaton Halley, prerisano iz Field Museum of Natural History14517-feet-chimp-human
Slika 2-7. Primerjava šimpanzovega in človeškega stopala

Oblika človeškega stopala je zelo drugačna in očitno prilagojena za stalno pokončno hojo. Ima edinstveno strukturo kosti, strukturo mišic in podplat z dvema lokoma, ki sta skoraj pravokotna drug na drugega. Peta in gleženj sta prilagojena življenju na tleh, ne na drevesih. Kakšna naključna mutacija bi lahko ustvarila tako radikalno spremembo? Evolucionisti običajno prekrijejo te podrobnosti in si domišljajo, da so klimatske razmere prisilile neke opičje prednike, da so se spustili z dreves in začeli hoditi. Take stvari se pač ne dogajajo. Naravna selekcija bi morala istočasno opraviti preveč reči.

Seveda se spet postavlja vzporedno vprašanje: če smo izšli iz opic, kako se je istočasno zgodil celoten nabor sprememb skupaj z vsemi ostalimi domnevnimi izboljšavami, kot so zgradba in delovanje možganov, sprememba čeljusti, razvoj kože z neznatno količino nežnih dlak namesto poraščenosti opic, struktura grla in ust, ki dovoljuje govor itd. Te spremembe niso le ʻizboljšaveʼ, ki so se pripetile pri različnih posameznikih, temveč povsem nove oblike, ki so se pri skupnem predniku vse morale zgoditi usklajeno. Matematična verjetnost za mutacijo, ki bi pripeljala do katerekoli nove izvedbe, je infinitezimalno majhna, kaj šele za tisoče sprememb, ki bi se morale zgoditi istočasno.

Obramba: imunski sistem

Druga zelo pomembna lastnost človeškega telesa, ki je bistvenega pomena za dolgo in zdravo življenje, je imunski sistem. Ta večdelni sistem nas brani pred napadi bakterij, vendar razlikuje ʻprijateljskeʼ bakterije, ki nam v črevesju pomagajo prebaviti hrano, od škodljivih, ki povzročajo obolenja. Pogubni učinki sindroma pridobljenega imunskega pomanjkanja (AIDS) in druga stanja, ki ovirajo ali uničujejo dele naše odpornosti, kažejo, kaj se lahko zgodi, ko je imunski sistem načet.

Prilagodljivi imunski sistem imajo samo vretenčarji. Ta komplicirani sistem ima več komponent, ki vključujejo antigene, protitelesa in različne tipe krvnih celic, kot B in T limfocite. Sodelovanje teh komponent se pokaže v usklajenem večstopenjskem odzivu na škodljive organizme. Antigeni so snovi, ki sprožijo imunski odziv. Lahko so beljakovine, polisaharidi (kompleksni ogljikovi hidrati), ali tuje snovi, vključno z molekulami, ki se nahajajo v bakterijah, virusih in glivah, ali snovi, ki so značilne za površino celic tuje snovi, kot so cvetni prah ali transplantirano tkivo.

Ko so antigeni odkriti, telo začne proizvajati običajna protitelesa, da se spopadejo z njimi. Protitelesa ali imunoglobulini so beljakovine, namenjene boju z določenimi antigeni; tvorijo jih zreli D limfociti, imenovani celice plazme, v limfnih vozlih ali v kostnem mozgu. Od tu gredo v kroženje po telesu, da ovijejo in nevtralizirajo antigene povsod, kjer jih najdejo. Ta vrsta odziva se imenuje humoralna imunost, uperjena pa je predvsem proti strupom in prostim patogenom (tj. tistim, ki jih ne požrejo fagociti) v telesnih tekočinah.

Druga vrsta odziva, imenovana medcelična imunost, ne proizvaja protiteles, temveč sproži proizvodnjo T limfocitov, ki delujejo proti določenim grožnjam. T limfociti so sposobni nevtralizirati bakterije, glive, rakave celice, celice presajenih organov in celice, ki so jih napadli virusi. V vsakem od teh primerov imunski sistem prepreči napadalcem, da bi še naprej povzročali škodo gostitelju. Kot da to ne bi bilo dovolj, obstaja še en imunski odziv, imenovan komplement. Tega tvori skupina beljakovin, ki kroži v krvi. Te beljakovine služijo imunskemu odzivu na dva načina: tako da privlačijo fagocite (ʻcelice, ki požirajo druge celiceʼ) tja, kjer lahko požrejo napadalce, in s tvorbo beljakovinskega kompleksa, ki se pritrdi na tujo celico in povzroči razpad (razcepljenje ali smrt) napadalcev.

Dve osupljivi kvaliteti našega imunskega sistema sta njegova specifičnost in spomin. Ko nek antigen vstopi v telo, sproži proizvodnjo bodisi določenih protiteles bodisi specifičnih imunološko sposobnih celic; to pomeni, da protitelo ali celice nevtralizirajo samo antigen, ki jih prikliče. Še več, sistem izkazuje nekaj, kar je videti kot spomin. Ko sistem ogroža antigen, na primer virus ošpic, si ga telo ʻzapomniʼ za več let, običajno za celo življenje. Otrok, ki je doživel napad ošpic, postane zanje trajno imun. Če je otrok izpostavljen temu specifičnemu antigenu pri večji starosti, ga imunski sistem spozna, se odzove in s tem prepreči ponovno okužbo. Ti dve značilnosti imunskega sistema – specifičnost in spomin – služita kot osnova za preventivno imunizacijo. Cepljenje dojenčkov in otrok z omrtvičenim ali oslabljenim biotskim agentom povzroči, da se imunski sistem opozori na takšen antigen, če bi se morda pojavil kasneje. Na primer, otroško paralizo (poliomielitis), ki je bila nekoč strah in trepet, ker je povzročala paralizo in smrti, so učinkovito obvladali ali celo odpravili s cepivom, vsaj v večini razvitih dežel.

Medicinska znanost in fiziološke raziskave še zdaleč ne razumejo vseh vidikov človekovega imunskega sistema. Brez njega zanesljivo ne bi mogli preživeti. Poleg vseh telesnih sistemov, ki smo jih že obravnavali, je to veličastni primer velikega števila različnih delov, ki delujejo v harmoniji. Tak sistem se ne bi mogel pojaviti po delih. Fagocit, ki lahko ʻpožreʼ drugo celico, bi bil pošast, če se ne bi odzival na sistem za prenos signalov, ki mu pove, kaj naj napade. Žleza timus, ki protitelesa lahko prilagodi antigenom, bi bila neuporabna, če drugi deli sistema ne bi prepoznali protiteles, da bi napadli okužene celice in jih uničili. Limfni vozli, mozeg v notranjosti naših kosti, ki proizvaja krvne celice, specifični encimi, ki se pretakajo po krvi in limfi ter še veliko drugih stvari so vse povezane in vsak od naštetega je potreben, da imunski sistem deluje. Na srečo je vse, kar potrebujemo, na svojem mestu in sistem navadno deluje zelo dobro.

Vir: Pexels.com14517-eyebrow
Slika 2-8. Človekove obrvi
Dobre zadržujejo vodo in prah, da ne prideta v oko, toda ali so v resnici potrebne za preživetje?

Dekoracija: obrvi in dlake na obrazu

Oglejmo si drug, običajen del anatomije, ki ga zlahka smatramo za samoumevnega. Človeška bitja imamo dvoje obrvi, postavljene simetrično nad očmi, običajno z vrzeljo med njima. Če je mutacija proizvedla nekaj temnih dlak nad očmi, čemu se je ustavila pri prav taki obliki in velikosti? Obrvi so privlačne in nam nudijo nekaj zaščite pred prahom, ki pada proti očem od zgoraj, vendar se zdi, da ne nudijo kake pomembne reprodukcijske prednosti. Čemu bi naravna selekcija dala prednost posameznikom z obrvmi, ne pa tistim, ki niso bili tako olepšani?

Vir: Pexels.com14517-beard
Slika 2-9. Nebistvene lastnosti
Kakšen je namen brade, razen dekoracije in razlikovanja med moškim in žensko?

Podobno tudi brada pri odraslem moškem ni bistvenega pomena za preživetje, kajti mnogi moški si jo brijejo. Zakaj raste na določenih delih obraza in ne drugod? Zakaj raste na moških in ne na ženskah? Zakaj raste pri odraslih moških in ne pri dečkih? Nekatere opice imajo brade ali brke, na primer cesarski tamarin, toda navadno rastejo pri obeh spolih. Naravna selekcija bi morala izločiti vse lastnosti, ki trošijo energijo, a ne prispevajo k preživetju. Za nadaljevanje določene lastnosti evolucijska teorija zahteva, da mora vsak brez te lastnosti izumreti. To se imenuje ʻcena selekciijeʼ. Ali so obrvi, trepalnice, brade in druge nebistvene lastnosti tako pomembne za preživetje, da bi moral vsakdo, ki je brez njih, izumreti? To vendar nima nobenega smisla.

Vir: Moussa Direct Ltd. / Wikimedia Commons CC BY-SA 3.014517-trilobite-eye
Slika 2-10. Oko trilobita

Okna: vid

Ena od mojih najljubših tem je vid. Obstaja vsaj pol ducata (če ne kar stotine) neodvisnih razvojev, ki bi se morali skladati, da bi ustvarili človeško oko. Da, evolucionisti res lahko razvrstijo celo vrsto oči v dozdevno zaporedje, od primitivne pege nekaterih nižjih živali, ki zaznava svetlobo, do čedalje bolj kompleksnih oči nevretenčarjev, rib in četveronožcev. To poenostavljeno zaporedje pa prikriva dejstvo, da se v fosilnih zapisih, na primer pri trilobitih, kompleksne oči pojavijo nenadoma.

Druga evolucijska zagonetka je, zakaj imajo lignji in hobotnice, ki s človekom v evolucijski shemi nimajo nikakršnega sorodstva, kameri podobne oči, ki so po zapletenosti podobne našim. Še več, številne izjemne prilagoditve pri očeh sesalcev so tako nadvse zapletene, da so v smislu načrtovanja skoraj popolne. Zaradi teh in drugih razlogov evolucionisti ne morejo dokazovati postopnega razvoja očesa po slepem, brezciljnem darvinskem mehanizmu.

Vir: Flickr / wildxplorer / CC BY-SA 2.014517-squid-eye
Slika 2-11. Oko lignja

Začnimo torej z očesom. Tako kot video kamera, ima oko odprtino, skozi katero zajema svetlobo, jo fokusira z lečo in jo nato projicira na zaslon s senzorji, na mrežnico. (Mimogrede, proizvajalci kamer šele zdaj spoznavajo izredne optične prednosti ukrivljenega senzorja.)5 Številne mišice premikajo očesno zrklo in lečo ter ohranjajo sliko v središču in fokusirano; obe zrkli se premikata skladno in hitreje kot bi trenil.

Na mrežnici fokusirana svetloba aktivira kemikalije na paličicah in čepkih kar pretvarja elektromagnetno energijo v kemično. Kemična energija pa v nadaljevanju pretvori sliko v električno energijo v vidnem živcu, po katerem potuje vzdolž nevronskih celic v središče za vid v možganih, v predel za vid v možganski skorji. Možgani procesirajo električne signale in spreminjajo to, kar se je začelo kot fotoni, v živo sliko, ki jo prepoznamo. Med vsako od sprememb energije praktično ni energijskih izgub. V idealnih razmerah lahko zaznamo svetlobo posameznih fotonov.6

Vir: Creation Ministries International14517-eyes
Slika 2-12. Človeško oko in oko hobotnice

Vsaka od teh komponent ima mnogo podkomponent in vse morajo delovati istočasno. Oko ima čisto lečo v primerni razdalji od očesnega ozadja, da ustvari sliko prizora pred očesom. Ima tudi mišice, ki so sposobne spremeniti goriščno razdaljo, s čimer lahko fokusiramo vse od opazovanja majhnega dela svojega prsta, ko iščemo trsko, do opazovanja oddaljenih zvezd na nebu. Oko je napolnjeno s steklasto tekočino, ki ima točno tak lomni količnik, da se ujema z goriščnimi značilnostmi leče, da ustvari sliko točno tam, kjer se nahaja mrežnica.

Potem je tu mrežnica, ki jo tvorijo milijoni paličic in stožcev. V teh specializiranih celicah se beljakovina, imenovana rodopsin, odziva na svetlobo, tako da se skrajno hitro posvetli in se nato povrne v začetno stanje. Te spremembe na atomskem nivoju se zbirajo in oddajajo v živce kot električni impulzi. Nedavno so biologi odkrili, da posebne celice na mrežnici, imenovane Müllerjeve celice, delujejo kot usmerjevalniki valov in s popolno učinkovitostjo usmerjajo posamezne fotone direktno na paličice in stožce. Müllerjeve celice so analogne valovnim vodilom, ki smo jih izdelali v radijskih antenah za NASA Deep Space Network, da sprejemajo šibke signale iz vesolja. Prej nismo imeli pojma, da obstajajo valovna vodila v sami notranjosti naših očesnih zrkel!

Pomislite na vidni živec, ki ga sestavljajo biološko aktivni električni vodniki v tesnem snopu, ki zelo hitro prenašajo električne impulze in pri tem uporabljajo elektrokemijske reakcije. To niso kovinske žice, temveč dolge celice s specializiranimi membranskimi transportnimi portali, katere smo že omenili. Urejene v niz z veliko hitrostjo črpajo kalijeve in natrijeve ione ven in nazaj notri, kot val, ki potuje po živčnem vlaknu. Med vsakim nevronom se ta energija ponovno pretvori v kemijsko preko nevrotransmiterjev – ki uporabljajo že omenjene vezikle – potem pa v naslednjem nevronu nazaj v električno energijo. Vse to se dogaja tako hitro, da se nam zdi, da gledamo svet v ʻrealnem časuʼ, kar je zelo blizu resničnosti.

Lahko bi nadaljevali in govorili le še o očesu. Kako bi oči lahko delovale brez lobanje, v kateri so vgrajene očesne jamice ravno pravšnje velikosti? Kako bi lahko delovale brez kanalov za živce, ki gredo na pravem mestu skozi lobanjo, da dosežejo vidno področje na skorji možganov? Niti milijon naključnih mutacij ne bi zadoščalo vsaj za začetek razlage tako visoko izpopolnjene izvedbe.

Ali bi se oko lahko razvilo?

Evolucionisti pričakujejo, da jim bomo verjeli, da je tak sistem nastal po naključnih spremembah organizma, ki je bil brez oči, ali pa je imel le primitivne oči. Predpostavljam, da je mogoče, da bi nekaj celic na površini organizma lahko razvilo neke vrste občutljivosti za svetlobo. Znano je namreč, da je naša koža, neodvisno od oči, občutljiva na sončno svetlobo. Pigment, imenovan melanin, se odzove tako, da v obdobju izpostavljenosti soncu počasi potemni kožo. Domnevno naj bi se primitivni organizem, ki je razvijal prvo oko, sprva odzival samo na svetlobo in temo. Taka občutljivost pa bi bila neuporabna brez neodvisnega živčnega sistema, ki bi bil sposoben uporabiti to informacijo. Bodite pozorni na to, da bi živčni sistem za svoje delovanje potreboval membranske portale in vezikle, za kar bi bilo treba še mnogo predhodnih mutacij. Toda primitivni živčni sistem bi bil nekoristen, če se ne bi mogel odzvati s pošiljanjem signalov primitivnemu mišičnemu sistemu. Tu spet vidimo, da ugodna mutacija ene stvari ne prinese preživetvene prednosti brez mnogih drugih ugodnih mutacij, ki se zgodijo istočasno v drugih delih organizma. In to je samo začetek pridobivanja vida.

Vir: Blausen.com staff. »Blausen gallery 2014«. Wikiversity Journal of Medicine.14517-eye
Slika 2-13. Anatomija očesa

Izrazito preveč sem poenostavil opis delovanja vida. Kar smo obravnavali doslej, nas vodi do pomembne ideje, ki jo moramo razmisliti. Imenuje se ʻnepoenostvljiva kompleksnostʼ (angl. irreducible complexity, tj. zapletenost, ki se je ne da poenostaviti, op. prev.). Izraz je skoval dr. Michael Behe7, biokemik z univerze Lehigh, potem ko je spoznal molekularne stroje, kakršen je bakterijski biček, ki ga bomo obravnavali kasneje. Ko je razmišljal o težavah, kako preko darvinskega procesa priti do kompleksnih molekularnih strojev, je postajal vse bolj nezadovoljen s standardnimi razlagami, ki se jih smatra za dejstva – z evolucijskimi razlagami, o katerih se ni spraševal ves čas študija, dokler ga na nekatere probleme ni opozoril nek drug molekularni biolog. V svoji knjigi Darwins Black Box (Darwinova črna škatla – črna škatla je pojem, ki označuje, da iz vhodnih podatkov dobimo izhodne rezultate ne da bi vedeli, na kakšen način, op. prev.), kjer resno razmišlja o hipotezi načrtovanja in se sklicuje na njeno znanstveno verodostojnost, je Behe definiral nepoenostavljivo kompleksnost, ko je opisoval sisteme, kakršni so vid in molekularni stroji, ki so odvisni od velikega števila medsebojno povezanih delov. »Z nepoenostavljivo kompleksnostjo,« pravi, »razumem posamezni sistem, sestavljen iz večjega števila dobro usklajenih in medsebojno delujočih delov, ki prispevajo k osnovni funkciji, kjer bi odstranitev poljubnega dela povzročila, da bi sistem nehal delovati.« Dr. Philip Johnson predstavi to idejo takole: »Vsak biokemični sistem zahteva osupljivo kompleksni nabor komponent, ki na zelo zapletene načine vplivajo drug na drugega. Nobena komponenta sama zase nima smisla, če ni del sistema in sistem ne deluje, če niso vse komponente na svojem mestu. To je nepoenostavljiva kompleksnost.«8

Povzemimo nekaj lastnosti človeškega očesa, od katerih vse delujejo skupno, da nam omogočijo vid:

  • Zgradba lobanje z očesnimi jamicami, ki se prilegajo delom očesa in mišicam
  • Odprtini skozi lobanjo, da živci pridejo do možganov
  • Zgradba možganov z nevroni, ki so oblikovani, da sprejemajo električne impulze iz živcev in ustvarjajo vidno sliko – v stereo načinu
  • Spomin, ki shranjuje slike (koliko terabajtov?)
  • Pravilno oblikovano zrklo s pravo tekočino v notranjosti
  • Prozorna površina (roženica) prave oblike, ki pomaga fokusirati svetlobo
  • Fleksibilna prozorna leča s spremenljivim lomnim količnikom in mišicami za prilagoditev goriščne razdalje ter živci, ki dajejo povratne signale
  • Šarenica okoli leče, z mišicami, ki jo odpirajo in zapirajo glede na jakost svetlobe; poleg tega pa še možgani, ki vedo, kako avtomatsko krmiliti mišice glede na povratni signal iz očesa
  • Valovna vodila, ki usmerjajo svetlobo na sprejemnike
  • Mrežnica s paličicami in čepki, ki je nameščena natančno na goriščni ravnini leč, da ujamejo sliko
  • Encimi v paličicah in čepkih, ki se odzivajo na svetlobo in potem oddajajo električne impulze vidnemu živcu
  • Krvne žile, da dobavljajo hranila v oko, mišice, v žleze solznice, živce in mrežnico ter odnašajo odpadne produkte
  • Čista želatinasta snov v zrklu, da vzdržuje obliko in da nepopačeno prepušča svetlobo od leče na paličice in stožce
  • Skupino štirih mišic, ki premikajo zrklo gor in dol ter vstran, krmilijo pa jih živci iz možganov
  • Tkivo v očesnih jamicah, ki podmazuje in ščiti zrklo ter mišice
  • Kanal za solze ob robu oči, ki je sposoben proizvesti tekočino z ravno pravo kemijsko sestavo za čiščenje in podmazovanje roženice
  • Fleksibilne kožne veke za zaščito zrkla in porazdelitev solzne tekočine
  • Mišice, ki premikajo veke in so krmiljene z živci iz prave točke v možganih, sposobne pa so namernih ali avtomatskih gibov
  • Vsi ti deli nastopajo v parih, delujoči v tandemu in ustvarjajo stereoskopske slike.

Vsaka od teh značilnosti je del poenotene celote. Intuitivno vemo, da tvorijo sistem, katerega namen je videti. Neusmerjeni naravni procesi ne vedo ničesar o sistemih, ki so urejeni za delovanje. Če bi se kateri od zgoraj navedenih delov pojavil po naključju, ali bi naravna selekcija nekako ʻvedela,ʼ da naj ga ohrani za prihodnjo rabo? Ne. Neusmerjeni procesi nimajo nobenega predvidevanja. Da bi vsi skupaj delovali kot sistem, bi morali biti vsi deli hkrati prisotni v istem posamezniku.

Imejte ta koncept v mislih, ko v nadaljevanju knjige prikazujemo ostale primere takih integriranih sistemov – ne samo vida, ampak tudi drugih delov človeškega telesa in živali, velikih in malih, znanih in neznanih. To so trda dejstva narave, ki si zaslužijo primerno znanstveno razlago – razumne teorije, ki vključujejo potrebne in zadostne vzroke, ki lahko pojasnijo njihove osupljive lastnosti, tu na čudoviti Vesoljski ladji Zemlja.

Spolnost

Zame je eden najbolj posebnih vidikov človeškega telesa tisti del, ki je namenjen razmnoževanju. Celotni proces, ki pripelje do rojstva novega človeškega bitja, je tako fenomenalno načrtovan, da pri njem v resnici ni videti načina za izboljšavo. Združitev sperme in jajčeca je osnova za nadaljevanje vsake spolne vrste in pri ljudeh je oprema za doseganje tega osupljiva. Spolna oprema je pri obeh spolih tako popolno prilagojena na toliko različnih nivojih, da izgubljamo na verodostojnosti, če si skušamo predstaviti način, kako naj bi nastala z naključnimi napakami.

Spolnost vključuje mnogo več kakor popolno prilegajoče se spolne organe. Vključuje kompleksnost na številnih nivojih, od psihologije do beljakovin v spolnih celicah. Učimo se, da celica sperme, na primer, nosi s seboj beljakovine, ki so bistvene za razvoj zarodka. Jajčece pa vsebuje beljakovine, ki dovoljujejo eni (in samo eni) celici sperme, da se prebije skozi zunanjo membrano, takoj potem pa blokirajo vse ostale. Notranji organi, ki razvijejo jajčeca in spermo (eni in drugi doživijo specializirane celične delitve, zaradi katerih imajo polovico normalnega komplementa kromosomskih parov), so naslednji nivo pretresljive kompleksnosti. Potem pa morajo obstajati sistemi za shranjevanje in dostavo spolnih celic, vsajanje zigote v tkivo maternice in pripravljanje samice, da jo prehranjuje. Vse te žleze in organi kajpak zahtevajo krvne žile in živce. Nedavni posnetki, ki kažejo, kako se še nerojeno dete razvija v maternici, po vsej pravici vzbujajo globoko spoštovanje in občudovanje celotne koreografije tega procesa. Po čudežu rojstva, je veselje opazovati nadaljnji razvoj od dojenčka do otroka, preko pubertete in naprej do odraslosti.

Prirojeni spolni nagon ali sla, ki privlači moškega in žensko, je vsekakor bistvena sestavina. Če se je spolna sla počasi razvijala skozi dolga časovna obdobja, kako je potem potekala reprodukcija od začetka brez sle do razvoja spolne sle? Skušajte si predstavljati vrsto, ki ima samo spolne organe ali samo spolni nagon; taka vrsta bi hitro izumrla. Spolni nagon (ki je tako fizična kakor tudi psihološka aktivnost) je moral delovati istočasno z nastankom spolnih organov.

Človeški spolni organi so bistveno drugačni kot pri drugih živalih, zlasti pri opicah. Tako kot velja za mnoge druge človeške lastnosti (spomnite se na kosti v človeškem stopalu), je njihova oblika pri človeku mnogo več kakor izboljšava; mnogo bolj je podobna novi stvaritvi. Ob tveganju, da pridemo do preveč grafičnega opisa, imajo človeške samice žlezo, ki je nima nobena druga živalska vrsta, imenuje se klitoris. Za razliko od večine drugih telesnih delov, se zdi, da ima ta žleza samo en namen, namreč ženski vzbuditi spolni užitek in vzburjenje. Kako je sredi razvoja vsega tega, kar smo obravnavali v tem poglavju, neusmerjena evolucija proizvedla ta del telesa? Prav zares, kako?

Noben drug sesalec se ne ljubi iz oči v oči. Noben drug sesalec za objem ne aktivira celega telesa. Noben drug primat ne doživlja spolnosti na tako globokem čustvenem, psihološkem in duhovnem nivoju. Ljudje ustvarjamo pesmi, poezijo, romane, balete in opere o ljubezni. Zardimo in se sramujemo, ko ljubezen prestopa moralne meje. Ogorčeni smo, ko je vsiljena. Uživamo, ko je sveta in čista. Noben drug primat nima tako dolgega obdobja dozorevanja s tako dolgim obdobjem vzgoje, v katerem oče in mati učita in pripravljata mlade za dobro vedenje v dobro družbe. To vsekakor ni zgolj izboljšava. Kaže zelo eleganten način načrtovanja, ki ne prispeva le k dobrobiti posameznika ali vrste, ampak je za dobro vsega planeta.

Možgani: dokončni operacijski sistem

Za človeške možgane se pogosto reče, da so najbolj zapleten kos organizirane materije v celem vesolju. Eni možgani imajo večjo računalniško moč in kapaciteto shranjevanja podatkov kakor vsi obstoječi računalniki in spominske enote! Pa vendar delujejo v prostoru, velikem samo 1700 kubičnih centimetrov in tehtajo samo kilogram in pol. Skoraj vse živali imajo neke vrste možganov, vendar so človeški možgani po strukturi in delovanju za več razredov popolnejši. S svojimi sto milijardami nevronov, od katerih ima vsak več tisoč povezav s sosednjimi, imajo človekovi nevroni več povezav kakor vse gospodinjske naprave na svetu skupaj.

Možgani se med dozorevanjem človeka spreminjajo in izboljšujejo. Dva meseca pred rojstvom imajo možgani že maksimalno število svojih celic, ki jih potem imajo vse življenje. V naslednjih nekaj desetletjih možgani razvijejo vzorce in celične povezave ter zavržejo mnoge celice, za katere se izkaže, da niso bistvene. Torej, če si lahko predstavljate, ti majhni možgani v razvitem zarodku ustvarijo vse te milijarde nevronov v samo nekaj mesecih. Kakšen delovodja bi lahko v tako kratkem času zgradil nekaj tako kompliciranega? Kot delovodja je DNK neprekosljiva. Rastoči plod mora biti popolnoma razvnet v aktivnosti, ko se gradijo in razvijajo vsi organi, tkiva, kosti, mišice, živci in, seveda, možgani. In potem se ob rojstvu vse vključi in deluje. Pljuča so pripravljena uporabljati zrak, želodec sprejemati in prebavljati hrano. Žleze slinavke začnejo delovati. Požiralni refleks deluje. Glas deluje. Vse že kar deluje!

Struktura možganskih celic je silno podrobna vse do molekularnega nivoja. Nevroni se sami programirajo in prilagajajo, ko se učimo in se spominjamo dražljajev. Vsakega spomina ne ohranjajo vedno v popolnosti (kot ugotavljamo nekateri med nami, ki se staramo), a če možgane uporabljamo aktivno, lahko ohranjajo skoraj neomejeno število podrobnosti skupaj s časovnimi etiketami.

Rad bi vam pokazal, kako so skupino takih medsebojno povezanih celic tolmačili v članku v Chemical & Engineering News. To je članek, ki si ga je dobro ogledati. Takole piše:

Anatomi in fiziologi odkrivajo nekatere od teh mehanizmov [delovanja možganov] že več kakor stoletje. S svojimi približno sto milijardami nevronov – vsak od njih je živo elektrokemijsko čudo, ki se povezuje preko medceličnih sinaps s stotinami ali včasih kar tisoči drugih nevronov – nam celična struktura možganov ponuja nepredstavljivo število možnih stanj za shranjevanje in procesiranje informacij.
Nedavni izračuni danskih nevroznanstvenikov pravijo, da ima že samo neokorteks človekovih možganov približno sto petdeset milijonov sinaps. Če k tej arhitekturni kompleksnosti dodamo sposobnost nevronov, da na novo povežejo svoja sinaptična razmerja, cepijo svoja kemijska mikrookolja in spreminjajo svoje zagonske vzorce, potem se število možnih možganskih stanj vrtoglavo dvigne.9
Vir: Bigstock14517-brain
Slika 2-14. Siva snov
Večja računalniška moč kakor vsi človeški stroji skupaj.

Možgani krmilijo vse v telesu, ko pošiljajo svoje ukaze navzdol po tisočerih živčnih vlaknih, od katerih se vsako začenja nekje v možganih. Vsaka živčna celica se zaključi v neki mišici ali senzorju, da izpolni navodilo možganov in vrne informacijo o stanju. Vsi živci se stekajo navzdol znotraj zaščite hrbtenice in vzdolž cele poti izhajajo iz nje, da dosežejo točko svoje dejavnosti. Vse to je do popolnosti skladno, po načrtu, ki ga noben človek ne bi mogel ponoviti. Vse je tam, na pravem mestu, ob pravem času in s pravo funkcijo. Ni si mogoče zamisliti, da bi kaj takega lahko nastalo po seriji naključnih napak.

Oglejmo si to malo bolj natančno. Centralni živčni sistem izven lobanje vsebuje približno enajst milijard živčnih celic, ki so povezane v zapleteno omrežje, vendar ne opravljajo vse iste naloge. Nekateri živci prinašajo signale iz čutil v možgane, kar nam daje občutek tipa, toplote, svetlobe, zvoka, vonja ali okusa. Drugi živci pa prenašajo ukaze, ki upravljajo mišice; nekateri od teh živcev so zelo dolge enojne celice, nekateri tečejo po celi dolžini telesa. Vsak živec se začenja ali končuje na določenem mestu v možganih, ki procesirajo čutne vhodne podatke v komandnih centrih, ki bodisi nadzirajo obsežne telesne sisteme bodisi sprožajo delovanje mišic. Večina živčnih celic ima dolge podaljške, imenovane aksoni, poleg tega pa še številne dendrite, ki komunicirajo z drugimi živčnimi celicami. Med razvojem zarodka v maternici se vse te milijarde nevronov razširijo navzven in ustvarijo prave povezave ob pravem času, tako da so ob rojstvu vsi sistemi pripravljeni za življenje. Ali to res zveni kot naključne napake in brezciljni procesi naravne selekcije? Niti ogromna časovna obdobja ne bi mogla opraviti takega dela.

Vir: Wikimedia Commons14517-synapses
Slika 2-15. Sinapse
Medsebojne povezave možganskih celic človeka

V notranjosti možganov in po telesu prenašajo živčne celice signale s kombinacijo električnih impulzov in kemijskih sprememb na koncu živcev (glejte sliko 2-15). Količina prenesenih signalov je pretresljiva, celo med spanjem. Iz vsakega dela zunanjosti kože in vsakega organa v notranjosti, do ʻčebeljega panjaʼ neprestane aktivnosti v možganih, telo brenči od signalov. Tako kot pri cestnem omrežju, se ʻpodeželske cesteʼ živčnih poti združujejo v super avtoceste centralnega živčnega sistema in tečejo navzgor, zaščiteni v hrbteničnem kanalu, do možganov in spet nazaj navzdol z novimi signali.

Obstajata dva glavna živčna sistema: centralni in periferni. Centralni živčni sistem komunicira z vsakim organom in s skrivnostno natančnostjo ve, kako usmeriti signal iz prave začetne do prave končne točke. Pomislite, kako lahko zraste sto milijard nevronov v človeškem zarodku v samo nekaj mesecih. Vsaka živčna celica se mora nekje začeti in zrasti svoj akson navzdol po hrbtenjači, jo zapustiti na pravem mestu skozi pravo odprtino in se potem povezati na ciljno lokacijo. In to vseh sto milijard! Na nek način DNK usmerja to rast po deterministični poti, skladno z načrtom, ki je v osnovi enak za vsako človeško telo. To nam omogoča, da živimo neodvisno, z našim razumom, rokami, nogami in organi, ki vsi delujejo, pa tudi to, da se povezujemo z drugimi človeškimi bitji na globokem nevrološkem nivoju. Če bi videli robotizirano tovarno, ki bi opravila vsaj tisočinko tovrstno natančnega dela, ne bi niti za trenutek dvomili, da je delo inteligentnega načrta.

Kot sem že dejal, je to, kar najbolj občudujem, človeško telo. V tem poglavju smo si ga ogledali samo na kratko. To je bila snov, ki me je spodbudila k pisanju te knjige. Ko gledamo na vrzel, ki nas ločuje od naših domnevno najbližjih prednikov šimpanzov, opazimo skoraj neskončno število izboljšav, ki so nas naredile za vladarje sveta in zavojevalce vesolja, medtem ko se naši domnevni predniki še vedno gugajo na drevju. Ali si lahko zamislite milijarde srečnih mutacij, ki bi se morale zgoditi – pri samcih in samicah – da bi prišli do bitij, ki so sposobna govora, pokončne hoje, civilizacije, glasbe in abstraktnega razmišljanja? Človek se je prisiljen vprašati: kako se je vse to zgodilo?

Ni potrebno prav veliko znanja biologije ali psihologije, da sestavimo dolg seznam človekovih lastnosti, ki ponazarja to trditev. Pomislite na sposobnost človekovih možganov, ki je skoraj brezmejna, v primerjavi z možgani opice, ki vrešči z drevesnih krošenj. Človekova sposobnost razmišljanja, predstavljanja, računanja, čustvovanja, komponiranja glasbe, krmiljenja telesnih funkcij z močjo volje je skoraj neskončno superiorna sposobnostim šimpanzov. Kako naj bi se vse te sile ʻpojavileʼ zaradi napak v omejenem časovnem razdobju (okoli sedem milijonov let), kolikor jih dovoljujejo evolucionisti? Niti obdobje, enako starosti vesolja, ne bi zadoščalo za tolikšno količino sreče.

Tudi razlike med ljudmi so zanimive. Če vidite enega šimpanza, ste videli praktično vse. Človeška bitja pa so nenavadna zaradi svojih razlik. Mi vsi smo ena človeška rasa, vendar je vsak človeški obraz edinstven in spoznaven. Ne razlikujemo se samo po višini in barvi kože ter drugih telesnih značilnostih, temveč tudi po svojih mentalnih in čustvenih nagnjenih. Nekateri ljudje imajo umetniške sposobnosti, drugi mehanske, tretji matematične. Nekateri so znanstveno radovedni, medtem ko se drugi odlikujejo v empatiji. Te različnosti se obnesejo v civilizaciji, kjer vsak lahko prispeva svoje spretnosti in talente v dobro vseh. Kako je naravna selekcija to naredila?

Človeške posebnosti

Čuda človeškega telesa bi lahko napolnila številne knjige. Kaj pravite na dejstvo, da imamo živce na zunanji površini telesa, da lahko tipamo, občutimo temperaturo, bolečino in celo ugodje, imamo pa zelo malo takih živcev v notranjosti telesa? Če bi vsi notranji organi imeli občutek tipanja, kakšen nemir bi občutili vsak dan! Oh, moja jetra se spet drgnejo ob želodec, sprašujem se zakaj? Oh, moja trebušna prepona pritiska na desno pljučno krilo, le kaj to pomeni? Imamo notranje živce, kolikor jih potrebujemo; na primer, občutimo prazen ali poln želodec, bolečine v želodcu, ko nam zmanjkuje sape, poln mehur in druge pomembne indikatorje. Vendar jih imamo samo toliko, kolikor jih potrebujemo, nič manj in nič več, da lahko živimo, ne da bi ves čas zavestno razmišljali o vsakem notranjem organu.

Pomislite tudi na telesno simetrijo: imamo levo in desno stran, z rezervo za ledvica, pljuča, oči in okončine, toda imamo samo ena jetra, eno srce in en prebavni trakt. Kako razvijajoči se zarodek ve, katere organe naj podvoji in kam naj jih postavi? Kako ve, da naj levo ledvico postavi na levo stran in desno na desno stran? Zakaj se nekateri ljudje ne rodijo z dvema levima nogama, če so napake tisto, kar povzroča evolucijski napredek? Napake se res zgodijo, vendar običajno ubijejo organizem ali pa ga napravijo manj prilagojenega, ne bolj. Vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, ni, zakaj se pojavljajo napake, ampak zakaj so tako redke. Dr. Joseph L. Henson je pri svojih predavanjih iz biologije na univerzi Bob Jones navadno rekel: »Ni osupljivo to, da zbolimo, ampak da smo sploh kdaj zdravi.«10 Ko pomislimo na število mest, kjer bi stvari lahko šle narobe, je osupljivo, da nas večina živi do kar visoke starosti, da naša srca zanesljivo bijejo desetletja in da naš prebavni sistem navadno zmore opraviti s snovmi, ki jih požiramo.

Ogledali smo si samo nekaj čudes človeškega telesa: stopalo, komolec, slino, mleko, možgane, oko in nekaj drugih, toda s tem smo komaj začeli. Človeško telo vpije: »Načrt!« Evolucija ne bi mogla opraviti s številom ‘napak’, ki bi bile potrebne, da bi našla prave rešitve za tolikšno število sistemov, ki morajo delovati skupaj, istočasno in odvisno drug od drugega. Stopalo ne bi moglo napredovati v eni veji človeka, lobanja v drugi in spolni organi v tretji, da bi se pravočasno združile in ustvarile človeško raso, ki izkazuje visoko stopnjo enakosti po vsem planetu – v taki meri, da ljudje, ki jih tisočletja ločijo oceani in kontinenti, lahko pridejo skupaj, se poročijo in dobijo zdrave otroke. Da se je naša vrsta lahko razmnožila, je moral obstajati samo en skupni par prednikov za vse človeštvo in ta par prednikov sta že bila človeka.

To poglavje se osredotoča samo na anatomske in fiziološke vidike človeštva. Vendar samo ti vidiki ne zadoščajo, da bi dovolj natančno opisali našo vrsto. Obstajata tudi duševna in zavestna stran našega obstoja, ki sta za nas celo bolj pomembni. Razum na nek skrivnostni način domuje v naših zelo kompleksnih možganih. Z njimi izkušamo širok spekter čustvovanja in misli. Čutimo, razmišljamo in izbiramo. Nekateri ljudje, kot je bil Leonhard Euler, so bili sposobni na pamet izvajati silno zahtevne matematične operacije. Drugi so rešili enačbe prostor-časa ali atomskih procesov, tako da so jih obravnavali z abstraktnimi idejami, ki nimajo nič skupnega z običajnimi izkušnjami. Nekateri ljudje lahko recitirajo cele knjige poezije, ali cele ure na pamet igrajo na klavir.

Duševna in zavestna stran našega bitja nam dovoljujeta interakcijo z drugimi. Naša volja nam omogoča, da vodimo koristno ali razdiralno življenje. Naše odločitve nas lahko napravijo zdrave ali bolne. Drugim lahko povzročamo resno škodo ali prinašamo radost. To je zato, ker imamo vsi vest, ki nam pove, kaj je prav in kaj narobe. Ker so mnogi potniki na Vesoljski ladji Zemlja zanemarili nego svoje vesti, jim je uspelo potlačiti svoj notranji občutek za moralo in dolžnosti. Pa vendar so ravno duševni, moralni in duhovni vidik človeštva tisto, kar nas razlikuje od živali. Nedvomno tudi mnoge živali doživljajo čustva. Imajo nekaj sposobnosti, da se odzivajo na uganke, da se učijo in odločajo. Toda delujejo nagonsko in po pogojnih refleksih. Potrebna so dolga obdobja dresure, da jih pripravimo ubogati ukaze in to navadno samo za kratkotrajne nagrade. Živali živijo predvsem pod pritiskom preživetja in razmnoževanja. Človeška vrsta presega te osnovne nagone in si prizadeva doseči višjo stopnjo. Inteligenco smo sposobni uporabljati na zelo ustvarjalne načine, pri gradnji mest, pri izboljšanju produktivnosti naših farm, pri ustvarjanju umetnin, glasbe, literature in pri iskanju razlag naravnega sveta z znanostjo. Samo ljudje imajo še eno čudo, ki ga evolucija ne more razložiti – govor.

Vir: Bigstock14517-thinker
Slika 2-16. Mislec

Res je, včasih se naš ustvarjalni nagon obrne v razdiralno smer, kot dokazujejo velike svetovne vojne in neskončne zgodbe o kriminalu in nesrečah, s katerimi nas stalno zalagajo mediji. Omeniti pa velja, da vse te stvari dojemamo kot situacije, do katerih naj ne bi prihajalo. Tako govori naša vest. Pravi nam, da smo bili ustvarjeni za nekaj boljšega, kakor je to: »za življenje, svobodo in za iskanje sreče«, kot je napisal Thomas Jefferson. Ko ječimo zaradi zlih stvari, ki se dogajajo okoli nas, ne pozabimo na mnoge trenutke, ko lahko izkušamo edinstveno sposobnost, da uživamo ob dosežkih človeške ustvarjalnosti, kot so glasba, slikarstvo, literatura, dobra hrana in prijetni trenutki z družino in prijatelji.

Evolucioniste, ki času in naključju pripisujejo vse stvari, ki smo si jih ogledali pri človeškem telesu, pa vabimo, naj izkoristijo svojo, edinstveno človeško moč razuma, in razmislijo, ali bi se vse to res lahko zgodilo kar tako?

Viri

  1. Vanderbilt University izjava za tisk: VU raziskovalci potrjujejo, da ima brom pri razvoju tkiv kritično vlogo, 5.6.2014, news.vanderbilt.edu/2014/06/05/investifgators-confirm-bromine-critical-role-in-tissue-development. Nazaj na besedilo.
  2. Gura, Trisha, Nature’s First Functional Food, Science Magazine News This Week 345(6198):716, 15.8.2014, science.sciencemag.org/content/345/6198/news-summaries. Nazaj na besedilo.
  3. Breastfeeding and breast cancer risk, Susan G. Komen, ww5.komen.org/Breastcancer/Notbreastfeeding.html. Nazaj na besedilo.
  4. Brink, S., Such power, such grace, Los Angeles Times, Special Fitness Issue: The Foot, 1.1.2007, articles.latimes.com/2007/jan/017health/he-foot1. Nazaj na besedilo.
  5. Sony’s Curved Sensor Technology Could Be Huge Leap Forward in Image Quality, DigitalTrends.com, 16.6.2014. Nazaj na besedilo.
  6. Tinsley, et al., Direct detection of a single photon by humans, Nature Communications 7:12172, 2016, doi:10.1038/nocomms 12172. Nazaj na besedilo.
  7. Behe, M., Darwin’s Black Box, The Free Press, str. 39, 1996. Nazaj na besedilo.
  8. Johnson, P.E., The Storyteler and the Scientist, First Things, Oct 1996. Nazaj na besedilo.
  9. New Chemical Laws and Brain Surveillance, Chemical and Engineering News, str. 12, 20.2.2006. Nazaj na besedilo.
  10. David Coppedge, osebna komunikacija, c. 1970. Nazaj na besedilo.