Končna meja

Vesoljska ladja Zemlja – Priročnik za potnike, 6. poglavje

avtor Henry Richter s David Coppedge
prevod Franc Novak (ustvarjen.si)

Kako se je začelo vesolje? Je bilo to presenetljivo kozmološko naključje? To je vprašanje o ʻveliki slikiʼ, največji v vsem naravoslovju. Področje znanosti, ki se ukvarja s tem vprašanjem, se imenuje kozmologija. Če smo bolj natančni, kozmogonija se ukvarja z nastankom, kozmologija pa je preučevanje narave vesolja. Kljub temu v razpravah o velikem poku običajno pogosteje nastopa kozmologija. Zanimivo je, da beseda kozmos prihaja iz grščine, pomeni pa okras ali oblikovanje (oz, načrt), medtem ko logos pomeni besedo ali informacijo. Večina današnjih kozmologov pa ne bo nikoli rekla niti ʻbesedeʼ o ʻnačrtuʼ. Prepričani so, da je vesolje ustvarilo samo sebe. To je njihova začetna predpostavka: nobena informacija niti inteligenca izven vesolja ne sme biti vključena v katerokoli znanstveno razlago. Toda, kako lahko nekaj naredi samega sebe? Odgovor, tako pravijo, se začne s pokom – velikim pokom.

Veliki pok

Od sredine 60-ih let 20. stoletja je vodilna teorija o nastanku vesolja teorija ʻvelikega pokaʼ. V tem času je izrinila svojega največjega konkurenta, teorijo ʻstabilnega stanjaʼ. Ta teorija je ponujala rešitev, da vesolje ves čas izdeluje samega sebe; nova materija se neprestano iz niča pojavlja v obstoj. Nasprotno pa je velik pok naredil vse iz niča na začetku. Tako sta dve vodilni teoriji nastanka vesolja v 20. stoletju učili, da vse prihaja iz niča – bodisi sčasoma bodisi vse naenkrat. Mnogim se to zdi kot čarovnija brez čarovnika, toda zelo malo svetnih kozmologov dvomi vanjo. Eden vodilnih kozmologov je celo napisal knjigo A Universe from Nothing¹ (Vesolje iz niča).

Vir: Creation Ministries International

Glavni dokaz, ki ga navajajo za veliki pok, je (1) domnevno širjenje vesolja in (2) kozmično sevanje iz ozadja. Na začetku 20. stoletja so astronomi odkrili rdeče premike v spektrih oddaljenih galaksij. Čim bolj je bila galaksija videti oddaljena, tem bolj so bile nekatere dobro znane temne črte v njenem spektru premaknjene proti rdečemu koncu spektra. Vodilni astronomi so ta rdeči premik pojasnili kot pokazatelj oddaljevanja, podobno kot se zniža ton hupe avtomobila, ko se oddaljuje od nas. To jim je nakazovalo, da se vse galaksije oddaljujejo od nas in ena od druge: čim dlje od nas so, tem hitreje se morajo oddaljevati. Po tej razlagi so bile v preteklosti galaksije bliže druga drugi. Domnevali so, da bi se galaksije vedno bolj približevale, če bi lahko zavrteli film v obratni smeri. Ali bi se v oddaljeni preteklosti združile? Kozmologi velikega poka mislijo, da je temu tako; rdeči premik razlagajo s širjenjem vesolja in ga uporabljajo kot močan dokaz za to teorijo.

Drugi glavni dokaz, ki ga navajajo v podporo teoriji velikega poka, je mikrovalovno kozmično sevanje iz ozadja, CMB (angl. Cosmic Microwave Background Radiation). Leta 1964 sta ga odkrila astronoma Penzias in Wilson. Domnevajo, da to sevanje obliva ves prostor. Teoretiki ga imajo za ʻodmevʼ velikega poka, ki se postopoma hladi od začetnega vročega bliska, tako da se je do zdaj, 13,78 milijard let kasneje po časovnici velikega poka, ohladil na mikrovalovne temperature. Spekter sevanja CMB ustreza obliki, ki bi jo pričakovali od toplega telesa. Je skrajno enakomeren, razlikuje se za manj kakor eno stotisočinko. Nedavno so s preciznimi instrumenti zabeležili drobne fluktuacije sevanja CMB. Te fluktuacije, tako učijo kozmologi, so bile ʻzametkiʼ galaksij, ki jih opazujemo danes.

Vir: NASA

To je hitri pregled teorije velikega poka in zakaj večina kozmologov verjame, da je resnična in natančna zgodovina vesolja.

V poenostavljeni predstavitvi ima določen intuitivni občutek in jo, kakor evolucijo, učijo kot dejstvo, v katerega danes dvomijo le redki. Prepričan pa sem, da imate tudi vi izkušnje, da čim podrobneje si nekaj ogledate, tem več vprašanj se pojavi. Poglejmo, če to drži tudi tukaj.

Neskončna gostota?

Veliki pok se začne z vsem, kar je v celotnem vesolju, stisnjenim v skrajno gosto obliko, imenovano singularnost. To zahteva, da se je vsa realnost – ves prostor, čas in masa-energija – začela v tem neverjetno gostem stanju, iz katerega so se razvile vse zvezde, galaksije in planeti. Nekateri pravijo, da je bilo vesolje v stanju neskončne gostote in neskončne temperature! Potem pa se je na nek način pred 13,78 milijardami let ta singularnost začela širiti ter ustvarila prostor in čas. Ko se je širjenje nadaljevalo, se je materija kondenzirala v oblake delcev, ki so se potem kondenzirali še naprej v galaksije, zvezde in planete.

Razmislimo, kaj pomeni, če se je realnost začela kot neskončno gosta vroča gmota. Na ta način bi si jaz skušal predstaviti kondenzirano vesolje in vse kot singularnost, ki je nekako ʻpočilaʼ v določenem trenutku. Predvsem pa bi rad vedel, ali je tako stanje sploh mogoče.

Celotna masa vidnega vesolja je po nekaterih ocenah približno 2 x 10⁴⁹ ton. V običajni notaciji je 10⁴⁹ število z enico, ki ji sledi 49 ničel; v popularnem jeziku je to deset bilijonov bilijonov bilijonov bilijonov (1 bilijon = tisoč milijard = 10¹² op. prev.). Spomnite se, da vsaka dodatna ničla pomnoži število z 10, tako je 100 enako 10 krat 10; tisoč je enako 10 krat 100 in tako naprej. Torej vidno vesolje vsebuje približno 20 bilijonov bilijonov bilijonov bilijonov ton. Za primerjavo zapišimo, da je masa Zemlje približno 6 x 10²¹ ton. Masa Sonca je 2 x 10²⁷ ton (okoli milijonkrat več od Zemljine mase). Pomislite, kako gosto in stisnjeno bi moralo biti vse vidno vesolje, da bi se začelo v ultra gostem stanju! Toda kozmologi resno verjamejo, da se je vsa realnost, vključno z vso maso in energijo celotnega vesolja ter vsemi fizikalnimi silami, kondenzirala iz vesolja, ki se je hitro širilo iz začetne univerzalne singularnosti.

V preteklih nekaj desetletjih so astronomi odkrili nekaj, kar imenujejo črne luknje. To so telesa tako visoke gostote, da njihova gravitacijska privlačnost prepreči vsemu, kar pade vanje, da bi jih zapustilo, celo svetloba jim ne more uiti. Nekatere super masivne črne luknje, kakršna je tista, za katero se domneva, da obstaja v središču galaksije NGC 4258 (glejte sliko 6-3), imajo maso, ki znaša deset milijonov mas našega sonca. Fiziki le stežka dojemajo možnost vse te mase, ki še naprej izvaja gravitacijo in se krči v singularnost, kjer se pojma časa in prostora porušita. Koliko manj lahko razumejo domnevno univerzalno singularnost, ki je postala naše vesolje! Ta je popolnoma izven naših izkušenj, nepristopna za katerokoli znanstveno metodo. Celo znane sile, o katerih smo se učili pri fiziki, so se domnevno razvile iz stanja, ki ga ni mogoče definirati. Težko je razumeti, kako se je tisto ʻkarkoli-je-že-biloʼ sploh lahko začelo širiti. Zaradi teh razlogov nam kozmologi ne morejo dati znanstvenih opisov singularnosti, ampak svojo teorijo raje začenjajo takrat, ko je že obstajala: sicer le 10^-34 sekunde po začetku širjenja, a vendarle šele po začetku.

Vir: NASA

Znanost naj bi obravnavala pojave, ki se jih da opazovati. Lahko opazujemo pulzarje, kvazarje, magnetarje in mnoge druge čudne in eksotične objekte ter jih skušamo razumeti. Nekoč sem bral poročilo astronoma o analizi nekega vira rentgenskih žarkov, ki sestoji iz dveh zvezd, ki se gibljeta blizu druga drugi, vklenjeni v usodni objem. Ena od zvezd je drobcena vrtinčasta nevtronska zvezda (izčrpano, drastično sesedlo jedro zvezde velikanke), ki v premer meri samo nekaj ducatov milj. Njeno življenje kot zvezde je praktično končano, njena notranjost je enakovredna ugašajočemu atomskemu reaktorju. Ta nevtronska zvezda ima večjo maso kot sonce, vendar je v silno zgoščenem stanju. Njena gravitacija je tako močna, da so njeni nevtroni in protoni verjetno stisnjeni v nevtrone. V bistvu je to velikansko atomsko jedro! Pa vendar ohranja vso gravitacijsko silo svojega masivnega prednika (tistega dela, ki je ostal potem, ko je supernova odpihnila zunanje plasti ven v prostor). Na zemlji bi čajna žlička nevtronske zvezde tehtala okoli milijarde ton. To zvezdno truplo močno vpliva na svojo spremljevalko in pospešuje njeno pogubo s tem, da srka njeno atmosfero. Nevtroni se ne sesedajo naprej zaradi kvantnih lastnosti atoma, ki je dovolj močan, da se upira nadaljnjemu stiskanju. V črni luknji pa se nobena znana sila ne more več upreti nadaljnjemu gravitacijskemu sesedanju v singularnost.

Ko skušajo to pojasniti, so pri čudnih objektih, kakršna sta ta, teoretski fiziki pod zelo velikim pritiskom. Toda ti pojavi so vsaj utemeljeni na opazovanjih. Za razliko od tega pa pri velikem poku ni nobenih opazovanj širjenja singularnosti in nobene analogije z nečim, kar poznamo. Kaj je to bilo? Nihče ne ve. Kaj je bilo pred tem? Nihče ne ve. Kaj ga je povzročilo? Nihče ne ve. Svetni kozmologi se bahajo z modeli, ki naj bi razlagali, kaj se je zgodilo po začetku širjenja, vse od 10^-34 sekunde po začetku dalje. Pomembno pa je, da so opaženi objekti, o katerih smo govorili (nevtronske zvezde, črne luknje in podobno), produkti razkroja in propada, ne pa procesov ustvarjanja in izpopolnjevanja. Veliki pok krši dva izmed najbolj znanih zakonov fizike, tj. zakon o ohranitvi mase-energije (prvi zakon termodinamike) in zakon o entropiji (drugi zakon termodinamike). Krši pa tudi osnovni zakon logike, ki pravi, da ima vse, kar se začne, svoj vzrok.

Priznani problemi

Zavoljo razprave predpostavimo, da je obstajala singularnost, ki se je začela širiti. To je nekoliko podobno šali o dveh lačnih moških, ki sta našla konzervo tune in se spraševala, kako naj jo odpreta. Eden od njiju, ki je bil gotovo kozmolog, je dejal: »Domišljaj si odpirač za konzerve.« Celo če jim priznamo to zelo velikodušno predpostavko, da se je vroči, zgoščeni, nepovzročeni, nepopisljivi nekaj začel širiti, se tu problemi za teorijo velikega poka šele začenjajo. Kozmologi so že dolgo tega spoznali štiri resne ovire prehoda od singularnosti do visoko strukturiranega vesolja, kakršnega poznamo danes.

Problem horizonta – Pri širjenju se delci, ki letijo v eno smer, ne bodo nikoli srečali z delci, ki gredo v nasprotni smeri. Zato bi pričakovali, da se bo temperatura različnih področij vesolja znatno razlikovala. Toda meritve ne kažejo tega. V največjem merilu je vesolje videti precej enakomerno. Ko pogledate proti severu, vidite galaksije in zvezdne kopice, ki so precej podobne kot na jugu. Temperatura kozmičnega mikrovalovnega sevanja iz ozadja (CMB) je izjemno enakomerna, do enega dela proti 100.000, vsepovsod po nebu.

Problem ploščatosti – Videti je, da je naše vesolje v izredno tankem območju ravnotežja med širjenjem in krčenjem. Po trditvah kozmologov bi bil prostor-čas lahko ukrivljen v eno smer, kot krogla, ali v drugo smer, kot hiperbola (predstavljajte si sedlasto obliko, ki se razteza v neskončnost). Med obema skrajnostima je ena sama ʻploščataʼ oblika (čeprav mislimo ploščata v treh dimenzijah, ne v dveh). To je zelo blizu tega, kar kozmologi mislijo, da merijo. Nedavno so astronomi trdili, da so našli dokaze, da se širjenje pospešuje, vendar je še vedno presenetljivo blizu ploščatosti. Verjetnost, da bi to nastalo po neusmerjenem ʻpokuʼ se zdi skrajno majhna.

Vir: Willem Schapp, Wikimedia Commons CC BY-SA 3.0

Problem gručavosti – Razen v največjem merilu je vesolje ʻgručastoʼ (oz. kepasto) - vsebuje goste objekte, kot so zvezde, ločene z velikimi razdaljami praznega prostora. Zvezde niso razporejene naključno, temveč so organizirane v galaksije. Tudi galaksije niso naključno razporejene, ampak so organizirane v kopice galaksij, medsebojno ločene z orjaškimi prazninami. Pričakovali bi, da se bo razširjajoča se juha delcev razporedila v bolj enakomeren videz. Vse te strukture naj bi prišle iz najmanjših variacij sevanja CMB, vendar ni jasno, kako priti od tam do sem, od razširjajoče se ognjene krogle do čudovitih spiralnih galaksij, ki jih zaradi Hubblovega teleskopa užitek opazovati. Problem gručavosti se zadnja leta še povečuje z vse več dokazi, da zrele zvezde in galaksije obstajajo pri čedalje višjih rdečih premikih. Za veliki pok bi to pomenilo, da so se morale izoblikovati zelo hitro po velikem poku, ne dolgo po tem, ko so se iz megle razširjajočega se sevanja kondenzirali prvi atomi. Problem se še povečuje s stalnim odkrivanjem velikih struktur, sestavljenih iz super kopic galaksij, imenovanih ʻvelike steneʼ, ki se širijo preko velikanskih razdalj. Za tvorbo takih struktur naj ne bi bilo dovolj časa.

Problem entropije – Vse v vesolju se premika od urejenosti v nered, razen kjer je energija kanalizirana, bodisi po načrtu bodisi po sili, kakršna je gravitacija (pa še tedaj je stanje nizke entropije samo začasno, kajti zvezde eksplodirajo ali pa se ohladijo). V nenačrtovanem, naključnem vesolju bi torej pričakovali visoko entropijo, stanje neurejenosti. Veliki pok bi, na primer, lahko proizvedel enakomerno morje delcev. Ali pa bi se vse zlilo v notranjost črnih lukenj. Očitno se to ni zgodilo. Matematik Roger Penrose je opozoril na ta problem, ko je dokazoval, da bi se nizka entropija vesolja, ki jo vidimo, morala začeti s še manjšo entropijo na začetku – s fantastično, neverjetno nizko entropijo, ki presega naše najbolj divje predstave, kakršna je ena proti 10 na 10 na 123!² V vesolju ni dovolj atomov, da bi lahko predstavili, koliko ničel bi imelo to število, če bi ga izpisali. Ta verjetnost bi bila ekvivalentna čudežu.

Ali je inflacija rešitev?

Ti problemi so bili tako resni, da so si kozmologi velikega poka kolektivno oddahnili, ko je leta 1980 Alan Guth, kozmolog iz MIT, predlagal rešitev, ki jo je imenoval ʻinflacijaʼ (napihovanje, op. prev.). Predlagal je, da se je v prvih drobcih sekunde po začetku širjenja vesolje širilo eksponencialno hitreje kot zdaj, zaradi česar je prostor-čas in vse znotraj njega letelo narazen s fantastično hitrostjo. Po njegovem naj bi se vesolje nenadoma napihnilo od velikosti žoge do desetkratnega premera vidnega vesolja (26 redov velikosti) v samo 10^-35 sekunde.³ (Kozmologi pravijo, da to ni kršilo Einsteinove ʻmejne hitrostiʼ svetlobe, ker se je širilo vesolje samo, ne pa materija v njem). Guth je primerjal napihovanje s faznimi spremembami, o katerih smo se učili pri kemiji, ko smo opazovali, kako tekočina hitro kondenzira ali hlapi pri konstantni temperaturi. To je bila samo analogija; nihče ne ve, če bi se lahko zgodil primerljiv proces za razširjajočo se ognjeno kroglo prostor-časa. Dejal pa je, da to reši problem ploščatosti in horizonta, kajti vsaka temperaturna razlika ali gubica v prostor-času bi se zgladila v tem silno majhnem delcu sekunde. (Opažamo pa, da ne to ne reši problema entropije niti hitrega izoblikovanja galaksij). Zanimivo je, da je Guth leta 2014 priznal, da ga je pri iskanju tega ʻodgovoraʼ motiviralo, da vesolje izgleda preveč popolno načrtovano in premlado, da bi se razvilo.⁴

Kmalu po tem, ko je ta predlog pridobil na popularnosti, so drugi uvideli, da ni načina, kako bi se začeto napihovanje lahko ustavilo. Od takrat je teorija doživela več popravkov, kot je ʻkaotična inflacijaʼ, ki jo je predlagal Andrei Linde leta 1983, ki ostaja najbolj sprejemljiva varianta. Linde je špekuliral, da se inflacija še naprej dogaja v delih vesolja, ki jih ne moremo videti! Ni treba poudarjati, da vsi taki predlogi mejijo na fantazijo. Videti so kot primeri posebnih prošenj, ki uporabljajo ad hoc ʻnaprave za reševanje teorijeʼ, da bi se izognili soočenju z implikacijami enakomernega, gručastega in nizko entropičnega vesolja, ki ga opazujemo.

Inflacija tudi ne daje razlage, kaj je ʻvžgaloʼ veliki pok, oziroma kaj je bilo pred tem. Dejansko noben kozmolog nima odgovora na to. V bistvu se izogibajo tem vprašanjem z osredotočanjem na dogodke, ki so se odvijali po prvih nano-nano-nano sekundah po začetku in prelagajo vprašanja nastanka in vžiga na ʻprihodnje raziskaveʼ. Nekaj pa vendarle priznavajo, namreč, karkoli je že vžgalo veliki pok, je moralo biti zelo, zelo, zelo skrbno ʻuglašenoʼ, da je vesolje nastalo pravilno. Najbolj drobna sprememba v začetnih pogojih bi povzročila, da bi se razširjajoča se ognjena krogla sesedla nazaj sama vase, ali pa se razletela prehitro, da bi se lahko izoblikovale galaksije in zvezde. Dejansko bi morala biti sama inflacija natančneje uglašena kakor vesolje, ki ga skuša pojasniti! Neverjetnega dogodka nikakor ne morete pojasniti tako, da za razlago predlagate celo še bolj neverjetni dogodek. Prav zares, kakor da bi ʻpredpostavili odpirač za konzerve!ʼ

Za vse, ki še vedno mislite, da je inflacijska teorija velikega poka trdna znanost, prisluhnite, kaj je nek astrofizik dejal nedavno, leta 2016:

Še vedno nimamo nobene ideje, iz česa je narejena ogromna večina vesolja. Skušamo razumeti, kako bi lahko veliki pok nenadoma nastal iz niča, ali od kod se je vzela energija za ʻinflacijoʼ, zelo kratko obdobje silno hitre rasti zgodnjega vesolja. Toda kljub tem vrzelim v znanju je človeška narava – nagnjenost k temu, da podatke razlagamo tako, da ustrezajo našim prepričanjem – največja grožnja moderni kozmologiji.⁵

Izziv natančne uglasitve

Težko je začeti z opisom, kako natančno uglašeno je moralo postati naše vesolje, da vsebuje zvezde in življenje, če je naredilo samo sebe brez načrta. Od 30-ih let 20. stoletja fiziki opažajo prav posebne reči glede našega vesolja: konstantne veličine, kot so naboj elektrona, jakost težnosti in relativne mase subatomskih delcev. Opazili so, da bi malenkostna sprememba teh vrednosti, ki so videti poljubne (kar pomeni, da bi lahko bile tudi drugačne), onemogočila življenje. Močnejša gravitacija, na primer, bi povzročila sesedanje zvezd, šibkejša gravitacija pa bi jih naredila nestabilne. Te natančno uglašene konstante včasih zmečejo v isti koš, imenovan ʻantropično načeloʼ. V svoji najpreprostejši obliki to načelo izjavlja, da človeško življenje obstaja samo zato, ker so te konstante natančno uglašene. Varianta tega načela pravi, da če ne bi bile natančno uglašene, tudi nas ne bi bilo, da bi nas skrbelo zaradi tega problema! Čeprav se to morda zdi zabavno, pa je dejstvo, da smo tukaj in da so vrednosti konstant natančno uglašene. Prav kličejo po pojasnilu.

Vir: NASA / Pexels.com

Seznam natančno uglašenih vrednosti v naravnih zakonih in zahtev za nastanek življenja je narasel na 20 neodvisnih faktorjev. Nekatere med njimi so tako natančne, da je to popolnoma osupljivo. Na primer, geometrija vesolja je tako skrbno uravnotežena za stabilnost, da je nek pisatelj dejal, da je to podobno kot če bi postavili svinčnik na konico, se po 13,8 milijardah let vrnili in bi svinčnik še vedno stal na konici.⁶ Drug fizik pa je dejal, naj si predstavljamo tračno merilo, raztegnjeno preko celega vesolja, in si zamislimo, da neka točka na merilu predstavlja jakost gravitacije. Če bi to točko premaknili za 25 mm v eno ali drugo smer, je dejal, bi to bilo katastrofalno in življenje ne bi bilo mogoče.⁷ Zdi se nemogoče, da bi vrednosti vseh teh konstant pripisali naključju. Skupaj se te neverjetnosti pomnožijo v številke, ki se jih ne da zamisliti. Je naključje sploh opcija?

Ali je rešitev množica vesolij?

Nepristranskemu opazovalcu so ti faktorji videti kot načrtovani za življenje. Kako lahko ti, ki verjamejo, da se je vesolje ustvarilo samo, opravijo s tem? Nekateri so iznašli domiselni zasilni izhod: idejo, da naše vesolje morda sploh ni edino. Mogoče je tam zunaj veliko vesolij – t.i. ʻmnogovesoljeʼ (angl. multiverse), kjer obstajajo vse možne vrednosti teh fizikalnih konstant. Razlog, da naseljujemo dobro vesolje, je, da imamo srečo; zadeli smo na ʻkozmični loterijiʼ. Trmastim materialistom je treba priznati, da so ustvarjalni pripovedovalci zgodb. Če smo realni, ima ta ideja velike probleme.

Prvi je ta, da nobenega drugega vesolja ne bi bilo mogoče opazovati, niti načeloma, torej je ideja očitno izven znanosti. Drugič, če obstaja neskončno število vesolij, bi se lahko zgodilo karkoli, in se tudi bo zgodilo, če bo na razpolago dovolj priložnosti: razmišljujoči možgani bi se lahko brez vzroka nenadoma pojavili v prostoru, ali pa bi lahko dobili neskončno število klonov v drugih vesoljih, ki bi počeli karkoli si lahko predstavljate. To bi zanesljivo pomenilo konec znanstvene razlage.

Obstaja pa še tretji, najhujši problem glede te ideje: ne pojasni nastanka vesolja. Od kod se je to mnogovesolje vzelo? Zdaj smo nazaj v izhodišču in si zastavljamo natančno to vprašanje, na katerega naj bi ideja odgovarjala. Bolje bi bilo soočiti se z vesoljem, ki ga vidimo.

Toplotna smrt in druge temne stvari

Ne obstaja ena sama teorija velikega poka, temveč več verzij in vse se stalno spreminjajo. Zato je zavajajoče govoriti o ʻdoločeniʼ teoriji velikega poka. Sedanje splošno mnenje bi lahko jutri že bilo drugačno in prav lahko, da tudi bo tako, kajti današnja verzija je precej neverjetna. Da bi delovala, so si morali kozmologi velikega poka izmisliti mistična pojava, imenovana ʻtemna energijaʼ in ʻtemna materijaʼ, ki domnevno predstavljata 96% vse masno-energijske vsebine vesolja. To pomeni, da sodobni kozmologi, po njihovem lastnem priznanju, približno razumejo samo 4% tega, kar obstaja! Večletne raziskave z uporabo dragih detektorjev globoko pod zemeljsko površino so izločile več delcev, ki so bili kandidati za temno materijo. Nihče nima pojma, kaj naj bi bile te ʻtemneʼ stvari. Slišati so kot nekaj okultnega. V najboljšem primeru so samo okvir za podobo nevednosti. In vendar ju teorija velikega poka potrebuje.

Še en problem, ki se ga ne omenja pogosto, je problem antimaterije. Veliki pok bi moral proizvesti enake količine materije in antimaterije, vendar zvezd in galaksij iz antimaterije ni videti. Edina razlaga, ki so se jo domislili, je, da je veliki pok morda ustvaril zelo, zelo majhen presežek navadne materije, morda samo en del od 10⁵⁰. To stanje je uničilo antimaterijo in vesolje je narejeno iz drobnega deleža običajne materije, ki je ostala. Nobene načina ni, da bi to preverili v laboratoriju. Zveni izmišljeno, toda nič boljšega še niso ponudili. Najnovejše meritve kažejo, da sta materija in antimaterija do mej sedanje natančnosti meritev popolni zrcalni sliki ena druge, razlikujeta se le v nabojih. Videti je, da ni nobene razlike, ki bi dovoljevala, da ena vrsta nadvlada drugo.

Končno nas kozmologija velikega poka vodi še do žalostnega pogleda na prihodnost. Vključuje namreč, da bo vesolje v milijardah let širjenja postajalo čedalje temnejše, ker se galaksije umikajo iz našega vidnega vesolja. Ker ne nastaja nobena nova materija, bo vesolje postajalo vse hladnejše in temnejše, dokler se vse življenje in vsi fizikalni procesi ne bodo končali v toplotni smrti vesolja. Za našo usodo so to precej bedni obeti, vendar bi konec lahko prišel prej kot so si kozmologi mislili. V poznih 90-ih letih 20. stoletja so našli dokaze za misel, da se širjenje vesolja pospešuje. Mnogi med njimi verjamejo, da se bo pospeševanje nadaljevalo, kar bo ugasnilo luči oddaljenih galaksij, dokler ne bo videti ničesar več, razen naše lastne galaksije. Končno, tako pravijo, se bo tkivo prostor-časa raztrgalo.

To mi poraja še eno vprašanje. Če je tema usoda tega vesolja, zakaj se to še ni zgodilo? Nobenega razloga ni, da bi mislili, da moramo biti tukaj ravno zdaj, ko povsod okoli nas še lahko vidimo stotine milijard svetlečih galaksij. Ali živimo v posebnem času, ki nam dovoljuje, da opazujemo toliko vesolja in premišljujemo o njegovem nastanku ter smislu? Ali živimo na posebnem kraju?

Posvetni kozmologi ne marajo misli, da smo kakorkoli posebni. Želijo si, da bi se vse dalo pojasniti z običajnimi zakoni fizike in kemije, tako da bi bili nekakšen ʻnaravniʼ izdelek teh zakonov, ne pa nekaj posebnega. Pa vendar smo tu, na Vesoljski ladji Zemlja, živimo na idealnem planetu in se vozimo okoli idealne zvezde, pri življenju nas ohranjajo natančni molekularni stroji, sposobni smo videti galaksije, ki so oddaljene milijarde svetlobnih let, imamo sposobnost razmišljati o nastanku in usodi vesolja. Število kozmičnih naključij, ki nam dovoljujejo živeti, dihati in misliti, je nenaravno veliko. Kot deli sestavljanke, ki se zložijo v smiselno sliko, nas ogled Vesoljske ladje Zemlja navaja, da razmišljamo izven okvirov splošno sprejetih razlag nastanka.

Viri

1. Krauss, L. M., A Universe from Nothing: Why There Is Something Rather Then Nothing (Vesolje iz niča: Zakaj obstaja nekaj namesto niča), Atria Books, 2013. Bodite pozorni na to, da kljub naslovu te knjige Lawrence Krauss v resnici ne verjame v ʻVesolje iz ničaʼ, če to razumemo kot absolutno nič. Po razmisleku nihče ne more zares verjeti, da je vesolje nastalo iz absolutnega niča – nobene materije, nobene energije, nobenih polj, nobenega koncepta, nobene kategorije. To krši splošno veljavni rek »Iz niča ne pride nič«. Krauss začenja z naključno fluktuacijo v kvantnem polju. Toda kritik bi lahko vprašal: »Od kod se je vzelo kvantno polje?« Ateisti pogosto izzivajo teiste z vprašanjem: »Če je Bog ustvaril vesolje, kdo je ustvaril Boga?« Odgovor je, da je Bog kot oseba večen (ni ustvarjen iz materije, ni del vesolja ampak je transcendenten, ločen od vesolja) – nepovzročeni Vzrok, ki je tako potrebni kakor tudi zadostni pogoj, da pojasni naše visoko-urejeno vesolje. Neosebna sila ali polje ne more biti nepovzročeni vzrok, ne da bi to vodilo v neskončno regresijo vprašanj v obliki »in od kod je prišlo to?« Glejte tudi Batten, D., Who created God? (Kdo je ustvaril Boga), Creation 32(4):18-20, October 2010, creation.com/who-created-god. Nazaj na besedilo.
2. Glejte video, v katerem Roger Penrose to izjavlja na evolutionnews.org/2010/04/roger_penrose_on_cosmic_finetu. Nazaj na besedilo.
3. Po njegovih besedah, iz »lise, tako majhne kot je 10^-26 m, sto milijard-krat manjše od protona, do makroskopskega merila velikostnega reda metra, vse v približno 10^-35 sekunde.« Guth and Keiser, Inflationary Cosmology: Exploring the Universe from the Smallest to the Largest Scales, Science 307(5711):884-890, doi: 10.1126/science.1107483, 11 February 2005, science.sciencemag.org/content/307/5711/884. Nazaj na besedilo.
4. Vergano D., Allan Guth: Waiting for the Big Bang, National Geiographic, 30 June 2014, news.nationalgeographic.com/news/innovators/2014/06/140630-alan-guth-profile-inflation-cosmology-science. »Leta 1978 se je na predavanju princetonskega fizika Boba Dickeja naučil o problemu vesolja – bilo je preveč popolno. Vsakovrstni faktorji, od delovanja atomov, do gravitacije, ki drži zvezde skupaj, se zdijo preveč natančno uglašeni za ustvarjanje vesolja, kljubujoč racionalni razlagi in temu, kar bi napovedalo naključje,« pravi članek. Kasneje je Guth spoznal, da če bi bil veliki pok resničen, bi bilo vesolje »preplavljeno s kozmičnimi okvarami. Dejansko bi morale biti te okvare tako številne in tako masivne, da če bi dejansko obstajale, ʻbi izpadlo, da je starost vesolja okoli 10.000 let ʼ, je dejal Guth v smehu.« Takrat je prišel na dan z inflacijsko teorijo. Nazaj na besedilo.
5. Kitching, T., Cosmology is in crisis – but not fort he reason you may think (Kozmologija je v krizi – vendar ne iz razlogov, ki si jih morda mislite), The Conversation, 8 January 2016, theconversation.com/cosmology-is-in-crisis-but-not-fot-the-reason-you-may-think-52349. Nazaj na besedilo.
6. Clark, S., The universe is flat as a pancake. Coincidence? (Vesolje je ploščato kot palačinka. Naključje?) New Scientist, 26 Oct 2010, newscientist.com/article/mg23230970-800-cosmic-coincidences-the-universe-is-flat-as-a-pancake. Nazaj na besedilo.
7. Collins, R., v Strobel, L., The Case for a Creator, Zondervan, pp. 131-132, 2004. Nazaj na besedilo.