Vdor Nezemljanov 3 Poglavje: Ali obstaja življenje na drugih planetih?

avtor Gary Bates
prevod Gorazd Novak

Fermijev paradoks

Leta 1950 je Enrico Fermi, Nobelov nagrajenec in pionir atomske energije, med svojim delom v jedrskem centru Los Alamos v Novi Mehiki zastavil naslednje jasno vprašanje:

Ali smo edina tehnološko razvita civilizacija v vesolju? Če nismo, kje so potem ostale? Zakaj ne vidimo nobenih sledi nezemeljskega življenja, kakršne so sonde ali signali?

Sodobne vesoljske agencije priznavajo, da jim – vsaj doslej – ni uspelo najti niti najmanjših znakov inteligentnega nezemeljskega življenja. Revija National Geographic je v intervjuju s Sethom Shostakom, izkušenim astronomom programa SETI, poudarila:

On in njegovi kolegi niso nikoli našli dokaza, da kdorkoli … ali karkoli … 'tam zgoraj' skuša vzpostaviti stik.¹

Ta neuspeh je za znanstvenike SETIJA pravi izziv. Če je vesolje milijarde let starejše od Zemlje, potem bi inteligentno življenje imelo obilo časa, da se razvije kje drugje. Zakaj torej zračni valovi niso prepredeni z njihovo komunikacijo? Shostak predlaga naslednji odgovor:

Običajna predpostavka je, da so neke vrste mehki, zdrizasti Nezemljani, kakršne vidite v filmih, le malo naprednejši od nas, zato jih lahko najdemo. Toda galaksija [Rimska cesta] je dva- ali trikrat starejša [od Zemlje], torej tam nekje obstajajo nekatere družbe, ki so milijone let, morda še celo več, onkraj naše.²

Drugače rečeno, Shostak verjame, da smo morda primitivna kultura, ki skuša komunicirati s starejšimi, naprednejšimi civilizacijami, podobno kot džungelsko pleme, ki tolče po bobnih in posluša odziv poslovnežev, ki se pogovarjajo z mobilnimi telefoni. Shostak verjame, da če je temu tako, potem bi to moralo biti dovolj, da na drugih planetih najdemo vsaj najmanjšo sled življenja, preteklega ali sedanjega. Tako pojasnjuje:

Če se za drug svet – [kakršen je Mars] naslednji svet od Sonca – potrdi, da je na njem bilo življenje, potem bi to impliciralo, da je kozmos prepojen z živimi rečmi. Lahko bi zaključili, da so planeti z življenjem tako običajni kakor telegrafski drogovi [poudarek dodan].³

Toda ta predlog ne zadosti Fermijevemu izvornemu vprašanju. Zagotovo bi bili inteligentni Nezemljani radovedni raziskovalci, prav kakor mi. V 15 milijard let starem vesolju bi moralo biti dovolj časa, da bi vsaj čisto prva napredna rasa poslala zvezdne ladje kolonizirat planete. Celo če bi prva ekspedicija kolonizatorjev potovala milijon let (predpostavimo več generacij raziskovalcev), bi nova kolonija, potem ko bi bila vzpostavljena, in izvorna civilizacija nato lahko vsaka zase odposlali naslednjo ladjo z namenom kolonizacije drugih planetov, kar bi podvojilo število novih kolonij vsakih milijon let. Po desetih milijonih let bi bilo 1.024 kolonij, po dvajsetih milijonih let pa bi jih bilo milijon. Ob taki širitvi bi bilo po 40 milijonih let tisoč milijard civilizacij. Po 15 milijardah let bi bilo v vesolju toliko nezemeljskih civilizacij, da bi se spotikale druga čez drugo – in ta prenaseljenost izhaja samo iz ene predpostavljene rase inteligentnih Nezemljanov.⁴ Problem bi se dodatno zapletel, če bi se razvili dve ločeni rasi.

Ta ideja 'pomanjkanja Nezemljanov' je znana kot Fermijev paradoks – v kratkem: »Kje so vsi?« Celo SETI navdušenci priznavajo, da je paradoks težko prezreti, saj bi vsaka napredna nezemeljska rasa zagotovo razvila tehnologijo v elektromagnetnem spektru, da bi komunicirala tako učinkovito kot mi, torej bi mi morali zaznavati njihovo komunikacijo. Vendar pa trdijo, da imamo opravka z neznanim, torej tudi z neznanim naborom parametrov, češ, »Vesolje je veliko, zato ne moremo biti prepričani.«

Resnična znanost, ki jo lahko razumemo

Kljub neuspehu vesoljskih agencij pri prestrezanju nezemeljskih komunikacij ali odkrivanju znakov tujega življenja se znanstveniki in ufologi zavzemajo za nadaljevanje iskanja. Kakšne dokaze iščejo in kako lahko vemo, kdaj jih bodo našli?

V naslednjih poglavjih bomo skrbno ovrednotili dokaze, ki so jih ufologi že predstavili v podporo ETH (hipoteze o nezemeljskem), torej prepričanja, da Nezemljani redno obiskujejo Zemljo. Da si dokaze ogledamo pošteno in objektivno, je najprej treba razumeti razliko med trditvami, ki so znanstveno preverljive, in tistimi, ki niso (naj bodo resnične ali ne) in ki torej sodijo v domeno verovanj.

Omenili smo že, da so vsakič, ko se ljudje lotijo obravnave dokazov, vanjo vključena tudi že obstoječa prepričanja; to pomeni, da 'dejstva' vedno razlagajo znotraj obstoječega svetovnega nazora ali okvira premišljevanja. V samem jedru posameznikovega verovanja v Nezemljane je sporna problematika izvora. Oseba svoje ideje o izvoru nezemeljskega življenja pogosto izoblikuje na podlagi svojega verovanja o izvoru življenja na Zemlji. Tako so na primer v prejšnjem poglavju omenjeni pisatelji znanstvene fantastike (med katerimi so tudi taki, ki so se sami razglasili za ateiste), ki so vsebino svojih knjig temeljili na osebnih verovanjih glede izvora.

Obravnavali smo že subjektivni značaj ufoloških trditev, ki jih pogosto predstavljajo kot 'dokaze'. Ali lahko znanstveno raziščemo trditve ljudi, ki so jih 'kontaktirali' ali 'ugrabili', ljudi, ki pogosto pravijo, da so prejeli sporočila od naših 'vesoljskih bratov'?

Milijoni trdijo, da so videli NLP ali da so jih kontaktirali Nezemljani – pravijo celo, da so se prevažali v vesoljskih ladjah in lahko dajo podroben opis naprav. Toda nikoli nismo našli nezemeljskega vesoljskega plovila ali vsaj nespornih fragmentov le-tega. Niti nismo ujeli kakšnega Nezemljana med dejanjem ugrabitve. Dejansko do danes, kolikor je avtorju znano, ni niti enega dokumentiranega srečanja človeka z Nezemljanom, ki bi ga lahko primerno verificirali.

V poskusu, da bi podal razlago tega razširjenega pojava, je John Mack, svetovno znan raziskovalec nezemeljskih ugrabitev in bivši profesor psihiatrije na Harvardu, dejal, da te trditve širijo meje našega razumevanja realnosti. Dejal je:

Druge kulture že od nekdaj vedo, da obstajajo druge realnosti, druga bitja, druge dimenzije. Obstaja svet drugačnih dimenzij ali pa druge realnosti, ki lahko sega v naš lastni svet.⁵

Ali Mack namiguje, da so t. i. Nezemljani morda obiskovalci iz druge realnosti, dimenzije ali celo drugega vesolja? Te ideje, včasih poimenovane interdimenzionalna hipoteza (IDH) ali ekstradimenzionalna hipoteza (EDH), so postale razvpite po zaslugi ufologa Jacquesa Valléeja (čigar raziskave bomo obravnavali kasneje) in drugih. Če ima prav ali ne, se njegove hipoteze trenutno ne da znanstveno preveriti. Namesto IDH in EDH si lahko ogledamo ETH, kajti da bi nezemeljske oblike življenja zares obstajale, je pošteno predpostaviti, da bi morale imeti življenjski prostor. Znanstveno metodo lahko uporabimo vsaj za iskanje njihovih domov.

Na primer, znanost kaže, da znotraj našega vesolja potovanje z nadsvetlobno hitrostjo fizikalno ni mogoče (glejte prejšnje poglavje), torej morajo biti nezemeljski obiskovalci prebivalci našega sončnega sistema ali pa planetov bližnjih zvezdnih sistemov, od koder potovanje do Zemlje ne bi trajalo nekaj 'življenjskih dob'. Na tak način lahko izločimo vse, kar je nemogoče, preostane pa nam seznam tega, kar je možno. Toda kaj če ne moremo najti nobenega ustreznega trdnega dokaza, s katerim bi potrdili, da je verjetno možno ali morda resnično? Potem je največ, kar lahko storimo, to, da najdemo sistem verovanj, ki se najbolj ujema s posrednimi dokazi (tj. dokazi po sklepanju iz okoliščin).

Preden nadaljujemo z našim raziskovanjem NLP, moramo razumeti omejitve znanosti. Znanstveni postopek lahko razdelimo na dva tipa, ki sta danes običajna. Prvi je operativna ali procesna znanost. To je znanost, s katero smo vsi seznanjeni. Plodove operativne znanosti uživamo vsak dan: Tehnološki napredek nam daje sodobno medicino, elektroniko, letalstvo, inženirstvo; uspelo jim je celo poslati človeka na Luno. Ta odkritja temeljijo na načelih, ki jih lahko preizkusimo in uporabimo v eksperimentih – v sedanjosti. Na primer, lahko greste v kuhinjo in vodo zavrete pri 100 °C (če ste na nadmorski višini 0). Jutri lahko ta eksperiment ponovite in dobili boste enak rezultat. V operativni znanosti je le malo prostora za špekulacije ali ugibanje.

Drugi tip znanosti je historična znanost ali znanost o izvoru. Ta vključuje iskanje odgovorov na vprašanja o tem, kaj se je zgodilo v preteklosti. Za razliko od operativne znanosti je historična znanost izrazito omejena, ker ne moremo eksperimentirati ali neposredno preizkušati preteklih dogodkov. Nimamo časovnega stroja, zato ne moremo ponoviti ali opazovati dogodkov iz zgodovine. Kot smo že omenili, je ta problem v samem jedru celotne hipoteze o nezemeljskem življenju, ki predpostavlja, da se je življenje na Zemlji pojavilo samo od sebe in se je torej moralo spontano pojaviti tudi drugod. Ni preverljivega in ponovljivega eksperimenta, ki bi na primer pokazal, ali so se plazilci spremenili v ptice ali pa opice v ljudi, kot trdijo evolucionisti. Tudi če bi lahko naredili eksperiment, s katerim bi plazilca spremenili v ptico, ta eksperiment ne bi dokazoval, da se je enako zgodilo 'nekoč v davnih časih'.

V živih bitjih lahko opažamo spremembe, ki pa se jih razlaga na način, ki podpira hipotezo makroevolucijske spremembe. To bi morda lahko držalo, če bi bile spremembe v splošnem ustvarjalne v smislu ustvarjanja novih funkcionalnih genetskih informacij (dosedanji dokazi kažejo nasprotno), toda celo to ne bi dokazovalo, da se je kaj takšnega zgodilo v preteklosti (glejte naslednje poglavje).

Predpostavljajo, da je do nastanka življenja na Zemlji prišlo le enkrat, torej nikoli nobena oseba ni videla česa takega. V takšni historični (ali forenzični) znanosti je treba sedanja dejstva (podatke) pojasniti tako, da zapolnimo vrzeli iz preteklosti. Znanstvenik je prisiljen sklepati na osnovi predpostavk. Čim dlje gre v preteklost, tem bolj je odmaknjen od dogodkov in tem bolj metode operativne znanosti postajajo neveljavne. Pri razlagi podatkov odigrajo glavno vlogo špekulacije in že obstoječa prepričanja. Če je znanstvenik že prepričan, da je evolucija resnična, potem rezultate ekstrapolira v tej smeri premišljevanja (njegovi nazori so religiozni, ker ima sistem verovanja o preteklosti). Seveda velja tudi obratno za tiste, ki so že prepričani, da evolucija ni resnična. Strokovnjaki historične znanosti prebrisano ugotavljajo:

Konflikti med 'znanostjo' in 'religijo' se pojavljajo … v historični znanosti, ne v operativni. Žal spoštovanje, pridobljeno z uspehi operativne znanosti, mnoge zbega, da mislijo, da domnevne trditve, ki izhajajo iz znanosti o izvoru, nosijo enako avtoriteto.⁶

Ateistični evolucionisti v splošnem zavračajo idejo, da je vesolje ustvarila zunanja inteligenca, ker je to religiozno verovanje, ne znanost. Namesto tega vpeljujejo začetni veliki pok, ki ni imel vzroka. Vendar pa se mnogi znani ateistični znanstveniki, kot sta bila Sir Fred Hoyle in Sir Francis Crick (čigar verovanja obravnava naslednje poglavje), brez težav zatekajo k 'inteligenci', na primer pri sklepanju, da so prvo življenje na Zemlji ustvarili Nezemljani. Videli bomo, da noben nazor o izvoru, vključno s trditvijo materialistov (materializem je verovanje, da je vse, kar obstaja, materija), da »ni bilo treba nobenega boga«, ne sodi v operativno znanost (nismo bili tam, da bi videli ali preizkusili dogodke). Vsi ti nazori so očitno religiozna verovanja. Kje se torej začne 'znanost'?

Znanost in verovanja

Verovanja o preteklosti nimajo ničesar s sposobnostjo znanstvenikov, da opravljajo dobro operativno znanost. Mnoge očete operativne znanosti je dejansko motiviralo njihovo verovanje, da je vesolje ustvaril razumni Stvarnik.⁷ Med njimi so bili Robert Boyle, Isaac Newton, Johannes Kepler, John Ambrose Fleming, Lord Kelvin in Louis Pasteur. Verjeli so, da je urejeno vesolje pečat načrtovalca.

Milijarde ljudi po svetu še vedno verjamejo v stvarjenje po božanskem bitju. Presenetljivo je, da ima tudi na tisoče visoko usposobljenih znanstvenikov takšno stališče. To je za mnoge lahko presenečenje, a le zato, ker je evolucija prevladujoče verovanje in se zanjo predpostavlja, da je nesporno dejstvo.

Če obravnavamo 'svet pretresajoče' trditve, da Zemljo obiskujejo Nezemljani, potem zagotovo ne smemo predpostavljati ničesar! Dokaze za življenje na drugih planetih lahko primerno raziščemo samo tako, da se zavedamo omejitev operativne znanosti in ohranjamo odprte misli.

Veliki pok – na kratko

V naslednjih poglavjih nameravamo z netehničnimi, poljudnimi izrazi raziskati temeljne filozofije historične znanosti – začenši z velikim pokom (evolucijo vesolja). Ta teorija trdi, da pojasnjuje nastanek materije in posledično vseh oblik življenja, tudi nezemeljskih. Teorija velikega poka pravi, da je vse prišlo v obstoj samo po sebi, iz 'ničesar', pred približno 15 milijardami let. Ta nazor večina sprejema na osnovi besede znanstvenikov. Toda le malo običajnih ljudi je raziskalo podrobnosti. Zgodba gre takole. V začetku ni bilo ničesar, toda očitno je 'kvantna fluktuacija' proizvedla singularnost ali 'jedro' energije, ki po mnenju nekaterih ni bilo večje od bucikine glavice. V tej 'bucikini glavici' je bilo vse vesolje in vsa materija v njem, vključno s samim prostorom. Znanstveniki ne vedo, kaj bi lahko sprožilo tak dogodek – to ostaja popolna neznanka.

Dejansko je tako, da naj bi se sam čas pojavil ob istem trenutku, a ker v taki singularnosti zakoni znanosti ne veljajo, teh reči načeloma ne moremo vedeti. Domnevnega dogodka pa seveda ne moremo opazovati ali ponoviti. Zato za nastanek vesolja z velikim pokom (tudi če bi se res zgodil) po definiciji ne moremo reči, da je znanstveno dejstvo, pač pa je bolj v domeni verovanja.

Spominjam se, kako je na neki NLP konferenci izkušen raziskovalec trdil, da gre za 'pravo' znanost, na kateri temelji njegova vera glede NLP. Dejal je, da je veliki pok ustvaril brezštevilne planete drugod v vesolju. Nato je pojasnil, da se je veliki kozmični znanstveni eksperiment – namreč evolucija – zgodil na Zemlji, torej se je moral zgoditi tudi drugod v vesolju.

Na naslovnici znane znanstvene revije je bil povzetek članka Alana Gutha, znanega kozmologa in očeta t. i. inflacijskega modela velikega poka, primerno opisan z naslovom Guthovo veliko ugibanje (ang. Guth's Grand Guess), v katerem je na nekoliko humoren način pisalo:

Vesolje je eksplodiralo v nekaj iz absolutno ničesar – ničle, nule. In ko je postajalo večje, se je napolnilo s še več rečmi, ki so prišle od absolutno nikoder.⁸

Teorija pravi, da se je vesolje, večinoma v obliki sevanja, razširilo navzven in se dovolj ohladilo, da so nastali prvi atomi. Po približno petih milijardah let so iz ohlajajočih se oblakov plina začele nastajati prve zvezde. Sčasoma so drugi procesi vodili v nastanek galaksij, naše Rimske ceste in planetov.⁹

Zanimivo je, da mnogi trdijo, da ni realistično vpeljevati Stvarnika, ki je ustvaril materijo iz ničesar. Vendar pa se teorija velikega poka zateka k podobnemu verovanju, ne da bi za to imela kakršnokoli osnovo v opazovani resničnosti. Bodisi da je materija večna (tega ne verjamejo v nobenem taboru) ali pa obstaja nadnaravni aspekt ali inteligenca, ki je pripeljala v obstoj materijo in domeno naravnega. Oboje je religiozno verovanje. To kaže, kako pomembne so začetne predpostavke v vsaki teoriji nastanka.

Mnogi kozmologi ne marajo, da se veliki pok smatra za eksplozijo materije, in trdijo, da gre v resnici za širjenje prostor-časa in energije.¹⁰ Njihov razlog je v tem, da povprečna oseba (vključno z večino znanstvenikov, ki niso strokovnjaki na tem področju) misli, da se je ves material vesolja razširil v predobstoječi prostor, zaradi česar bi naše vesolje imelo rob in središče (kot balon, ki se širi). Vendar pa je med strokovnjaki velikega poka najbolj priljubljena teorija, da se materija in sam prostor širita skupaj, brez roba ali središča.

Teorija je nekoliko zamotana, a skušajte si zamisliti, da vesolje in njegove galaksije obstajajo samo na površini majhnega balona (tj. galaksije so kot okrasni novci, pritrjeni na dvodimenzionalno površino balona). Ko se balon širi (v treh dimenzijah), se vse galaksije odmikajo ena od druge v vseh smereh v dveh dimenzijah. Zamislite si, da ste mravlja na površini balona. Ne glede na to, kako dolgo hodite v poljubno smer, ne boste nikoli dosegli 'konca' tega dvodimenzionalnega 'vesolja', ker rob ne obstaja, lahko pa sčasoma končate, kjer ste začeli. In ker ni roba, tudi središča tega dvodimenzionalnega vesolja ni.

Toda naše normalno razumevanje treh dimenzij (širina, višina, globina) ne zadošča za razlago teorije velikega poka. Naš model z balonom moramo 'prestaviti v višjo prestavo', tako da vpeljemo četrto dimenzijo, imenovano hiperprostor.¹¹ Tako kot je bil dvodimenzionalni svet naše mravlje ovit okoli tridimenzionalne sfere, tako je naše tridimenzionalno vesolje po teoriji velikega poka ovito okoli štiridimenzionalne hipersfere. Tako kot površina balona nima roba ali središča, to velja tudi za ta model našega vesolja. Tako kot tridimenzionalno širjenje balona povzroči dvodimenzionalno razmikanje objektov na površini, tako štiridimenzionalno širjenje naše hipersfere povzroča, da se vsi objekti razmikajo tridimenzionalno. Zagovorniki velikega poka pravijo, da je zaradi tega videti, kot da se vse oddaljene galaksije odmikajo od nas. Tudi če bi bili na oddaljeni galaksiji, bi bilo videti, kot da se vse odmika od nas. Če si to težko predstavljate, ne skrbite – niste edini! Strokovnjaki pravijo: »Tega si ne morete predstavljati – to morate enostavno sprejeti.«

Obstaja razlog, zakaj gremo v podrobnosti glede te zapletenosti. Večina misli, da so podrobnosti o nastanku našega vesolja že dognane. Vendar pa gre za nepreverljivo in zamotano teorijo, ki jo zavrača kar nekaj vidnih osebnosti iz sveta astronomije. In 'samo sprejemanje' domnev znanstvenikov ima velike posledice za našo raziskavo.

Praznina, ki naj bi bila znotraj balona, je znana kot hiperprostor. Zaradi tega dela teorije pisatelji znanstvene fantastike lahko fantazirajo o potovanjih skozi 'črvine', ali pa si zamislijo 'prepogibanje prostora', tako da njihova domišljijska plovila lahko uberejo bližnjice skozi hiperprostor. Toda kakšni so znanstveni dokazi, ki so pripeljali do te ideje?

Ker vesolje daje vtis, da je (bilo) raztegnjeno s širjenjem, je tudi svetloba, ki prihaja na Zemljo iz oddaljenih galaksij, raztegnjena. Zaradi tega so valovne dolžine dejanske svetlobe premaknjene proti rdečemu (rdeči premik), tj. valovne dolžine so podaljšane (ali raztegnjene) proti rdečemu delu spektra svetlobe. (Če so valovne dolžine svetlobe skrajšane oz. skrčene, govorimo o modrem premiku).

Začetna opazovanja z Zemlje so pokazala, da je svetloba iz oddaljenih galaksij v vseh smereh premaknjena v rdeče, kar so pojasnili s tem, da se vse galaksije oddaljujejo od Zemlje. Zelo normalna in razumna razlaga za to bi bila, da je naša galaksija (in z njo Zemlja) nekje blizu središča vesolja. (Temu bi bilo tako, tudi če nikdar ne bi bilo prvobitnega 'velikega poka' iz neke posamezne točke.)

Sedaj bomo videli, zakaj poudarjamo, da so filozofske predpostavke v temelju vse znanosti o nastanku. Prima facie,¹² očitna in enostavna razlaga rdeče premaknjene svetlobe je nesprejemljiva, ker vodi v mišljenje, da je Zemlja na posebni lokaciji in da je torej rezultat namena ali načrta. Slavni astronom Edwin Hubble (po katerem je poimenovan vesoljski teleskop) je priznal:

Take razmere [rdeči premiki] bi nakazovale, da v vesolju zasedamo edinstveno pozicijo, kar bi bilo v nekem smislu podobno antičnemu dojemanju Zemlje v središču. Hipoteze se ne da ovreči, je pa nedobrodošla … Nezaželeni domnevi o posebni legi se je treba izogibati za vsako ceno. Taka privilegirana pozicija je, seveda, nesprejemljiva; poleg tega predstavlja neskladnost s teorijo, saj teorija zahteva homogenost [gladkost ali enakomernost].¹³

Hubble je v resnici povedal, da dokazi kažejo, da smo nekje blizu središča, da pa je to zanj nesprejemljiv predlog.

Naslednji priznani kozmolog je George Francis Rayner Ellis, ki je soavtor člankov s Stephenom Hawkingom, gurujem velikega poka in znanstvenim populistom. V prispevku v Scientific American je pošteno priznal vlogo filozofskih predpostavk:

Treba se je zavedati, da obstaja nabor modelov, ki lahko razložijo opazovanja. … Na primer, skonstruiram lahko sferično simetrično vesolje z Zemljo v njegovem središču, česar ne morete ovreči na podlagi opazovanj. … Lahko ga izločite le na filozofski podlagi. Moje mnenje je, da s tem ni nič narobe. Kar želim osvetliti, je dejstvo, da pri izbiri modelov uporabljamo filozofske kriterije [verovanja]. Veliko kozmologije skuša to prikriti.¹⁴

Verovanje v kozmično evolucijo je vodilo v verovanje, da so Nezemljani napolnili naše vesolje. Dr. Carl Sagan je bil sicer NLP skeptik, a je verjel, da je naše vesolje polno nezemeljskega življenja. Toda pri izračunu verjetnosti, da bi se življenje lahko razvilo na samo enem planetu, je prišel do ocene, da je ta verjetnost enaka ena proti deset na dve milijardi. Ta številka je tako ogromna [verjetnost pa zato tako absurdno majhna, op. prev.], da bi njene ničle napolnile več tisoč izvodov te knjige.¹⁵

Nasprotno temu pa so sedanja astronomska odkritja o rdečih premikih smiselna v okviru kozmologije Biblije – morda najširše sprejete alternativne razlage nastanka našega vesolja. Na primer, Stara zaveza Biblije vsebuje 17 različnih vrstic, ki tako ali drugače pravijo, da je Bog med stvarjenjem 'razprostrl' nebo. Mnogim kozmologom se ta trditev zdi neverjetna, saj smatrajo, da je Biblija zgolj zbirka zgodbic, ki so jih pred tisočimi leti zapisali 'zgodnji' ljudje, ki niso imeli spoznanja o teh rečeh. Toda mnogi verniki NLP so drugačnega mnenja in sklepajo, da biblijski znanstveni vpogled mora prihajati iz nezemeljskega vira, ki ima 'superiorno' znanje o vesolju.

Razlog, da mnogi zavračajo biblijsko kozmologijo, je religiozni, ne znanstveni. Kozmologi, ki zavračajo stališče Biblije, odbijajo idejo inteligence v ozadju vesolja in so iznašli druge modele, da bi rešili problem rdečih premikov zvezdne svetlobe brez priznavanja 'privilegirane lokacije' Zemlje ali predpostavke o razumnem Stvarniku. Evolucionistični kozmolog P. W. Atkins pojasnjuje:

Moj cilj je trditev, da je Vesolje prišlo v obstoj brez posredovanja in da ni potrebe po zatekanju k ideji o Vrhovnem Bitju … Naša naloga bi morala biti jasna … Moramo se vkrcati na pot brez posredovanja … Edina vera, ki jo potrebujemo za potovanje, je verovanje, da je vse možno razumeti in da v končni fazi ni ničesar za pojasniti.¹⁶

Ne prezrite, kakšne besede so uporabljene. »Moj cilj … naša naloga … edina vera.« Ko gre za nastanek, mnogi znanstveniki skušajo dokazati svoja predobstoječa verovanja.

Ali je balon velikega poka počil?

Fantastična in bistroumna ideja o velikem poku, ki razširja vesolje na štiridimenzionalni sferi, je poizkus rešitve problema rdečih premikov. Tistim, ki zavračajo nadnaravno, daje naturalistično pojasnilo. Toda na njihovo nesrečo ima ideja velikega poka velike probleme.

• Različni modeli

Obstajajo različni modeli velikega poka, med njimi večno nihajoči model, ki odpravlja potrebo po izvornem jedru energije. Nekateri modeli vključujejo končna vesolja, drugi neskončna. Seveda vsi ne morejo biti pravilni. Nasprotje med teorijami poudarja, da ima znanost o nastanku značaj domneve, kar je še posebej značilno za ideologijo velikega poka.

• Kaj je prižgalo vžigalno vrvico?

Ni koherentne razlage, kako se je pojavila začetna prvobitna krogla čiste energije, niti tega, kaj je povzročilo, da se je začela širiti. Kaj je povzročilo kvantno fluktuacijo v niču? In kaj je sploh povzročilo zakone fizike, ki narekujejo obnašanje takih fluktuacij? Kdo ve?

• Ni antimaterije

Po našem razumevanju fizike se mora v procesu pretvarjanja energije v materijo tvoriti toliko antimaterije, kolikor je bilo proizvedene materije. Vendar pa je v vesolju le malo antimaterije, ki jo lahko zaznamo. To je zelo resen ugovor hipotezi velikega poka, na katerega ni zadovoljivega odgovora.

• Zvezde, ki umirajo

Čeprav trdijo, da obstaja nekaj dokazov za nastajanje zvezd, je malo verjetno, da je to sploh proces, po katerem so nastale zvezde. Ne poznamo mehanizma, po katerem zvezde lahko nastanejo iz oblaka plina z gravitacijskim sesedanjem, razen če nekaj takega kot eksplozija zvezde stisne plin (za nastanek zvezde je torej potrebna druga zvezda). Obstajajo neposredni dokazi o umirajočih zvezdah, ki so številčnejše od tistih, ki morda nastajajo. Na splošno dokazi govore o razpadajočem, ne o razvijajočem se vesolju.

• Nezadostna gravitacijska sila za nastanek planetov

Teorija zraščanja pravi, da so se delci prahu v oblakih (domnevni ostanki eksplozij zvezd) na začetku privlačili in sčasoma oblikovali v kepe ter nazadnje v planete. Čeprav imajo celo majhni delci droben gravitacijski privlak, je ta premajhen za formiranje planetov v domnevnem časovnem okviru vesolja.

• Problem enakomernosti temperature kozmičnega sevanja iz ozadja

Vesolje je prežeto z mikrovalovnim sevanjem, ki ima temperaturo zgolj 3 stopinje Kelvina (3 K), kar je minus 270 stopinj Celzija (– 270 °C), to je 3 stopinje nad absolutno ničlo, pri kateri se vsi atomi nehajo gibati. To sevanje je domnevni preostanek sija energije velikega poka. Ta trditev je v resnici 'veliko hrupa za nič'. Kakršnakoli že bi bila temperatura globokega vesolja, bi evolucionist vedno lahko dejal, da gre za sij velikega poka. Če bi kozmologi odkrili nižje ali višje temperature, bi zlahka prikrojili svoje začetne predpostavke, da bi se dokazi skladali. Do takega šušmarjenja je že prišlo.¹⁷ Izjava, da je teorija velikega poka 'napovedala' točno temperaturo, je dejansko nepravilna.¹⁸

V resnici je sevanje iz ozadja resen problem za teorijo velikega poka. Temperatura je očitno enaka (homogena) po vsem znanem vesolju. Pri pogojih, ki jih napoveduje veliki pok, ni dovolj časa, da bi se toplota enakomerno razpršila z enega konca vesolja do drugega, čeprav infrardeče sevanje potuje s svetlobno hitrostjo.

New Scientist navaja, da je kozmolog Robert Oldershaw dejal:

Model velikega poka ima nekaj resnih problemov … Ko je prvotni model napihovanja naletel na protislovja, so ga zamenjali z modificiranim modelom, imenovanim 'novo napihovanje'. Nekateri so celo zagovarjali sekundarno obdobje napihovanja – 'dvojno napihovanje'. … Oglejmo si nekaj problemov. Prvič, veliki pok se smatra za nepojasnljiv dogodek brez vzroka. Drugič, veliki pok ne more prepričljivo pojasniti, kako se je materija organizirala v gmote (galaksije in kopice galaksij). In tretjič, veliki pok ni napovedal, da bi bilo za obstoj vesolja, kakršno je, potrebno to, da je več kot 90 odstotkov vesolja v neki čudni, neznani, temni obliki materije … Osupljivo je, da je hipoteza velikega poka edini kozmološki model, ki ga fiziki jemljejo resno.¹⁹

Nadaljeval je:

Prvi trend je, da fiziki čedalje bolj razvijajo matematično elegantne hipoteze, za katere pravijo, da so 'prepričljive', ki pa se jih kljub temu ne da preveriti s preizkusi ali opazovanji. Drugi trend je, da se teoretiki nočejo odpovedati svojim elegantnim idejam in raje spremenijo teorijo, kot pa da bi jo zavrgli, četudi je opazovanja ne podpirajo … Obstaja veliko … hipotez 'nove fizike', ki trpijo zaradi pomanjkanja preverljivih napovedi. Nekatere, ki pridejo na misel, so 'skrite dimenzije', 'senčna materija', 'črvine' v prostor-času in razlaga kvantne mehanike z 'mnogimi svetovi' … Smo v resni nevarnosti, da bomo nazadnje obtičali z elegantnimi teorijami, ki imajo bore malo ali nič povezave z delovanjem realnega sveta …²⁰

Evolucijski izvor življenja v vesolju naj bi se začel z velikim pokom – dogodkom, za katerega večina ljudi, vključno z znanstveniki, verjame, da se je preprosto zgodil. Za ETH je osrednjega pomena, da naj bi se na drugih planetih zgodila evolucija nezemeljskega življenja. Zaradi tega smo precej časa namenili velikemu poku in pokazali, da so vpletene nepreverljive ideje, ki so filozofskega značaja.

Noetov potop na Marsu?

Videti je, da je človeštvo obsedeno z Marsom že vse odkar imamo zapise. V začetku prejšnjega stoletja je astronom Percival Lowell 25 let preučeval površje Marsa. Leta 1905 je zaključil, da voda iz ledenikov Marsa teče v kanale, ki so jih zgradila inteligentna bitja. Navdihnil ga je italijanski astronom Giovanni Schiaparelli, ki je leta 1877 na površini Marsa videl tanke temne črte. Schiaparelli je te črte imenoval canali, kar v prevodu pomeni kanale, brez namigovanja na razumne graditelje. Lowell je enostavno narobe razumel opis.²¹

Vendar pa je Lowellova napaka vplivala na mnoge, vključno s H. G. Wellsom, čigar pisanje je vplivalo na mnoge druge, kot smo videli. Kmalu je večina mislila, da na Marsu dejansko obstaja življenje. Na primer, v ZDA so 1928. priredili javni simpozij z naslovom Vidni astronomi podajajo svoje razloge za prepričanje, da na velikem rdečem planetu obstaja življenje, ²² kar je bilo razširjeno verovanje, utemeljeno na nedokazani hipotezi. Ko so močnejši teleskopi in plovila brez posadke prebrskali površje, je postalo jasno, da tam ni nezemeljske rase. Kanjoni na Marsu nakazujejo, da je površje nekoč morda res preoblikovala voda. Eden takih kanjonov je Valles Marineris, za katerega je videti, da ima stene iz sedimentnih plasti (slojev kamnin, ki jih odloži tekočina, npr. voda). Kanjon je tako velik, da bi vanj lahko postavili več zemeljskih Velikih kanjonov. Pisec Robert S. Boyd je komentiral:

Zadnje slike s Pathfinderja so v ponedeljek potrdile, da je pred milijardami let s planot Marsa drla poplava biblijskih razsežnosti – dovolj velika, da bi napolnila Sredozemsko morje.²³

Neverjetno, toda mnogi verjamejo, da je Mars nekoč bil preplavljen z vodo. Rezultati opazovanj, vključno z izrazito slojevitimi kanjoni in kanali, nakazujejo, da je temu res bilo tako. V podporo tej trditvi so znanstveniki NASE dejali, da so nekatere kamnine videti, kot da bi bile nekoč prepojene z vodo. Je pa čudno, da ti isti znanstveniki zavračajo možnost svetovnega potopa na Zemlji, ki je 70 % prekrita z vodo in kjer sedimentni sloji prekrivajo večino površja. Zgornji navedek se seveda navezuje na Noetov potop, opisan v Bibliji.

Nekateri verjamejo, da so ta 'veliki potop' na Zemlji nekako sprožili napredni Nezemljani, ki so nadzirali evolucijo človeštva in Zemljo očistili nečistih bitij. Mnogi izmed teh vernikov, ki verjamejo, da je bil pretekli potop povzročen s strani Nezemljanov, verjamejo tudi v to, da Biblija napoveduje prihodnje čiščenje s strani Nezemljanov, pri čemer uporabljajo izrazje, ki je podobno biblijskemu. Ufologi in NLP kulti se pogosto sklicujejo na biblijska besedila kot dokaz, da so starodavni nezemeljski astronavti prisostvovali ali nadzirali tam zabeležene zgodovinske dogodke.

Bog vozi leteči krožnik

Zakaj je videti, da so 'nezemeljski obiskovalci' bolj kot s katerokoli drugo versko knjigo obsedeni prav z Biblijo? Če damo religiozna verovanja na stran, mnogi učenjaki Biblijo smatrajo za najbolj natančno starodavno knjigo na svetu, torej bi bilo smiselno, da bi o NLP pisalo 'v Bibliji', če bi bili resnični. Katoliški učitelj in znanstvenik R. L. Dione je predlagal, da so NLP kar Božji glasniki (angeli) in da so oni odgovorni za prerokbe, vsebino Biblije in tam zabeležene čudeže. To stališče je priljubljeno med vidnimi 'glavnimi akterji' NLP gibanja. Celo Jezusu naj bi energijo dovajalo nezemeljsko plovilo in mu omogočilo, da je izvedel svoje čudeže. Dione v knjigi God Drives a Flying Saucer (Bog vozi leteči krožnik) trdi, da Bog ni nadnaravno, pač pa supertehnološko bitje, ki je človeka ustvarilo po svoji podobi. Tako je napisal:

Leteči krožniki ne samo da so resnični, ampak so tudi tesno povezani s krščansko religijo …²⁴

In še:

… Bog je, čeprav humanoid, nesmrten preko tehnologije … Vsi ti zaključki bodo dokumentirani, pojasnjeni in dokazani na naslednjih straneh.²⁵

Tradicionalno krščanstvo še vedno uspeva, zato lahko rečemo, da Dionejev 'dokaz' ni bil tako pretresljiv, kot je trdil. Njegovi znanstveni zaključki so sloneli na interpretacijah. Delal je na področju historične znanosti. NLP raziskovalca Clifford Wilson in John Weldon sta dejala, da so Dionejevi nazori temeljili na njegovih predpostavkah, na njegovem prepričanju, da znanost in tehnologija lahko pojasnita vse. Dione je trdil tudi to, da so nebesa zgolj supertehnološka družba. Toda kje so ta nebesa? Od kod je Bog – ta super Nezemljan – prišel? Kako je prišel v obstoj? Ker mnogi zavračajo nadnaravno razlago za kakršenkoli vidik realnosti, se oklepajo upanja, da bi starodavni in napredni Nezemljani morda lahko imeli ključ do naše preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Avtor James Mullaney razglablja v reviji Science:

Je možno, da nas bo morebitno razumevanje skrivnosti NLP pripeljalo v tesnejši stik z realnostjo in samim vesoljem?²⁶

Rdeči planet – najboljše upanje za nezemeljsko življenje

Oglejmo si dokaze o življenju v našem sončnem sistemu, bližje domu. V zgodnjih dneh 'eksplozije' NLP (od 1950 do 1970) je bilo polno špekulacij o tem, da nas Nezemljani obiskujejo s planetov našega sončnega sistema. Tako so znani 'kontaktiranci', npr. George Adamski, Frank Stranges in Howard Mengler, trdili, da Nezemljani živijo na Veneri in Jupitru. Herbert Schirmer, policist v prometni patrulji, je trdil, da imajo njegovi obiskovalci baze na večini lokalnih planetov, čeprav prihajajo iz druge galaksije.

Mars ima že ves čas poseben status. Zaradi nadaljevanja zanimanja glede vode na njegovem površju spet postaja 'vroč obet' nezemeljskega življenja. Nedavna poročila nakazujejo, da tik pod Marsovim površjem obstajajo ogromne količine vode. Inštrumente NASINE sonde Odyssey so na površju Marsa uporabljali skoraj eno leto, preden je Bill Friedman, eden izmed znanstvenikov na tem projektu, dejal:

Dejansko je dovolj vode, da bi celotni planet prekrila za najmanj pet palcev [12 cm] globoko, pa smo analizirali komaj nekaj zgornjih čevljev [čevelj je pribl. 30 cm, op. prev.] površja.²⁷

Mnogi verjamejo, da bodo nadaljnja odkritja pokazala še večje količine vode, kar naj bi bil vzrok za praznovanje, kajti domnevajo, da »kjer je voda, tam bo življenje«. Eden najbolj vidnih avstralskih znanstvenikov, profesor Paul Davies, je navdušeno dejal:

Verjamem, da Mars ni le zavetišče življenja, pač pa da je morda zibelka življenja … Ne vemo, kje se je življenje začelo, toda kilometer ali dva pod površjem Marsa se zdi kar dobra lokacija.²⁸

Voda bi pojasnila številne geološke oblike, vidne na površju, za katere je videti, da jih je povzročila voda. Na Mars so poslali raziskovalno sondo Beagle 2 (imenovano po ladji, s katero je naturalist Charles Darwin potoval okoli sveta) in dve NASINI vozili (Spirit in Opportunity), da bi raziskali tla, iščoč vodo in tudi kakršnekoli sledi življenja, preteklega ali sedanjega.

Na žalost je po velikem pompu Beagle 2 evropske vesoljske agencije na Marsu 'šel po svoje' (ang. AWOL²⁹) in ostaja 'izgubljen v vesolju'.

Po nekaj tednih oddajanja iz marsovskih vozil so znanstveniki NASE 2. 3. 2004 razglasili, da je videti, da ima vsaj en del Marsa stalno mokro okolje, ki je morda gostoljubno za življenje.³⁰ Toda vsako osnovno razumevanje kemije pove, da se življenje ne pojavi samo od sebe samo zato, ker je prisotna voda.

Pri hipotezi življenja na Marsu gre za več kot zgolj obsedenost z vodo. Proračuni milijard dolarjev v imenu znanosti imajo religiozni pomen – ponujajo odgovor na vprašanje izvora in torej nekaj o smislu in namenu življenja.

Resnični obiskovalec iz oddaljenega vesolja?

Prepričanje, da je življenje na Marsu obstajalo ali da tam še vedno obstaja, je bilo dozdevno potrjeno nekaj let pred nedavnimi pristanki, zahvaljujoč NASINEMU 'marsovskemu kamnu', ki je omenjen v prvem poglavju. Do danes je to 'največji' dokaz za življenje na Marsu.

Avgusta 1996 so naslovi kričali največjo zgodbo leta: »Življenje na Marsu.« 1,9 kg težka kepa bazaltne kamnine, ki so jo leta 1984 našli na Antarktiki, naj bi pripotovala na Zemljo pred 11.000 do 13.000 leti. Mnogi znanstveniki so vztrajali, da vsebuje fosilizirano mikrobiološko življenje – bakterije – z Marsa. Kamen, velik kot krompir, so označili ALH84001 (Allan Hills 84001). Domnevali so, da je na Zemljo prišel po tem, ko ga je s površja Marsa odneslo pri trčenju asteroida ali kometa, ali pa morda celo pri izbruhu vulkana. Pri obravnavi teh spektakularnih trditev moramo realistično presoditi neverjetno majhno možnost trka na ravno pravšnji lokaciji. Trk je moral biti dovolj silovit, da je kamen ušel Marsovi težnosti. Vulkani, denimo, ne bruhajo objektov s tolikšno hitrostjo. Čeprav ima Mars manjšo težnost kot Zemlja, bi to potovanje terjalo ubežno hitrost 18.360 km/h (5,1 km/s, kar je petkrat hitreje od izstrelka puške). Znanstveniki pa so nato postavili še manj verjeten scenarij, po katerem je ALH84001 za vmesno obdobje domnevno šel v krožnico okoli Sonca, dokler se sčasoma ni srečal z Zemljo.³¹

Eden izmed najmočnejših razlogov za mnenje, da kamen prihaja z Marsa, je sestava plinov, ki so ujeti v notranjosti njegovih por. Ta naj bi domnevno bila podobna kemijski sestavi vzorcev, ki jih je Viking Lander vzel na Marsu. Vendar pa se mineralna sestava razlikuje od enajstih drugih meteoritov, za katere domnevajo, da so marsovski.

Dr. Jonathan Sarfati, fizikalni kemik, je komentiral drug priljubljen dokaz:

Kamnina vsebuje mineral magnetit, imenovan tudi magnetovec (ki je bil uporabljen v prvih kompasih), kakor tudi mineral, ki je podoben t. i. 'zlatu za norce'. Te minerale lahko proizvedejo živi organizmi ali pa procesi, ki z živim nimajo nobenega opravka. To, da so ti minerali skupaj, (nekaterim) nakazuje, da so jih formirale žive celice. Toda raziskovalci niso izključili vseh možnih neživih procesov.³²

Teoriji, da je kamen prišel iz vesolja, daje težo to, da kamen vsebuje tudi molekule policikličnih aromatskih hidrokarbonov (PAH), za katere vemo, da so običajni v številnih asteroidih. Vendar pa se PAH nahajajo tudi v navadnih sajah ali izpuhu dizla, ta fosilna goriva pa so biološkega zemeljskega izvora.

Kamen ima tudi mikroskopske fosilizirane, črvom podobne 'dlačice', za katere domnevajo, da so nekoč bili živi organizmi. Sarfati spet komentira:

Ogromen problem glede domnevnih fosilnih bakterij je njihova majhna velikost, ki je mnogokrat manjša od vseh znanih prosto živečih bakterij … Večina ljudi ne ve, da je druga skupina, ki je analizirala isti kamen, ugotovila, da nima ključnih znakov biološke aktivnosti. Vodja skupine, Jim Papike, direktor inštituta za meteoritiko na univerzi Nove Mehike, je dejal: ''Ko smo pogledali razmerje [dveh tipov žvepla], ni bilo dokaza, da je gre za razmerje, ki je značilno za oblike življenja.'' Dejansko je dejal, da je razmerje kazalo v nasprotno smer (poudarki v izvirniku).

Te 'dlačice' so iz karbonatnih materialov, podobnih apnencu ali marmorju. Sarfati je že leta 1996 dejal, da bi kroglice lahko nastale s procesi, ki so popolnoma nepovezani z življenjem, in da kažejo znake hitrega segrevanja. Nato so leta 2002 v muzeju Auckland Domain odkrili, da nek kamen vsebuje 'življenjske kristale', podobno kot ALH84001. Edini problem za NASO in njene zagovornike življenja na Marsu je bil, da se je za ta novi kamen vedelo, da izhaja iz vulkanskega izbruha na Novi Zelandiji iz sredine 19. stoletja. Zaključek iz tega novo odkritega kamna je bil, da je bil izvržen v vročem stanju, nato pa hitro ohlajen v ledenih razmerah. Ta proces je proizvedel fosilne dlačice, ki so bile videti prav take kot tiste v marsovskem meteoritu.³³ Morda je imel Sarfati že ves čas prav.

Dokazi za 'marsovski kamen' so vse prej kot dokončni, očitno pa so postali najbolj prepričljivi dokazi za nezemeljsko življenje, kar smo jih videli. Vendar pa je celo profesor Colin Pillinger, vodilni znanstvenik pri Beagle 2, priznal:

To dejansko ne dokazuje, da meteorit potrjuje življenje na Marsu. Roko na srce, ne moremo absolutno reči, da je to nekaj, kar se je zgodilo na Marsu, dokler ne najdemo organske snovi v pristnem marsovskem vzorcu. Moramo iti na Mars in če bo obstajal dvom, bomo morali prinesti vzorce. Če bo dvom še vedno obstajal, bomo morali tja poslati osebo, da izvede eksperimente in situ [na sami lokaciji, op. prev.]³⁴

Vprašamo se lahko, kako je to v resnici postalo tako pretresljivo odkritje. Sarfati vso zadevo komentira takole:

Zares je bilo naključje, da so prve fanfare o ''življenju z Marsa'' leta 1996 zatrobile prav tedaj, ko je ameriški kongres predlagal zmanjšanje financiranja NASE, čeprav so ALH84001 našli že leta 1984. Vidni astronom Sir Fred Hoyle je dejal, da je morda šlo za trik za privabljanje pozornosti, da bi pridobili več vladnega denarja: ''Upoštevajoč, da NASA absolutno hlepi po tem, da bi dobila sredstva od kongresa, moramo biti nekoliko sumničavi.'' Vsekakor je naključje, da razglasitev nastopi tik preden ameriški predsednik najavi proračun. Da smo pošteni do raziskovalcev v obeh primerih, je treba reči, da so predstavili dejanske znanstvene dokaze, vendar pa je interpretacija podatkov dvomljiva.³⁵

Kolesje 'življenja na Marsu' se ni upočasnilo. Povsod je bilo polno špekulacij. Celo Dan Goldin, glavni administrator NASE, je bil prisiljen priznati:

Hočem, da vsi razumete, da tu ni govora o malih zelenih možicih … Vznemirljivo, celo očarljivo, toda ne dokončno.³⁶

Kakorkoli, v mislih množic je bil to prvi korak – prvi dokaz – da na drugih planetih obstaja življenje. Čeprav nas mediji prepričujejo, da je zadeva onkraj dvoma, je jasno, da je ta 'dokaz' za nezemeljsko življenje na Marsu (domnevno staro 3,6 milijard let) v resnici v znanstveni skupnosti nadvse sporen. Vznemirjenje glede kamna in roverjev [vozil za vožnjo po površini Marsa, op. prev.] je nedvomno pospešilo NASINE bodoče človeške odprave na Mars.

Obraz na Marsu

Julija 1976 je NASIN Viking 1 fotografiral površje Marsa, da bi poiskali primerne lokacije za načrtovane bodoče pristanke. Ko so fotografije prišle v javnost, je predvsem ena pritegnila pozornost svetovnih medijev. Podobna je bila humanoidnemu obrazu z naglavnim okrasjem. Pojavila so se ugibanja, da bi ta struktura, široka 1,9 km in dolga 2,6 km, lahko bila starodavni spomenik, morda pričevanje pretekle civilizacije.³⁷ Videti je bilo, da v istem predelu Marsa, ki se imenuje Cydonia, obstajajo tudi objekti, ki so podobni drugim človeškim zgradbam, kakršne so piramide. Bi ti objekti dejansko lahko bili vizitka nezemeljskih obiskovalcev našega sončnega sistema? Je nekoč na planetu obstajala starodavna civilizacija? Še preden so ta vprašanja dobila odgovore, so znanstveniki in ufologi že ugibali, kaj je izbrisalo populacijo!

Oseba, ki je bila najbolj odgovorna za promoviranje teorije 'obraza na Marsu', je bil govornik in pisec Richard C. Hoagland. V svoji popularni knjigi iz leta 1987, The Monuments of Mars: A City on the Edge of Forever (Spomeniki Marsa: Mesto na robu večnosti), je pridobil pozornost javnosti z idejo, da so ti marsovski artefakti dokazi za trdnjavo, umetno pečino, petstrano piramido in zbirko ostalih zgradb, imenovanih 'mestni kvadrant'.

Hoaglanda so promovirali kot precej pomembnega znanstvenega strokovnjaka in svetovalca na področjih astronomije, vodenja planetarija in izobraževanja o vesoljskem programu. Pri devetnajstih letih naj bi postal kurator muzeja znanosti v Springfieldu v državi Massachusetts. Pojavljal se je tudi v številnih posebnih televizijskih programih kot stalni znanstveni specialist, vključno z oddajo na NBC-ju o pristanku Surveyorja 1 na Luni. Leta 1968 so ga povabili, da postane svetovalec pri CBS News, in tako je postal svetovalec za znanost pri Walterju Cronkitu [tedaj zelo znan novinar in TV-voditelj, op. prev.].

Vendar pa Gary Posner, ki je prispeval k enciklopediji o srečanjih z Nezemljani (The Encyclopedia of Extraterrestrial Encouters, EEE), pravi, da je NASA imela le malo ali nobenega zanimanja za Hoaglandove špekulacije in ni nameravala podrobneje raziskati področja Cydonije. Poročilo EEE opisuje Hoaglanda kot samouka in kaže, da mu NASA ni pripisovala nikakršne verodostojnosti.³⁸

Nato pa je leta 1998 Mars Global Surveyor fotografiral prav 'obraz', in to z ločljivostjo, ki je bila mnogo večja kot na prejšnjih slikah. Da bi utišala kritike, je NASA pokazala, da je 'obraz' zgolj naravna značilnost. Ko Sonce sije pod relativno nizkim kotom, sence poudarjajo določene značilnosti, zaradi česar je pokrajina videti kot obraz. Posner komentira:

Ali je zdaj, ko ima na voljo 20/20 [zelo jasen, op. prev.] pogled na pretekli dogodek, Hoagland opustil svoje 'mesto'? Čudno, toda obisk njegove spletne strani www.enterprisemission.com pokaže ravno nasprotno.³⁹

Mediji so bili spet pripravljeni sodelovati pri širjenju hipoteze o nezemeljskem in javnost je bila spet zavedena. Med številnimi znanimi ufologi so teorije o obrazu na Marsu še danes tako popularne kot prej, navkljub pomanjkanju verodostojnih dokazov.

Naša lokalna zaplata – osončje

Na začetku 20. stoletja so poročila o videnjih NLP pripravila pot domnevnim stikom in kasneje ugrabitvam ter sporočilom iz vesolja. Kot smo že omenili, so mnogi izmed zgodnjih 'vesoljskih bratov' trdili (nekateri še vedno trdijo), da prihajajo s planetov našega sončnega sistema, kot so Merkur, Venera, Saturn, Jupiter in njegove lune ter celo Pluton. Je to mogoče?

V našem osončju je devet planetov, vsi krožijo okoli Sonca. Viking 1 in 2 ter kasnejše sonde, poslane na Mars, niso pokazale dokazov nezemeljskih civilizacij ali kakršnihkoli znakov življenja. Dve plovili Voyager sta brez posadke v vesolje odnesli sporočila, a nista imeli nobenega 'bližnjega srečanja', čeprav sta naredili na tisoče slik Jupitra, Saturna in Urana. Druge sonde so obiskale druge planete in odkrile, da so v naši okolici le surove, za življenje neprimerne razmere.

Soncu najbližji planet je Merkur. Meri približno pol toliko kot Zemlja in je drugi najmanjši planet za Plutonom, ki je najmanjši in od Sonca najbolj oddaljen planet. Merkurjevo leto ima le 88 dni; toliko traja, da planet obkroži Sonce. Njegova orbita je zelo eliptična, zaradi česar prihaja na njegovem površju do izrazitih temperaturnih sprememb. Na osončenem delu se temperatura lahko dvigne do 370 °C, na temni strani planeta pa lahko pade do –150 °C.

Venera ni nič bolj gostoljubna. Eden izmed zgodnjih 'kontaktirancev', pridigar in avtor Frank Stranges, je trdil, da je leta 1959 v Pentagonu (!) prišlo do srečanja s prebivalcem Venere, ki mu je bilo ime Val Thor. Ta naj bi trdil, da je bila njegova naloga, »da človeštvu pomaga, da se vrne h Gospodu« (Jezusu iz Biblije).⁴⁰ Stranges je to trdil, preden je raziskovanje pokazalo, da temperatura na površju Venere znaša 480 °C, kar je dovolj vroče, da se stali svinec! Ko so ga soočili z dokazom negostoljubnih razmer na Veneri, je Stranges odvrnil, da to ni težava, ker živijo pod površjem! Toda vsakega prebivalca bi zadušilo ozračje ogljikovega dioksida in opekli pogubni oblaki par žveplove kisline. Poleg tega v atmosferi stalno divjajo hudi viharji.

Mars v ozračju nima kisika, večerne temperature pa padejo do –40 °C. Naslednji planet je Jupiter, plinast velikan brez trdnega površja, čeprav ima morda trdno jedro. Je največji planet našega osončja in meri približno 318-krat toliko kot Zemlja. Planet je na udaru sevanja in magnetnih viharjev.⁴¹ Na Jupitru je težnost približno 2,5-krat večja kot na Zemlji; 80 kg težka oseba bi na Jupitru tehtala 200 kg in bi se težko premikala.

Dlje ko se odmikamo – do Saturna, Urana, Neptuna in Plutona – bolj odkrivamo nizke temperature in strupene atmosfere. Fizikalne skrajnosti so onkraj naše domišljije. Povsod v našem sončnem sistemu odkrivamo razmere, ki ovirajo življenje – povsod, razen na Zemlji. To še dodatno zaostruje vprašanje, od kod naj bi Nezemljani prihajali.

Nedavne sonde so odkrile, da zunanje velike planete, kakršen je Saturn, obkroža še več lun, toda dosedanja odkritja kažejo, da se mnenja o možnosti, da bi tam našli nezemeljsko življenje, najverjetneje ne bodo spremenila. Ali je zgolj naključje, da dandanes večina 'obiskovalcev' domnevno prihaja iz bolj oddaljenih delov vesolja, od drugod v galaksiji, tako da ne moremo preveriti njihovih trditev? Zgodnja verovanja o nezemeljskem življenju v naši okolici so se izkazala za napačna in netočna, zato je pametno, da smo previdni pri sprejemanju celo bolj divjih in špekulativnih trditev.

Iskanje planetov izven našega osončja

Iskanje življenja zdaj poteka onkraj našega sončnega sistema. V začetku prejšnjega stoletja je astronom Edwin Hubble odkril, da so majhne meglice na nebu v resnici sosednji otoki zvezd – druge galaksije, ki vsebujejo stotine milijard zvezd. Enačba, ki jo je formuliral Frank Drake, je spodbudila, da so NASA, SETI in mnogi drugi začeli skrbno opazovati, ali posamezne zvezde kažejo znake spremljevalnih planetov. To je postalo znano kot iskanje ekstrasolarnih planetov.

Prvo odkritje ekstrasolarnega planeta, ki kroži okoli zvezde, podobne našemu Soncu, je nastopilo leta 1995, ko sta Michael Mayor in Didier Queloz iz Ženeve razglasila, da sta odkrila hitro krožečo maso blizu zvezde 51 Pegasi. Odkritje je sprožilo veliko vznemirjenja. Izračunane velikosti planeta so segale vse od polovice mase Jupitra do več kot dvakratnika njegove mase.⁴² Če upoštevamo ogromno velikost Jupitra, gre za precej radodaren razpon ocen, ko pa je govora o naseljivih (ali 'habitabilnih') planetih, je velikost pomembna.

Ekstrasolarne planete, primerne za vzdrževanje življenja, bo težko najti. Ker so tako daleč od nas, so v splošnem premajhni, da bi jih z obstoječimi metodami opazovali neposredno; gre za to, da astronomi dejansko ne vidijo planetov, ker je odbita svetloba le-teh tako šibka, da jo nadvlada njihovo sonce. O obstoju planetov se sklepa na podlagi vpliva njihove mase na zvezdo, okoli katere krožijo. Tako na primer Jupiter povzroča rahlo nihanje našega Sonca, saj slednjega vleče iz središča.⁴³

Ko zvezda zaniha zaradi gravitacije planeta, se frekvenca opažene zvezdne svetlobe lahko poveča ali zmanjša (rdeči in modri premik, ki smo ju že omenjali). To je znano kot Dopplerjev efekt. Podobna reč se zgodi z zvočnimi valovi. Verjetno ste že opazili, da se zvok približujoče se policijske sirene spremeni, ko švigne mimo vas in se začne oddaljevati.

Naslednja metoda iskanja planetov je tranzitna metoda. Z njo se zazna planet, ki potuje med svojo zvezdo in našo Zemljo. Krožeča masa povzroči droben upad jakosti zvezdne svetlobe. Podoben efekt lahko opazujemo, ko Merkur ali Venera potujeta med Soncem in Zemljo.

Morda ste opazili, da sem nekoliko previden pri slavljenju teh domnevno neovrgljivih dokazov za ekstrasolarne planete. Da bi bilo Sonce pod vplivom planeta, mora biti masa planeta podobna Jupitrovi. Za nekatere so izračunali, da so celo 200-krat večji. Zaradi tega poteka razprava o tem, ali gre sploh za planete. Zaradi svoje ogromne mase bi bili lahko kar majhna sonca, kakršna so rjave pritlikavke. Tudi če so planeti, so verjetno plinasti velikani, kakršen je Jupiter, in zato neprimerni za vzdrževanje življenja.

Ker so tako ogromni, je tam gravitacija prevelika in bi prebivalce zmlel ogromen pritisk (zato je velikost pomembna). Za ETH in obstoj inteligentnega nezemeljskega življenja na teh svetovih pa obstaja še več težav. Mnogi so preblizu vročini svojega sonca, da bi lahko vzdrževali življenje, mnoge druge pa domnevno poznamo, ker njihove zelo eliptične orbite toliko vplivajo na njihovo zvezdo, da ta vpliv lahko zaznamo. Te neregularne orbite vodijo v ogromne spremembe temperature (podobno kot na Merkurju, kot je bilo opisano zgoraj).

Do pred kratkim se je domnevalo, da je najbližji ekstrasolarni planet oddaljen 15 svetlobnih let (približno 26.000-krat toliko kot je od našega Sonca do Plutona) v smeri ozvezdja Vodnarja. Planetova zvezda je Gliese 876, bleda rdeča pritlikavka (mnogo večja od Zemlje), katere masa znaša le približno tretjino mase našega Sonca, sije pa približno osemdesetkrat šibkeje od Sonca. Planet naj bi imel dvakrat tolikšno maso kot Jupiter in je verjetno prav tako plinast velikan. Leta 2006 so astronomi na podlagi opazovanj s Hubblovim vesoljskim teleskopom sklepali, da obstaja planet, ki je še bližje. Imenuje se Epsilon Eridani in menijo, da je od nas oddaljen le 10,5 svetlobnih let. Njegova masa je 1,5-krat večja od Jupitrove. Ta domnevna planeta ne bi mogla vzdrževati življenja, kakršnega poznamo.⁴⁴

Možno je sicer trditi, da ti ekstrasolarni objekti v resnici podpirajo življenje – toda »ne življenja, kot ga poznamo«, če citiramo doktorja McCoya iz Zvezdnih stez. To za zagovornike ETH ni močan argument, saj je razumno predpostavljati, da bi domnevni obiskovalci našega planeta morali biti sposobni preživeti v Zemljinem okolju. Torej bi morali prihajati s planetov, na katerih bi bile razmere podobne kot na Zemlji, toda takih planetov nismo odkrili nikjer. Nezemljani bi morali potovati v vesoljskih plovilih, v katerih bi bile vzpostavljene razmere z njihovega matičnega planeta in bi bili izolirani od vplivov zemeljskega okolja. Predpostavimo lahko, da bi tolikšen podvig, da se obišče Zemljo, narekoval daljše bivanje – vsaj veliko let. Da pa bi se take razmere ohranjale tako dolgo, bi bile potrebne še osupljivejše tehnologije.

Seveda ni dobrega razloga, da ekstrasolarni planeti ne bi obstajali, in čisto možno je, da bodo odkriti tudi nekateri 'kamniti' planeti, kakršni so v našem osončju. Toda zaradi razdalj do teh objektov in zaradi težav s tako dolgimi potovanji je ETH malo verjetna, četudi bi bili naseljeni. Do danes še niso opazovali nobenega habitabilnega planeta, znotraj ali izven našega sončnega sistema. Na nesrečo zagovornikov ETH naše iskanje življenja na drugih planetih razodeva, da je Zemlja zares edinstvena.

Je starodavni človek poznal resnico?

Ufologi se pogosto obračajo na Biblijo, ker kaže globoko spoznanje o našem vesolju. Zdi se nemogoče, da bi bilo to spoznanje plod starodavnih piscev Biblije, ki niso imeli sodobne znanosti in tehnologije. Možno pojasnilo je, da je te informacije človeštvo v oddaljeni preteklosti dobilo od bitja ali bitij s superiornim znanjem. Osupljiv primer 'sodobne znanosti' v Bibliji je del, ki ga je napisal mož z imenom Job. Ko govori o Bogu, za katerega je verjel, da je njegov Stvarnik, Job piše:

On razpenja nad praznino severno nebo, Zemljo drži obešeno nad ničem. (Job 26,7)

Job je seveda vedel, da nekaj ne moreš »obesiti« na »nič«. In vendar ta vrstica, zapisana okoli 2.000 pr. n. št., pravilno trdi, da je Zemlja obešena v prostoru, 4.000 let preden je človek z vesoljskimi poleti to prvič videl na lastne oči. Takšno znanstveno spoznanje je enostavno pojasniti, če je odlomek navdihnila zunanja inteligenca.

Če na to gledamo z odprtimi mislimi, obstajata dva možna vira znanja. Job je morda komuniciral z naprednim Nezemljanom, ki ga je pomotoma smatral za Boga. Ali pa je, tako kot besedilo jasno pravi, Job zares imel opravka z nadnaravno inteligenco, kakršna je božanski Stvarnik.

Zgornja vrstica ni osamljen primer znanstvenega besedila v Bibliji. Da bi to pojasnili, nekateri pristaši ETH verjamejo, da so starodavni nezemeljski astronavti obiskali Zemljo pred mnogimi tisočletji (kakor to domnevno še vedno počnejo), kar je vodilo v naša verovanja, vrednote in religije. Toda kot opažajo mnogi komentatorji, sta posebne pozornosti deležni Biblija in krščanska religija. To žarišče pozornosti nakazuje, da bi tu nekje lahko bilo jedro resnice, toda kdo ima prav – izvorni avtorji, ki so verjeli, da poslušajo nadnaravno inteligenco, ali sodobni razlagalci besedil, ki svoje zaključke naslanjajo na sodobne izkušnje?

Temo starodavnih astronavtov je v največji meri promoviral Erich Von Däniken v svoji knjižni uspešnici Chariots of the Gods (Božje kočije) leta 1968. (Njegova verovanja bomo obravnavali kasneje.) Ustanovil je celo Ancient Astronaut Society (Društvo za preučevanje starodavnih astronavtov), ki ima nekaj tisoč privržencev njegovega pogleda na zgodovino sveta.

Naslednje besedilo, ki kaže, da so biblijski avtorji dobili 'znanje od zunaj', je v knjigi preroka Izaija. Odlomek opisuje delo nekoga, ki ga je Izaija imel za Stvarnika:

On je, ki prestoluje nad zemeljskim krogom, katerega prebivalci so kakor kobilice, ki razprostira nebo kakor pregrinjalo, ga razpenja kakor šotor za prebivanje. (Iz 40,22)

Beseda krog je prevedena iz originalne hebrejske besede khug, ki se jo lahko prevede kot sfera. (Zanimivo je, da nemška beseda Kugel pomeni krogla.) Ta omemba krožne ali okrogle Zemlje je del še enega od navidez nerazložljivih biblijskih besedil, saj se pogosto predpostavlja, da starodavni človek ni mogel vedeti teh reči.

Že prej je bilo omenjeno tudi besedilo o 'raztezanju' nebes, s čimer bi lahko pojasnili rdeče premike zvezdne svetlobe.

Biblija ima 66 knjig in 44 različnih avtorjev, ki so jih ločevale velike razdalje in celih 2.000 let. Vendar je osupljivo, da vsi pišejo poročila o svojem odnosu z Bogom in ga podobno priznavajo za Vsemogočnega Stvarnika, prav kakor prerok Izaija. Biblija trdi tudi to, da je navdihnjena (gr. 'od Boga vdihnjena') Beseda samega Stvarnika (2 Tim 3,16) in da nobena prerokba ni bila plod človeške volje, pač pa Božje, ko je ljudi 'nosil' Njegov Duh. (2 Pet 1,20–21).

Zgodovina je pokazala, da se je veliko biblijskih prerokb uresničilo, kot denimo Izaijeva prerokba, da se bo dvignil perzijski kralj z imenom Kir – dana približno 150 let preden se je to zgodilo. Biblijo potrjujejo tudi številne arheološke najdbe, kakršna je odkritje velike prestolnice Hetitov. Ti so bili starodavno ljudstvo, omenjeno samo v Bibliji, toda smatrali so jih za mit, ker zanje ni bilo fizičnih dokazov. Zaradi tovrstnih najdb Biblijo pogosto imenujejo »najbolj točna zgodovinska knjiga na svetu«. Je torej čudno, da je deležna tolikšne pozornosti z vseh koncev? Je zgodovinsko točna, hkrati pa vsebuje toliko navidezno neznanstvenih sklicevanj na nadnaravno.

Mnogim se zdi očitno, da so avtorji Biblije morali imeti pomoč 'od zunaj', od Nezemljanov. Toda kako naj bi smrtno bitje – zemeljsko ali nezemeljsko – napovedalo prihodnost? Ufologi niso dovolj jasno pojasnili, kako naj bi starodavni astronavti to storili, razen če bi lahko na nek način potovali skozi čas, kot so nekateri predlagali. Toda četudi bi NLP bili interdimenzionalni, to še ne pomeni, da bi šli lahko nazaj in naprej v času. Odsotnost časovnih potnikov ('turistov iz prihodnosti') nakazuje, da časovno potovanje ni resnično ne zdaj ne v prihodnosti. To sodi na področje znanstvene fantastike, vesoljski bratje pa tako ali tako ne trdijo, da so časovni potniki. Edina verjetna razlaga za točnost biblijskih napovedi in spoznanja je, da izhajajo od nekoga, ki je sposoben videti onkraj našega časa in prostora. To se sklada z idejo nadnaravnega bitja – tj. večje inteligence, ki se nahaja izven našega področja, a ima globoko znanje o zgradbi vesolja.

Inteligentni načrt v vesolju?

Biblijska modrost kaže, da so avtorji o svojem vesolju vedeli več, kot bi morali. Če so razvoj človeštva nadzorovali Nezemljani, so slednji morali priti od nekod; bodisi so produkt evolucije bodisi so jih ustvarili drugi Nezemljani – ali pa nadnaravni Stvarnik.

Evolucija Nezemljanov na habitabilnih planetih terja, da red iz nereda pride sam po sebi. Toda kaj takega se v realnem svetu ne dogaja. Naše vesolje kaže osupljive dokaze načrtovanja. Planeti se gibljejo z absolutno natančnostjo do te mere, da vesoljski znanstveniki lahko z izjemno natančnostjo načrtujejo srečanje plovil s planeti več let vnaprej. Čeprav je bilo to znano med starodavnimi civilizacijami, je bila natančnost tega 'urnega mehanizma' nedavno potrjena tudi za zvezde in galaksije. ⁴⁵ Vsi planeti v našem osončju krožijo okoli Sonca v isti smeri. Njihova hitrost je tolikšna, da jih v njihovih orbitah drži sila težnosti. Brez orbitalnega gibanja bi jih potegnilo proti Soncu. Če bi se gibali prehitro, bi šli predaleč, če pa bi bili prepočasni, bi jih potegnilo bližje. Stabilnost in oblika njihovih orbit pomeni tudi to, da se medsebojno ne približajo toliko, da bi drug na drugega izvajali očiten gravitacijski vpliv.⁴⁶ Večina misli, da je naše osončje samo od sebe zraslo iz ogromnega oblaka prahu s premerom 15 milijard km, ki je naredil lune in planete z natančnimi orbitami in hitrostmi.

Potrebno je veliko vere, da nekdo verjame, da je takšna popolnost nastala iz kozmičnega naključja velikega poka. Obstoj tolikšne natančnosti, reda in načrtovanja nakazuje, da gre za delo nadvse modrega in razumnega bitja, ki je ustvarilo to urejenost in nekaj podrobnosti razodelo starodavnim ljudem. Je to nerazumna hipoteza? Mnogi religiozni NLP pristaši verjamejo, da je vesolje naredil Stvarnik, Biblijo pa razlagajo kot razodetje o tehnoloških superbitjih (npr. angelov in Jezusa), ki so na misiji za svojega Stvarnika. V večini primerov pa naj bi ta 'stvarnik Nezemljanov' v svojem stvariteljskem procesu uporabil evolucijo, njegovi glasniki pa skušajo pomagati pri evoluciji človeštva.

V nasprotju s tem tradicionalni biblijski nazor pravi, da je Bog Stvarnik nadnaravno in skoraj hipoma naredil vesolje in vse v njem. Kot smo že omenili, obstajajo tisoči odlično usposobljenih znanstvenikov, ki verjamejo v to. Nekateri so 'najboljši na svetu' na svojem strokovnem področju. Eden takšnih je dr. Stuart Burgess, inženir načrtovalec na Bristol University. Prejel je več nagrad, vključno z nagradami za delo pri načrtovanju vesoljskega plovila evropske vesoljske agencije. Je dobro kvalificiran, da komentira 'načrtovanje'. Verjame, da vesolje terja nadnaravno razlago:

Veliko jih zmotno misli, da znanost kaže, da se čudeži ne dogajajo in da se ne morejo zgoditi. Zato sodobni znanstveniki trdijo, da biblijsko poročilo o stvarjenju ni veljavna teorija nastanka … Vendar pa znanost ni dokazala, da se čudeži ne dogajajo. Znanost preprosto kaže, kako reči delujejo, ko čudeži ne obratujejo. Eden od koristnih vidikov znanstvenega razumevanja je ta, da nam dejansko pomaga identificirati, kdaj je nastopil čudež.

Burgess dodaja:

Nastanek vesolja je prvovrstni primer tega, da se z naravnimi procesi ne more razložiti nekega dogodka. To pa zato, ker je stvarjenje vesolja vključevalo nastanek fizične materije iz ničesar. Torej mora vsaka teorija nastanka v končni fazi upoštevati, da je nastanek vesolja vseboval čudežno dejanje. Biblija jasno uči, da je bilo stvarjenje začetnega prostora, časa in materije čudež … Skladnost med Biblijo in znanstvenimi načeli kaže tudi dejstvo, da so mnogi znanstveniki, tako v preteklosti kakor tudi sedanjosti, brez težav sprejemali poročilo o nadnaravnem stvarjenju.⁴⁷

Burgess, ki priznava, da je kristjan, išče racionalno povezavo med načrtom in namenom, ki ju vidi v vesolju, ter svojo osebno vero v Boga Stvarnika. Ali tako idejo lahko dokaže? Ne. Toda ali je njegova ideja kaj bolj fantastična kot verovanje, da Nezemljani, ki se jih ne da opazovati, potujejo v svojih plovilih, ki kršijo fiziko in premagujejo matematično nemogoče razdalje, da bi obiskali naš planet, ki ga iz svojega oddaljenega doma sploh ne bi mogli videti? Vsak, ki skuša skombinirati to fantastično trditev z neverjetnim slučajem, da je natančno uglašeno vesolje prišlo v obstoj samo od sebe, mora biti zelo religiozna oseba, tako kot dr. Burgess.

Vsako novo odkritje kaže, da je vesolje veliko bolj 'čudno', kot je večina mislila ali napovedovala. V določenem smislu je to kar nepredstavljivo, in vendar zares obstaja – to je resničnost, katere del smo.

Natančno uglašeno za življenje – antropično načelo

Kopernik nas je naučil, da se Sonce ne vrti okoli Zemlje (kar je bil napačen srednjeveški nazor, znan kot geocentrizem – zanimivo je, da ta nazor ni prišel iz Biblije, kot nekateri mislijo, pač pa iz grških in egipčanskih virov). Sodobni, neokopernikanski nazor uči tudi to, da nobena lokacija v vesolju ni 'posebna'.⁴⁸ Vendar pa opazovanje naše lege v vesolju nakazuje, da smo v resnici na posebni lokaciji. Naša galaksija je vsaj nekje blizu središča vesolja.

O tem je obširno pisal astrofizik dr. Russell Humphreys. Obsežen pregled njegovega dela se zaključuje takole:

Verjetnost, da ima Zemlja tako edinstveno lego v vesolju čisto slučajno, je manjša od ene proti trilijonu. Težava za teoretike velikega poka je v tem, da predpostavljajo, da vesolje ni bilo ustvarjeno, pač pa se je pojavilo po naključju – slučajno, z naravnimi procesi. Taki naturalistični procesi nas ne bi mogli postaviti v edinstveno središče, zato ateistični kozmologi iščejo drugačne razlage, doslej neuspešno.

V zadnjih nekaj desetletjih so astronomi odkrili, da rdeči premiki galaksij niso porazdeljeni enakomerno, pač pa so 'kvantizirani', tj. nagnjeni so k temu, da spadajo v ločene skupine. To pomeni, da tudi oddaljenosti galaksij spadajo v skupine, pri čemer vsaka skupina galaksij tvori konceptualno sferično lupino [kot plasti čebule]. Izkaže se, da so lupine približno milijon svetlobnih let narazen.

Osupljivo je, da so vse lupine koncentrične in da imajo vse središče v naši domači galaksiji Rimski cesti. Če ne bi bilo tako, ne bi videli skupin rdečih premikov. Russell Humphreys pokaže, da se skupine ločijo med seboj samo v primeru, ko je lokacija, s katere opazujemo, manj kot milijon svetlobnih let (kar je trivialna razdalja v primerjavi z velikostjo vesolja) oddaljena od središča.⁴⁹

Dobro znan koncept v astronomiji, prvič skovan leta 1974, je 'antropično načelo'. To je ideja, da je celotno vesolje natančno uglašeno za življenje – dejansko za človeško življenje. Beseda 'antropično' prihaja iz grške anthropos za človeško bitje. Ena izmed spletnih strani pojasnjuje:

Fizikalni znanstveniki dobro poznajo dejstvo, da je vesolje 'ravno pravšnje' za življenje. Videti je, da so fizikalni zakoni in konstante izbrano in edinstveno natančno uglašeni, da dopuščajo obstoj zvezd, planetov in galaksij, pa tudi nas. To so poimenovali 'Goldilocks faktor', ker je vse osupljivo 'ravno pravšnje'.⁵⁰

Še več, če vesolje ne bi bilo tako natančno uglašeno in bi imelo le rahlo drugačne značilnosti, bi bilo toliko drugačno, da življenje, kot ga poznamo, ne bi obstajalo, torej tudi nas ne bi bilo, da bi se spraševali, zakaj je vesolje posebno. Astronom Donald DeYoung komentira tudi naslednje:

Da bi bilo kakršnokoli znanstveno načelo sprejemljivo, morajo obstajati eksperimentalni rezultati, ki imajo splošno veljavnost. Antropično načelo, ki pravi, da je vesolje posebej prilagojeno za dobrobit človeštva, je ena takih predpostavk. Kot samo o enem izmed na stotine primerov razmislite o zemeljskem plimovanju, ki ga povzroča Luna. Če bi bila Luna bližje Zemlji, bi bilo plimovanje veliko večje. Oceanski valovi bi lahko segali na celine. Zaradi tako nastalega trenja bi se morja morda ogrela do vrelišča. Bolj oddaljena Luna pa bi povzročila manjše plimovanje. Morsko življenje bi ogrožali presežki postane vode. Tudi človeštvo bi bilo v težavah, ker nas morske rastline oskrbujejo s kisikom, ki je v zraku, ki ga dihamo. Lahko zaključimo, da je Luna na 'pravi' poziciji za dobrobit človeka. Celo podrobnosti, kakršni sta masa protonov in jakost težnosti, so takšne, da vesolju dajejo stabilnost in torej potrjujejo antropično načelo … Antropično načelo je močan argument za to, da je bilo vesolje načrtovano.⁵¹

Obstaja na stotine primerov, ki to potrjujejo. Ne da bi šli v podrobnosti navedimo le nekatere, ki podpirajo idejo, da je vesolje posebej načrtovano za življenje na Zemlji.

• Zvezde in njihova oddaljenost do Zemlje

V naši galaksiji so sosednje zvezde lepo razmaknjene, tako da dajejo ravno dovolj svetlobe, da se jih vidi, hkrati pa niso tako blizu, da bi nas preplavile z nevarnim sevanjem ali gravitacijskimi silami. Če pa bi bile bolj oddaljene, bi bilo nočno nebo veliko temnejše in zvezde ne bi bile tako koristne pri navigaciji ter kot znamenja časov, za kar jih človeštvo uporablja že stoletja.

• Lega osončja v galaksiji

Sončni sistem leži približno na dveh tretjinah razdalje do središča Mlečne ceste. Če bi bil bližje središču, kjer je v galaktični izboklini zbranih veliko drugih zvezd, bi nas oslepila njihova svetloba in ne bi mogli opazovati ničesar drugega v vesolju. Če bi bil preblizu zunanjemu robu galaksije, bi bilo nočno nebo pretemno.

• Popolna dnevna svetloba

Velikost našega Sonca se ne spreminja tako izrazito kot velikost številnih drugih zvezd. Tako izrazite spremembe bi povzročile, da se na Zemlji ne bi dalo živeti. Sonce zagotavlja Zemlji ravno pravšnjo osvetljenost in to v ravno pravšnjih barvah (tj. valovnih dolžinah svetlobe). Sonce je rumeno-belo, številne druge zvezde pa so drugačnih barv. Največja intenziteta sončne svetlobe je v infrardečem delu spektra, ki vsem prebivalcem Zemlje daje toploto.

• Zemlja se vrti s pravšnjo hitrostjo

Vrtenje Zemlje je idealno za ustvarjanje dneva in noči. Daljši dnevi bi povzročili večji učinek ogrevanja, daljše noči pa ravno nasprotno, torej mraz. Hitrejše vrtenje bi povzročilo stalno viharno vreme.

• Pravšnji nagib osi

Zemljina os je nagnjena za 23,5 stopinj. Ta nagib omogoča, da severna polobla prejme več Sonca od aprila do septembra, južna pa od oktobra do marca, zaradi česar se sončna toplota razširi po večjem delu planeta, kot če tega nagiba ne bi bilo. Ta sprememba letnih časov je ključnega pomena za začetek brstenja rastlin in dvorjenje nekaterih bitij. Če bi bil nagib večji, bi se polarne kape poleti stalile ter poplavile kopno. Manjši nagib bi pomenil manj izrazite letne čase zaradi manjše variacije temperatur.

• Pravšnja oddaljenost od Sonca

Če bi bili 10 % bližje Soncu, bi bile temperature na zemlji kot v peči, če pa bi bili 10 % bolj oddaljeni, bi nastale ledene puščave. Tudi oceani bi izpareli oz. trdno zmrznili, torej življenje, kot ga poznamo, ne bi obstajalo.

• Pravšnja orbita Zemlje

Oddaljenost orbite Zemlje od Sonca se le malo spreminja, zaradi česar so spremembe temperature sorazmerno majhne. Bolj eliptična orbita, kakršno imajo nekateri drugi planeti, bi bila pogubna za življenje na Zemlji.

• Pravšnja velikost

Zavedamo se učinkov manjše ali večje težnosti na drugih planetih našega osončja. Težnost je tam bodisi premajhna bodisi prevelika. Zemlja je ravno pravšnje velikosti za svoje prebivalce. Zaradi te velikosti voda ostaja v tekočem stanju. Če bi bila gravitacija manjša, bi bil atmosferski pritisk manjši in zato izhlapevanje hladne vode večje, zaradi vsega tega pa bi vodo odneslo v vesolje.

• Vodni krog

Voda v oceanih, jezerih, rekah in potokih prekriva 70 % Zemlje. Sistem izhlapevanja iz oceanov, ki tvori oblake, ki prinesejo dež na kopno, je edinstven v vsem osončju in zemeljskim oblikam življenja zagotavlja primerno oskrbo s svežo vodo.

• Pravšnja zgradba

Zemlja nudi ogromno zalogo virov, kot so les, kovine, živali, rastline in ostali, ki jih človek lahko uporablja. Poleg tega ima Zemlja ustrezne razmere, da dopušča tvorbo in ohranjanje ozonske plasti v atmosferi, kar nas ščiti. Ima magnetno polje, ki pomaga odbijati škodljivo sončno sevanje. Magnetno polje pomaga pri navigaciji ljudem in živalim. Naše ozračje je sestavljeno iz ravno pravšnjih plinov, kar je drugače kot pri nekaterih strupenih kombinacijah, ki se nahajajo drugod v osončju.⁵²

Kdo ve?

Vse več in več odkritij v tem osupljivem vesolju kaže na načrt, inteligenco in namen. Ko odkrivamo več teh resnic, pa naletimo na paradoks, saj se neka druga skrivnost – namreč pojav NLP – samo še povečuje. Kako to, da raziskovanje vesolja zmanjšuje verjetnost nezemeljskih obiskovalcev, posredni dokazi za NLP videnja in vesoljske ugrabitve pa se povečujejo? Bi Jacques Vallée lahko imel prav? So ta bitja iz druge realnosti?

Astronom in pisec Don DeYoung v drugačnem kontekstu pravi:

Predlagali so [tisti, ki skušajo uiti implikacijam vesolja, načrtovanega za ljudi], da v resnici obstaja neskončno vesolij [EDH], vsako s povsem drugačnim naborom fizikalnih lastnosti. Po tem premišljevanju so v našem vesolju pač slučajno razmere, ki so primerne za življenje ljudi, tu pa smo zato, da jih užijemo! Seveda ni načina, da bi zaznali 'ostala' vesolja ali razumeli njihova temeljna načela.⁵³

DeYoung ima prav: Ni načina, da bi znanstveno preverili te reči, vključno z 'drugimi realnostmi' Macka in Valléeja. Če se torej pojav kar naprej pojavlja, potem onkraj realnosti, ki jo normalno doživljamo, morda obstaja nek nadnaravni element. Toda če ga ne moremo preizkusiti in sami ne moremo vedeti, kdo bi to lahko vedel?

Videti je, da v tem oziru Biblija nudi spoznanje in je tudi žarišče številnih NLP špekulacij. To ni zgolj moje mnenje. Če berete katerokoli NLP literaturo, boste pri razpravi zelo verjetno naleteli na to, kako so starodavni ljudje lahko toliko vedeli o vesolju. Poleg tega, da je verska knjiga, je edina tovrstna starodavna knjiga, ki je prestala znanstveno preverjanje (če upoštevamo omejitve znanosti pri preverjanju preteklosti).

Biblijsko znanje o vesolju in napovedi prihodnjih dogodkov kažejo na odnos z inteligenco ali silami, ki so onkraj naše realnosti, a v interakciji z njo. Če obstajajo stvarnik ali stvarniki, nas zanesljivo ne bi prepustili samim sebi. Ali ne bi oni, on ali ono hoteli, da jih ustvarjena bitja poznajo? Če je temu tako, potem bi nam skoraj zanesljivo dali kakšen namig o drugih dimenzijah ali drugih realnostih, če kaj takega obstaja. Da bi vedeli, kako in zakaj se je kakršnokoli nezemeljsko življenje morda pojavilo, in da bi spoznali razlog našega obstoja, moramo iti nazaj na začetek. Ne glede na svoje filozofske predpostavke se vsi vpleteni zavedajo, da je razumevanje preteklosti ključ do sedanjosti in morda prihodnosti.

Edini fizikalni dokazi, ki jih imamo, so v sedanjosti. V tem poglavju smo si ogledali sedanje dokaze o nastanku galaksij, zvezd in življenja na drugih planetih. V naslednjem poglavju si bomo ogledali dokaze o nastanku življenja na Zemlji. Če lahko najdemo stvarnika, bodisi da je to evolucija ali skupina 'nadnaravnih' Nezemljanov ali nadnaravni 'bog', bomo lažje odkrili resnico o izvoru vsega življenja, kakor tudi o poljubnih drugih realnostih ali dimenzijah. Kako je torej nastalo življenje na Zemlji?