Vdor Nezemljanov 4 Poglavje: Ali so življenje na Zemlji ustvarili Nezemljani?

avtor Gary Bates
prevod Gorazd Novak

Enostavne celice – kaj res?

Če bi se življenje na Zemlji evolucijsko razvilo, bi bilo razumno predpostaviti, da je evolviralo tudi drugod. Nekateri vodilni znanstveniki gredo s to idejo še dlje. Pravijo, da so Nezemljani lahko starejši ali bolj evolucijsko razviti in naprednejši ter inteligentnejši in bi zato lahko ustvarili življenje na Zemlji – morda samo ljudi – ali pa vsaj posejali planet, da bi se evolucija hitreje začela.

Standardna teorija biološke evolucije pravi, da so se na Zemlji nežive kemikalije pretvorile v žive organizme pred približno tremi milijardami let (teorija se imenuje abiogeneza). Večina si prve žive organizme predstavlja kot nekakšne enostavne ali primitivne celice, ki so kasneje postale kompleksnejše. Toda 'enostavno' je napačno poimenovanje, kajti v resnici 'enostavna' celica ne obstaja. Celo najenostavnejše življenjske oblike, ki jih poznamo – bakterije – so zelo kompleksne (virusi niso živi, saj potrebujejo naprave živih celic). Pomislite samo, da mora biti vsaka molekularna naprava, ki je zmožna narediti funkcionalne kopije sebe, ekstremno kompleksna.

Na začetku 19. stoletja je bilo zlahka verjeti v idejo 'enostavnih celic', saj takrat znanstveniki niso imeli spoznanja o kompleksnosti celice ali o informacijah v DNK-molekulah, ki usmerjajo razvoj celo najmanjšega živega organizma. Tedaj prevladujoča teorija nastanka – 'spontani nastanek' – je trdila, da se življenje lahko pojavi iz nežive snovi. Verjeli so, da se črvi, muhe ali celo miši preprosto pojavijo iz razpadajočega mesa, zrn ali drugih snovi. Najprej je Francesco Redi pokazal, da se muhe ne pojavijo iz samih kemikalij, pač pa iz jajčec, ki jih na meso odložijo druge muhe. Redi in nato Louis Pasteur sta pokazala to, kar je kasneje postalo znano kot zakon biogeneze – življenje prihaja samo iz živega. Oba sta bila kristjana, ki sta verjela, da vse življenje izvira iz inteligentnega načrtovalca – nadnaravnega Boga, ki ga opisuje Biblija. S svojimi raziskavami sta potrdila svoja verovanja.

Danes vemo, da je vsaka živa celica tako kompleksna, da je praktično onkraj naše zmožnosti, da bi jo povsem opisali. Lahko jo primerjamo z miniaturnim mestom, toda primerjava je pomanjkljiva, ker se mesta ne morejo razmnoževati, celice pa se. Kljub temu je mesto kar uporabna analogija. Celične tovarne stalno sprejemajo, obdelujejo in skladiščijo hrano, visoko učinkovita elektrarna pa hrano porablja in proizvaja (ter shranjuje) energijo, ne da bi pregrevala prefinjene temperaturno občutljive molekularne mehanizme. Dovršena komunikacijska mreža omogoča hipno komunikacijo tako znotraj, kakor tudi izven celice. Transportni sistemi in sistemi za odstranjevanje odpadkov so model učinkovitosti. Vse te naprave so zgrajene do visoke natančnosti iz surovin molekul hranila. Poleg tega lahko celotno mesto naredi kopijo sebe v le nekaj minutah! Kako bi kaj tako zapletenega lahko nastalo slučajno, po naključnih procesih?

To vprašanje ostaja ena izmed velikih skrivnosti za vse, ki mislijo, da se je življenje pojavilo iz nereda 'velikega poka'. Danes nihče ne bi predpostavil, da so sodobne tovarne nastale z eksplozijo deponije opek. Če so celice kompleksnejše od mesta, potem njihov izvor kliče po še večjem inteligentnem načrtovanju. Poudarimo, da pri vprašanju, kako bi se ena sama celica lahko pojavila sama od sebe iz kemikalij, naravna selekcija ne pomaga. Ne morete imeti naravne selekcije, dokler nimate samoreprodukcijskega sistema, ki je strašno kompleksen – kar je problem kokoši in jajca. Kamorkoli na tem svetu pogledamo, vidimo, da življenje poraja življenje, vidimo torej biogenezo, ne abiogeneze. Niti enega primera organizma ni, ki bi se nenadoma 'zgodil' sam od sebe. Zakon biogeneze je trdno utemeljeno in univerzalno načelo – vse življenje prihaja iz življenja. Sodobni evolucionistični znanstveniki se izogibajo temu, da bi jih primerjali s preteklimi znanstveniki, ki so verjeli v spontani nastanek. Toda natančno to naj bi se po njihovih trditvah zgodilo v topli prvobitni juhi pred milijardami let, kjer so se po njihovem prepričanju nežive kemikalije nekako skombinirale, da so tvorile 'primitivno' življenje. Da bi se izognili tej trditvi, drugi znanstveniki in nekateri verniki NLP predlagajo, da so življenje načrtovali in ustvarili Nezemljani, kar bomo obravnavali v nadaljevanju.

Najbolj učinkovit sistem v vesolju

Vsak priznava absurdnost verovanja, da zapletene naprave spontano nastajajo po naključnih procesih. Naprave terjajo načrt, načrt pa potrebuje načrtovalca. V vseh živih rečeh je ta načrt zapisan v DNK (dezoksiribonukleinska kislina), kompleksni dvojno spiralni molekuli, ki je prisotna v vsakem živem organizmu. DNK nosi kodo (ali navodila) za vsako 'napravo' znotraj celice in tako celici naroča, kaj naj naredi – konja ali človeka – ter tudi kakšne lase, oči ali kožo boste imeli in tako naprej.

Molekula DNK je najbolj kompakten in najučinkovitejši sitem za hranjenje informacij v vsem znanem vesolju. Na primer, količina informacij, ki se jih lahko shrani v DNK, ki bi zasedel glavico bucike, bi bila enakovredna kupu knjig, ki bi bil 240-krat večji od razdalje med Zemljo in Luno ali 100-milijonkrat večji od informacij, ki jih lahko shrani 40 gigabitni trdi disk v vašem računalniku.¹ Četudi bi lahko pojasnili naključni nastanek kompleksno kodirane informacije, bi obstajal drug problem. Istočasno bi potrebovali mehanizem, sposoben branja in uporabljanja teh kodiranih informacij, sicer bi bile same informacije neuporabne. Potreben je polno delujoč sistem za pisanje, branje in uporabo informacij. To je primer t. i. 'nepoenostavljive kompleksnosti' (ang. irreducible complexity). Da bi bili polno funkcionalni, morajo biti mehanizem za pisanje, mehanizem za branje in mehanizem za uporabo informacij vsi prisotni že na samem začetku. Če ena teh komponent manjka, sistem ne deluje. Ker je življenje zgrajeno na hierarhiji takih 'nepoenostavljivo kompleksnih' naprav, se ideje, da bi naravni procesi lahko spremenili gole kemikalije v žive sisteme, ne da obraniti. Biokemik dr. Michael Behe v svoji uspešnici Darwin's Black Box (Darwinova črna škatla) opisuje tovrstne biokemijske naprave:

… v celici so sistemi izredne nepoenostavljive kompleksnosti. Posledično spoznanje, da je življenje načrtovala inteligenca, je za nas v dvajsetem stoletju šokantno, saj smo navajeni misliti, da je življenje rezultat preprostih naravnih zakonov. Toda tudi druga stoletja so imela svoje šoke in ni razloga, da bi predpostavljali, da se jim bomo mi izognili.²

Dr. Carl Wieland vabi, da o obsegu informacij, ki so stalno dejavne pri programiranju, gradnji in reprodukciji našega telesa, razmislimo naslednje:

… da obstaja 75 do 100 trilijonov celic v [človeškem] telesu. Če vzamemo nižjo številko, to pomeni, da če bi raztegnili ves DNK v človeškem telesu in konec povezali s koncem, bi bil le-ta dolg 150 milijard kilometrov. Koliko je to? Okoli Zemljinega ekvatorja bi prišel tri- in pol-milijonkrat! To je tisočkrat več kot znaša razdalja med Zemljo in Soncem. Če bi na to razdaljo posvetili s svetilko, bi svetloba, ki vsako sekundo naredi 300.000 kilometrov, do drugega konca potovala pet dni in pol.³

Načrt … inteligenca. So za to odgovorni Nezemljani? Izjemna kompleksnost življenja je izziv teoriji evolucije. Slednja ne more pojasniti nastanka prvih celic, problemi pa se kopičijo, ko obravnavamo razvoj višjih ali razvitejših oblik življenja (glejte kasneje v tem poglavju). Sir Francis Crick, ki je viteški naslov in Nobelovo nagrado dobil za svoje odkritje DNK, je priznal:

Pošten človek, opremljen z vsem znanjem, ki nam je zdaj na razpolago, lahko reče le, da je v določenem smislu izvor življenja trenutno videti skoraj kot čudež, tako številni so pogoji, ki so morali biti izpolnjeni, da se je začelo.⁴

Crick je sklepal, da se nekaj, kar je videti kot inteligentno načrtovanje, ni moglo pojaviti iz neživih kemikalij pod nobenimi možnimi pogoji na Zemlji. Ker je bil ateist, mu ideja o Bogu Stvarniku ni dišala. Namesto tega je predlagal, da je življenje nastalo v oddaljenem vesolju in prišlo na Zemljo. Ta ideja je znana kot 'panspermia', ime pa je izpeljano iz grških besed pan (vse) in sperma (seme).

- - -

Eksperiment Miller - Urey

Da bi dokazal, da življenje lahko nastane po naključju, je leta 1953 študent Stanley Miller izvedel eksperimente po predlogih Harolda Ureyja o potrebnih okoljskih pogojih za življenje na prvobitni Zemlji pred milijardami let.

Potem ko sta v stekleni posodi skuhala mešanico plinov in dodala električno strelo, sta proizvedla nekaj aminokislin, ki so gradniki življenja. Eksperiment so imeli za eno najpomembnejših prelomnic, ki podpira idejo, da se je življenje ob danih primernih pogojih lahko pojavilo spontano. Vendar pa je leto 1970 naznanilo konec bežnega upanja, porojenega iz tega eksperimenta. Tega leta so znanstveniki spremenili svoje mnenje o tem, kakšne so bile prvotne razmere na Zemlji. 'Redukcijsko' okolje (veliko vodika, malo kisika) so nadomestili z atmosfero, ki je vsebovala pline, ki so jih sprostili vulkani (veliko metana in amoniaka). Danes glede tega vprašanja med geokemiki velja neke vrste konsenz. Toda če te vulkanske pline zmešate v pripravah Miller - Ureyjevega eksperimenta, le-ta ne deluje. Proizvede napačne kemikalije oz. ne gradnikov življenja. Domnevno neovrgljivo idejo so morali modificirati ali celo zavreči.

Poleg tega je bil glavni produkt eksperimenta škodljiva mešanica katranastih snovi (teh je bilo približno 85 % skupnega volumna), ki so za življenje strupene, aminokisline pa so predstavljale le okoli 1,9 % skupnega volumna, pa še te so bile škodljive za življenje. V resničnem svetu načelo 'kiralnosti' terja, da so vse aminokisline in proteini 'levoročni', vsi sladkorji v DNK in RNK pa morajo biti 'desnoročni'. Millerjev eksperiment je prinesel približno enako količino levo- in desnoročnih snovi, kar je za produkcijo življenja pogubno.⁵

Čeprav je eksperiment Miller - Urey proizvedel aminokisline (četudi napačne) preko anorganskih procesov, je začenjalo postajati jasno, da stvaritev prvih proteinov ni bila majhen korak, pač pa velik – morda nepremostljiv – prepad.⁶ Daleč od tega, da bi dokazala, da življenje lahko nastaja iz neživega, sta Miller in Urey uspela poudariti prav nasprotno. Nekaj aminokislin (v napačnih količinah) je zelo daleč od kompleksnih proteinov, ki terjajo, da so ti gradniki razporejeni v natančna zaporedja, skladno z raznolikimi podrobnimi informacijami za 'gradnjo mesta'. V živih rečeh so ta zaporedja posledica predobstoječe informacije, ki se prenaša iz drugih celic, ne pa posledica 'naravnih procesov' fizike ali kemije. Kako naj bi prva, z informacijami obložena zaporedja, nastala po naključju?

- - -

O verjetnosti, da bi se molekula DNK formirala po naključju, je pokojni astrofizik Sir Fred Hoyle podal naslednjo ponazoritev:

Zamislite si 10⁵⁰ slepih oseb [to je sto tisoč milijard milijard milijard milijard milijard ljudi – če bi stali eden ob drugem, bi več kot napolnili naš celotni planetni sistem], vsakega s premešano Rubikovo kocko. Skušajte si zamisliti naključje, da vsi hkrati sestavijo svojo kocko. Tako dobite možnost da z naključnim mešanjem pridete do samo enega izmed mnogih biopolimerov, ki so temeljni za življenje. Ideja, da bi v prvobitni juhi tu na Zemlji po naključju lahko nastali ne samo biopolimeri, pač pa tudi program delovanja žive celice, je očitno nesmisel visoke stopnje.⁷

Ali življenje izvira iz vesolja?

Crick ni bil prvi, ki je predlagal, da je življenje prišlo iz vesolja. Originalno idejo iz leta 1907 pripisujejo švedskemu kemiku in Nobelovemu nagrajencu Svanteju Arrheniusu. Objavil je knjigo World in the Making (Svet v nastajanju), potem ko je Pasteur ovrgel spontani nastanek. Njegova ideja je bila, da življenje že ves čas obstaja v vesolju in da je potovalo od planeta do planeta kot gole bakterijske spore. Toda ta ideja je doživela hladno prho, ko je pisatelj znanstvene fantastike Isaac Asimov poudaril, da so že leta 1910 eksperimentalno pokazali, da bi ultravijolična svetloba (UV) hitro ubila take spore. UV-svetloba je v vesolju veliko močnejša, poleg tega pa bi ostale oblike sevanja ubile vsakršne mikroskopske pore, saj bi se doza sevanja kopičila preko daljšega obdobja. Zemljo obdajajo polja visokoenergijskih delcev, ki tvorijo obroče sevanja, znane kot Van Allenovi pasovi (James Van Allen jih je odkril leta 1958), ki bi prispevali k dozi sevanja.⁸ Kompleksnejše oblike življenja bi morale premagati še dodatne probleme, kot so potrebe po hrani (za večino organizmov), pomanjkanje kisika, nizke temperature v vesolju in verjetnost, da bi poljubni organizem, v premeru večji od enega mikrona, zgorel med vstopom v atmosfero.⁹ Nedavno so odkrili mikrobe, ki lebdijo v stratosferi nad Zemljo, toda videti je, da gre za bakterije zemeljskega, ne pa nezemeljskega izvora.

Morda je bil zato, da bi premostil te ovire, Crick soavtor knjige Life Itself (Življenje samo), ki je predstavila idejo, da so Nezemljani v vesoljskih ladjah na Zemljo namenoma dostavili neko obliko prvobitnega življenja. Idejo je imenoval vodena panspermia, toda tudi to verovanje ima resne probleme. Crick je menil, da se je inteligentno življenje evolucijsko razvilo drugje v vesolju in da so tako nastala inteligentna bitja, nato pa se je znova razvilo na Zemlji, kar je nazadnje vodilo do nastanka ljudi. Vse to naj bi se zgodilo po velikem poku pred približno devetimi milijardami let (kot so mislili v Crickovih dneh).¹⁰

Toda sama evolucija ni vodena, ampak naključna, brezciljna in potratna. V sami materiji ni informacije, ki bi lahko naredila življenje, kaj šele, da bi vedno znova proizvedla podobne rezultate na številnih različnih planetih. Smiselno se je vprašati, zakaj naj bi domnevno inteligentni Nezemljani posejali Zemljo, ne da bi vedeli, kakšen bo izid nevodene evolucije – razen če nas imajo za 'laboratorijske miši' nekega velikega kozmičnega 'počakajmo-in-bomo-videli' eksperimenta. Kako naj bi Nezemljani vedeli, da bodo brezciljni procesi definitivno pripeljali do pojava inteligentnega življenja? In kdo ali kakšna oblika življenja bi lahko pričakovala, da bo dočakala domnevne rezultate 'eksperimenta' približno tri milijarde let kasneje? Crick sam je sčasoma priznal neznanstvene osnove svojih teorij:

Vsakič, ko napišem članek o nastanku življenja, si prisežem, da ne bom napisal nobenega več, ker tako veliko ugibanj teče za tako malo dejstvi …¹¹

Kakorkoli, njegovo materialistično stališče, da so življenje ustvarili Nezemljani, ni odgovorilo na to, kako se je pojavilo prvo življenje. To stališče je problem zgolj odrinilo na neznani planet, na katerem so se ti Nezemljani (oziroma njihovi predniki) morali evolucijsko razviti.

Po nekaj letih pisanja znanstvenofantastičnih knjig sta slavni astronom Fred Hoyle in njegov kolega Chandra Wickramasinghe objavila knjigo, ki je usmerila veliko pozornosti na idejo panspermije. Imenovala se je Lifecloud: The Origin of Life in the Universe (Življenjski oblak: Izvor življenja v vesolju). Ta teorija govori o bitjih, ki živijo in se množijo na kometih ter so prišla na Zemljo nekako zaščitena pred nevarnostmi, ki smo jih omenili prej. To je zares znanstvena fantastika. Fred Whipple, svetovno znan specialist za komete, je komentiral:

Slika življenjskih oblik, ki se razvijajo v toplih jezercih, zaščitene v svojih ledenih iglujih pred krutim mrazom in skoraj vakuumom odprtega vesolja, padajoče na primitivno Zemljo s hitrostmi, ki presegajo enajst kilometrov na sekundo, me je očarala, a ne prepričala.¹²

Hoyle in Wickramasinghe sta leta 1981 neustrašno napisala naslednjo knjigo z naslovom Evolution from Space (Evolucija iz vesolja), v kateri pravita, da genetski material stalno doteka v naše ozračje, jahajoč svetlobne žarke (natančneje: gnan s pritiskom svetlobe zvezd). Pravita tudi, da je zapleteno programiranje DNK ter posledično evolucijo že 'dodelala' dobrotljiva nezemeljska inteligenca od drugod. Neverjetno je, da lahko tako slavni in usposobljeni znanstveniki, kot so Crick, Hoyle in ostali, delajo tako divje špekulacije. To znova poudarja, da je veliko tega, kar danes imenujemo 'znanost', samo filozofsko ugibanje. Toda o njihovih idejah se še vedno razpravlja in pridobile so nekaj zaupanja med drugimi, ki se prav tako spoprijemajo z izvorom kompleksnosti življenja. Takšne sanjave ideje se pojavljajo, ker se poučeni znanstveniki zavedajo očitne nemožnosti naključnega začetka življenja.

Crick je ta problem priznal, ko je dejal, da je nastanek življenja videti skoraj čudežen. Kompleksnost DNK govori o načrtu, ki ga je naredila izrazito superiorna inteligenca. Hoyle in Wickramasinghe sta dejala, da sta se soočila z enakim problemom:

Zaključek je, da kompleksnost življenja na Zemlji ne more biti posledica naključnih procesov, pač pa mora prihajati od kozmične inteligence. Življenje se je razvilo do visokega standarda informacije že veliko pred rojstvom Zemlje, tako da je naš planet prejel življenje, v katerem so bili temeljni biokemijski problemi že rešeni.¹³

Z uporabo definicij znanosti, predstavljenih v prejšnjem poglavju, lahko hitro vidimo, da so tako fantastične ideje, kakršna je panspermia, nevzdržne. Tudi molekularni biolog Michael Denton je odkril številne resne probleme evolucijske teorije o življenju iz nežive materije. V svoji uspešnici Evolution: A Theory in Crisis (Evolucija: Teorija v krizi) pravi:

Tega, kako neukrotljiv je problem nastanka življenja, nič ne ponazarja tako zgovorno kot dejstvo, da se svetovne avtoritete lahko resno igrajo z idejo panspermije.¹⁴

Univerzalni in sprejeti zakon biogeneze preprosto pravi, da vse življenje prihaja iz življenja. Nihče nikoli ni videl, da bi se nežive kemikalije razporedile v kompleksne in za življenje nujne biomolekule, ki nosijo informacije. Številni evolucionistični znanstveniki to brez težav priznajo. Vendar pa verjamejo, da se je pretvorba neživih kemikalij v organske molekule morala zgoditi na začetku zgodovine našega planeta. Taka nepodprta izjava je religiozna, ker se tiče neopazovanega izvora življenja in torej tudi smisla življenja.

Koncept panspermije problem nastanka življenja zgolj premakne v oddaljeno vesolje, kjer se ga ne da preizkusiti. Pri tem se postavlja tudi vprašanje, ali so se Nezemljani evolucijsko razvili ali so bili ustvarjeni? Če so jih ustvarili drugi Nezemljani, kdo je ustvaril te in tako naprej? Kje se to konča oziroma pomembneje – kje se je začelo?

- - -

Misija na Mars (2000)

Film Misija na Mars je bil plehek poizkus, da se unovči 'marsovsko vročico' tistega časa (ki je bila verjetno posledica pompa okrog 'marsovskega kamna' nekaj let pred tem). Žal film ni dosegel pričakovanj. Slavni režiser številnih uspešnih hollywoodskih trilerjev, Brian De Palma, se je osredotočil na 'obraz' na površini Marsa na področju Cydonije. Da bi unovčili nedavne špekulacije o možnosti obstoja življenja na Marsu, je marketinško kolesje pri promociji filma šlo v najvišjo prestavo, vključno s privlačnimi napovedniki in mikavnimi posterji o skrivnostnosti Marsa. Kljub živahnemu začetku prodaje vstopnic je zaslužek filma hitro upadel, ko so gledalci uvideli njegov slab scenarij in igro. Film je doživel polom, čeprav je vseboval najboljše posebne efekte in čudovite scene, s katerimi so skušali natančno prikazati življenje v vesolju.

Govori o tem, kako prva človeška odprava na Mars doživi nepričakovan polom, zaradi česar pošljejo reševalno odpravo, da bi pripeljala nazaj morebitne preživele in raziskala skrivnost. Reševalna ekipa in en preživeli s prvotne odprave srečajo nenavadno obliko življenja pri ogromni strukturi na Marsu, kjer naš junak reševalec odkrije skrivnost nastanka življenja na Zemlji. V notranjosti strukture junak vidi zgodovino uničenja življenja na Marsu kot video projekcijo. Ker so vedeli, da je njihova usoda zapečatena zaradi bližajočega se padca asteroida, so Marsovci odposlali sondo z namenom, da bi Zemljo posejali z življenjem (panspermia). Film ne razkrije ničesar več. Tako kot vsem teorijam panspermije mu manjka vsebine in podrobnosti. To je eden prvih filmov, ki panspermijo prikazuje s tolikšno naklonjenostjo. Konec filma v bistvu pravi: »Tako je bilo, film je končan, pojdite domov!« Nek kritik je zapisal:

Najhujši prekršek zgodbe je njena strašno preprosta teorija nastanka v svojem grozovito preprostem zapletu, ki potrebuje več dodelave kot naslov filma. Predstavlja povsem brezokusno zgodbo z verjetno najslabšo premiso nastanka človeštva, kar jih je bilo upodobljenih v filmu.¹⁵

Film so skušali končati z odgovorom, vendar pa so postavili še več vprašanj in gledalca pustili z nezadovoljivo znanstvenofantastično izkušnjo.

Misija na Mars je zelo podobna vesolju – lepa na pogled, a prazna.¹⁶

- - -

Ockhamova britev in slepa pega programa SETI

Če se življenje ne more pojaviti spontano iz neživega in če najenostavnejši organizmi kažejo nepoenostavljivo kompleksnost, potem so taki organizmi morali biti povsem izoblikovani že takrat, ko so se pojavili. To pomeni, da je prvo življenje moralo biti načrtovano in ustvarjeno. To je jasen zaključek na osnovi razpoložljivih dokazov.

Danes je v znanosti v splošnem sprejeto, da je najenostavnejša razlaga najboljša. To stališče se imenuje Ockhamova britev, ena izmed univerzitetnih spletnih strani pa jo pojasnjuje takole:

Da bi izbrali med možnimi teorijami, je koristno uporabiti t. i. Ockhamovo britev. Ockhamova britev je načelo, ki ga je predlagal William iz Ockhama v 14. stoletju: ''Pluralitas non est ponenda sine necessitate'', kar se prevaja ''Entitet se ne sme množiti po nepotrebnem.'' V mnogih primerih se to razlaga kot ''Ne zapletaj'', toda v resnici ima omenjena britev bolj subtilen in zanimiv pomen. Recimo, da imate dve konkurenčni teoriji, ki opisujeta isti sistem. Če teoriji dajeta različne napovedi, potem je razmeroma enostavno ugotoviti, katera je boljša: izvede se eksperimente s potrebno občutljivostjo in se določi, katera daje natančnejše napovedi.¹⁷

Če uporabimo Ockhamovo britev, je najenostavnejša razlaga za nastanek DNK ta, da je bil načrtovan – podobno kot računalniški spominski čip – in da je načrtovalec nanjo naložil originalne informacije za življenje. Ker na Zemlji ni takšnega načrtovalca, je smiselno sklepati, da inteligenca, ki načrtuje, živi drugod.

Bodite pozorni na to, da program SETI išče znake inteligence, čeprav zaradi svojega evolucionističnega stališča ne verjame v kakršnegakoli načrtovalca (ali načrtovalce) življenja. Upajo, da nezemeljska inteligenca oddaja radijske signale po vesolju in da lahko prepoznamo inteligenco v ozadju takih prenosov. Toda če so se napredne nezemeljske civilizacije na nek način razvile drugače kot mi, kako naj bi bilo 'nižje' človeštvo sposobno prepoznati ali dekodirati njihova sporočila? (Če gledamo z evolucionističnega stališča, zakaj naj bi se jeziki razvili podobno? Zagotovo bi naključne številke evolucije izžrebale 'mešanico' različnih oblik življenja in jezikov?)

V DNK vseh živih bitij obstaja izredno kompleksno kodirana informacija, ki jo sodobna tehnologija šele začenja dekodirati, kot na primer v Human Genome Project (HGP, Projekt človeškega genoma). Najenostavnejši živi organizem, ki ga poznamo, ima 482 genov za kodiranje proteinov, kar je 580.000 črk informacije. Za primerjavo: človeški DNK ima tri milijarde (tj. 3.000.000.000) črk in vse te informacije morajo biti natančno urejene. Zamislite si, da berete stavek na tej strani. Če bi bile črke premešane, stavek ne bi več nosil smiselne informacije. Podobno je vsaka genska koda za protein načrtovana, da izvede specifično funkcijo, ki pa ne deluje, če informacija ni pravilno urejena.

SETI, domnevni svetovni vodja v iskanju inteligentnih sporočil iz vesolja, ima očitno ogromno slepo pego. Ker evolucijo sprejema kot dejstvo, SETI ni sposoben ali pa noče priznati, da je zunanja inteligenca na Zemljo že poslala informacije, ki bi napolnile na milijone enciklopedij, namreč informacije v DNK živih organizmov. Če bodo kdaj zaznali signale iz vesolja in določili, da je kodirana informacija prišla od inteligentnega vira, bodo vpili, da so odkrili nezemeljski 'jezik'. Vendar pa je Zemlja že prejela na tone kodiranih informacij, sprogramiranih v DNK, kar je jasen znak 'jezika' zunanje inteligence!

Dr. Werner Gitt je bil profesor in direktor na nemškem Zveznem inštitutu za fiziko in tehnologijo ter je svetovno uveljavljen na področju informacijske znanosti. V nekaj knjigah o tej problematiki je jasno pokazal, da znanost absolutno dokazuje, da informacija ne more priti iz nereda po naključju. Za nastanek informacije je vedno potrebna informacija oziroma večji vir informacij, v končni fazi pa je informacija plod inteligence:¹⁸

Kodni sistem je vedno rezultat mentalnega procesa (potrebuje inteligentni vir ali izumitelja) … Poudariti je treba, da materija kot taka ni sposobna proizvesti nobene kode. Vse izkušnje kažejo, da je potrebno razmišljujoče bitje, ki po lastni izbiri udejanja svojo svobodno voljo, spoznanje in ustvarjalnost.¹⁹ Ni znanega naravnega zakona, po katerem materija lahko porodi informacijo, niti ni znan noben fizikalni ali materialni pojav, ki bi to lahko naredil.²⁰

Nezemljanska genetska manipulacija?

Naše znanje o genih nam jasno kaže, da so le-ti načrtovani. Mnogi mislijo, da so ta načrt naredili Nezemljani. John Mack, profesor s Harvarda, je leta 1994 v svoji knjigi Abduction: Human Encounters with Aliens (Ugrabitev: Človeška srečanja z Nezemljani) zapisal, da Nezemljani ugrabljajo ljudi zato, ker zbirajo spermo in jajčeca. Njihov namen je ustvariti človeško-nezemljanske hibride s ciljem predrugačiti človeško zavest, to je, da bi spremenili naše lastno dojemanje sebe kot vrste. Ta nazor 'spremembe' je pogost med raziskovalci ugrabitev in pri ufologih, ki so tekom let intervjuvali tisoče 'ugrabljencev', pri čemer je videti, da se ta 'program gojenja' hitro širi. Mnogi ugrabljenci trdijo tudi, da so jim te reči povedali kar Nezemljani. Ta poročila implicirajo, da se Nezemljani 'ukvarjajo' z našimi geni že od začetka in da smo morda igračke 'superiornih' ras. Če bi bil tak program resničen, bi vsekakor spremenil pogled, s katerim človeštvo gleda nase.

Toda kako bi se Nezemljani in ljudje lahko parili? Kako bi si lahko delili skupen DNK, ki omogoča križanje, če pa so z drugih svetov? Če predpostavimo, da so ustvarili življenje na Zemlji, so morali narediti neko obliko osnovnega DNK, temelječo na nizih DNK iz svojih teles ali drugih bitij na svojem planetu, pri čemer teorija pravi, da bi se osnoven DNK repliciral in proizvedel nove informacije ter nove vrste bitij. Podobno sta predlagala Hoyle in Wickramasinghe, ko sta dejala, da bi ta prvobitni DNK imel 'zlikane' vse inženirske in programske napake. Nezemljani bi ta DNK lahko vpeljali na Zemljo na dva načina:

1. Posejali bi prvobitno Zemljo in pustili, da evolucija opravi svoje (vodena panspermia).

2. Na začetku bi posejali Zemljo in vse do danes nadzirali biološko ter z njo človeško evolucijo.

Nove informacije preko mutacij?

Omenili smo že, da evolucija ni vodena, zato je zgornja točka 1 – ploden izid človeških bitij po milijardah let nevodenih sprememb – na dolgi rok nepojmljiva. Poleg tega so za spremembo mikroba v mikrobiologa potrebne ogromne količine novih genetskih informacij in, kot bomo videli, ni znanega naravnega mehanizma, ki bi lahko dodajal te informacije.

V velikem delu ufologije se DNK smatra kot dokaz za to, da bi nas Nezemljani lahko 'spravili v pogon' iz enega skupnega prednika, nato pa bi lahko prišlo do 'hibridizacije' med Nezemljani in ljudmi, ker so Nezemljani uporabili oziroma šušmarili s svojim lastnim DNK, da so začeli proces. Vendar pa je dejstvo, da se različne 'vrste' (ang. kinds) živali ne morejo križati, četudi imajo zelo podoben DNK. Poudariti pa velja, da so pri tem z 'vrstami' (ang. kinds) mišljene skupine, ki so višje od vrst (ang. species). Genetski prepad je prevelik. Da bi se torej lahko parili z Nezemljani, bi naš DNK moral biti skoraj identičen njihovemu. To težavo lahko premosti zgornja točka 2, tj. da so Nezemljani neposredno vodili biološko evolucijo, da so nas pripeljali do sem. Vendar pa nobena znanstvena raziskava ni preučila kakršnegakoli nezemljansko-človeškega 'hibrida', tako da ta pogled ostaja povsem špekulativen.

Oba nazora sejanja imata še dodatne probleme. Pojasniti 'skupnega prednika' življenja na Zemlji ni tako enostavno, kot si večina misli. Večina organizmov na Zemlji uporablja podobno DNK-kodo, vendar pa nekateri organizmi nimajo običajne DNK-kode, torej se ta bitja niso mogla razviti iz skupnega prednika. Razlike so podobne kot pri pisanju na dva različna pisalna stroja, na katerih so oznake tipk zamenjane – udarci po istih tipkah povzročijo dve popolnoma različni sporočili. Medtem ko nekatera bitja (ki nimajo običajnega DNK) nasprotujejo skupnemu predniku, podobnost samih sistemov jezikov močno kaže v prid skupnega načrta vseh živih bitij.

Eden od evolucionističnih argumentov za skupnega prednika je podobnost genetskega materiala med različnimi vrstami (ang. species), kot so ljudje in opice. (To podobnost nekateri ufologi pojasnjujejo s trditvijo, da so Nezemljani v daljni preteklosti genetsko načrtovali tako opice, kakor tudi ljudi.) Na primer, znanstveniki so trdili, da je podobnost med človeškim in šimpanzovim DNK kar 98-odstotna. To številko so doslej znižali na 93 %. Na prvi pogled je ta odstotek še vedno videti prepričljiv, toda ne pozabimo, da ima človeški DNK tri milijarde baznih parov ali črk. Razlika 2 % pomeni razliko informacije 60 milijonov črk, 7 % razlike pa pomeni 210 milijonov črk. Kako naj bi si evolucija preko naključnih procesov in naključne selekcije vedno znova 'izmišljala' tako dobro načrtovane in povsem delujoče nove informacije? Izpeljava ljudi iz opic (za katere mnogi mislijo, da so naši najbližji sorodniki) terja preveč pravih informacij ob pravem času, da bi bila verjetna.

Standardna teorija evolucije pravi, da so mutacije zmožne proizvesti potrebne nove informacije. Toda biološka opazovanja tega ne potrjujejo. Večina mutacij je za svoje nosilce škodljiva ali nevtralna. Peščica mutacij je sicer koristna, vendar pa v vsakem znanem primeru sprememba pomeni izgubo genetske informacije. Dr. Lee Spetner, biofizik in strokovnjak informacijske teorije, bivši profesor na Univerzi Johns Hopkins, je odgnal idejo o tem, da mutacije pomagajo evoluciji takole:

Izkazalo se je, da vse točkovne mutacije, ki so bile raziskane na molekularni ravni, ne povečujejo genetskih informacij, pač pa jih zmanjšujejo.²¹

Vsa živa bitja imajo DNK, ki služi kot nosilec informacije. Vendar pa ima vsak živ organizem svojo edinstveno knjižnico informacij. Ocenjuje se, da tri milijarde črk informacij DNK v eni sami človeški celici pomeni približno toliko informacij, kolikor jih je v tisočih knjigah, debelih kot enciklopedije.²² Če bi prvobitni organizem vseboval za eno enciklopedijo informacij (zanemarimo vprašanje, od kod so se te informacije sploh vzele), bi bilo za njegov postopni razvoj v človeka treba dodati ogromno količino novih informacij v številnih korakih. Nihče še ni opazil, da bi se kaj takega zgodilo z naravnimi procesi. Kako bi torej kakšna druga vrsta, denimo Nezemljani, lahko uporabila metodo naključja, kot so mutacije, da bi ustvarila nove oblike življenja? To bi bilo tako, kot če bi posejali seme rože in končali z gozdom v vsej njegovi raznolikosti. Nobenega dokumentiranega primera spontanega povečanja informacije ni. Da pa bi se evolucija odvijala, bi se to moralo dogajati stalno. Dr. Spetner pravi:

NDT [neodarvinistična teorija] naj bi pojasnila, kako je evolucija zgradila informacije življenja. Bistvena biološka razlika med človekom in bakterijo je v informacijah, ki jih vsebujeta. Iz tega izhajajo vse ostale biološke razlike. Človeški genom ima veliko več informacij kot genom bakterije. Informacij ne morejo graditi mutacije, ki le-te izgubljajo. Posel ne prinaša dobička na ta način, da stalno ustvarja majhne izgube. ²³

Kaj pa spremembe v živih rečeh?

Mutacije ne morejo proizvajati novih informacij. Kaj pa ideja o tem, da so Nezemljani vseskozi brkljali po poteku evolucije? Če si ogledamo spremembe, ki jih danes lahko vidimo v bitjih, bomo lažje razumeli, ali je omenjena ideja možna.

Res je, da v bitjih opažamo spremembe, toda končni produkt je še vedno ista 'vrsta' (ang. kind) bitja. Na primer, danes na svetu obstaja mnogo pasem psov, toda vse so izšle iz prvotnega psa, v katerem so bile vse informacije, potrebne za nastanek današnje raznolikosti pasem. Čivava, sedaj zelo majhna, je dejansko izgubila genetsko informacijo za 'velikost' (npr. velika glava, trup, noge), medtem ko doga to informacijo še vedno ima. Podobno je lahko s populacijo zajcev na osamljenem otoku, ločeno od matične populacije na celini. Ti zajci bi sčasoma preko naravne selekcije lahko postali tako drugačni ali specializirani (temu se reče speciacija), da se morda ne bi več mogli pariti z izvorno populacijo na celini. Lahko bi jih celo klasificirali kot novo vrsto (ang. species), toda tudi oni bi preko selekcije izgubili genetske informacije, ki so bile prisotne v izvorni matični populaciji na celini.

Zakaj to toliko poudarjamo? Pri tem ne gre za evolucijo, kajti evolucija terja izboljšave – spremembe navzgor. Gre za še en prikaz tega, da resnična znanost kaže spremembe navzdol ter izgube genetskih informacij. Ta ugotovitev je skladna z idejo, da so vse izvorne vrste (ang. kinds) bitij morale biti narejene kot povsem izoblikovane in povsem funkcionalne ter da so že od samega začetka morale vsebovati ogromno količino genetskih informacij. Če bi torej Nezemljani periodično obiskovali Zemljo, da bi ustvarili nove vrste živali, bi bilo to podobno igranju namizne igre 'Kača in lestev'. Naravna selekcija zmanjšuje informacije in povzroča, da gredo le-te v napačno smer. Nezemljani bi občasno 'dvignili' genetske informacije, ki pa bi jih mutacije in naravna selekcija spet zmanjšale. To 'dviganje' bi bilo lahko podobno današnjim metodam genskega inženiringa, le da bi ga bilo treba izvajati v velikem merilu na vseh zemeljskih bitjih, ponavljajoče in skoraj stalno tekom milijonov let. Ali ne bi bilo veliko enostavneje narediti človeka kar neposredno, če je bil to njihov cilj?

Ideja, da so Nezemljani posejali Zemljo z nekim organizmom, ki se je nato razvil v višje življenjske oblike (točka 1), je v nasprotju z znanostjo genetike in informacijsko teorijo. Dilemo povzema 'klasični' navedek Sira Freda Hoyla (ki ni verjel v nadnaravnega Stvarnika):

Verjetnost, da bi se višje oblike življenja pojavile na ta način, je primerljiva z verjetnostjo, da bi tornado, ki bi pihal čez smetišče, iz tamkajšnjih materialov sestavil Boeing 747.²⁴

Evolucija, nadzirana s strani Nezemljanov (točka 2), bi bila tudi potraten proces. Če so dobrotljivi stvarniki, kot o njih govorijo mnogi ljudje, zakaj uporabljajo grd proces smrti, boja in trpljenja? Zakaj se ne razodenejo odkrito, namesto da se zanašajo na 'polnočne' ugrabitve, da bi se parili z ljudmi?

Pošteno lahko rečemo, da večina zahodnjaško izobraženih ljudi verjame v evolucijo. Toda verovanja večine niso vedno pravilna. Nekoč je večina verjela v spontani nastanek. Nekateri bi jih lahko branili, češ, niso poznali vseh dejstev. Toda ali res lahko rečemo, da mi danes poznamo vsa dejstva? Človeštvo bo jutri odkrilo nekaj, česar danes ne vemo. Sledeča odkritja na področju genetike bodo verjetno še naprej oporekala 150 let stari teoriji darvinistične evolucije. Dr. Michael Denton je dejal, da smo na področju razumevanja kompleksnosti načrtovanja v biološkem svetu zgolj popraskali površino. Tako pravi:

Neverjetno bi bilo misliti, da je to, česar se zavedamo zdaj, kaj več kot del celotnega obsega biološkega načrtovanja. Na praktično vseh področjih temeljnega biološkega raziskovanja v čedalje večji meri odkrivajo čedalje večje stopnje načrtovanja in kompleksnosti.²⁵

Ali fosili dokazujejo evolucijo v daljni preteklosti?

Večina verjame, da fosilni zapis jasno pripoveduje zgodbo evolucije, ufologi pa skoraj univerzalno sprejemajo ta pogled na nastanek. Zato bomo na kratko obravnavali tudi to. Ljudje predpostavljajo, da v tisočih plasteh kamnin in sedimentov, odloženih po vsem svetu, lahko vidimo v kamnu zapisano zgodovino napredujočega razvoja bitij iz ene vrste v drugo. Toda ali smo po skoraj 150 letih iskanja po tem zapisu našli 'manjkajoče člene'? Kaj pravijo dejanski dokazi?

Pokojni dr. Stephen Jay Gould, profesor na Harvardu, ki je bil verjetno najbolj znan paleontolog na svetu, odkrit humanist in evolucionist, je o fosilnem zapisu dejal:

Vsi paleontologi vedo, da fosilni zapis vsebuje izredno malo kar se tiče vmesnih oblik; prehodi med glavnimi skupinami so značilno odsekani.²⁶

Gould je čez leta, čeprav je bil ateist, dodal:

Odsotnost fosilnih dokazov za vmesne stopnje med glavnimi prehodi organskih oblik je vztrajen in trdovraten problem za poročila postopne evolucije. Glede mnogih primerov nismo niti v domišljiji zmožni sestaviti funkcionalnih vmesnih členov.

Vsa bitja, ki nastopajo v fosilnem zapisu, se pojavijo nenadno in so povsem funkcionalna – prav kakor napoveduje genetika in informacijska znanost.

Da pokažemo, da Gouldove izjave niso izjema, premislite o tem, kar je rekel dr. Colin Patterson, ki je bil tedaj starejši paleontolog svetovno priznanega britanskega prirodoslovnega muzeja. Kot odgovor na pismo o knjigi, je o fosilih zapisal naslednje:

… popolnoma se strinjam z vašimi pripombami, da v moji knjigi manjkajo neposredne ponazoritve evolucijskih prehodov. Če bi vedel za kakšnega, živega ali v obliki fosila, bi ga vsekakor vključil. Predlagate, da naj kak umetnik vizualizira tovrstne spremembe, toda kje naj bi slednji dobil informacije? Odkrito rečeno, jaz jih ne bi mogel dati, če pa bi to prepustil umetnikovi svobodi, ali to ne bi zavajalo bralca? … Vendar pa je Gouldu in ljudem iz ameriškega muzeja težko nasprotovati, ko pravijo, da prehodni fosili ne obstajajo … Pravite, da bi moral vsaj ''pokazati fotografijo fosila, iz katerega je bil izpeljan vsak tip organizma''. Odkrito bom povedal – ni niti enega fosila, za katerega bi kdo lahko navedel neizpodbiten argument.²⁷

Navedena vodilna strokovnjaka sta prišla do enakega zaključka, vendar nista edina. Oba verjameta v evolucijo, toda dokazi na njunem strokovnem področju ne podpirajo prepričanja, da se je evolucija zgodila.

Gould nadalje priznava, da ne vidimo, da bi se ljudje sedaj razvijali, ter da ni dokaza, da se bomo v prihodnosti razvili v neko Nezemljanom podobno ter domnevno napredno obliko:

Ne gre za to, da se razvijamo počasi. Sploh se ne razvijamo. Ni razloga za mišljenje, da bomo dobili večje možgane ali manjše prste na nogah ali karkoli – smo, kar smo.²⁸

Harrison L. Matthews, član angleške Royal Society, je leta 1971 v svojem uvodu k Darwinovem Izvoru vrst podal zgovoren komentar stanja evolucijske teorije:

Dejstvo evolucije je hrbtenica biologije, ta pa je zato v znanosti na posebnem položaju. Temelji na nedokazani teoriji – je torej znanost ali vera?²⁹

Namen tega poglavja je odgovoriti na vprašanje, ali bi Nezemljani lahko 'posejali' Zemljo, da bi ustvarili življenje. Sledi povzetek doslej raziskanih dokazov:

• Znanstveniki še niso videli, da bi se kemikalije same od sebe formirale v kompleksne DNK-molekule, v načrt za življenje. Molekule DNK ne proizvajajo novih genetskih informacij, pač pa jih reproducirajo. Videti je, da je DNK načrtovan, informacijska znanost pa kaže, da morajo biti informacije v polni meri prisotne že na začetku.
• Mutacije in naravna selekcija zmanjšujejo predobstoječe informacije. Ni dokaza, da se organizmi razvijajo navzgor (vključno s človeštvom – tehnološki napredek ni biološka evolucija).
• V fosilnem zapisu se vse življenje pojavi nenadoma in polno oblikovano; verige vmesnih nizov, na katere upajo evolucionisti vse od Darwina dalje, zbujajo pozornost zaradi svoje splošne odsotnosti.

Upoštevajoč ta dejstva so Nezemljani torej morali ustvariti množico polno oblikovanih živih bitij že na samem začetku.

Tretja možnost je, da so se Nezemljani razvili drugod in nato naleteli na naš planet z vsemi oblikami življenja. S tem povezane probleme medzvezdnega potovanja in odkritja našega sveta smo že obravnavali. Nadalje, kako bi se na njihovem svetu lahko razvil DNK v obliki, ki bi jim omogočala križanje z ljudmi?

Videti je, da morajo znanstveniki in ufologi, ki verjamejo v idejo panspermije izpred milijard let, premagati številna neskladja. Razprava ima globoke filozofske in osebne implikacije za vsakogar. Zakaj večina noče videti očitnih dokazov? Michael Behe piše:

Mnogi, vključno s številnimi pomembnimi in zelo spoštovanimi znanstveniki, preprosto nočejo, da bi obstajalo nekaj onkraj narave. Nočejo, da bi nadnaravno bitje vplivalo na naravo, ne glede na to, kako kratkotrajna ali konstruktivna bi ta interakcija lahko bila. Z drugimi besedami … v svojo znanost a priori vnašajo filozofsko naravnanost, ki omejuje, katere razlage o fizičnem svetu bodo sprejeli. Včasih to vodi v precej čudno obnašanje.³⁰

Kdo je bil torej odgovoren za življenje? Nezemljani (fizična bitja z nepredstavljivo inteligenco in tehnologijo) ali nadnaravno bitje izven našega prostora in časa z nepredstavljivimi močmi ustvarjanja?

Kakšna inteligenca bi lahko naredila takšne čudeže?

Kompleksnega življenja na Zemlji ne bi mogel ustvariti kakršenkoli 'smrtni' Nezemljan. Če evolucija prvotnih celic ni možna, potem tudi Nezemljani s fizičnimi telesi ne morejo biti produkt evolucije. Kot smo obravnavali v 3. poglavju, materija sama sebe ne more urediti v kakršnokoli obliko kompleksnega življenja preko naravnih procesov, torej bi tudi Nezemljani morali imeti Stvarnika. Nastanek življenja je globoko religiozno vprašanje. Kako in zakaj smo tu? Ker ne poznamo Stvarnika na Zemlji, je razumno predpostaviti, da je vse zagnal v obstoj nekdo izven naše dimenzije in fizične realnosti.

Mnogi NLP verniki se globoko zanimajo za Biblijo, ne le zaradi njene zgodovinske vrednosti in vsebnosti prerokovanj, pač pa ker verjamejo, da biblijska besedila odražajo povezavo med starodavnimi astronavti in zgodovino Zemlje ter da Biblija daje dokaze za njihov 'božanski status'. Nekateri verjamejo, da nezemeljska bitja iz drugih, celo nadnaravnih dimenzij, nadzorujejo človeštvo in da so zgodnja ljudstva v Bibliji nenatančno zapisala njihovo delovanje.

Vendar pa je razumno najprej razmisliti, ali naj Biblijo jemljemo dobesedno. Biblika zase trdi, da vsebuje besede samega Stvarnika. Na milijone ljudi, vključno z nekaterimi svetovno znanimi znanstveniki, verjame v to, navkljub pripadnikom NLP gibanj, ki si prizadevajo Biblijo razložiti na novo. Če je ta Stvarnik nadnaravno in meddimenzionalno prenesel kodirano informacijo v molekule DNK, ali ne bi mogel dati tudi nadaljnjih informacij v zapisanih dokumentih ljudi, ki jih je ustvaril? Kot bomo videli v naslednjih poglavjih, Nezemljani dozdevno komunicirajo s sodobnimi ljudmi, ki si nato zapisujejo njihova navodila. Kristjani trdijo, da je podobno metodo uporabil Bog, da je navdihnil Biblijo.

V Genezi je ta 'Bog' opisal stvarjenje nebes inZemlje z nastankom materije, prostora in časa, nato pa je opisal, kako je svoje stvarstvo napolnil s številnimi življenjskimi oblikami. Dr. Jonathan Sarfati, fizikalni kemik in avtor nekaterih vodilnih knjig o biblijskem stvarjenju, pojasnjuje tradicionalni krščanski pogled na poročilo o stvarjenju, zapisano v Genezi:

… Kreacionisti, ki se naslanjajo na Biblijo, verjamejo, da je Bog ustvaril različne vrste organizmov, ki so se razmnoževale ''po svojih vrstah'' (Gen. 1,11–12. 21. 24–25). Vsaka izmed teh vrst je bila ustvarjena z ogromno količino informacij. V informacijah izvornih bitij je bilo dovolj raznolikosti, da so se njihovi potomci lahko prilagodili na zelo raznolika okolja.³¹

Ta nazor se izrazito razlikuje od pogledov ufologov in se izogne številnim težavam, ki so povezane s procesom evolucije. Čeprav je videti, da je življenje načrtovano, ima ideja, da so načrt naredili Nezemljani, vsaj tri trdovratne probleme:

1) Videti je, da je celotno vesolje posebej načrtovano za življenje na Zemlji, česar ne more pojasniti kozmični nered, povzročen z velikim pokom. To namensko načrtovanje se je zgodilo pred pojavom ali razvojem slehernih Nezemljanov. Torej niso mogli biti odgovorni za načrtovanje vesolja.

2) Evolucija domnevno proizvaja, ne da bi jo kdo usmerjal. Domneva se, da je kot potraten mehanizem proizvedla mnoge vrste, ki so preprosto izumrle ali pa jim ni uspelo preživeti v boju za obstanek. V nobenem primeru ni dokazov, da je evolucija izvedljiva metoda 'stvarjenja'. Torej evolucija ni mogla narediti Nezemljanov, zato so le-ti morali biti ustvarjeni.

3) Videti je, da se je kompleksnost življenja na Zemlji, kot jo dokazujeta DNK in fosilni zapis, pojavila nenadoma, brez znakov evolucijskih prednikov. Tako kot pri vesolju, je tudi tu potrebno stvarjenje ex nihilo (lat. 'iz ničesar'). Nezemljani niso mogli ustvariti materije, iz katere so nazadnje prišli sami.

Raziskovanje nastanka je pri preučevanju NLP neprecenljivo. Od kod bi Nezemljani lahko prišli? So starejši in naprednejši od nas? So naši genetski sorodniki? Medtem ko zaradi operativne (ponovljive in preverljive) znanosti občudujemo čudež življenja, je 'stvarjenje' izvzeto iz področja operativne znanosti. Dovzetna oseba mora pretehtati, katera verzija stvarjenja je najbolj verjetna: ali bi nenadno stvarjenje sveta lahko povzročil Vsemogočni Bog iz Biblije ali pa je le-to bilo rezultat evolucije? Združitev obojega – tj. vključevanje zgodbe o stvarjenju Zemlje s strani Nezemljanov v Biblijo – v resnici ni izvedljiva, zaradi obravnavanih težav o nastanku vesolja in biološkega življenja.

Zakaj evolucija?

Na tej stopnji se bi bilo povsem razumno vprašati: »Če so dokazi tako jasni, zakaj toliko znanstvenikov verjame v evolucijo?« Richard Lewontin, profesor genetike in svetovno znan evolucionist, daje namig:

Na strani [evolucionistične] znanosti smo navkljub očitni absurdnosti nekaterih njenih konstruktov … ter kljub temu da znanstvena skupnost tolerira nepodprte zgodbice, ker je naša prioriteta predanost materializmu [verovanje, da je materija vse, kar obstaja] … Še več, menimo, da je materializem absoluten, kajti ne moremo dovoliti možnosti božanskega.³²

V resnici pravi, da je edina alternativa nadnaravni Stvarnik, kar je zanj očitno nesprejemljiva ideja.

H. S. Lipson, vodilni evolucionist in profesor fizike na Univerzi v Manchestru, je šel še dlje, ko je dejal:

Dejansko je evolucija v določenem smislu postala znanstvena religija; skoraj vsi znanstveniki jo sprejemajo in mnogi so pripravljeni 'ukriviti' svoja opazovanja, da se skladajo z njo.³³

Humanizem (prepričanje, da smo vsi le razvite živali in da smo torej sami svoji gospodarji) nam omogoča, da si izberemo, kaj je po naše resnica. Če pa obstaja Stvarnik, potem je po definiciji lastnik tega, kar je naredil, in ima pravico, da s svojim stvarstvom počne, kar hoče. Če je ta nazor resnica, to pomeni, da imamo ogromno osebno odgovornost do njega, ki nas je ustvaril. To je za ateista, ki razglaša, da ni Boga ali Stvarnika, nesprejemljivo. V resnici je takšna odločitev emocionalna (ni osnovana na logiki ali znanstvenih dokazih), saj človeštvo hoče verjeti, da smo gospodarji svoje usode. Veliki pok in evolucija dajeta človeku enostaven izgovor, da se izogne ideji nadnaravnega in možnosti božanskega Stvarnika. Podobno je s hipotezo nezemeljskega (ETH – obiskujejo nas Nezemljani z drugih planetov), ki temelji na veri v evolucijo in jo tudi podpira – v tem primeru naj bi se evolucija odvila na drugih svetovih.

To in prejšnje poglavje sta obravnavala omejenost znanosti kot prvi korak pri določanju resnice o NLP. Kje naj nadaljujemo z iskanjem odgovorov? Znanost nas lahko pripelje le do sem. Na določeni točki moramo vpeljati nadnaravno, da pojasnimo reči, ki jih ne moremo razložiti v domeni naravnega. Vendar to ne pomeni, da se zatekamo k 'bogu vrzeli' kot pojasnilu za reči, ki jih ne moremo znanstveno razložiti. Gre za logični korak. Prejšnje poglavje je vsebovalo navedek inženirja in strokovnjaka za načrtovanje, dr. Stuarta Burgessa, v katerem pravi, da je znanost uporabna pri določanju tega, kdaj gre za čudež. Če veliki pok in evolucija nista zadovoljiva vzroka in se Nezemljani niso mogli evolucijsko razviti ali uporabiti evolucije, od kod ta nezemeljska bitja prihajajo?

Zavedanje možnosti obstoja nadnaravnih in ekstradimenzionalnih območij nam bo pomagalo razširiti področje raziskovanja v našem prizadevanju za razumevanje NLP pojava. Če NLP delujejo izven naših zakonov znanosti, moramo za razumevanje tega, kdo ali kaj so, pogledati tudi preko naših naravnih zakonov. Toda ker nismo nikoli bili v drugih dimenzijah ali stvarnostih, potrebujemo pomoč pri razumevanju te sfere. Če je Biblija središče religioznega NLP gibanja, ali lahko na podlagi njenih besedil pridemo do spoznanja o tem? Čeprav gre za starodavno knjigo, se mnogi ufologi najpogosteje sklicujejo nanjo in jo največkrat navajajo. Biblijski lik, ki je trdil, da je prišel iz ekstradimenzionalne realnosti, je Jezus Kristus. Tako kristjani, kakor tudi mnogi verniki NLP imajo Jezusa Kristusa za svojega. Trdil je, da ima spoznanje, ki se nanaša na oba svetova. Ko Jezus v Bibliji govori o sebi in svojem izvoru, pravi takole (Jn 3,12–13):

Če ne verjamete, kar sem vam govoril o zemeljskih stvareh, kako boste verjeli, če vam bom govoril o nebeških? Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega.

Ta »nebesa« mnogi religiozni NLP verniki interpretirajo kot drug planet, galaksijo ali nezemeljsko domovanje, kjer je tehnologija morda premagala smrt in bolezen.

V naslednjih poglavjih bomo spet uporabili znanost, da nam pomaga dognati fizikalne dokaze in trditve glede NLP, na duhovnem področju pa bomo pogledali v Biblijo. Kot je že bilo poudarjeno, to počno številni, ki verjamejo v NLP, saj v Bibliji odkrivajo mnoge vzporednice svojega verovanja, zlasti kar se tiče prihodnjih dogodkov. Kot bomo videli kasneje, je človeštvo v središču načrta naših t. i. nezemeljskih vesoljskih bratov.