Po načrtu, poglavje 13: Zakaj v naravi obstajajo ''slabe reči''?


provod Gorazd Novak (www.ustvarjen.si)

Živi svet ima številne značilnosti, glede katerih se vsi strinjamo, da so čudovite. Kaj pa bitja, za katera se zdi, da so dobro načrtovana, da prizadenejo škodo drugim? In če so stvari tako dobro načrtovane, zakaj je toliko organizmov izumrlo? Sir David Attenborough prejema številna pisma od kreacionistov, ki ga sprašujejo, zakaj ne da časti Stvarniku za čudovito načrtovane značilnosti, ki jih prikazuje v svojih oddajah. Attenborough odgovarja: ‘’

Ko kreacionisti govorijo o tem, da je Bog ustvaril vsako posamezno vrsto s posebnim dejanjem, vedno dajejo za primer kolibrije ali orhideje ali sončnice in čudovite reči. Jaz pa pomislim na zajedalskega črva, ki vrta v oko dečka, ki sedi na bregu reke v zahodni Afriki, na črva, zaradi katerega bo deček oslepel. In vprašam jih: Ali mi hočete reči, da je Bog, v katerega verjamete, in za katerega pravite, da je poln milosti in da skrbi za vsakega od nas posebej, ali mi hočete reči, da je Bog ustvaril tega črva, ki ne more živeti drugače kot v očesu nedolžnega otroka? Meni se namreč zdi, da to ne sovpada z Bogom, ki je poln milosti.’’ 1
9859-Wikipedia-David-Attenborough

wikipedia.org

Pomembno je poudariti, da je to teološki argument, ne znanstveni argument – govori o tem, kaj naj bi Bog naredil ali ne, ne govori pa o znanstvenih dokazih. Ironično je, da Attenborough trdi, da je stvarjenje stvar teologije, evolucija pa stvar znanosti, njegov glavni argument proti stvarjenju pa je teološki, ne znanstveni!

Kakorkoli, gibanje inteligentnega načrtovanja (Intelligent Design movement, ID) ima težave z odgovarjanjem na tovrstne argumente, ker ID nima zgodovine dejanj načrtovalca, saj zagovorniki ID običajno nočejo priznati Biblije in njenega nauka o padcu v greh in o potopu.

Biblija ne pojasnjuje natančno, od kod izvirajo mesojedci, toda ker je bilo stvarjenje dokončano na šesti dan (Geneza 2:1-3), ni mogoče, da bi Bog kasneje ustvaril nove mesojede živali. Namesto tega imajo biblijski kreacionisti v splošnem tri razlage, čeprav je specifična razlaga odvisna od posebnega primera.2

1) Izgleda, da Biblija žuželk in ostalih nevretenčarjev ne smatra za ‘’žive’’, vsaj ne v takem smislu kot ljudi in vretenčarje.

Hebrejščina nevretenčarjev nikoli ne imenuje nephesh chayyah (živa duša, bitje) kakor pojmuje ljudi in celo ribe (Geneza 1:20, 2:7).

To je skladno z biblijsko trditvijo, da je ‘’življenje mesa v krvi’’ (Levitik 17:11) in z dejstvom, da žuželke nimajo enake vrste krvi kakor vretenčarji. Torej prehrana živali pred padcem v greh ni bila nujno brez žuželk. Zanimivo je, da izgleda, da žuželke nimajo dovolj kompleksnih možganov, da bi stimulus (dražljaj) zaznali kot ‘’bolečino’’: ‘’Nekatere žuželke normalno ne kažejo nobenih znakov izkušnje bolečine. Kačji pastir, na primer, lahko poje velik del lastnega abdomna, če mu njegov konec repa vstavimo v predel ust. Če čebeli delavki odstranimo del abdomna, se zaradi tega ne neha hraniti. Če mesarski muhi (Phormia) odrežemo glavo, še vedno izteza svoj cevast organ za prehranjevanje (proboscis) in začne sesati, če njeni kemoreceptorji pridejo v stik s sladko raztopino; zaužita raztopina enostavno odteče iz prerezanega vratu.’’3

2) Pred padcem v greh so mnoge strukture za napad oz. obrambo lahko služile v vegetarijanskem življenjskem slogu.

Pajki, na primer, zdaj svoje mreže normalno uporabljajo za lovljenje žuželk in drugega plena. Toda nekateri mladiči pajkov imajo za hrano pelod,4 kar morda kaže na to, katero funkcijo bi lahko imela pajkova mreža pred padcem v greh.5

Obstajajo sodobni primeri levov, ki niso jedli mesa6,7, in nasprotje ‘’herbivorov’’ (krave, ovce), ki so jedli piščance.8,9 Obstaja primer ščinkavca, ki sicer je zrnje, a je postal krvoses.10 Torej se del vedenja lahko nauči. To, da obstajajo zelo podobne vrste, ki jasno izhajajo iz ene prvotno ustvarjene vrste, pri čemer je ena vegetarijanska, druga pa mesojeda, kaže, kako se živali lahko prilagodijo, da iz vegetarijancev postanejo mesojedci. Primeri vključujejo vegetarijanske in mesojede piranhe,11 ter jastreba palmovih orehov (ang. palm-nut vulture),12 ki je večinoma vegetarijanec, medtem ko je ‘’ptica roparica’’ gvaharo (ang. oilbird) povsem vegetarijanec.13

Padec v greh bi lahko povzročil, da so nenevarne značilnosti postale uporabne za napad. Potreba po napadu bi lahko nastala zaradi več razlogov. Za nekatere živali je prekletstvo nad njimi  (Geneza 3:14) lahko povzročilo, da so izgubile sposobnost sintetiziranja določenih esencialnih proteinskih komponent (aminokislin) iz zaužite rastlinske snovi, zaradi česar morajo jesti druge živali, ki vsebujejo te hranljive snovi. Podobno so zaradi prekletstva tal (Geneza 3:17-18) rastline morda izgube svojo hranilo vrednost, zaradi česar so nekatere živali, ki jim rastlinska hrana ni več zadoščala, začele pleniti tiste živali, ki so še naprej lahko preživele z rastlinsko hrano. Tako so živali z ustreznimi pred-načrtovanimi značilnostmi (npr. kremplji, strup) lahko postale plenilci, da so prišli do potrebnih hranil.

Glede strupov je treba povedati, da je koncept strupa odvisen od količine – ‘’doza naredi toksin’’. Mnogi strupi so koristni v majhnih količinah, npr. toksin digitalis v rastlini naprstec v majhnih količinah lajša simptome srčne okvare (ang. congestive heart failure). Nasprotno pa celo ‘’dobre’’ reči kot sta kisik in voda v velikih količinah lahko delujeta kot strup.14 Pred padcem v greh so bili nivoji toksinov lahko dovolj majhni, da niso bili strupeni. Po padcu je lahko prišlo do tega, da so rastline preko mutacijskih izgub informacij izgubile nadzor nad sintezo substanc, ki so se zato začele kopičiti do toksičnih stopenj, ali pa so izgubile encime v metabolizmu, tako da se substrati za te encime akumulirajo do toksičnega nivoja.

3) Bog je vedel, da bo prišlo do padca, zato je bitja programiral z informacijami za napadalne in obrambne značilnosti, ki jih potrebujejo na prekletem svetu. Te informacije so se ‘’vključile’’, ko je prišlo do padca v greh.

Poudariti velja, da razvoj vsakega posameznega mnogoceličnega organizma vključuje programirano ‘’izkljapljanje’’ genetičnih informacij. Vsak posameznik je na začetku ena sama celica, zigota, ali oplojeno jajčece. To oplojeno jajčece ima v DNK zakodirana vsa navodila, da postanemo to, kar fizično smo (ob danih pogojih okolja). Toda ko zarodek raste, se morajo različne celice na različnih mestih specializirati, tako da se izvede le določena navodila – celice postanejo diferencirane. Navodila so še vedno tam, a na nek način izklopljena. To vključuje zapletena genetična stikala in proces metilacije, tj. pritrjevanje metilnih skupin na kemijske ‘’črke’’ DNK, ki kodirajo navodila, ki jih je treba ‘’izključiti’’. Vse preklapljanje med vključeno/izključeno se mora odviti v pravem vrstnem redu. Informacija tega zaporedja je delno zakodirana v DNK, obstajajo pa tudi kontrole izven genov, zaradi česar se uporablja izraz epigenetski. Zato bi bilo nemogoče klonirati dinozavre in mamute tudi če bi našli nedotaknjeno DNK – potrebovali bi namreč tudi oplojeno jajčece.

Rezultat tega dovršeno načrtovanega zaporedja vklapljanja/izklapljanja je, da kostne celice izvedejo le navodila, ki se tičejo kosti – navodila za kri, živce, kožo itd. so še vedno v DNK celic, toda izklopljene. Enako velja za krvne, kožne in ostale vrste celic.

Če torej nekdo lahko verjame, da je informacijo vklapljanja/izklapljanja programiral Mojstrski genetski programer, je možno verjeti, da je ta Programer tudi lahko vklopil informacijo v času padca v greh.

To se zdi najboljša razlaga za očitno načrtovane značilnosti, kakršna je ožig meduze, ki je posebna vrsta katapultnega mehanizma. Evolucijskim predstavam njegovega izvora nasprotuje evolucijski časovni okvir. Eden izmed evolucionistov je priznal: ‘’Nepredstavljivo je, da bi veliki plenilski organizmi, kakršni so meduze, lahko obstajali takrat, ko okoli njih še ni bilo ničesar, s čimer bi se prehranjevali.’’15 To velja za ožiganje v obrambne namene, ker se veliki plenilci še niso razvili. Toda argumenti so skladni s tem, da je padec v greh prizadel vsa bitja ob istem času.16

Patogeni in stvarjenje

Nekateri se sprašujejo, kam v biblijski okvir sodijo bolezenski mikrobi, če je bog vse ustvaril ‘’zelo dobro’’. V tem okvirju je bil padec v greh očitno kriv za bolezni, toda kako, če je Bog zaključil z ustvarjanjem ob koncu tedna stvarjenja?

Celo nekaj takega, kar je običajno poznano kot smrtonosni mikrob, ima lahko blažjo varianto, ki ne povzroča nobene bolezni. Predvidoma je bilo nekaj takega ustvarjeno med tednom stvarjenja. Celo danes ima lahko mikrob, ki povzroča kolero (Vibrio cholerae), ne-virulentno obliko. To ima vlogo v ekosistemih slankastih vod in izlivov rek v morje, originalni mikrob pa je morda živel v simbiozi z nekaterimi ljudmi. Celo njegov toksin ima lahko koristno funkcijo, če nastopa v majhnih količinah, podobno kot to velja za številne strupe. Virulenca je nastopila po padcu v greh z naravno selekcijo variant, ki so proizvajale več in več toksina, ko je bilo čedalje več okužene vode. Ta proces ni potreboval nobene nove genetske informacije. Poleg tega nedavni dokazi kažejo, da izguba kemotaksije – tj. sposobnosti premikanja kot odziv na spremembe v kemijski koncentraciji – izrazito poveča infektivnost v modelu kolere s testnimi mladimi miškami.17

Naslednji dober primer je mikrob gobavosti. Oblika, ki povzroča bolezen, Mycrobacterium leprae, je izgubila preko 2000 genov, kar je približno četrtina vsega mikrobovega genoma.18

Še en verjetni primer virulence kot posledice izgube informacij vključuje mikoplazme, najmanjše znane samo-reproduktivne organizme. Gre za zajedalske bakterije, ki nimajo celičnih sten in imajo manj kot 1000 genov, najdemo jih v dihalnem sistemu in urogenitalnem traktu ljudi. Izguba genetske informacije, npr. za sintezo aminokislin, je lahko povzročila, da je preživetje mikoplazmov postalo čedalje bolj odvisno od njihovih gostiteljev.19,20

Podobno velja tudi za viruse: izgleda, da so najbolj škodljivi virusi devolvirali. Najbolj patogene HIV linije so tudi najmanj prilagojene, ne preživijo tako dobro kot manj virulentne.21

O nekaterih neškodljivih vlogah, ki so jih virusi lahko imeli pred padcem v greh, lahko delno sklepamo na osnovi funkcij, ki jih imajo celo danes. Virusi so nežive entitete, saj se ne morejo razmnoževati sami, pač pa potrebujejo naprave za kopiranje, ki jih imajo bolj kompleksne celice. Celo danes pa imajo številne koristne funkcije, med katerimi so transport genov med rastlinami in živalmi, ohranjanje rodovitnosti prsti, ohranjanje čistosti vode in uravnavanje plinov v atmosferi.22 Torej nekateri domnevni dokazi za evolucijo dejansko govorijo v prid modela stvarjenja in padca.

Izumrtja

Nekateri oporekajo Načrtovalcu na osnovi tega, da je domnevno 95 – 99 % vrst izumrlo. Vendar pa znana poročila o izumrlih in obstoječih vrstah ne podpirajo tega. Število fosilnih vrst, ki so jih dejansko našli, je ocenjena na približno 250.000, medtem ko obstaja tri milijone ali še več živečih vrst, odvisno od tega, kdo pripoveduje zgodbo. Toda če bi bila trditev o preko 95 % pravilna, bi moralo biti fosilnih vrst veliko več kot živečih.

Edina verjetna razlaga je evolucijska pristranost (ang. bias). Da bi bila evolucija resnična, bi morale med različnimi tipi bitij obstajati brezštevilne prehodne oblike. Torej bi za vsako znano fosilno vrsto morale obstajati številne druge, ki bi jo povezale z njenimi predniki in potomci. To je še en primer tega, kako evolucijski zaključki prihajajo pred dokazi. V resnici je trditev implicitno priznanje, da so velika števila prehodnih oblik predpostavljena, to pa povečuje težave evolucionistom, saj je le nekaj fosilov takih, za katere bi celo evolucionisti vsaj začeli trditi, da so kandidati za prehodno obliko.

Kar se tiče izumrtij v splošnem, ima ''zgolj načrtovanje'' določene težave, medtem ko jih biblijski model pojasni. To pa zato, ker ta model vključuje padec v greh, potop in kot verjetno posledico potopa tudi ledeno dobo.

Reference in opombe

  1. Buchanan, M. Wild, Wild Life, Sydney Morning Herald, The Guide, str. 6, 24 March 2003. Vrni se na besedilo
  2. Batten, D., Catchpoole, D., Sarfati, J. in Wieland, C. The Creation Answers Book, pogl. 6, Creation Book Publishers, 2007. Vrni se na besedilo
  3. ‘Sensory Reception: Mechanoreception’ Encyclopedia Brittanica (Electronic Edition on CD). Vrni se na besedilo
  4. White, T. Pollen-eating spiders, Nature Australia 26(7):5, 1999 – 2000. Vrni se na besedilo
  5. Pollen-eating spiders, Creation 22(3):5, 2000. Vrni se na besedilo
  6. Catchpoole, D. The lion that wouldn’t eat meat, Creation 22(2):22 – 23, 2000. Vrni se na besedilo
  7. Catchpoole, D. Lea, the spaghetti lioness, Creation 29(4):44 – 45, 2007. Vrni se na besedilo
  8. Carnivorous cow, Creation 29(4):7, 2007. Vrni se na besedilo
  9. Wild and wooly, Creation 21(4):9, 1999. Vrni se na besedilo
  10. Catchpoole, D. Vampire finches of the Galapagos, Creation 29(3):52 – 53, 2007. Vrni se na besedilo
  11. Catchpoole, D. Piranha, Creation 22(4):20 – 23, 2000; creation.com/piranha. Vrni se na besedilo
  12. Catchpoole, D. The ‘bird of prey’ that’s not, Creation 23(1):24 – 25, 2000; creation.com/vulture. Vrni se na besedilo
  13. Bell, B. The super-senses of oilbirds: Bizzare birds elude an evolutionary explanation, Creation 28(1):38 – 41, 2005; creation.com/oilbird. Vrni se na besedilo
  14. Bergman, J. Understanding Poisons from a Creationist Perspective, J. Creation 11(3):353 – 360, 1997; creation.com/poison. Vrni se na besedilo
  15. Phylum Cnidaria, www.palaeos.com/Invertebrates/Coelenterates/Cnidaria.htm, 2003. Vrni se na besedilo
  16. Catchpoole, D. Skeptics challenge: a ‘God of love’ created a killer jellyfish? Crush, kill, destroy – why do creatures have equipment to attack, kill and eat other animals? Creation 25(4):34 – 35, 2003. Vrni se na besedilo
  17. Merrell, D. S. in sod. Host-induced epidemic spread of the cholera bacterium, Nature 417(6889):642 – 644, 2002. Vrni se na besedilo
  18. Eiglmeier, K. The decaying genome of Mycrobacterium leprae, Lepr. Rev. 72:387 – 398, 2001. Vrni se na besedilo
  19. Wood, T.C. Genome decay in the Mycoplasmas, Impact 340, 2001. Vrni se na besedilo
  20. Wieland, C. Diseases on the Ark (Answering the critics), J. Creation 8(1):16 – 18, 1994 pojasni pomembne povezane koncepte. Vrni se na besedilo
  21. Wodarz, D. in Levy, D. N. Human immunodeficiency virus evolution towards reduced replicative fitnes in vivo and the development of AIDS, Proc. Royal Soc. B., 31 July 2007. Vrni se na besedilo
  22. glej tudi Bergman, J. Did God make pathogenic viruses? J. Creation 13(1):115 – 125, 1999; Kim, M. Biological view of viruses: creation vs evolution, J. Creation 20(3):12 – 13, 2006. Vrni se na besedilo

Helpful Resources

By Design
by Dr Jonathan Sarfati
From
US $15.00