Po načrtu, poglavje 14: Ugovori proti načrtovanju

 
provod Gorazd Novak (www.ustvarjen.si)

Teorija načrtovanja spodkopava dogmatični materializem, zato ni presenetljivo, da so se materialisti (in nekateri njihovi zavezniki v cerkvi) temu zelo uprli. To poglavje obravnava številne ugovore o domnevnem slabem ali zlonamernem načrtovanju, ki niso bili zajeti v prejšnjih dveh poglavjih.[op. prev.: Poglavje 12 še ni prevedeno]

BOG VRZELI, OSEBNA NEZAUPLJIVOST

Ta argument pravi, da je načrtovanje le apel vrzeli v našem znanju in ko znanost napreduje, bodo te vrzeli še naprej izginjale. Kompromisarski teologi neodobravajoče trdijo, da zaradi takih argumentov Bog postaja vse manjši.

Napaka tega ugovora je v tem, da predpostavlja, da je argument načrtovanja poziv k ignoranci. Dejansko pa je argument iz analogije s tem, kar v resnici vemo. Vodilni ID teoretik, Bill Dembski, pojasnjuje: ‘’Določeni biološki sistemi imajo značilnost, imenujmo jo IC (nepoenostavljiva kompleksnost, ang. irreducible complexity). Darvinisti nimajo pojma, od kod biološki sistemi s to značilnostjo izvirajo. … Vemo, da ima inteligentno posredovanje (ang. agency) vzročno moč, da proizvede sisteme, ki izkazujejo IC (npr. mnogi človeški izdelki izkazujejo IC). Torej so biološki sistemi, ki izkazujejo IC, verjetno načrtovani. Teoretiki načrtovanja s tem, ko načrtovanje pripisujejo sistemom, ki izkazujejo IC, enostavno počnejo to, kar znanstveniki počnejo v splošnem, to je, skušajo formulirati vzročno ustrezno razlago obravnavanega pojava.’’ 1

Poleg tega, če ne vemo, čemu so evolucionisti tako dogmatični v tem, da oni vedo, da je evolucija odgovorna za nastanek in razvoj življenja? In zelo so zagreti za argumente tipa naravna-selekcija-vrzeli, pri čemer dajejo ‘’naravni selekciji’’ čudežne stvariteljske kvalitete, da razložijo to, kar se zdi nerazložljivo.2

GOLJUFANJE Z VERJETNOSTJO

Nekateri argumenti za načrtovanje lahko pogosto pridejo do vprašanja verjetnosti, zato evolucionisti pogosto blefirajo z argumentiranjem, češ, zakaj naj bi bila verjetnost problem, saj se neverjetne stvari dogajajo vsak dan. Kot primer uporabljajo to, da je verjetnost dobitka na loteriji precej majhna, in vendar ta dobitek vsak teden nekdo zadane. Ali, kot je rekel Kenneth Miller v neki proti – ID oddaji:3 ‘’Eden od matematičnih trikov, ki se ga poslužuje ID, vključuje to, da se vzame današnjo situacijo in se računa verjetnost, da se je sedanjost naključno pojavila iz preteklih dogodkov. Najboljši primer, ki ga lahko dam, je ta, da sedete s štirimi prijatelji, zmešate komplet 52 kart, jih razdelite in natančno beležite vrstni red, kako so bile karte razdeljene. Nato bi se lahko ozrli nazaj in dejali, moj bog, kako neverjetno je to … Vendar pa ste karte razdelili in dobili ste, kar pač imate v roki.’’ Ali pa točno določena kombinacija in razporeditev ljudi, ki hodijo po prometni ulici mesta – tudi to je zelo malo verjetno, a take neverjetne razporeditve se dogajajo ves čas. Ali pa verjetnost, da nekdo zadane na loteriji – ta verjetnost je zelo majhna, toda ljudje zadevajo na loteriji ves čas. S takim argumentiranjem na podlagi teh analogij skušajo razredčiti močan argument za stvarjenje.

V tem ‘’goljufanju z verjetnostjo’’ je kričeče napačen sklep.4V vseh zgoraj navedenih analogijah mora priti do izida. Verjetnost, da boste dobili neke karte, je 100 %. Ljudje bodo hodili po prometni ulici. Nekdo mora zadeti na loteriji. Toda kakšna je verjetnost, da boste iste karte dobili v naslednji igri, da bodo isti ljudje hodili po ulici ob enakem času jutri, da bodo iste številke dobile loterijo?

Nasprotno, biti mrtev je možno na veliko več načinov kot biti živ, tako da nikakor ni 100 % verjetno da bi POLJUBNA razporeditev aminokislin formirala proteine, potrebne za življenje. Nikakor ni nujno, da je izid nekaj živega, in izračuni verjetnosti temu močno nasprotujejo. To je vsa poanta argumenta.

Nekateri evolucionisti so se na to odzvali, da se evolucija je zgodila, ker smo mi tukaj! To je najslabše krožno sklepanje.

Nadalje, če bi imel Miller prav, nikoli ne bi bilo možno ugotoviti, da nekdo nepošteno meša karte. To je, če delilec vedno dobi asa ob pravem času, to ne pomeni, da ga ima v rokavu, ker so vse kombinacije enako verjetne… Pokeraši na Divjem zahodu tega verjetno ne bi pogoltnili tako zlahka kot Miller. V resnici goljufa ne bi razkrila samo nizka verjetnost, pač pa nizka verjetnost dupliciranja specifične kombinacije kart. Inteligentnega posredovanja namesto naključja ne pokaže le poljubna urejenost, pač pa določene specifične razporeditve, katerih verjetnost, da bi se kar pojavile, je zelo majhna.

KRISTALI DOKAZUJEJO, DA SE STRUKTURE, PODOBNE NAČRTOVANIM, LAHKO POJAVIJO NARAVNO?

Toda to je v nasprotju s temeljno razliko med kristali in živimi bitji, kot je pojasnil Orgel (glej točko ‘’Filter za prepoznavanje načrtovanja’’). Da razjasnimo, kristal je ponavljajoča se razporeditev atomov, torej je urejen. Take urejene strukture imajo običajno najnižjo energijo, torej se tvorijo spontano pri dovolj nizkih temperaturah. In informacija kristalov je že prisotna v njihovih gradnikih, npr. usmerjevalne sile med atomi. Toda proteini in DNK, najpomembnejše velike molekule življenja, niso urejeni v smislu ponavljajočega, pač pa imajo veliko specificirano kompleksnost. Brez specifikacije izven sistema, tj. programiranih naprav živih reči ali inteligentnega usmerjanja organskega kemika, nikakor ni naravne tendence, da bi se formirale take kompleksno specificirane ureditve. Ko se kombinira njihove gradnike (in celo to terja posebne pogoje), je rezultat naključno zaporedje. Razlika med kristalom in DNK je kot razlika med knjigo, ki ponavlja le ABCD, in knjigo Shakespeara. Vendar pa to številne evolucioniste (ki ne poznajo Orgelove razlike) ne ustavi, da ne bi še naprej trdili, da kristali dokazujejo, da specificirana kompleksnost lahko nastane naravno – kristali dokazujejo, da se urejenost lahko pojavi naravno, temu pa noben kreacionist ne oporeka.5

Primerjava vsebnosti informacije v kristalih in v biomolekuli

Za ponazoritev, da imajo kristali nizko vsebnost informacij, pomislite na to, kaj se zgodi, če velik kristal soli razbijete na manjše kristale – še vedno imate sol. Z drugimi besedami: informacija, ki je potrebna, da se Na+ in Cl- spontano oblikujeta v kristal soli, je že inherentna v sestavinah – nič ni treba storiti od zunaj.

V biomolekulah pa zaporedja niso povzročena z lastnostmi samih sestavnih aminokislin in nukleotidov. To je ogromna razlika napram kristalnim strukturam, ki so povsem povzročene z lastnostmi svojih sestavnih delov. Eksperimenti so pokazali, da obstaja slaba korelacija med energijami kemijskih vezi in zaporedji v DNK in proteinih. Če bi bil v formiranje proteinov res vpleten nek kemijski determinizem, bi morali videti močno korelacijo, poleg tega ne bi pričakovali tako ogromne raznolikosti proteinov. To je razlog, da nikoli ne dobimo inzulina ali citokroma, če zgolj vržemo aminokisline v stekleničko s snovjo za kondenziranje; nasprotno, dobimo samo naključne polipeptide.

Kristali in njihove osnovne celice

Najmanjša enota kristala se pogosto smatra za njegovo osnovno celico in kristal je zgrajen enostavno s ponavljanjem le-te s specifično mnogokratnostjo translacijskih vektorjev. Moja doktorska disertacija vključuje objavljene članke o CuBrSe3 in CuISe3; slednji ima zelo kompleksno strukturo po normalnih standardih anorganske kemije, saj ima 18 formulskih enot v vsaki heksagonalni osnovni celici, ali šest v vsaki rombohedralni osnovni celici. Toda informacijska vsebnost tega je majcena v primerjavi z DNK ali večino proteinov.

CURIEJEV PRINCIP DISIMETRIJE

To je eden od ‘’zakonov’’ za razlago regularnosti, poimenovan po francoskem fiziku Pierru Curieju (1859 – 1906). Ta pravi, da je disimetrija v fizikalnem učinku vedno prisotna v njegovem fizičnem vzroku. To pojasni nekaj tipov reda, ki jih evolucionisti uporabljajo kot domnevne protiargumente filtru načrtovanja:

Konvekcijski vzorci

Evaporacija in porazdelitev oceanske vode na planetu se lahko smatra za urejen sistem. Še boljši primer je heksagonalni Rayleigh – Benard konvekcijski celični vzorec, ki ga je včasih možno videti v plitvih tekočinah v ponvah.

Za vsak konvekcijski sistem obstajajo določeni pomembni robni pogoji, npr. definitivni red za vir toplote – vmesni sistemi – odtok. Tovrstni robni pogoji vpeljujejo vsebnost informacij – v tem primeru specificiranje manjšanja simetrije z vpeljevanjem preferenčne smeri v primerjavi z izotropnim sistemom brez simetrije.

Gravitacijsko sortiranje

Zamislite si mešanico peščenih zrn, ki se naravno sortira po velikosti. Naključna mešanica v ničelni gravitaciji nima disimetrije (je izotropna). Vpeljite gravitacijsko polje in pojavi se disimetrija zaradi smeri polja. Nato se peščena zrna lahko ‘’samo-sortirajo’’, pri čemer gostota narašča z globino. Toda ta nova ureditev z usmerjeno razporeditvijo peščenih zrn dejansko odraža disimetrijo smeri gravitacijskega polja, ki povzroči razporejanje.

Z drugimi besedami, ta trivialna primera urejenih razporeditev povsem pojasnjuje fizika posamezne situacije. Red ne izraža nobene informacije, nobene specifikacije za karkoli.

KDO JE NAČRTOVAL NAČRTOVALCA?

To vprašanje zastavljajo številni skeptiki. Bog je po definiciji neustvarjeni Stvarnik vesolja, zato je vprašanje ‘’Kdo je ustvaril Boga’’ nelogično, podobno kot vprašanje ‘’S kom je poročen samski?’’ Bolj sofisticirani spraševalec lahko vpraša: ‘’Če vesolje potrebuje vzrok, zakaj Bog ne potrebuje vzroka? In če Bog ne potrebuje vzroka, zakaj bi moralo vesolje potrebovati vzrok?’’ Kristjani lahko odgovorijo z naslednjim razmislekom:

  1. Vse, kar ima začetek, ima vzrok.
  2. Vesolje ima začetek.
  3. Torej vesolje mora imeti vzrok.

Poudariti je treba besede, ki so napisane s krepkim tiskom. Vesolje mora imeti vzrok, ker je imelo začetek, kot bo pokazano v nadaljevanju. Bog, v nasprotju z vesoljem, ni imel začetka, zato ne potrebuje vzroka. Poleg tega Einsteinova splošna relativnost, ki ima veliko eksperimentalnih potrditev, kaže, da je čas povezan z materijo in prostorom. Čas sam se je začel z materijo in prostorom. Ker je Bog po definiciji Stvarnik vsega vesolja, je tudi Stvarnik časa. Torej Bog ni omejen z s časovno dimenzijo časa, ki jo je ustvaril, in torej Bog nima začetka v času – Bog je ‘’Visoki in Vzvišeni, ki večno prebiva’’ (Iz 57,15).6 To sklepanje se včasih imenuje Kalam kozmološki argument, njegov najvidnejši sodobni zagovornik pa je filozof in apologet dr. William Lane Craig.7

Dawkins v svoji knjigi The God Delusion skuša napraviti vtis z varianto že izguljenega zgornjega skeptičnega argumenta: ‘’Kakorkoli statistično neverjetna je entiteta, ki jo skušate razložiti z vpeljavo načrtovalca, mora biti sam načrtovalec vsaj toliko neverjeten. Bog je dokončni Boeing 747.’’ Trdi, da mora biti načrtovalec, dovolj inteligenten za razlago kompleksnosti živega sveta, vsaj toliko kompleksen. Če torej biologija terja inteligentnega načrtovalca, mora Načrtovalec imeti svojega Meta – Načrtovalca in tako dalje.

Ta argument ima nekaj problemov:

  1. Ta argument bi se smatral za nepravega, ko bi ga aplicirali na konice puščic, SETI program, Mt Rushmore itd. (op. prev.: glej ‘’Kako prepoznamo načrtovanje’’). Na primer: če arheolog trdi, da so bili kamniti predmeti v izkopanem grobu načrtovani, bi bilo skrajno neumno vprašati, kdo je načrtoval načrtovalca teh predmetov in nato trditi, da to oporeka trditvi o načrtovanju. Ali je bilo nekaj načrtovano, je možno presoditi samo po sebi.
  2. Klasična teologija trdi, da Bog ni kompleksen, pač pa enostaven. To velja za rimokatoliško učenje Akvinskega,8 kakor tudi za protestantsko učenje, npr. Belgic Confession: Bog je ‘’eno samo in enostavno duhovno bitje.’’9 In Dawkins je pozabil, da je v protislovju s svojo lastno definicijo kompleksnosti: imeti dele, ki so ‘’razporejeni tako, da je malo verjetno, da bi se pojavili zgolj po naključju.’’16 Toda svetopisemski Bog je duh, ni materialni, nima delov, kaj šele, da bi jih imel razporejene na določen način.10
  3. Ne more biti neskončnega niza materialnih vzrokov, saj materialno življenje ne obstaja od nekdaj. Celo ideje nezemljanskega življenja, ki naj bi bilo pred našim, se ne da pomakniti nazaj neomejeno, saj vesolje ne obstaja od nekdaj. Hipotetični veliki pok, ki naj bi sledil še bolj domnevnemu velikemu stisku, bi uničil vsako življenje. Ker torej ni bilo materialnega inteligentnega načrtovalca prvega življenja, je legitimno vpeljati nematerialnega načrtovalca življenja.

NI ZNANOST

Pravi razlog za zavračanje razlage s stvarjenjem je predanost naturalizmu. Kot dokazujejo številna priznanja, so evolucionisti znanost spremenili v materialistično ‘’igro’’ in stvarjenje/načrt sta izločena po priročnih pravilih, ki nadnaravno stvarjenje izključujejo a priori.sup>11 Oglejte si npr. tale razglas evolucijskega biokemika Richarda Dickersona: ‘’Znanost je v osnovi igra. To je igra z enim glavnim in definirajočim pravilom: Pravilo št. 1: Poglejmo, kako daleč in do kolikšne mere lahko razložimo obnašanje fizičnega in materialnega vesolja s povsem fizikalnimi in materialnimi vzroki, brez vpletanja nadnaravnega.’’12

V praksi se ‘’igra’’ razširi na to, da skuša brez nadnaravnega razložiti ne le obnašanje, pač pa tudi izvor vsega. Profesor Richard Lewontin, genetik in deklarirani marksist, je slavni prvak neo-darvinizma in nedvomno eden svetovnih vodij v promociji evolucijske biologije. Nedavno je napisal naslednje zelo zgovorno sporočilo, ki ilustrira implicitno filozofsko pristranost proti stvarjenju iz Geneze – ne glede na to ali jo dejstva potrjujejo ali ne (poudarki v izvirniku):

‘’Pritrjujemo strani znanosti navkljub očitni absurdnosti nekaterih njenih konstruktov, navkljub njeni nesposobnosti, da bi izpolnila mnoge svoje ekstravagantne obljube o zdravju in življenju, navkljub tolerantnosti znanstvene skupnosti do nedokazanih kar-tako zgodb, ker imamo prioritetno obvezo, predanost materializmu. Ne gre za to, da nas metode in institucije znanosti na nek način silijo, da sprejmemo materialno razlago pojavnega sveta, pač pa nas, nasprotno, naša a priori vdanost materialnim vzrokom sili, da ustvarjamo raziskovalni aparat in niz konceptov, ki proizvajajo materialne razlage, ne glede na to, kako so proti-intuitivne, ne glede na to, kako so skrivnostne za tiste, ki niso vpeljani v to. Še več, ta materializem je absolutni, saj ne moremo dovoliti Božanskega na našem pragu. Znameniti Kantov učenec Lewis Beck je dejal, da vsak, ki lahko verjame v Boga, lahko verjame v karkoli. Sklicevati se na vsemogočno božanstvo je dovoliti, da se naravni red lahko vsak trenutek prelomi, da se lahko zgodijo čudeži.’’13

Scott Todd, imunolog na Kansas State University, je dejal zelo podobno: ‘’Četudi vsi podatki kažejo na inteligentnega načrtovalca, je taka hipoteza izločena iz znanosti, ker ni naturalistična.’’14

Kljub temu, da mnogi zavračajo načrtovanje kot ‘’neznanstveno’’, izgleda, da je tako stališče izpeljano bolj iz pravil igre kakor iz dokazov. Kričeč primer je Dawkins, ki je dejal: ‘’Četudi ne bi bilo nobenega dejanskega dokaza v prid darvinistične teorije, bi ji morali še vedno s polno pravico dajati prednost pred vsemi ostalimi konkurenčnimi teorijami.’’15

Celo nekateri proti-kreacionistični filozofi znanosti so močno kritizirali evolucionistično znanstveno in pravno ustanovo nad temi besednimi igrami. Pravilno poudarjajo, da bi nas moralo zanimati, ali je stvarjenje resnično ali neresnično, ne pa, ali odgovarja samo-postavljenim kriterijem ‘’znanosti’’.16

Mnoge izmed teh besednih iger so protislovne samemu sebi, tako da se postavlja vprašanje, ali je njihov glavni namen, da se stvarjenje izloči za vsako ceno in ne na osnovi logičnih razlogov. Na primer: Teaching about Evolution and the Nature of Science (Učenje o evoluciji in naravi znanosti), zelo propagiran priročnik za učitelje, ki ga je izdala ameriška Narodna akademija znanosti, na strani 55 trdi: ‘’Ideje ‘znanosti stvarjenja’ izhajajo iz prepričanja, da je Bog ustvaril vesolje – vključno z ljudmi in ostalimi bitji – vse naenkrat v sorazmerno nedavni preteklosti. Vendar pa so znanstveniki številnih področij preverili te ideje in odkrili, da jih ni mogoče znanstveno podpreti. Na primer: dokazi za zelo mlado Zemljo niso skladni s številnimi metodami za ugotavljanje starosti kamnin. Nadalje, ker osnovni predlogi znanosti stvarjenja ne morejo biti testirani in verificirani, te ideje ne izpolnjujejo kriterijev znanosti.’’17

Definicija znanosti stvarjenja iz Teaching about Evolution je skoraj pravilna, čeprav kreacionisti, ki sledijo biblijskim predpostavkam, trdijo, da so bile različne stvari ustvarjene ob različnih dneh. Vendar pa Teaching about Evolution trdi, da so bile ideje znanosti stvarjenja preverjene in da so se izkazale za take, ki jih ni mogoče podpreti, nato pa trdi, da ‘’osnovni predlogi znanosti stvarjenja ne morejo biti testirani in verificirani’’. Kako so torej ti osnovni predlogi lahko bili raziskani (testirani!), če jih ni mogoče testirati?18

Stephen Meyer, zgodovinar in filozof znanosti, je zaključil: ‘’… nismo še našli nobenega dobrega načelnega razloga za izključitev načrtovanja iz znanosti. Izgleda, da je načrtovanje prav toliko znanstveno (ali neznanstveno) kot njegovi evolucijski tekmeci … Odprtost za empirične argumente za načrtovanje je torej potrebni pogoj za povsem racionalno zgodovinsko biologijo. Racionalna zgodovinska biologija ne sme obravnavati le vprašanja ‘’Kateri materialistični ali naturalistični evolucijski scenarij daje najustreznejšo razlago biološke kompleksnosti,’’ pač pa tudi vprašanje ‘’Ali strogo materialistični evolucijski scenarij, ali tak, ki vključuje inteligentno posredovanje, ali kakšna druga teorija najbolje razloži izvor biološke kompleksnosti, upoštevajoč vse relevantne dokaze’’. Vztrajati pri nasprotnem pomeni vztrajati pri tem, da ima materializem metafizično privilegiran položaj. Ker izgleda, da ni nobenega razloga, da bi dopustili to predpostavko, ne vidim nobenega razloga, da bi priznal, da teorije izvora morajo biti strogo naturalistične.’’19

NI RECENZIRANO S STRANI STROKOVNJAKOV (ang. PEER-REVIEWED) 20

To je zgolj izgovor za zavračanje argumentov načrtovanja. V prvi vrsti obstaja kar nekaj kreacionističnih revij s ‘’peer-review’’ pregledom, vključno z Journal of Creation in Creation Research Quaterly, in obstaja veliko ‘’mainstream’’ literature z argumenti načrtovanja, čeprav morajo avtorji skriti implikacijo teh argumentov, da jim odobrijo objavo.21

Drugič, obstaja veliko dokazov, da odkrito zagovarjanje načrtovanja povzroči avtomatsko zavrnitev članka. Članek ‘’inteligentnega načrtovanja’’, ki se je izmuznil skozi ‘’zaveso objav’’, je bil članek Stephena Meyerja o izvoru osnovnih tipov v kambrijski eksploziji, objavljen v znanstveni reviji (ang. peer-reviewed) Proceedings of the Biological Society of Washington. Vendar pa so skupine evolucionistov pisale na revijo, da je članek pod-standarden – še preden so ga sploh prebrali! Nato je koncil Biological Society kapituliral s trditvijo, da če bi pred tem vedeli za to, ‘’bi članek smatrali za neprimernega za strani Proceedings‘’, in z obljubo, da ‘’inteligentni načrt … ne bo več obravnavan v prihodnjih številkah [revije]’’. Urednik, dr. Richard Sternberg, je dejansko izgubil službo v Smithsonianu – toliko o odprtosti akademske svobode in o pregledu peer-review.

Ironično je, da evolucionisti papežujejo, da mora znanstveno gibanje objaviti pregledan (peer-reviewed) članek, da bi se ga smatralo kot legitimnega, nato pa se obrnejo in pritožujejo, da ni bilo legitimno, da bi revija objavila pregledan članek tega gibanja. V resnici vse izhlapi do dogovorjene definicije, z vsem, kar naprti naslednja krožnost:

  1. Stvarjenje ni prava znanost, ker nima pregledanih objav.
  2. Stvarjenja se ne pregleduje, ker ni prava znanost.

Tudi če izvzamemo problematiko stvarjenja, so recenzije člankov deležne kritik. Alison McCook je zapisala v The Scientist: ‘’Zdi se, da imajo vsi težave z recenzijo v najvišje kotiranih revijah. Nedavna diskreditacija dela Woo-Suk Hwanga na področju matičnih celic na Seoul National University je sprožila medijske razprave o sistemski nezmožnosti odkrivanja poneverb. Medtem pa avtorji kopičijo nabor pritožb: Pregledovalci sabotirajo članke, ki tekmujejo z njihovimi, močni članki so poslani v sestrske revije, da se okrepi njihov profil, in uredniki v komercialnih revijah so premladi in neizogibno delajo napake glede tega, katere članke sprejeti in katere ne. In vendar se celo starejši znanstveniki obotavljajo, da bi dali specifični primer tega, kako so bili opeharjeni z recenzijo, ker jih skrbi, da bi taka poteza ogrozila njihove bodoče objave.

Kljub pomanjkanju dokazov, da recenzija deluje, se zdi, da večina znanstvenikov (ki so po naravi skeptična druščina) verjame v tak sistem pregledovanja. Gre za nekaj, kar se ohranja ‘’absolutno sveto’’ na področju, kjer ljudje redko sprejmejo karkoli s ‘’slepo vero’’, pravi Richard Smith, bivši urednik BMJ [uveljavljena revija s področja medicine, op. prev.] in zdaj izvršni direktor UnitedHealth Europe in član odbora PLoS: ‘’V resnici je zelo neznanstveno.’’

Zares, obilje podatkov iz širokega nabora revij nakazuje, da recenzija peer-review le malo prispeva k izboljšanju člankov. Leta 1998 so v eksperimentu, načrtovanem, da se preveri, koliko odkrije recenzija, raziskovalci v svoj raziskovalni članek namenoma vključili osem napak. Več kot 200 pregledovalcev je identificiralo v povprečju le dve napaki. Istega leta je članek v Annals of Emergency Medicine pokazal, da pregledovalci niso mogli odkriti dve tretjini velikih napak v lažnem članku. Julija 2005 je članek v JAMA (The Journal of the American Medical Association, op. prev.) pokazal, da je med nedavnimi članki kliničnih raziskav, objavljenimi v glavnih revijah, bilo 16% poročil učinkovitega posredovanja v protislovju s kasnejšimi ugotovitvami, kar nakazuje, da so pregledovalci morda spregledali velike napake.’’22

Robert Higgs, znanstvenik s številnimi leti raziskovalnih izkušenj, univerzitetni profesor in recenzent, je dejal naslednje: ‘’Recenzije, katerim ljudje pripisujejo veliko težo, variirajo od pomembnih, kjer so uredniki in ocenjevalci kompetentni in odgovorni, do popolne farse, kjer niso. Praviloma in nepresenetljivo, se proces odvija nekje v sredini in je bolj podoben šali, je pa manj od skoraj brezhibnega sistema olimpijske preiskave, za kakršnega ga smatrajo nepoučeni. Vsak urednik revije, ki zaradi poljubnega razloga hoče potolči nek še neobjavljen članek, lahko to stori zelo enostavno z izbiro ocenjevalcev, za katere zelo dobro ve, da bodo članek potolkli; podobno lahko enostavno dobi naklonjena poročila ocenjevalcev. Kot sem vedno svetoval mladim, katerih delo so zavrnili, dozdevno na neprimerni ali nezadostni osnovi, sistem je hazardno kockanje.

Osebna maščevanja, ideološki konflikti, poklicna zavist, metodološka nestrinjanja, čista samo-promocija in velika mera navadne nekompetentnosti in neodgovornosti niso tuji znanstvenemu svetu; zares, ta svet je poln teh vse-preveč-človeških atributov. V nobenem primeru recenzija ne more zagotoviti, da je raziskava pravilna v svojih procedurah ali zaključkih. Zgodovina vsake znanosti je kronika napake za napako. V nekaterih vedah so bile te napake sčasoma odstranjene; v drugih vztrajajo daljša obdobja; in v nekaterih vedah, kakršna je ekonomija, se dejanska znanstvena retrogresija lahko nadaljuje več generacij pod napačnim prepričanjem, da gre v resnici za napredek.

V poljubnem času lahko obstaja konsenz glede najrazličnejših zadev v posamezni vedi. V retrospektivi pa se pokaže, da se je konsenz motil. …

Raziskovalci, ki se poslužujejo ne-ortodoksnih metod ali teoretičnih okvirjev imajo v sodobnih razmerah velike težave pri objavi svojih ugotovitev v ‘’najboljših’’ revijah, ali včasih v katerikoli znanstveni reviji. Znanstveni inovatorji ali ustvarjalni ekscentriki se velikim množicam poklicnih ljudi vedno zdijo čudaški – dokler ne postane nemogoče zanikati njihove ugotovitve, ta čas pa pogosto nastopi šele takrat, ko v posamezni generaciji glavni akterji panoge umrejo. Znanost je čuden podvig: vsi se trudijo narediti naslednjo prelomnico, a ko nekdo to doseže, se ga pogosto pozdravlja, kot da bi prenašal ebola virus. Preveč ljudi je preveč investiralo v vladajoče ideje; za te ljudi je priznanje bankrota lastnih idej enakovredno priznanju, da so zapravili svoje življenje. Pogosto, morda v izogib kognitivne disonance, nikoli ne priznajo, da so bile njihove ideje napačne. Najpomembneje pa je, da v znanosti, kakor tudi na drugih področjih, velja pravilo, da moraš iti s tokom, če se hočeš razumeti z drugimi (ang.: to get along, you must go along).

Raziskovalni svetovi so v svojih najvišjih predelih precej majhni. Vodilni raziskovalci poznajo vse glavne akterje in kaj vsi ostali počnejo. Obiskujejo iste konference, so člani istih družb, eden drugemu pošiljajo svoje študente na podoktorske študije v laboratorije, eden drugemu recenzirajo dela za NSF, NIH ali ostale vladno financirane organizacije in tako dalje. Če ne pripadate tej tesni bratovščini, boste zelo, zelo težko prišli do tega, da bi prisluhnili vašemu delu, da boste objavili v ‘’vrhunski’’ reviji, dobili državna sredstva, prejeli vabilo, da prisostvujete panelni diskusiji znanstvene konference, ali da bi vaše diplomante postavili na dostojna mesta. Cel ustroj je strašno krvoskrunski; notranje povezave so številne, tesne in bližnje.

V tem kontekstu mora bistra mlada oseba pokazati preudarnost pri apliciranju prevladujoče ortodoksnosti, toda nujno je, da ne ziblje čolna z izzivanjem česarkoli temeljnega ali ljubega tistim, ki sestavljajo ocenjevalne komiteje NSF, NIH in ostalih organizacij, ki prispevajo sredstva.’’23

Nazadnje, recenzije peer-review niso preprečile poneverb, so pa blokirale veliko znanosti, ki jo danes poznamo kot dobro. Na primer, vodilna revija Nature je priznala v mea culpa uvodniku: ‘’Obstajajo neizpodbitni primeri faux pas v naši zgodovini. Ti vključujejo zavrnitev Čerenkove radiacije, Hideki Yukawov meson, delo o fotosintezi avtorjev Johanna Deisenhoferja, Roberta Huberja in Hartmuta Michela, in prvotno zavrnitev (a končno sprejetje) Stephen Hawking ovega sevanja črne luknje.’’24

Reference in opombe

  1. Dembski, W. A. Still spinning just fine: a response to Ken Miller; www.designinference.com/documents/2003.02.Miller_Responce.htm, 2003. Vrni se na besedilo.
  2. glej tudi Weinberger, L. Whose god? The theological response to the god-of-the-gaps. J. Creation 22(1):120 – 127, 2008. Vrni se na besedilo.
  3. ‘A War on Science’, Horizon program, BBC, 2006. Glej kritiko Grigg, R. in Sarfati, J. Intelligent Design – ‘A War on Science’ says the BBC; creation.com/waronscience, 2006. Vrni se na besedilo.
  4. Batten, D. Cheating with chance, Creation 17(2):14 – 15, 1995; creation.com/chance. Vrni se na besedilo.
  5. Obsežna diskusija o informacijah in termodinamiki, redu in kompleksnosti, je v Thaxton, C.B., Bradley, W.L. in Olsen, R.L. The Mystery of Life’s Origin, Philosophical Library Inc., New York, 1984, pogl. 8. Vrni se na besedilo.
  6. glej Sarfati, J. If God created the universe, then who created God? J. Creation 12(1):20 – 22, 1998; creation.com/whomadeGod; Refuting Compromise str. 179 – 188, 2004. Vrni se na besedilo.
  7. Craig, W.L. The Kalam Cosmological Argument, Barnes & Noble, New York, 1979; God, Creation and Mr Davies, Brit. J. Phil. Sci. 37:163 – 175, 1986. Vrni se na besedilo.
  8. Duggan, G.H. Review of The Blind Watchmaker by Richard Dawkins, Apologia 6(1):121 – 122, 1997. Vrni se na besedilo.
  9. Doktrina Trojice ne trdi, da so tri osebe deli Boga, pač pa da en Bog obstaja v treh Osebah ali središčih zavesti. Glej Sarfati, J. Jesus Christ our Creator: A biblical defence of the Trinity, Apologia 5(2):37 – 39, 1992; creation.com/trinity. Vrni se na besedilo.
  10. Plantinga, A. The Dawkins Confussion: Naturalism ad absurdum, Christianity Today (Books and Culture), March/April 2007; www.christianitytoday.com/bc/2007/002/1.21.html. Vrni se na besedilo.
  11. Wieland, C. Science: The rules of the game, Creation 11(1): 47 – 50, 1988. Vrni se na besedilo.
  12. Dickerson, R.E. J. Molecular Evolution 34:277, 1992; Perspectives on Science and the Christian Faith 44:137 – 138, 1992. Vrni se na besedilo.
  13. Lewontin, R. ‘Billions and billions of demons’, The New York Review, 9 January 1997, str. 31. Vrni se na besedilo.
  14. Todd, S.C. korespondenca Nature 401(6752):423, 1999. Vrni se na besedilo.
  15. Dawkins, R. The Blind Watchmaker: Why the evidence of evolution reveals a universe without design, str.6, W W Norton & Company, New York, 1986. Vrni se na besedilo.
  16. Laudan, L. Science at the Bar – Causes for Concern; Quinn, P.L. The Philosopher of Science as Expert Witness; oboje v Ruse, M. (ured.) But is it Science? Prometheus Books, Buffalo, NY, 1988, str. 351 – 355, 367 – 385. Ruse je bil filozof znanosti, ki je najbolj vplival na ameriške sodnike, da je stvarjenje ‘’neznanstveno’’, Laudan in Quinn pa zavračata njegove napačne argumente. Ruse je kasneje priznal, da je evolucija religija, glej How evolution became religion: creationists correct? National Post, str. B1, B3, B7 13 May 2000. Vrni se na besedilo.
  17. Teaching about Evolution and the Nature of Science, str. 55, National Academy of Sciences, USA, 1998; glej ugovore Sarfati, J. Refuting Evolution, Creation Book Publishers, Australia, 1999, 2008. Vrni se na besedilo.
  18. Nadaljevanje s strani NAS, ki ima naslov Science, Evolution and Creationism (2008) uporablja enake ugovore. Za zavrnitev teh trditev glej Sarfati, J. Science, Creation and Evolutionism, creation.com/nas, 2008. Vrni se na besedilo.
  19. Meyer, S.C. The Methodological Equivalence of Design and Descent: Can there be a ‘Scientific Theory of Creation’? v Moreland, J.P. (ured.) The Creation Hypothesis, InterVarsity Press, Downers Grove, IL, 1999, str. 98, 102. Vrni se na besedilo.
  20. za odličen pregled glej Kulikovsky, A. Creationism, Science and Peer Review, J. Creation 22(1): 44 – 49, 2008; creation.com/peer. Vrni se na besedilo.
  21. glej dokumentacijo v Buckna, D. Do creationists publish in notable refereed journals? creation.com/do-creationists-publish-in-notable-refereed-journals. Vrni se na besedilo.
  22. McCook, A. Is peer review broken? The Scientist 20(2): 26, February 2006. Vrni se na besedilo.
  23. Higgs, R. Peer review, publication in top journals, scientific consensus, and so forth, George Mason University’s History News Network; hnn.us/blogs/entries/38532.html, 7 May 2007 (poudarki dodani). Vrni se na besedilo.
  24. Coping with peer rejection, Nature 425:645, 2003. Vrni se na besedilo.

Helpful Resources

By Design
by Dr Jonathan Sarfati
From
US $15.00