Explore

Kaj se najverjetneje dogaja? – hipoteza

Vdor Nezemljanov 11 Poglavje

avtor
prevod Gorazd Novak

Vse od prvih izdaj te knjige so me številni prosili, naj razložim nekatere podrobnosti glede tega, kaj bi se utegnilo dogajati med 'psevdo' izkušnjami ugrabitev. Mnogi so prišli do zaključka, da so ti dogodki duhovne narave, kar pomeni, da temeljijo na varljivih dejanjih duhovnih angelskih bitij iz druge dimenzije. Ko pomislimo na »duhovno«, imamo pogosto vtis, da so angelska bitja samo nekakšne breztelesne entitete kot duhovi. Kot smo v tej knjigi že prikazali, poročila pravijo, da se angeli prikazujejo fizično, kar pomeni, da se pokažejo v fizični obliki, s fizičnimi telesi in fizično vplivajo na človeška bitja. Obstajajo duhovni oziroma nadnaravni, pa tudi fizikalni vidiki teh srečanj s 'tujci'. Težava je v tem, da je nekatere bolj nenavadne podrobnosti domnevnih fizičnih vidikov težko pojasniti. To pomeni, da je zelo neverjetno, da bi se dejansko dogajali na fizični ravni. Ti vidiki vključujejo naslednja vprašanja: Ali ljudje v resnici gredo skozi stene, ko se premikajo proti vesoljski ladji? Ali so v resnici podvrženi medicinskim postopkom, ko so na ladji? Ali imajo ljudje v resnici spolne odnose s temi bitji? In tako dalje. V končni fazi na takšna vprašanja morda res ne moremo odgovoriti, vse dokler ne bomo v prisotnosti vira vse resnice – Gospoda Jezusa Kristusa.

Kot že rečeno, trenutno nimamo možnosti, da bi obiskali duhovno dimenzijo in tam izvedli preizkuse. Imamo samo poročila ljudi, ki trdijo, da so prestali takšne izkušnje. Kot nabor znamenj in parametrov večina resnih raziskovalcev uporablja klasični sindrom ugrabitve (CAS, kot je opisan v 7. poglavju), s katerim definira dejansko izkušnjo 'ugrabitve' in jo loči od sanj, halucinacije ali psihološke epizode. CAS obravnava skupne značilnosti izkušenj domnevnih ugrabljencev, ne upošteva pa krščanskega vidika tega pojava. Ko se srečujem, pogovarjam ali celo svetujem tistim, ki trdijo, da imajo izkušnje z 'Nezemljani', pa kljub temu ugotavljam, da je ta metoda točna in koristna. Da bi razumeli to novo posodobljeno poglavje v knjigi, boste morda morali ponovno preleteti poglavji 7 in 8.

Dr. David Jacobs je ustrezno opisal cilje teh padlih entitet kot »skrivnostni program fiziološkega izkoriščanja ene vrste s strani druge.« Ker 'Nezemljani' delujejo na tako varljiv način, je povsem razumno sklepati, da je njihova narava sleparska. Zato ni nobenega pametnega razloga, da bi verjeli temu, kar trdijo, kažejo ali predstavljajo, še posebej zaradi njihovih neverjetnih pripovedi, ki jih povedo svojim žrtvam. Dokazali smo, da vse kaže, da so njihove prevare osredotočene na rušenje glavnih biblijskih načel in božanske osebnosti Jezusa Kristusa. Takšni varljivi sadovi so v skladu z napovedmi v Bibliji; Božji sovražniki imajo veliki načrt, da bi ljudi s prevaro odvrnili od biblijske resnice in od njihove potrebe po odrešitvi preko spravne žrtve Jezusa Kristusa.

Smrtniki si težko predstavljamo ali vizualiziramo vojno, ki poteka v zgornjih ravneh duhovnega sveta med močnimi bitji, imenovanimi angeli. Ker so človeška bitja v žarišču te vojne, ta sega tudi v naše fizične dimenzije. Zaradi vpletenih igralcev in visoke vrednosti, ki je v igri, ne bi smeli biti začudeni nad tem, kaj vse so ta bitja pripravljena storiti, da bi prevarala in speljala na krivo pot tiste, ki so ustvarjeni po podobi Boga Stvarnika. Da bi dosegli ta cilj, morajo skonstruirati fizične prevare, ker ljudje živimo in delujemo v fizičnem tridimenzionalnem vesolju. Obstaja nekaj jasnih fizičnih vidikov tega pojava, kot so: zaznavanje NLP na radarjih, elektromagnetne motnje, znaki na tleh ali na ledu, fizični znaki na žrtvah itd. Čeprav so nekateri vidiki NLP lahko fizično resnični, pa menim, da je to, kar je videti kot kompleksna vesoljska ladja z izpopolnjeno notranjo opremo, v bistvu iluzija. Enako velja za opise Nezemljanov in njihovih žrtev, prežarčenih skozi steno ali strop, in za podrobna poročila o doživetjih na krovu nekakšnih vesoljskih plovil. Čeprav so začetna videnja lahko resnična in se čudne entitete lahko pojavijo v sobi, pa se zgoraj omenjene reči v resnici niso zgodile.

Pri tistih, ki so doživeli kaj takšnega, lahko te trditve vzbudijo tesnobo; lahko si mislite tudi, da zgoraj omenjene pripombe temeljijo na nevednosti. Ali pa morda premišljujete: »Saj ne ve, o čem govori, ker sam najbolje vem, kaj se mi je v resnici zgodilo. To sem doživel in bilo je resnično.« Kljub temu vas prosim, da berete dalje in si zapomnite, da ne zanikam vaše izkušnje ali srečanja. V nekem smislu velja, da bolj kot so trditve skrajne, tem večja je verodostojnost ideje, da so zares vpletene tehnološko naprednejše rase tujcev z drugega planeta. Mnogi se sprašujejo, kako in čemu bi si ljudje izmišljali tako nenavadne podrobnosti, če v njih ne bi bilo nekaj resnice? Zares, vsaj nekaj resnice je potrebno, da bi lahko bil dogodek v celoti resničen. Vendar pa se pri teh ugrabitvah pojavlja preveč anomalij, ki zanemarjajo fizikalne zakone, da bi jih jemali čisto tako, kot jih opisujejo žrtve. Razlaga, ki sledi, lahko že sama po sebi zveni kot anomalija, a imejte v mislih, da je posodobitev te knjige rezultat mnogoletnih izkušenj z obravnavanjem tega pojava in njegovih žrtev.

Dejstva so naslednja: znaten delež populacije je doživel takšne dogodke; nekatere dogodke pogosto doživi več ljudi; žrtve ugrabitev poročajo o osupljivo podobnih izkušnjah. Ta dejstva na videz dodajajo k teži 'dokazov', da gre za resnične vdore Nezemljanov. Kot je opisano v CAS – kako bi lahko vsi ti ljudje imeli podobne spomine na notranjost ladij, medicinske preglede, tuja bitja, video zaslone na krovu ladje in tako naprej, če se v resnici ni zgodilo prav tako, kot so videli?

Četverica iz Allagasha

Avgusta 1976 je četverica prijateljev, ki je v kanuju ribarila na kanalu Allagash na severu države Maine v ZDA, videla plovilo s pisanimi lučmi, ki je lebdelo v bližini. Ko je eden od prijateljev z žepno svetilko posvetil tja, se je plovilo sprva ustavilo, potem pa se je začelo premikati proti kanuju in pri tem na gladino vode oddajalo okrogel votel snop svetlobe. Prestrašeni možje so divje veslali proti obali, toda ko so jo nazadnje dosegli, jih je svetloba ujela. Čeprav so na tej točki različno poročali o tem, kako so prišli na obalo, so se vsi spomnili, da je ogenj, ki so ga prižgali prej, povsem dogorel, ostalo je le nekaj oglja, kar je pomenilo, da je vmes preteklo nekaj ur. Manjkajočega časa niso mogli pojasniti. Zdelo se jim je, da je od takrat, ko so prvič zagledali ta objekt, do takrat, ko so stali na obrežju, preteklo samo okoli petnajst minut. Ko so pogledali proti svetlobi, je sijala navzgor, potem pa so se luči oddaljile z neznansko hitrostjo.

Naslednjih nekaj let so ti možje trpeli nočne more, ki so vključevale videnja čudnih bitij, doživljali so paralizo v spanju in dviganje s postelje; spremljala sta jih spomin in občutek, da so te čudne entitete na njih izvajale poizkuse. Po nasvetu njihovega zdravnika so poiskali pomoč pri strokovnjakih za NLP. To jih je pripeljalo do MUFONA (Skupne mreže za NLP) in seans hipnoze, s katerimi so skušali može vrniti v prejšnje stanje, da bi ugotovili, kaj se je dogajalo med izgubljenim časom.

Pod hipnozo so vsi štirje podrobno podoživeli travmatične izkušnje NLP ugrabitve v manjkajočem času. Vsi so povedali, da jih je iz kanuja v NLP prenesel svetlobni žarek v obliki cevi. Na krovu so srečali čudna humanoidna bitja, ki so prevzela nadzor nad njihovim umom, tako da se niso mogli upirati njihovim zahtevam.

Vsi so se morali sleči in se usesti na nekakšno plastično klop na površini, ki je bila osvetljena z razpršeno belo svetlobo. Potem ko so jim pregledali oči in usta s paličico v obliki svinčnika s svetilko na koncu, so jih Nezemljani položili na nosila in jim prepogibali roke in noge. Potem so enega za drugim prisilili, da so se ulegli na mizo, kjer so vsakega pregledali s številnimi ročnimi in večjimi instrumenti, podobnimi strojem, ki so jih spustili nad njihova telesa. Med tem delom pregleda so tuje entitete vsakemu ugrabljencu vzele vzorce sline, kože, krvi, blata, urina in sperme.1

Ker so vsi štirje možje pod hipnozo naštevali identične spomine na dogodek, ta primer navajajo kot najbolj prepričljivo poročilo o ugrabitvi v zgodovini. V resnici je preučevanje dogodkov 'z več ugrabljenci' in njihovih skladnih zgodb vodilo do na videz upravičenega prepričanja, da gre za poročila o resničnih nezemeljskih ugrabitvah; to prepričanje pa ni povzročilo smrtnega udarca duhovni razlagi.

Kot smo že omenili in videli na zgornjem primeru, se hipnozo uporablja z namenom, da 'ljudi popelje nazaj'; temelji namreč na prepričanju, da se podzavest spominja vsega iz posameznikove preteklosti. Že smo obravnavali nekatere probleme te metode (o tem bo govora tudi kasneje). Hipnozo se večinoma uporablja kot preiskovalno metodo po dogodku. Toda problemi se začnejo že prej. Prepričan sem, da so prav metode hipnoze tiste, ki nesrečnim žrtvam v podzavest vsadijo izkušnjo. To se sklada z vzorcem, ki ga opažamo, saj je hipnoza pogosto potrebna po izkušnji. Torej je potrebno vstopiti v podzavest, da se odklene domnevne izkušnje, kajti večina ljudi nima zavestnega spomina na dogodke. Zaradi tega je razumno predpostaviti, da so bile takšne izkušnje zapisane samo v podzavesti.

Zdi se mi osupljivo, da bi ufologi namerno prezrli tako pomemben ključ, ko pa sicer tako vneto branijo izkušnje z Nezemljani, češ da so se v resnici in fizično zgodile. Te pomisleke skušajo odpraviti s predpostavko, da Nezemljani svoje žrtve spravijo v transu podobno stanje, da pozabijo na izkušnjo. Toda če je temu tako in se strinjamo, da so domnevni Nezemljani sposobni povzročiti hipnotično stanje – zakaj potem ni očitno tudi to, da je bilo veliko domnevnih izkušenj vsajenih v podzavest s pomočjo iste metode – hipnoze? Navsezadnje je dogodek lahko priklican na površje samo tako, da zopet sprožimo isto stanje.

Film o nezemeljski ugrabitvi z naslovom The Fourth Kind (Bližnja srečanja četrte vrste) precej točno prikazuje, kako se uporablja metoda hipnotične regresije.

The Fourth Kind (Bližnja srečanja četrte vrste, 2009)

Reklame pred premiero filma so podale splošen pregled glavne premise filma. Njegovo marketinško sporočilo je bilo zelo jasno: »Predstavljamo vam dokumentarno dramo, ki temelji na resničnih dogodkih, študijah resničnih primerov in resničnih arhivskih posnetkih, da pokažemo, da ljudi v resnici ugrabljajo Nezemljani.« Vendar pa ta trditev v resnici ni bila potrjena. Jasno je bilo, da so bili napovedniki filma samo prevara, ker v filmu niso pokazali nobenega 'resničnega' gradiva ljudi, ki naj bi jih ugrabile entitete.

Na začetku filma se na zaslonu pojavi glavna igralka Milla Jovovich (ki je že prej nastopala v znanstvenofantastičnih filmih in grozljivkah, kot sta Peti element in Nevidno zlo), ki igra samo sebe. Izjavi, da bo film, čeprav bo v njem igrala vlogo 'resnične' psihologinje dr. Abigail Emily Tyler, pomešan z resničnimi posnetki intervjujev s pacienti ter s policijskimi posnetki dogodkov, ki so se zgrnili nad majhno mesto Nome na Aljaski. Te izjave so bile očitno namenjene temu, da gledalce vodijo v smeri, ki so si jo zamislili producenti.

Nato vidimo domnevno Tylerjevo, ki jo sodelavec psihiater vodi skozi hipnotično regresijo. Zaslon se nato razdeli na dvoje, pri čemer igralka Jovovich isto sceno uprizori ob istem času, besedo za besedo. Takšen vzorec je prisoten skoraj v celotnem filmu. Gre za zelo pameten prijem izdelovalcev filma, saj daje Jovovicheva v prizorih, ko zaslona ne deli s posnetki Tylerjeve, gledalcu vtis, da je čisto vsaka podrobnost scenarija zasnovana na dejanskih dogodkih. Da se v nadaljevanju izognemo zmedi, naj pojasnim, da ko omenjam ime ene same osebe, npr. Jovovich ali Tyler, to pomeni, da se je ta oseba na zaslonu pojavila sama. Ko pa vidite zapisano Jovovich/Tyler, to pomeni, da je ekran razdeljen na domnevno resnične posnetke Tylerjeve (oziroma dogodke, ki jih je posnela) ter na del z igralko Jovovichevo, ki igra Tylerjevo. Zapis Jovovich/Tyler lahko pomeni celo, da gre za preklapljanje med obema.

Regresija Tyler/Jovovich skuša oživiti noč, v kateri je umrl njen mož. Verjame, da je smrt zakrivil morilec, vendar pa med terapijo nikoli ni sposobna videti morilčevega obraza. Smrt njenega moža je njej, najstniškemu sinu ter mlajši hčeri povzročila nerazrešeno travmo. Kasneje se Jovovicheva vrne na svojo klinično prakso v Nome, kjer vidimo Tyler/Jovovichevo, kako intervjuva vrsto pacientov, ki trpijo za istimi 'nočnimi morami'. Ne morejo se spomniti, kaj se jim dejansko dogaja. Njihov edini skupni spomin je podoba bele sove, ki se pojavlja pred njihovim oknom (bela sova ima isti pomen kot pri ugrabitvah Whitleyja Strieberja). Tyler/Jovovicheva izvede regresijo na enem izmed pacientov, ki v hipnozi podoživi strašno muko – tako vznemirljivo, da podrobnosti noče razodeti niti svoji terapevtki. Kasneje istega večera smo priče temu, kako ta pacient umori lastno ženo in otroke, ker jih hoče obvarovati pred tem, da bi jih doletele iste reči, ki jih je doživel on (prizor je deloma odigran, deloma pa so vanj vključeni domnevno resnični policijski posnetki, ki ustvarijo vznemirljiv občutek resničnosti).

Hipnotična regresija

Nadaljevanje izvajanja regresij na prebivalcih kraja Nome odkrije, da verjamejo, da jih ponoči obiskujejo nekakšne entitete in da le-te na njih izvajajo groteskne eksperimente. V teh razdeljenih posnetkih in odigranih dogodkih vidimo domnevno preobrazbo ljudi v izmaličene oblike, medtem ko kričijo z ušesa parajočimi kriki groze. Sam sem videl več regresij na domnevnih ugrabljencih. Zaradi regresije res trpijo inducirano travmo, ker podoživljajo izkušnjo, za katero verjamejo, da je bila nezemeljska ugrabitev. Toda kot raziskovalec tega pojava doslej še nikoli nisem videl ali bral nobenega poročila o tem, da bi pacient oziroma žrtev med regresijo lebdela v zraku, da bi se njeno telo divje zvijalo ali da bi se ji lomile kosti, kot je to prikazano v filmu. Čeprav je bil producentov namen, da bi gledalci verjeli, da so prebivalci Nomeja doživljali nezemeljske ugrabitve, pa dogodki, ki so se zgodili med regresijami pacientov v filmu, razodevajo ravno nasprotno. Ko se ljudje spominjajo podrobnosti svojih izkušenj (celo teh, ki so prikazane v filmu), je jasno, da predstavljajo duhovne izkušnje. Zares je bilo videti, kot da so napade povzročala nevidna bitja. Domnevni posnetki regresije ugrabljenih so bili neverjetno podobni demonski obsedenosti in so spominjali na dogodek, opisan v Marku 9,17–26, kjer je Jezus ozdravil dečka, ki ga je obsedel zli duh. O izganjanju duha na tem mestu piše:

Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.«

Poleg tega film kritizira krščansko vero. Prikazuje, kako Jovovicheva s svojima otrokoma moli pred obedom, toda kasneje, ko skuša razumeti razlog strašnih dogodkov v svojem življenju, pogleda navzgor in Boga vpraša: »Zakaj?« Odkrije, da je tudi njen mož skušal razgrniti skrivnost Nomeja in naleti na knjigo o starodavnih sumerskih glinenih ploščah. Na pomoč pokliče avtorja knjige, ki na podlagi zvočnega posnetka neke ugrabitve odkrije, da entitete govorijo ta starodavni sumerski jezik. Trdi tudi, da je poročilo o stvarjenju, ki je zapisano na teh tablicah, starejše od biblijskega poročila iz Geneze. Pravi, da je biblijsko poročilo o potopu vzeto iz izvirnika na teh tablicah. Izvor te napačne analogije je v spisih znamenitega NLP vernika Zecharije Sitchina, samooklicanega strokovnjaka za sumerske tablice. Sitchin trdi, da so stvarniki človeških bitij Nezemljani, ki so v sumerskih besedilih znani kot Anunnaki; Biblija jih imenuje Anakime (glejte 6. poglavje).

Filmi in drugi mediji močno vplivajo na nas (glejte 1. poglavje). Mnogi ljudje se ne zavedajo, da z gledanjem takšnih prizorov pripovedovalcem dajemo dovoljenje, da nam pripovedujejo svojo zgodbo in svojo verzijo resnice. Kot da bi rekli: »V redu, povej mi svojo zgodbo – tu sem, ker jo želim slišati.« Zaradi tega je človek nagnjen k temu, da verjame, kar mu drugi povedo.

Resnica o filmu

O tej 'verodostojni' dokumentarni drami so odkrili naslednja dejstva:

  • V mestu Nome na Aljaski ni bilo vala domnevnih nezemeljskih ugrabitev, ampak je prišlo do več izginotij posameznikov. Večino primerov so rešili in FBI je zaključil, da ni šlo za delo serijskega morilca, ampak za kombinacijo alkoholizma in zelo mrzlih zim v naselju. Uradno poročilo si lahko preberete v The Anchorage Daily News online.
  • Dr. Abigail Tyler je izmišljena oseba. Nobenega zapisa ni, da bi delala v Nomeju na Aljaski.
  • Producenti niso nikoli predstavili kakšnega dokaza v podporo njihovih trditev glede resničnih primerov, arhivskega gradiva itd.
  • Uradni predstavniki Nomeja so zanikali, da bi se pri njih zgodil kakršenkoli dogodek, ki je upodobljen v filmu.
  • Film trdi, da so spremenili imena oseb (vključno z vpletenimi policisti) zaradi njihove zaščite, vendar je na koncu filma izjava, da so te osebe odklonile intervju ali sodelovanje v filmu. Ta metoda je zelo prikladna, ker onemogoča preverjanje resničnosti domnevnih dogodkov ali intervjujev o dogodkih. Hkrati pa vzbuja sum, da molk pomeni krivdo.
  • Na spletu so se nenadoma pojavile novičarske spletne strani, ki so trdile, da dokazujejo pristnost premise in oseb v filmu, še zlasti osebe Abigail Tyler. Nekateri raziskovalci so odkrili, da so bile mnoge izmed teh strani narejene v tednih tik pred začetkom oglaševanja filma.

Videti je, da je film popolnoma izmišljen, čeprav do neke mere črpa iz folklore ugrabitev. Trditev, da so realistični, skoraj domači posnetki intervjujev pristni, je zelo podobna taktiki, ki je uporabljena v filmih, kot sta Blair Witch Project in dokumentarec The Alien Autopsy (glejte 6. poglavje).

Vrhunec filmske zgodbe razkriva, da je Tyler/Jovovicheva ugrabljenka. Med eno izmed tovrstnih izkušenj Nezemljani ugrabijo tudi njeno hčer in je nikoli ne vrnejo. Med regresijo, s katero skuša priti na sled dogodku, podoživi strašno izkušnjo ugrabitve, ki ji odkrije nadaljnje podrobnosti o tem, kaj se v resnici dogaja. Toda regresija na Tyler/Jovovichevi pusti trajne fizične in čustvene posledice. Povedo ji, da njen mož ni bil umorjen, ampak je naredil samomor – verjetno zaradi izkušenj, ki naj bi jih doživel. Očitno je Tyler/Jovovicheva ves čas vedela za to, vendar je misel blokirala v podzavesti, ker je bila preveč boleča, da bi se soočila z njo. Nato nam je rečeno, da je zdaj blazna, kar v gledalcu vzbudi dvome, da je karkoli od tega, kar se ji je zgodilo, resnično. V zaključnih prizorih Tylerjeva na invalidskem vozičku v prostorih Univerze Chapman odgovarja na vprašanja resničnega filmskega scenarista in režiserja (to je resnična univerza, na kateri pa so zanikali, da je tam kadarkoli potekal ta intervju ali da so poznali Tylerjevo). Prizor zaskrbljene Tylerjeve je pretresljiv. Čeprav gre za domišljijsko poročilo, tisti, ki se ukvarjajo z raziskovanjem ugrabitev, popolnoma razumejo realnost tako resno poškodovanih ljudi. Njihova spremenjena in propadla življenja so resnični dokaz Satanovega posluževanja prevarantskih in uničevalnih metod, da bi ponižal Stvarnika in odvrnil ljudi od ljubečega Boga. Tega dejstva posvetni raziskovalci žal ne uvidijo. Zadnji prizor s Tylerjevo je osupljivo razodevajoč. Izpraševalec jo vpraša: »Rekli ste, da oni trdijo, da so Bog?« (Na enem izmed posnetkov v filmu namreč entiteta izgovori te besede). Tylerjeva odgovori: »Ne, samo pretvarjajo se, da so.«

Zgoraj omenjeni film prikazuje prepričanja mnogih, ki so proučevali ta fenomen. Verujejo namreč, da Nezemljani obsedejo ljudi, ko vstopijo v njihove spalnice skozi strop ali stene, ter da so ugrabljenci odšli na enak način. Vendar pa takšni načini zanikajo zakone fizike. Poleg tega naj bi ljudem, ki so doživeli izkušnje, vstavljali boleče svedre in sonde, vendar večina ne kaže nobenih znakov takšnih postopkov. Raziskovalce že dolgo bega, da ogromni količini podrobnosti manjka naturalistična razlaga. Filmski producenti in večina svetovnih raziskovalcev NLP se zatekajo k neznani napredni tehnologiji ali sili, ki jo 'morajo' imeti Nezemljani, ker so glede na evolucijsko lestvico starejši in pametnejši. Takšna razlaga obstaja, ker ti ljudje niso prepoznali duhovne narave pojava. To ponovno potrjuje, da človekov nazor o izvoru oblikuje pojasnilo za različne dokaze – vse od fosilov v tleh do svetlobe oddaljenih zvezd in celo čudnih izkušenj okultnega značaja, ki jih ljudje doživljajo v svojih spalnicah.

Sindrom lažnega spomina

Seveda je tudi med kristjani veliko razprav o hipnozi in o tem, ali je ta praksa varna za telesno in duhovno zdravje pacienta. Znano je, da pretekle dogodke resnično lahko odklenemo s takšnimi postopki. Vendar je velik problem v tem, da hipnotizer ne more zagotovo vedeti, ali so se priklicani dogodki dejansko zgodili. Dobro znano je namreč tudi to, da lahko posameznikov um in domišljija ustvarita lažne spomine, te pa lahko vsadi tudi hipnotizer (celo tisti, ki izvaja regresijo), včasih povsem nenamerno. To ne pomeni, da so vsi spomini, ki so priklicani pod hipnozo, lažni, toda če profesionalni raziskovalci zdaj vedo, da obstajajo lažni spomini in da jih je mogoče priklicati na površje, kako potem vedeti, kateri so pravi? Otroci, ki imajo po naravi bujno domišljijo, so pri ustvarjanju lažnih spominov seveda spretni. Nerazrešena travma pa lahko v posameznikovem življenju ustvari alternativne izmišljene scenarije, za katere človek nazadnje morda verjame, da so resnični. Včasih se človek na ta način zaščiti pred čustveno bolečino iz preteklosti. Ko pomislimo na takšne pretekle dogodke, lahko izmišljen scenarij povzroči nekakšno samoojačitev in samoprevaro. Večina ljudi do določene mere počenja nekaj podobnega v svojem normalnem budnem življenju. Zgodbe iz posameznikove preteklosti dobijo nove dodatke in ker se jih nato dovolj pogosto ponovi, postanejo 'resnica'. Sindrom lažnega spomina je definiran kot

stanje, v katerem so osebna identiteta in medosebni odnosi osredotočeni na spomin travmatične izkušnje, ki je objektivno napačen, vendar ta oseba vanj močno verjame. Bodite pozorni, da sindroma ne karakterizirajo lažni spomini kot taki. Vsi imamo spomine, ki niso točni. Za razliko od tega lahko sindrom diagnosticiramo takrat, ko je spomin tako globoko vsajen, da usmerja celotno posameznikovo osebnost in življenjski slog ter zaradi tega ovira vse vrste drugih prilagoditvenih obnašanj … Sindrom lažnega spomina je še posebno uničujoč, ker se oseba vztrajno izmika soočenju s kakršnimkoli dokazom, ki bi lahko izzval pravi spomin. Tako oseba ne dovoli, da bi kdorkoli vplival na njeno življenje, se zapre vase ter ne dopušča nobenih popravkov. Človek lahko postane tako močno osredotočen na spomin, da ga to ovira pri soočanju z resničnimi problemi v življenju.2 (Poudarki so v izvirniku).

Podobno:

Človeški spomin je ustvarjen tako, da je močno podvržen sugestiji; široka paleta neškodljivih, neprijetnih in strašljivih spominov se lahko lažno ustvari z uporabo različnih tehnik, vključno z vodenimi predstavami, hipnozo in sugestijami drugih. Čeprav vsi ljudje, ki so izpostavljeni tem tehnikam, ne bodo razvili spominov, eksperimenti nakazujejo, da jih številni vendarle bodo. Ti bodo aktivno branili resničnost dogodkov, četudi jim povedo, da niso pravi in da so jim jih vstavili namerno.3

Zgoraj omenjeni definiciji kažeta, kako 'resnični' lahko postanejo spomini v človekovem življenju. To nakazuje, zakaj je sindrom nezemeljske ugrabitve dosegel takšne razsežnosti. Ker ljudje ne marajo slišati, da so bili prevarani, njihova človeška narava v mislih okrepi lažno sliko. Pri postopku vsajanja lažnih spominov je bilo preizkušanim pogosto rečeno, da so bili izbrani in da so posebni. Takšne besede lahko v človeku ustvarijo smisel in namen, še posebej če ni veren. Oporekanje takšnim nazorom lahko prispeva k osamitvi, ki jo je ustvarila izkušnja; v nekaterih primerih se zdi, da to ogroža človekovo zdravje in osebno identiteto. Osamitev lahko pelje do odvisnosti od izkušnje, kar pogosto povzroči, da se izkušnje nadaljujejo (kot v primeru 'stockholmskega sindroma', kjer žrtve resničnih ugrabitev postanejo čustveno odvisne od svojih ugrabiteljev). Zaradi tega je izredno težko doseči ljudi in jim povedati, da so njihove izkušnje lahko prevara.

Sledi nekaj povzetkov spletne strani The False Memory Syndrome Foundation (Ustanova za sindrom lažnega spomina).

  • Kaj so lažni spomini? Zaradi rekonstrukcijske narave spomina so nekateri spomini lahko popačeni zaradi vplivov, kot je vključevanje novih informacij. Obstajajo tudi predstave, v katere verjamemo, ki pa niso osnovane na zgodovinski resnici; imenujejo se lažni spomini, psevdospomini in spominske iluzije. Izhajajo lahko iz vpliva zunanjih faktorjev, npr. mnenja avtoritativne osebe ali ponavljajoče informacije v določeni kulturi. Na posameznika, ki ima željo ugajati, postati boljši ali se prilagajati, lahko ti vplivi hitro učinkujejo.
  • Nekateri naši spomini so resnični, nekateri so mešanica dejstev in fantazije, nekateri pa so napačni – ne glede na to, ali se zdijo neprekinjeni ali pa priklicani po določenem času, ko smo jih že pozabili ali nismo pomislili nanje.
  • Kako potem lahko vemo, če so naši spomini resnični? Strokovne organizacije soglašajo, da je edini način za razlikovanje med resničnimi in lažnimi spomini uporaba zunanjih dokazov. (Poudarki so v originalu). 4

Poleg tega mnogi strokovnjaki in organizacije sindrom lažnega spomina komentirajo takole:

Ne glede na to, kako močni in pomembni so spomini za posameznika, niso nujno odraz dejanskih dogodkov.

Royal College of Psychiatrists, 19975

Psihološke študije so pokazale, da je praktično nemogoče razlikovati med resničnim spominom in spominom, ki je proizvod domišljije ali kakšnih drugih procesov.

Elizabeth Loftus, ''Memory Faults and Fixes,'' Issues in Science and Technology, poleti 2002.6

Da bi videli tragične primere resničnosti ljudi, ki trpijo za sindromom lažnih spominov, ni treba iskati dlje od opustošenja, ki je doletelo družine zaradi spodbujanja takšnih 'spominov'. Obstaja na stotine primerov odraslih ljudi, ki iščejo svetovanje ali pomoč terapevtov, ker jim je bilo rečeno, da njihove težave verjetno izvirajo iz spolne zlorabe v otroštvu. Velikokrat zaradi terapevtskih seans, ki posejejo 'seme', pacienti oživijo neobstoječe spomine na očete, matere, strice itd., ki so jih zlorabljali; zanimivo je, da se spominjajo tudi nazornih podrobnosti vsakega domnevnega dogodka. Med družinskimi člani zato ne zmanjka tožb. Zaradi slabih terapevtskih postopkov in slabo premišljenih idej, da je te stvari treba spraviti na površje in se z njimi soočiti, so bila pretrgana številna družinska razmerja. Na spletni strani False Memory Syndrome Foundation si lahko preberete mnogo opisov takšnih primerov.7 Ženska, ki ji je bilo rečeno, da trpi za motnjo razcepljene osebnosti, je napisala naslednje:

Zdravnik je odločil, da potrebujem pet do sedem let terapij. Meni in mojemu možu je pojasnil: »Kako grozno, da je potisnila te spomine daleč v podzavest … Končno se bo soočila s starimi občutki in stanje se ji bo izboljšalo.« Verjela sva mu in trdo sem delala na tem, da bi obnovila zatrte spomine. Seveda ni bilo nobenih resničnih spominov, toda razum je osupljiva stvar. Naj vam z laičnimi izrazi na enem primeru pojasnim, kako so se ustvarili zatrti spomini. Terapevt je poklical Beth, petletno 'alter' [drugo osebnost] in jo hipnotiziral. Sugeriral ji je, da jo je njen očka spolno zlorabil. Pojasnil ji je, da si mora ogledati 'veliko filmsko platno' v svojem umu in mu povedati, kaj bo videla. Potem ji je zastavil glavna vprašanja glede dotikov itd. Beth se je odzvala natančno tako, kot je terapevt predvideval. Z Beth sva bili deležni veliko pozornosti in simpatij.

V resnici takšnih spominov nisem imela, toda zdravnik jih je imel za resnične in je želel še več. Mesece sem dovoljevala drugim 'alterjem', da zapišejo vse, česar so se lahko spomnili. Spomini so postajali čedalje hujši in postala sem zgrožena. Mislila sem, da je vse to res, zato sem se počutila nevredno in izdano. Spomnila sem se različnih odlomkov iz filmov, knjig, radijskih oddaj in nočnih poročil; kmalu sem imela obilo spominov na zlorabo iz otroštva. Toda to še ni bil konec. Sčasoma sem povedala, da sem sodelovala pri satanističnem obredu, da sem bila živa pokopana, pila kri in pomagala ubiti dojenčka. Z vsakim novim spominom se je zanimanje mojega terapevta večalo in potrdil je, da je imel glede mene že ves čas prav. Nagrajena sem bila z njegovo pozornostjo in bila sem njegova 'najljubša' pacientka. Vendar sem začela dobivati občutke smrti in samomorilska nagnjenja.

Zares sem kazala vse simptome razcepljene osebnosti, čeprav sem se jih v resnici priučila. Nadzor nad mojim umom, čustvi in voljo so prevzele osebnosti, ki jih je pooblastil terapevt.8

Če v zgornji zgodbi zamenjate pacientko s človekom, ki so ga ugrabili Nezemljani, terapevta pa s hipnotizerjem iz NLP organizacije (ali celo lažnim angelom), postane zgodba osupljivo znana.

Problemi z regresijo

Da bi se izognil zameri, ponovno poudarjam, da ne želim omalovaževati resničnih izkušenj ljudi, ki so v preteklosti na kakršenkoli način doživeli travmo ali zlorabo. Sočustvujem z razočaranjem, ki nastopi, ko nekdo ne more priti stvari do dna ali ko svoje izkušnje ne more deliti z drugimi. Kot smo omenili že prej, je to področje zelo težavno, saj je možno, da hipnotizer – namerno ali nehote – preko sugestije v pacientovem umu ustvari navidezni scenarij ali dogodek. Ko je sugestija vsajena, domišljija in razum opravita ostalo. Profesionalni hipnotizerji ali celo sleparji lahko razmeroma enostavno hipnotizirajo ljudi za zabavo. Običajno nihanje žepne ure ali ukaz »glejte me v oči«, ki je spremljal mnoge TV-predstave v preteklosti, dejansko sploh nista potrebna, čeprav te metode delujejo. Običajno se tem postopkom reče hipnoza na odru. Pogosto je to oblika tradicionalne hipnoze (z odrskim dodatkom), kjer hipnotizerji sugerirajo nezavestnemu ali podzavestnemu umu (raziskovalci trdijo, da gre pri obeh za isto stvar). Da bi razumeli, kako to deluje in kako je možno izpeljati tradicionalno hipnozo, moramo vedeti, da so ljudje tam predvsem za zabavo – skratka, zavedajo se možnosti, da so lahko hipnotizirani. Morda pa obiskujejo zdravnika, kliničnega hipnoterapevta ali raziskovalca NLP ter jim dovoljujejo, da jim pomagajo preko hipnoze.

Vedno znova poudarjam svoje mnenje o tem, da je vnaprejšnje prepričanje predpogoj, da boste ogoljufani. Lahko gre za nekaj tako preprostega, kot je vaša odprtost za možnost obstoja zunajzemeljskega življenja. Če torej mislite, da so se takšna bitja dejansko pojavila pred vami, je mnogo bolj verjetno, da vas bodo preslepila. Ker ankete kažejo, da večina prebivalstva zdaj verjame v možnost zunajzemeljskega življenja,9 to pomeni, da je veliko število ljudi vse bolj ranljivo za prevaro s hipnotično sugestijo in vsajanjem lažnih spominov s strani padlih angelov, ki se pretvarjajo, da so Nezemljani.

Večina ljudi hipnoze ne razume pravilno in zmotno misli, da se jih ne da hipnotizirati, če tega nočejo. Vendar obstaja veliko oblik oziroma tipov hipnoze. Hipnotično stanje je v resnici bolj posledica samohipnoze, ki jo izzove hipnotizer, ki vas 'v to pregovori'. Ena od oblik hipnoze od pacienta oziroma žrtve zahteva, da doseže stanje sproščenosti. V drugih primerih pa lahko hipnotizer izkoristi dezorientacijo in zmedo.

Dr. Al Krasner je bil utemeljitelj in direktor ameriškega inštituta za hipnoterapijo. V svoji knjigi The Wizard Within (Čarovnik v notranjosti) pravi:

Verjamem, da je hipnoza proces, ki ustvarja stanje sproščenosti, odvrača pozornost zavestnega uma, veča dovzetnost za sugestije ter povzroča višje zavedanje, kar preko domišljije odpira dostop do podzavestnega uma. Omogoča tudi, da misli in slike doživljamo kot realnost.10

Vendar pa obstajajo še druge oblike hipnoze, kot sta nevrolingvistično programiranje (ang. kratica NLP [Ne zamenjujte s slovensko kratico za neznane leteče predmete, op. prev.]) in Ericksonova hipnoterapija, ki uporablja zgodbe in metafore, da ustvari posredne sugestije. Dr. Milton H. Erickson je rekel:

Hipnotično stanje je doživetje subjekta; izhaja iz njegovega lastnega akumuliranega znanja in spominov, ki niso nujno zavedno prepoznani, ampak se lahko znova pojavijo v posebnem stanju neprebujene zavesti.11

Obstajajo tudi takojšnje indukcije (glejte kasneje).

Ali je hipnoza vedno napačna?

Mnogi so glede hipnoze previdni ali se je celo bojijo. Razlog za to je lahko pomanjkljivo razumevanje hipnoze, ki se ji večkrat pripisuje neupravičene duhovne implikacije. Nekateri celo mislijo, da so hipnotizerji vpleteni v okultne obrede in da so enakovredni 'vračem' in 'čarovnikom', ki jih Stara zaveza prepoveduje. Skušal sem pokazati, da hipnoza izkorišča mehanizme, ki so del normalnih možganov v tem padlem svetu. Večina hipnoz ne vključuje nobenega poskusa prebujanja nadnaravnega. Kot mnoge stvari na tem svetu, je lahko tudi hipnoza uporabljena za nevarne in rušilne namene, če je v napačnih rokah. Eden takšnih primerov so scenariji ugrabitev.

Celo izkoriščanje hipnotiziranih ljudi za zabavo nam ni dovoljeno, ker nimamo oblasti nad drugimi človeškimi bitji, ki so ustvarjena po Božji podobi. Toda označiti vsako hipnozo kot okultno, je biblijsko težko opravičljivo. Hipnoza je lahko koristno orodje, če je v pravih rokah in če je uporabljena na primernem mestu ter v ustreznih okoliščinah (npr. za anestezijo osebe, ki potrebuje operacijo, a ne prenese standardnih anestetikov). Ker se hipnozo v krščanskih krogih redko uporablja in razume, jo v glavnem uporabljajo posvetni ljudje, zlasti na področju psihologije. Kristjane lahko skrbi, da imajo mnogi psihologi posvetne ali celo evolucijske razlage za ta pojav, kot smo videli v prej omenjenih primerih. Hipnoze ne razumejo kot del odnosa med telesom, dušo in duhom v Božjem načrtu za človeka, ki je bil do neke mere 'porušen' pri padcu v greh.

Ko je stanje sproščenosti doseženo in je pozornost usmerjena na hipnotizerja, ta lahko daje navodila in predloge preko odprte ali prikrite komunikacije, celo z dotiki in gestami, da poudari pozitivne ali negativne vidike, ki so bili pripisani spominu, zato da bi pacient naredil, kar želi hipnotizer. Med seanso je to storjeno namenoma (kot lahko naredijo padli angeli), nehote zaradi hipnotizerjeve nepazljivosti ali celo s pomočjo ozadja in okoliščin, v katerih poteka seansa. Nekaterim bralcem se bo zamisel, da se lahko s hipnozo toliko doseže, morda zdela preveč poenostavljena ali preveč osupljiva, vendar že malo objektivnega raziskovanja razkrije, da je to resnica. Pri mnogih vidikih tega pojava sem pogosto ugotovil, da je najenostavnejša razlaga tudi najboljša. Razlog za to, da ji pogosto ne verjamejo in je ne sprejemajo, so lažne informacije tistih, ki prekrivajo resnico, ker želijo, da bi se ti čudni pojavi resnično dogajali zaradi Nezemljanov (glejte 6. poglavje).

Za človeka ni vedno nujno, da je ob prikritih sugestijah sploh hipnotiziran. Videl sem eksperimente, kjer so bili obiskovalci nakupovalnih centrov izpostavljeni prikritim besedam ali ukazom, predvajanim preko javnega ozvočenja skupaj z običajno glasbo, ki jo človek lahko sliši na takšnih mestih. Večina nakupovalcev je ubogala ukaze, ki so jih dobivali, ne da bi se sploh zavedali, da so jim bili vsiljeni.12

Znan britanski hipnotizer Derren Brown za svoj televizijski program redno ustvarja zbirke različnih scenarijev, kjer prikazuje, kako lahko je ljudji podvreči sugestiji in manipulirati z njimi. V neki epizodi so pred srečanjem z Brownom znamenitega britanskega zvezdnika Simona Pegga prosili (vse je bilo posneto s kamero), naj v zapečateno ovojnico na skrivaj napiše svoje najljubše darilo – darilo, ki si ga je vedno želel dobiti. Nihče ni vedel, kaj je zapisal. Po desetih minutah pogovora z Brownom je izjavil, da si je vedno želel rdeče kolo. Ko so ga povabili, naj odpre zapečateno ovojnico, se je izkazalo, da je prej vanjo zapisal, da si želi usnjeni jopič! Bil je zmeden, ker ni vedel, kako se je to zgodilo. Brown je razodel, da je to dosegel s povezovanjem in prekrivanjem pogovora z zgodbami, ki so dale stične točke med preteklostjo in sedanjostjo, pri tem pa je uporabljal besede, kot so rdeč, krmilo, kolesa in bicikel. Tudi prostor, v katerem je potekal intervju, je bil poln predmetov in barv, ki so pomagali vsaditi lažni spomin (to lahko opazite, če si ogledate posnetek intervjuja).13 Ključno pa je bilo naslednje: da bi zvezdnika pripravil do tega, da spremeni izbiro svojega najljubšega darila, je moral Brown v njem ustvariti lažni spomin. Brown pogosto komentira, da njegove 'žrtve' v takšnih scenarijih v resnici nimajo izbire, ker z vstavljanjem prikritih informacij verjetnost tako zelo močno nagne v lastno korist. To prikazuje moč, ki jo lahko imajo te metode. Skratka, resnični spomin, da je v ovojnico zapisal usnjeni jopič, je bil nadomeščen in manipuliran.

Bolj zanimivo je, da je Pegg, preden je odprl ovojnico, ustvaril in razložil celoten domišljijski scenarij, kako so mu v otroštvu odrekali kolo, da bi pojasnil svojo izbiro rdečega kolesa. Nič čudnega, da je bil zmeden, ko je odprl svojo ovojnico. Primer prikazuje, kako lahko domišljija, potem ko so sporočilo, spomin ali slika vsajeni, 'izpolni manjkajoče vrzeli'. Ustvarjen lažni spomin je pravzaprav lažna zgodovina, um pa lahko ustvari celo paleto vizualnih predstav, ki potrjujejo 'novi' spomin. To potrjuje, da lahko glede namišljenega dogodka v resnici nastane nekakšna samoprevara ali samoprepričanje. Metode, ki jih uporabljajo profesionalni hipnotizerji, kakršen je Brown, so del omenjene metode nevrolingvističnega programiranja ali Ericksonove metode. Zgodbe, ki jih pripovedujejo, vsebujejo 'procesna navodila' ali 'vpletene ukaze', ki so skriti v zgodbi. Včasih uporabljajo tudi 'nevrolingvistično sidranje' (ang. NLP anchoring), kjer s sprožilci ali spomini iz preteklosti povežejo nove spomine ali celo izločijo druge spomine.

Nek moj znanec (imenujmo ga Eric), doktor medicine, mi je povedal, da je kot študent na dežurstvu v porodnišnici z drugimi študenti pogosto igral karte, da jim je minil čas. Ob eni takšnih priložnosti so se med pogovorom dotaknili tudi predmeta hipnoze. Eric je študiral psihologijo in je enemu od soigralcev, študentu medicine, pojasnil, da ga lahko hipnotizira in ga pripravi do tega, da izvrši posthipnotske sugestije. Ta študent (imenujmo ga Bill) se je tej ideji posmehoval, a je bil pripravljen preveriti. Ericu je Billa zelo hitro uspelo spraviti v stanje transa. Nato mu je rekel, da bo po tem, ko se prebudi, ob ključni besedi zagnal prazno konzervo narezanega ananasa (ki je stala na okenski polici) skozi okno prvega nadstropja, vendar bo pozabil, da je ukaz dobil, ko je 'bil pod površjem'. Glede na to, da so bili spodaj parkirani avtomobili, Bill na kaj takega normalno ne bi niti pomislil.

Ko so ga prebudili iz transa, je Bill samozavestno trdil, da ni bil hipnotiziran in da se je samo pretvarjal. Ni pa se spomnil sugestije o konzervi ananasa. Eric je nato izgovoril ključno besedo (tako imenovani 'sprožilec'), pri čemer je Bill takoj postal nemiren in vse bolj pogledoval proti nesrečni konzervi. Končno je vstal in odšel proti njej ter ves čas mrmral, kako kičasto izgleda, kako ga moti in tako naprej. Ko se ji je dovolj približal, jo je zgrabil in se še vedno pritoževal nad njo. Še naprej je preklinjal in se počasi bližal odprtemu oknu. Ves čas se je trudil, da ne bi ustvarjal videza, da to dela namenoma. Ko je bil že čisto blizu, je dejal, da je ima zares dovolj; konzerva ga je tako zelo jezila, da je ni hotel več gledati – stopil je k odprtemu oknu in jo zagnal v temo.

Ko je bila vsajena ideja s ključno besedo prebujena, je bilo potrebno vzgib za izvršitev nerazumnega dejanja nekako racionalizirati, zato je um ustvaril prekrivno zgodbo: konzerva ni vredna, da bi delila prostor z njim. Prekrivna zgodba oziroma logična osnova je prikazala konzervo kot tako zelo odbijajočo, da je ni vrgel v smeti, ampak jo je moral zagnati skozi okno. Kasneje je bil videti nekoliko zmeden, kot bi se boril z mislijo: »Le zakaj sem to napravil?« Kasneje je prišlo do dogodkov, v katerih so Ericove posthipnotske sugestije Billu še bolj jasno pokazale, kako je Billov razum ustvarjal dodatne resničnosti – prekritje ali zagovarjanje vzgiba za določeno obnašanje ter vzgiba, ki ga je ustvarila predhodno vsajena ideja.

»Nič novega pod soncem«

Biblija pravi, da je bil najmodrejši človek, kar jih je živelo, izraelski kralj Salomon. V Pridigarju 1,9–10 je dejal:

Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem. Kaj je, o čemer bi se reklo: »Glej, to je novo!« Bilo je že zdavnaj, v vekih, ki so bili pred nami.

Hipnoza je dejansko samo oznaka, ki se uporablja za zelo širok, nepopolno razumljen nabor pojavov.14 Vendar pa pojav hipnoze ni nov. Ko pride do varanja človeštva, padlim angelom ni potrebno ničesar na novo odkrivati. Biblija pravi, da je človek skušan samo v tem, kar mu je poznano (1 Kor 10,13).

S poizkusi pojasnjevanja ugrabitev je povezanih mnogo hipotez, ki krožijo v skupnosti NLP; da bi pojasnili nekaj, za kar sploh ne moremo biti prepričani, da se v resnici dogaja, se večina zateka k neznanim silam in celo k čudnim duhovnim razlagam. Nobena od teh elegantnih hipotez nima eksperimentalne ali empirične osnove, pogosto pa je tudi brez biblijske podpore. Tem dogodkom primanjkuje fizičnih dokazov; poleg tega je ugrabitvam le redko priča neugrabljena oseba. Četudi bi obstajali ljudje, ki bi trdili, da so videli, kaj se je zgodilo, nam obravnavana hipoteza lahko pojasni, zakaj tudi oni verjamejo v nekaj, kar naj bi 'videli'. Medtem ko je moja teorija hipnoze hipotetična, se sklicuje na mehanizme, za katere vemo, da obstajajo, na stvari, za katere vemo, da jih je mogoče doseči s hipnozo. Z navajanjem nekaterih od teh poizkusov (še več jih navajam spodaj) poudarjam, da je hipnoza znan pojav, ki ga lahko uporabimo za pojasnjevanje tega, kar se dogaja med domnevnimi nezemeljskimi ugrabitvami. Z uporabo pristopa Ockhamove britve (glejte 4. poglavje) opozarjam na to, da so mnoge podrobnosti ugrabitev iluzijske duhovne prevare, ki so vsajene v razum tistih z izkušnjo, da bi jim ustvarili občutek 'resničnosti' – dejansko pa gre za lažni spomin. To ne velja samo za primere posameznikov. Tudi v primeru četverice iz Allagasha je teorija hipnoze popolnoma prikladna. Pride lahko tudi do množične hipnoze, kjer se lahko prikrita sporočila vsadi celim skupinam, kot je bilo prikazano v opisu eksperimenta v nakupovalnem centru.

Kako lahko torej pojav NLP na nebu vodi do manjkajočega časa in spomina na ugrabitev?

Kot smo pokazali, so NLP z leti spremenili svojo obliko. Zdi se, da lahko prevzamejo obliko, ki je za žrtev kulturno sprejemljiva. To ustvarja ugodne pogoje za nadaljnje sugestije. V preteklosti so se NLP pojavljali kot leteči kanuji, danes pa kot vesoljske ladje, ki vzbujajo idejo, da jih pilotirajo zunajzemeljski vesoljci (in s tem ustvarjajo priložnost za scenarij nezemeljske ugrabitve). Jaques Vallée je pokazal, da so se z leti spreminjali tudi ugrabitelji. Bili so vse od vil in škratov do E. T. vesoljčkov – karkoli se je prebivalstvu zdelo kulturno sprejemljivo. Hipnoterapija se skoraj vedno izvaja s pomočjo sproščanja in z razmeroma postopnim uvajanjem z mehkim, pomirjajočim glasom. Vendar to pri 20 % populacije (ali pri dobro pripravljenih pacientih) sploh ni potrebno.15 Sodobni hipnotizerji uporabljajo tudi svetlobo in zvoke, da stimulirajo ljudi, da postanejo dovzetni za sugestijo. Ta značilnost je pogosto uporabljena tudi pri videnjih pred ugrabitvami. Hipnoza lahko paralizira ljudi – tudi ko je pacient pri polni zavesti. Klinični hipnotizer mi je potrdil:

Speči ljudje običajno ne preidejo v hipnozo in niso podvrženi prikriti sugestiji, vendar pa bi prebujanje iz REM faze preko šoka in presenečenja ustvarilo popoln prehod možganskega valovanja … za vpeljavo takojšnje globoke faze pri 'sugestibilnih' osebkih.

To je bil običajen pristop pri tehnikah pranja možganov, … čeprav običajno z brutalnimi šoki in zmedo. Nežno ponavljanje pomirjevalnega šepeta »V redu si« ali česa podobnega, bi povzročilo manj travme, bi pa v subjektovem duhu pustilo učinkovit 'sprožilni' vtis, ki bi ga lahko izkoristili kasneje.16

Metoda prebujanja ljudi je pogosta pri scenarijih nezemeljske ugrabitve. Mnogi trdijo, da ko se entitete pojavijo v njihovi sobi, začutijo potrebo, da jih morajo gledati v oči – kar je še ena metoda, ki jo uporabljajo hipnotizerji. Ko so pod nadzorom, so zelo naklonjeni nadaljnjim sugestijam. Ideja, da entitete komunicirajo telepatsko, velja za splošno prepričanje, čeprav se ne sklada z nobenim znanstvenim opazovanjem. Vendar temu ni težko verjeti, če so bila sporočila vsajena med hipnozo.

Poleg predhodnega prepričanja in odprtosti za možnost obstoja Nezemljanov sem med ugrabljenimi odkril še en vzorec; videti je, da obstaja dodatna 'vstopna točka'. Izgleda, da so ljudje z nerazrešenimi travmami ali spori iz preteklosti še posebej izpostavljeni nezemeljskim ugrabitvam in sindromu lažnega spomina. To so spoznali tudi mnogi medicinski strokovnjaki, ki delujejo izven ufološkega področja. Poleg tega se zdi, da so bolj dovzetni tudi tisti, ki imajo probleme z alkoholom in zasvojenostjo z drogami. Videl sem primere, ko so imeli ljudje z duševnimi motnjami podobne izkušnje, kot jih identificira kategorizacija CAS [klasični sindrom ugrabitve]. Ko ti ljudje govorijo o svojih izkušnjah, se jih večinoma žal ignorira, njihove trditve pa pripišejo bolezni. Seveda pa nobena osebna šibkost sama po sebi ne more razložiti česa takšnega, kot je na primer skupna izkušnja četverice iz Allagasha. Zdi se, da glavni goljuf in Božji sovražnik (hudič/Lucifer/Satan) ter njegove legije (padli angeli) ne spoštujejo ljudi in da so v veliki meri preračunljivci.

Manjkajoči čas

Vidik manjkajočega časa je temeljni ključ za razumevanje metod, ki jih uporabljajo ta angelska bitja. Že prej smo si podrobneje ogledali značilnosti angelov. So interdimenzionalna, neizmerno močna in inteligentna, čuteča bitja, ki se pogosto v fizični obliki pojavljajo na naši Zemlji(Geneza 19,1–29). Če celo ljudje zlahka izvajajo dejanja hipnoze na svojih vrstnikih, tudi angelom ne more biti težko storiti enako. Njihova sposobnost, da se v trenutku pojavijo v prostoru, zagotovo pritegne pozornost vsakogar; ko so entitete enkrat v žarišču žrtvine pozornosti, imajo na razpolago vse metode hipnotiziranja. Ljudje, ki so doživeli srečanje, se navadno zavestno spominjajo samo začetnega videnja NLP ali entitete, za katero verjamejo, da je Nezemljan. Potem se več ur kasneje prebudijo brez zavestnega spomina na to, kar se je dogajalo v manjkajočem času. Vendar pa so se s hipnotično regresijo žrtve sposobne neverjetno podrobno spomniti domnevnih dogodkov. Vse, kar morajo te entitete narediti, je to, da hipnotizirani žrtvi naslikajo predstavo – zgodbe o mrzlih kovinskih mizah za preiskave, surovih inštrumentih, video zaslonih in postopkih!

UK Daily Mail poroča: Usposobljeni hipnotizer je samega sebe za pet ur spravil v trans

Cirkuški umetnik je več ur nepremično stal v transu, ko je po nesreči hipnotiziral samega sebe med vajo postopka pred ogledalom. Požiralec mečev Hannibal Helmurto, star 38 let, čigar pravo ime je Helmut Kichmeier, je pet ur otrpel stal pred ogledalom, dokler ga ni našla njegova žena Joanna. Ker ga ni mogla prebuditi, je morala poklicati moževega mentorja dr. Raya Robertsa, ki ga je nedavno uril na intenzivnem tečaju. Dr. Roberts je po telefonu govoril Helmutu in ta je počasi prišel iz transa. Helmut je dejal, da hipnotizirana oseba reagira samo na glas avtoritete. Dvaindvajsetletna Joanna je dejala: »Bila sem resnično šokirana, ko sem ga našla; bil je kot zombi, ki v ogledalu strmi vase. Njegove zenice so se zelo zožile, kar se zgodi ljudem med hipnozo.«

Helmut, ki je štiri leta nastopal v Circus of Horrors (Cirkusu groze), se je nedavno naučil, kako sebe spraviti v somnambulistični trans, ki mu je v tem razvpitem cirkusu omogočil pogoltniti več mečev hkrati. Umetnik, ki prihaja iz Nemčije in zdaj živi v Londonu, je dejal: »Podcenjeval sem te tehnike in njihovo učinkovitost. Spravil sem se v zelo globoko stanje in izgubil ves občutek za čas okoli sebe.«

Ko je prišel iz transa, se ni mogel spomniti ničesar, razen tega, da je vstal ob 10:00 in začel vaditi svojo hipnozo. Povedal je, da nima pojma, kam je šlo manjkajočih pet ur. »Občutek je zelo prijeten, včasih celo tako zelo, da dobesedno pozabiš na stvari okoli sebe. Prav to se je zgodilo meni,« je dejal. »Vaše telo je popolnoma sproščeno. Ničesar ne čutite. Po eni strani je vaše telo mirno in lebdi, po drugi strani pa je vaš razum skrajno osredotočen na nekaj.« Hipnoterapevt [sic: hipnotizer] samouk svojo umetnost prakticira devet let. Dodal je še: »Vedno me je zanimala hipnoza, ker sem jo gledal na televiziji in mislil, da gre za veliko prevaro. Začel sem brati o njej in se učiti; izkazalo se je, da sploh ni prevara. Začel sem kot popoln nevernik.«17

Tisti, ki ste doživeli nezemeljsko ugrabitev, boste morda pomislili: »Ne, nimaš prav. Vem, da se je zgodilo – občutil sem. Vem, da se je zgodilo.« Da, res ste čutili. Toda tudi kadar res občutite nekaj, npr. trdo klop pod seboj (mislim resnično klop), vaše zaznavanje izhaja iz občutka v možganih. Torej ni tako težko razumeti, kar pravijo strokovnjaki in kar hipnotizerji vedno znova dokazujejo, da domišljija (um) zlahka ustvari iluzijo fizičnega občutka, ne da bi se dogodek v resnici zgodil. Na primer: večina ljudi, ki to bere, je imela izkušnjo padanja v sanjah in verjetno se lahko celo zdaj spomnite fizičnega občutka padanja skozi zrak – pa vendar se to dejansko ni nikoli zgodilo.

Naj ponovim – ne pravim, da pri teh izkušnjah ni nobenega fizičnega vidika. Možno je, da so bili ljudje nadlegovani, da so dobili praske ali da so jim bila na kožo vtisnjena trikotna znamenja. Toda vse to je bilo dodano, da bi podkrepilo glavno iluzijo, da čudoviti vesoljci dobrohotno nadzirajo človeško raso. Navsezadnje, ko Biblija poroča o prikazovanju angelov, se ti pojavijo v fizični obliki in lahko celo ubijajo ljudi. Biblija 'hojo za' (sledenje, čaščenje) takšnimi bitji prepoveduje prav zaradi dejstva, da lahko zavedejo ljudi (opisani so kot »nebeška vojska« ali »zvezdna vojska«, 2 Kr 21,3).18

Ljudje, ki navajajo izventelesne izkušnje (ang. OBEs, out of body experiences) in 'astralna potovanja', opisujejo fizične občutke letenja. Ljudem je lahko med hipnozo rečeno, da so jim na roko postavili vroče železo. Občutek, ki ga imajo, je popolnoma enak – prav tako 'resničen', kakor če bi jim na roko zares dali vroče železo. Um in telo lahko ustvarita celo fizični odziv na mestu, za katerega mislita, da je bilo opečeno.

V televizijski oddaji Derrena Browna z naslovom Trick or Treat (Trik ali poslastica; to frazo izrečejo otroci, ko v času 'Halloweena' hodijo od vrat do vrat in prosijo za sladkarije, op. prev.) imajo tekmovalci možnost dobiti znatno nagrado ('poslastico'), vendar pri tem tvegajo, da 'stopijo na mino' enega od Brownovih 'trikov'. V neki epizodi je Brown ponoči prišel v družinsko hišo (družina je bila sodelovala v tej ukani) in hipnotiziral tekmovalca, ko je bil v postelji. Vidimo lahko, kako so oči tekmovalca na široko odprte. Brown je uporabil sprožilce in sidrne tehnike, da bi stimuliral odzive, ki bodo uporabljeni v prihodnosti. Sprožilci in sidra so znani kot pohipnotični ključi za ponovno indukcijo (ang. post-hypnotic re-induction cues), kjer pohipnotična sugestija omogoči osebi, da kasneje na ukaz hipnotizerja ponovno vstopi v trans. S to metodo bi lahko pojasnili scenarije večkratnih ugrabitev. Sidro lahko v trenutku prevzame kontrolo nad osebo in nekoga regresijsko premakne na lažni spomin, ki ga je potem mogoče izpopolniti in uporabiti. Sidro je lahko nekaj tako preprostega, kot ključna beseda, ali celo samo tlesk prstov, ki ga pogosto uporabljajo odrski hipnotizerji.

Tekmovalcu je bilo rečeno, naj gre v fotografsko kabino in se slika za potni list, ki je bil del njegove 'nagrade' – počitnic v tujini. Ko je bil v kabini, so zabliskale luči, zaigrala je glasba in ponovljene so bile ključne besede, ki so v njem sprožile nezavestno stanje. V času nezavesti so tekmovalca odpeljali z letalom iz Anglije v Marrakesh v Maroko in ga ponovno posadili v fotografsko kabino, ki so jo prav tako prepeljali skupaj z njim. Za to so potrebovali 14 ur. Nato so ga prebudili z drugimi ključnimi besedami. Skrite kamere so posnele njegovo reakcijo. Zdelo se mu je, da je bil pred eno minuto v fotografski kabini v Angliji, zdaj pa je v popolnoma drugi deželi, ne da bi se spomnil potovanja do sem. Njegov potni list je bil celo žigosan z žigom maroškega imigracijskega urada. To je bila dejansko neke vrste ugrabitev. Takšni dogodki iz resničnega življenja še enkrat potrjujejo možnost, da hipnoza lahko pojasni praktično vsako podrobnost pojava ugrabitve. Vidik manjkajočega časa je najmočnejši pokazatelj, da so mnoge izkušnje inducirane s hipnozo.

Poleg tega je pod hipnozo možno pridušiti fizične odzive. Videl sem paciente, ki so pod hipnozo brez bolečin prestajali operacijo trebuha brez kakšne druge anestezije. To metodo so klinično uporabili, ker pacient ne bi sprejel anestetika. Videl sem, kako so odrski umetniki hipnotizirali udeležence, da so mislili, da so velike čebule, ki so jih držali v rokah, v resnici najbolj sočna jabolka, kar so jih kdaj okusili. Z odprtimi očmi so žrtve jedle čebulo, jo goltale, kakor da je ne morejo pojesti dovolj, ter istočasno pripovedovale občinstvu, kako dobra so ta 'jabolka'. Tudi solz ni bilo. Tega se preprosto ne bi dalo odigrati; na besedo hipnotizerja je resničnost storila svoje – dobili so reakcije, ki bi jih človek pričakoval po požiranju velikih količin sveže čebule – oči so se napolnile s solzami, izpljuvali so smrdljivo snov, prišlo je tudi do takojšnjega bruhanja na odru. V isti predstavi so uporabili sidra, s katerimi so ljudi po mili volji prestavljali v trans in iz njega. To se v resnici dogaja!

Prosim, razumite tudi to, da ne pravim, da je mogoče vse scenarije ugrabitev pojasniti z zgoraj omenjeno hipotezo; slednja skuša pojasniti to, kar bi lahko imenovali 'običajni' tip izkušnje, ki je pogosto uvrščen v kategorijo klasičnega sindroma ugrabitve.

Uporaba klasičnega sindroma ugrabitve za napoved izkušenj

Zaradi vpletenih vzorcev in zaradi prepričanja, da je celoten scenarij nezemeljske ugrabitve prevara kozmičnih razsežnosti, lahko ob srečanju z ljudmi, ki so to doživeli, predvidimo dogodke še preden nam povedo o njih. To lahko storimo, ker razumemo cilje v ozadju prevare in njen namen. Kot smo že omenili, obstaja zelo veliko kričečih neskladij glede prepričanja, da dobronamerni Nezemljani sredi noči skrivoma ugrabljajo ljudi v svojo korist. Primer, kjer sem lahko preizkusil napoved, se je zgodil na Novi Zelandiji leta 2006. Nekega večera po predavanju smo z gostitelji ravno zapuščali kraj srečanja, ko je pred vhod pridrvel avtomobil. Spoznal sem gospo, ki je prisostvovala na mojem prejšnjem predavanju. Na potnikovem sedežu je sedel moški, star okoli 40 let. Ko je izstopala iz avta, je dejala: »Tukaj je. Hitro se pogovorite z njim.« Na tem mestu sem že vedel, kaj pričakovati. Človeka lahko zaradi njegove izkušnje izločijo, saj ga nihče ne more razumeti, kaj šele, da bi mu verjeli, da se je dogodek resnično zgodil. Ko sem gostitelje prosil, naj naju pustijo sama, da bi lahko imela nekaj zasebnosti, sem moža povabil, naj mi pove, kaj se je zgodilo.

Ko je imel okoli 10 let, je s starši obiskoval sorodnike na njihovi farmi na deželi. To je bil za dečka raj, saj se je lahko igral in raziskoval čudovito naravno okolje novozelandskega podeželja. Povedal je, da je nekega dne videl pristati leteči krožnik. Prestrašen je zbežal v hlev. Videl je, da je potnik izstopil iz plovila in se napotil proti hlevu. Deček se je s hrbtom naslonil na vrata v upanju, da bo 'vesoljec' mislil, da so zaprta. Povedal mi je, da se spominja tega, kako je pritiskal na vrata. Trd od strahu je stekel v ozadje hleva, da bi se skril. Rekel je, da je vesoljec stal med vrati, dnevna svetloba pa je sevala okoli njega in prebadala temo v hlevu.

Nameraval je opisati videz vesoljca, ko sem mu dejal: »Ne, prosim, nikar. Ali vam lahko postavim nekaj vprašanj?« Na podlagi trenutne starosti tega moža in njegove starosti v času izkušnje, sem oblikoval vprašanje: »Ali je vesoljec nosil srebrn oziroma bel kombinezon s stekleno čelado?« Odgovoril mi je: »Da. Kako ste lahko to vedeli?« Ugibal sem, toda preračunljivo. Izračunal sem, da se je njegova izkušnja zgodila v poznih šestdesetih letih dvajsetega stoletja. To je bilo obdobje drugorazrednih filmov znanstvene fantastike in TV-serij, npr. Izgubljeni v vesolju; to je bila tipologija znanstvenofantastičnih filmov tistega časa. Vallée je imel prav. Pojav se spreminja v skladu s kulturnim okoljem časa. Kaj takšnega se v modernem času zdi smešno, vendar si moramo zapomniti, da je prav ta oblika tista, ki bi jo takratni ljudje prepoznali kot 'resničnega vesoljca'. Že prej smo opozorili, da je ufolog John Keel dejal, da mnogi raziskovalci 'skrenejo', ker ne morejo razumeti očitne nenavadnosti pojava. V končni fazi se to zgodi, ker ne uvidijo duhovne narave pojava, ki lahko v našem zemeljskem okolju prevzame različne oblike.

Obstaja odgovor, s katerim lahko pomagamo ljudem

Ker gre za duhovno prevaro, ki jo izvajajo Božji sovražniki, bi človek pomislil, da bo to vplivalo na zvišanje cerkvenega profita. Moški, ki sem ga ravnokar omenil, je pred najinim srečanjem postal kristjan, vendar ni nikoli našel odgovora na to, kar se mu je zgodilo. Ko se je pogovarjal z menoj, sem lahko videl, kako ga je dogodek zmedel in zaznamoval. Odkar sem začel raziskovati ta pojav, sem srečal na stotine posameznikov, ki so tako ali drugače imeli izkušnjo z NLP. Mnogi med njimi so prišli do mene, ker so me slišali predavati o tem in so imeli občutek, da razumem, kaj se jim v resnici dogaja. K meni so pristopili tudi zato, ker še nikogar prej niso slišali spregovoriti o tej temi (če pa je že kdorkoli spregovoril z njimi, je bodisi podelil podobno izkušnjo ali pa omalovaževal njihovo).

Ker večino svojih predavanj na to problematiko opravim v cerkvah, mi ni v veselje poudarjati, da velika večina krščanskih voditeljev nima pojma, da je znatno število ljudi v njihovi cerkveni skupnosti na nebu videlo nekaj, česar si niso mogli razložiti, ali še huje – imelo izkušnjo s čudnimi entitetami. Če vzamemo splošno populacijo, so številke seveda izrazito višje – to so ljudje, ki bi jih cerkve morale doseči. Razlog, da me to tako žalosti, je, da bi morale biti ravno cerkve kraj utehe in tolažbe, kamor bi prišli ljudje, ki iščejo odgovore na svoje težave. Seveda mi je jasno, da je enostavno ignorirati nekaj, česar človek ne razume. Toda posamezniki zaradi srečanj z varljivimi in nevarnimi duhovnimi silami doživljajo travme in trpijo za resnimi poškodbami. Moja izkušnja in izkušnja mnogih drugih krščanskih ufologov je, da cerkve in njeni voditelji pogosto nočejo imeti opravka s predavanjem, pogovorom ali razpravo o tej zadevi. S tem ne želijo imeti nič. Razlog za to je njihovo prepričanje, da obstajajo pomembnejše zadeve, ki jih je treba obravnavati – na primer vsakodnevni pritiski v cerkvi. To je razumljivo, toda če veliko ljudi veruje v te pojave in jih je mnogo resnično prizadetih ter zmedenih, potem to področje predstavlja pomembno priložnost za cerkev. Priložnost, da ponudi odgovore ter da pomaga ozdraviti poškodovane in zmedene (sovražnik izbira najbolj ranljive); bolj kot kadarkoli prej je cerkev lahko relevantna za kulturo. Celo nekateri nekrščanski ufologi pri ljudeh prepoznavajo poškodbe, ki sledijo izkušnjam, ter menijo, da bi cerkev lahko pomagala.

Cerkev mora sprejeti, usvojiti in se naučiti, kako ravnati s tem sodobnim kulturološkim pojavom, ki je tesno povezan s problematiko izvora (od kod ta bitja prihajajo, kakšen je naš položaj v vesolju). Če tega ne stori, potem ljudem z izkušnjami niti jaz (na žalost) ne bi mogel dejati, da jim cerkev lahko pomaga. Ker cerkev zavrača pojav, ki se dogaja okoli nje, ne ve, kako doseči milijone ljudi (da, toliko jih je), ki iščejo odgovore. Na žalost je bila večina ljudi z izkušnjami, ki sem jih srečal, jeznih, ker se jih je cerkev izogibala in jih ni jemala resno ali pa je preprosto predlagala, da so obsedeni z demoni. To jih prisili, da iščejo pomoč v skupnosti NLP; na žalost se laž, da jih obiskujejo visoko razvita, dobrohotna bitja z drugega planeta, tam samo še okrepi. Ljudje, ki iščejo odgovore, bodo trkali na vrata ljubeče cerkve, ki jih bo sprejela in pojasnila ta pojav.

Morda ne bom mogel odgovoriti vsem, vendar vas prosim, da se ne obotavljate podeliti svoje izkušnje z menoj preko elektronske pošte mail@creation.info ali s pismom na enega od naslovov, ki jih boste našli v tej knjigi. Morda vam bo teorija hipnoze, kot je opisana zgoraj, pomagala razumeti, kaj se vam je zgodilo.

Viri

  1. ''The Allagash Abductions,'' www.ufoevidence.org/cases/case466.htm, 28. 12. 2009. Vrni se na besedilo.
  2. PR McHugh, Try to remember: Psychiatry's clash over meaning, memory and mind, Dana Press, 2008, navedeno v ''False Memory Syndrome,'' en.wikipedia.org/wiki/False_memory_syndrome #McHugh2008, 31. 12. 2009. Vrni se na besedilo.
  3. ''False Memory Syndrome,'' en.wikipedia.org/wiki/False_memory_syndrome #McHugh2008, 31. 12. 2009. Vrni se na besedilo.
  4. ''Memory and Reality,'' www.fmsfonline.org, 30. 12. 2009. Vrni se na besedilo.
  5. ''Frequently Asked Questions,'' www.fmsfonline.org/fmsffaq.html, 1. 1. 2010. Vrni se na besedilo.
  6. Isto. Vrni se na besedilo.
  7. Glejte www.fmsfonline.org/retract1.html#jul94. Vrni se na besedilo.
  8. Isto. Vrni se na besedilo.
  9. ''The war of the worlds comes down to Earth,'' creation.com/the-war-of-the-worlds-comes-down-to-earth, 1. 1. 2010. Vrni se na besedilo.
  10. Navedeno v ''Many Forms of Hypnosis'', dr. Helene Feldman, www.infinityinst.com/articles/many_forms_of_hypnosis.htm, 30. 12. 2009. Vrni se na besedilo.
  11. Isto. Vrni se na besedilo.
  12. ''Derren Brown Controls Shopping Mall Visitors – with sound,'' www.youtube.com/watch?v=IOEKdaXIEHc&feature=related, 30. 12. 2009. Vrni se na besedilo.
  13. ''Derren Brown NLP,'' www.youtube.com/watch?v= befugtgikMg&feature=fvW, 30. 12. 2009. Vrni se na besedilo.
  14. Osebna elektronska pošta Garyju Batesu od Jamesa Allena, B. A. psihologije, certificirani klinični hipnoterapevt ameriškega inštituta hipnoterapije, preiskovalec forenzične rekonstrukcije, 5. 1. 2010. Vrni se na besedilo.
  15. E-pošta Jamesa Allena, 21. 12. 2009. Vrni se na besedilo.
  16. Isto. Vrni se na besedilo.
  17. ''Sword swallower trapped in trance for hours after accidentally hypnotizing HIMSELF in a mirror,'' www.dailymail.co.uk/news/article-1240983/Trainee-hypnotist-puts-trance.html, 12. 1. 2010. Vrni se na besedilo.
  18. ''Nebeška vojska'' (ang. host of heaven) se v Bibliji včasih nanaša tudi na nepadla angelska bitja, ki častijo Boga in mu služijo. Čaščenje ''zvezdne vojske'' (ang. starry host) se lahko nanaša tudi na same zvezde, ki se jim doda astrološke entitete. Toda to v končni fazi vključuje tudi čaščenje padlih entitet, ki se pogosto pretvarjajo, da so božanstva. Vrni se na besedilo.