Also Available in:

Zakaj je Jezus umrl?

Sistem žrtvovanj in stvarjenje

Avtor:
prevod Gorazd Novak (ustvarjen.si)

Objavljeno: 6 April 2010
7221Golgotha

V svojem članku “Evangelijski ‘lakmusov test’” sem govoril o zmanjševanju pomena izraza “evangelijski”. “Lakmusov test”, ki sem ga predlagal kot znamenje prave pripadnosti evangeliju, je sprejemanje dobesednega pomena Geneze 1–11, kajti napad na Genezo 1–11 je v bistvu napad na avtoriteto Biblije in torej Boga.1

Veliko tistih, ki se smatrajo za evangelijske kristjane, nasprotuje taki izjavi in trdijo, da vprašanje stvarjenje ali evolucija “ni pomembno” za njihovo vero, ali da se poročilo o stvarjenju lahko razloži na različne načine. Toda obe stališči povzročata velike teološke težave, ki spodkopavajo temelje evangelija.

V tem članku se ne bom spuščal v podrobnosti nasprotja med znanostjo stvarjenja in evolucijo, saj je to obravnavano drugod, temveč bom nadaljeval o teoloških zadevah, povezanih z vprašanjem, ki je v mojem prejšnjem prispevku ostalo neodgovorjeno, namreč, “Zakaj je Jezus umrl?”

Noben pristni evangelijski kristjan ne more trditi, da kristologija (veda o Kristusu) “ni pomembna”; Millard Erickson pravi, da “mora biti naše razumevanje Kristusa središče in glavna značilnost krščanske vere. V primerjavi s tem, kaj nekdo misli o Kristusu, je vse ostalo drugotnega pomena.”2 Veliko teologije je pod vplivom “znanosti”, in še zlasti kristologija je prezrla zadeve, kot je Lukovo sledenje Jezusovega rodovnika vse do Adama, ali pa Pavlovo izjavo, da je smrt prišla na svet šele z Adamovim grehom.

Kristologija je sama po sebi zelo obsežen predmet in tu ni dovolj prostora, da bi šli preveč v podrobnosti. Zadostuje, da rečemo, da obstajata dva glavna pristopa, kako gledamo na Jezusa, tj. s človeškega gledišča (kristologija “od spodaj”), ali z Božjega gledišča (kristologija “od zgoraj”). Tehnično gledano je prvi pristop sicer teološko veljaven, vendar ga običajno zagovarjajo liberalni učenjaki, ki dvomijo v veljavnost in celo v avtoriteto Biblije. Kristologija od zgoraj je bolj v skladu z evangelijskim stališčem in sprejemanjem Biblije kot navdihnjene Božje Besede, zato se bom tu osredotočil na ta pristop.

Če o tem, kaj se Bogu zdi pomembno, sklepamo na podlagi “štetja vrstic”, potem je glavni poudarek očitno na križu. Ni neposrednih informacij o Jezusovem izgledu, o tem, kaj je imel rad, česa ni maral itd. V dveh izmed evangelijev celo ni navedenih neposrednih podrobnosti o Jezusovem rojstvu. V nasprotju s tem pa je več kot polovica poglavij evangelijev posvečena zadnjemu tednu Jezusovega življenja, dogodkom tik pred in po njegovem križanju.

Razprava stvarjenje – evolucija se pogosto bije na znanstvenih tleh, toda kako poročilo o stvarjenju vpliva na kristologijo in še zlasti na temo Jezusove smrti? Tri vprašanja terjajo skrbno obravnavo:

  • Kaj je smrt?
  • Zakaj je Jezus moral umreti?
  • Katere zahteve je moral izpolniti, da je umrl za nas?

Vsa tri vprašanja so obsežna, v nadaljevanju predstavljeni argumenti pa so zelo kratki, a upam, da zadostni, da se pokaže pomen poročila o stvarjenju.

Teistični in humanistični evolucionisti trdijo, da sta smrt in trpljenje obstajala milijone ali celo milijarde let, preden se je človek evolucijsko razvil ali je bil ustvarjen preko kakšnega procesa, ki ga Biblija ne omenja. Toda, kaj je smrt in od kod izvira?

Geneza in Nova zaveza (Rimljanom 5,12) navajata, da je smrt vstopila na svet skozi greh enega človeka, z jasno implikacijo, da pred Adamom ni bilo smrti. Zakaj torej ignoriramo, kar pravita obe zavezi, in kot samoumevno sprejemamo evolucijsko predpostavko, da je smrt “naravna”?

Zanimivo je, da so evolucionisti očitno povsem zadovoljni sprejeti smrt kot sestavni del procesa naravne selekcije, in vendar pogosto obtožujejo t.i. “Boga Stare zaveze”, da je krut, ker zahteva, da se v našo dobrobit preliva živalska in kasneje Jezusova kri. Toda v resnici ima avtor in stvarnik vsega življenja — kot pravi Biblija — vso “pravico” (če uporabimo sodobno terminologijo), da to življenje odstrani. Šele ko bo nekdo končno naredil, kar je storil Bog, in ustvaril življenje iz nič, bodo lahko moralizirali o tem, kdo je upravičen določati pravila, kaj se zgodi s to novo življenjsko obliko.

Dejansko je bila prva smrt, o kateri obstaja biblijski zapis (ali pa se nanjo nakazuje), ko je Bog ubil žival (morda jagnje?), da je priskrbel oblačila za Adama in Evo. S tem dejanjem je Bog začel sistem žrtvovanj, ki je zahteval, da se za pokritje greha prelije kri; ta sistem je izrecno omenjen v zgodbi o Kajnu in Abelu v Genezi 4. Še več, prvi namig, da bo Jezus zdrobil Satana, je v Genezi 3,15. Torej do Geneze 4 že obstaja povezava med grehom, smrtjo in sistemom žrtvovanj, ter omemba Kristusovega prihoda, in potrebe, da umre, skladno s sistemom žrtvovanj.

Večina evangelijskih kristjanov bi se strinjala, da je Jezus Kristus moral umreti in da je moral hkrati biti: a) človek, b) božanski, c) moški, d) prvorojenec in e) popoln, brez napake. Toda zakaj? Na čemu so vzpostavljeni ti pogoji? Standardna evangelijska teološka dela navajajo biblijske vrstice, ki govore o Jezusovi človeškosti in božanskosti, toda zadnje tri zahteve so vse del sistema žrtvovanj.

Čeprav je bil sistem žrtvovanj prisoten od “začetka”, ga je zapisal šele Mojzes, s tem pa je bil zapisan “zahtevani življenjepis”, ki mu je Jezus moral zadostiti, da bi lahko umrl za nas. Toda če Geneze 1–4 ne beremo dobesedno, potem ni pojasnila niti utemeljitve sistema žrtvovanj (ki je, podobno kot številne biblijske teme do in vključno s potopom, praktično univerzalen), manjka pa tudi veljavna biblijska razlaga, zakaj je Jezus moral umreti.

Oglejmo si, kako dobro je Jezus izpolnjeval zahteve, ki so bile postavljene približno 1500 let pred njegovim prihodom. V Novi zavezi beremo, da je bil Jezus moškega spola in prvorojenec (npr. Luka 2,2); rodila ga je devica, njegov ‘oče’ pa je bil Sveti Duh (Luka 1,26–38), s čimer je bila prekinjena linija podedovane grešnosti; bil je brez napake (Kološanom 1,22; 1. Petrovo 1,19). Bil je človek in hkrati božanski, torej je popolnoma ustrezal.

Tu pa vprašanje stvarjenje-ali-evolucija in s tem povezana tema dolgih obdobij prenehata biti “nepomembna” in postaneta neločljivo povezana z vprašanjem avtoritete Biblije, kristologijo in v končni fazi z našo odrešitvijo.

Poenostavljeno, trditve, da je poročilo o Adamu in Evi (in s tem povezan problem greha in smrti) zgolj mit, ali da ga je treba “reinterpretirati”, so neposredni napad na Boga in avtoriteto Biblije; pod vprašaj pa postavlja tudi sam namen Jezusove smrti. To je napad na Staro in Novo zavezo, saj je Luka zapisal Jezusov rodovnik, ki sega do Adama (Luka 3,23–38), Pavel za Jezusa pravi, da je “zadnji Adam” (1 Korinčanom 15,45), obstajajo pa tudi druge novozavezne navedbe Adama (1. Timoteju 2,13-14; Juda 1,14). Greh in z njim prihod smrti je tudi v Novi zavezi povezan z Adamom (Rimljanom 5,12). Če torej Adam ni bil resnična zgodovinska osebnost, potem v bistvu ničesar v Bibliji ne moremo jemati tako, kot je zapisano – tega pa se očitno ateisti zavedajo bolj kot mnogi evangelijski kristjani. Še več, v tem primeru je uničena utemeljitev Jezusovega prihoda in njegove smrti za nas, s tem pa tudi naše odrešenje.

Toda ali je Bog kljub temu lahko uporabil evolucijo in kaj storiti z dolgimi obdobji?

Če sta Adam in Eva bila zgodovinski osebnosti, potem očitno ni potrebe po evoluciji od njiju dalje, kot potrjuje Jezusov rodovnik v Luku. Nadalje, če ni bilo smrti pred Adamom (Rimljanom 5,12), potem sploh ni prostora za evolucijo — enostavno je izključena.

To dopušča dolga obdobja samo pred Genezo 1,2 — toda s kakšnim namenom? Če sprejmemo Biblijo od stvarjenja Adama dalje, zakaj bi dvomili v Boga glede preostalih nekaj vrstic? Čemu bi kdo hotel vriniti “vrzel” med Genezo 1,1 in 2, ali hotel videti dneve v Genezi kot “Božje dni, ne človeške dni”, ali vpeljati kakšno drugo “razlago”, s katero bi zanikal dobesedno razumevanje Geneze? Edini razlog za kaj takega je želja, da teologija privzame ne-biblijski, ne-nadnaravni, humanistični svetovni nazor, ki za delovanje evolucije potrebuje dolga obdobja.

Biblija uči, da je Jezus Kristus “zadnji Adam” (1. Korinčanom 15,45), ki je prišel umret za naše grehe in ki je s smrtjo na križu zagotovil, da se lahko spravimo z Bogom in da bomo lahko živeli večnost z njim. Kot pravi Pavel v Galačanom 1,6-7, kakršenkoli drug “evangelij” sploh ni evangelij.

Viri

  1. Članek je spremenjen na podlagi Birch, R., Why Did Jesus Die?— The sacrificial system and Creation, Salt Shakers Journal, November 2009; www.saltshakers.org.au. Nazaj na besedilo.
  2. Erickson, M.J., Christian Theology, Baker Book House, Grand Rapids, Michigan, str. 663, 1985. Nazaj na besedilo.