Also Available in:

Ali je Bog ustvarjal milijarde let?

In zakaj je to pomembno?

Avtorja Lita Cosner in Gary Bates
prevod Gorazd Novak (ustvarjen.si)

Objavljeno: 6.10.2011
Naknadno revidirano za objavo v reviji Creation 35(2):50–52
Geologic-time
Kliknite za večji prikaz.

Ljudje pogosto izzivajo biblijske kreacioniste z izjavami, ki se glasijo nekako takole: »Verjamem, da je Bog ustvarjal in ne verjamem v evolucijo, toda On bi si lahko vzel milijarde let časa, zakaj potem komplicirati glede starosti zemlje?« Nekateri trdijo, da poudarek na »šestih dobesednih dnevih pred 6.000 leti« ljudi celo odvrača od vere, češ: »Zakaj ste tako dogmatični? Zakaj tako močno poudarjate nekaj, kar ni ključno za odrešitev?«

Morda vas bo presenetilo, da se strinjamo s tem – do neke mere. Časovni okvir kot tak in sam po sebi ni pomemben. Zakaj potem daje CMI (Creation Ministries International) tako velik poudarek nanj? Pomemben je zato, ker gre v končni fazi za vprašanje »Ali Biblija dejansko pomeni tisto, kar jasno pravi?« V jedru gre torej za vprašanje verodostojnosti Pisem. Kompromisi z dolgimi časovnimi obdobji močno spodkopavajo celotno sporočilo evangelija, kar pri mnogih povzroča krizo vere, kakor tudi velike težave pri evangelizaciji.

Posledice ideje dolgih obdobij

Ideje milijonov ali milijard let preprosto ni najti v Svetem pismu; gre za koncept, ki je nastal izven Biblije.

Najprej moramo razumeti, od kod je prišel koncept stare zemlje. Ideje milijonov ali milijard let preprosto ni najti v Svetem pismu; gre za koncept, ki je nastal izven Biblije. Škotski odvetnik Charles Lyell je leta 1830 izdal knjigo Principles of Geology (Principi geologije). Izjavil je, da je bil eden od njegovih ciljev »osvoboditi znanost [geologije] od Mojzesa.«1 Svoje ideje je gradil na idejah drugega geologa, Jamesa Huttona, ki je zagovarjal enolično (uniformitaristično) razlago svetovne geologije. Lyell je trdil, da so stotine metrov sedimentnih plasti (odloženih iz vode ali kakšne druge gibajoče se tekočine) povsod po zemlji rezultat dolgih, počasnih in postopnih procesov čez milijone ali milijarde let (namesto procesov Noetovega potopa). Verjel je, da je treba geološko zgodovino zemlje pojasniti s procesi, ki jih zaznavamo dandanes. Če torej danes vidimo, da reke odlagajo sedimente s povprečno hitrostjo 1 mm na leto, potem je potreboval sloj sedimentne kamnine, kot je apnenec, ki v višino meri 1000 m, za svoj nastanek približno milijon let. Ta predpostavka, znana kot »sedanjost je ključ do preteklosti« (in njene različice), je temeljni kamen sodobne geologije, ki zavrača biblijski opis globalne vodne katastrofe. Milijoni let so bili raznim slojem ‘geološkega stolpca’ pripisani dolgo pred prihodom radiometričnih metod določanja starosti—veliko pred odkritjem radioaktivnosti.

Image by Daniel Smartt

Toda tu je teološki problem. Kamniti sloji ne vsebujejo le skal ali kamnitih zrn. Vsebujejo tudi fosile. Ti fosili so nesporni dokaz smrti – pa ne le smrti, temveč tudi mesojedstva, bolezni in trpljenja. Obstajajo ostanki, v katerih so sledovi zob; in celo živali, ki so bile fosilizirane, ko so jedle druge živali. Obstajajo dokazi za bolezni, rakasta obolenja in okužbe; ter splošno trpljenje zaradi ran, zlomljenih kosti itd. Biblijsko gledano razumemo, da se je to začelo dogajati šele po Padcu. Vendar zaradi podrobnih biblijskih rodovnikov nikakor ni mogoče, da je biblijski Adam živel pred milijoni let, preden sta se na enolični časovni skali pojavila smrt in trpljenje. Posledica verovanja v dolga časovna obdobja je potemtakem, da je Bog zaukazal smrt pred padcem človeka, vendar pa Biblija jasno pravi, da je smrt prišla na svet kot posledica Adamovih dejanj (Rimljanom 5,12).

Bog stare zemlje

Ideja, da je smrt bila v stvarstvu pred človekovim padcem v greh, močno vpliva na sklep o Božjem značaju. Ista težava nastopi, če nekdo misli, da je Bog za ustvarjanje uporabil evolucijo. Evolucija je naključni in potratni proces, ki terja smrt milijonov ‘neprilagojenih’ organizmov. Pojavilo bi se neštevno prehodnih oblik, ki bi hitro postale žrtve velikega pohoda ‘napredka’. V nekem trenutku naj bi ta domnevno ‘dobri’ Bog zaukazal loterijo smrti, ki je na koncu pripeljala do ljudi; nato pa se je Bog ozrl na bitja, ki imajo njegovo podobo, stoječa na slojih kamnin, polnih ostankov milijard mrtvih reči, ter svoje celotno stvarstvo razglasil za ‘zelo dobro’ (Geneza 1,31)—vključno z vsemi dokazi smrti in trpljenja, ki je bilo potrebno pri stvarjenju. Vidimo torej, da se dolga obdobja ne ujemajo z biblijskim pogledom, ne glede na to, ali nekdo hkrati verjame v evolucijo.

Če povzamemo: starost zemlje je bila določena iz slojev kamnin, v katerih se nahajajo fosili, kar postavlja smrt, trpljenje in bolezen v čas pred človekovim padcem v greh. Biblija pa jasno pravi, da pred Adamom ni bilo smrti. (Rimljanom 5,12).

Evangelij stare zemlje

Death pain
Ob koncu šestega dne je Bog svoje dokončano stvarstvo razglasil za »zelo dobro«. Če bi bila evolucija resnična, bi Adam in Eva stala na pokopališču fosilov milijonov let smrti in boja za obstanek, kar bi Bog imenoval za »zelo dobro«. Biblija opisuje smrt kot zadnjega sovražnika, ki bo uničen.

Nekateri domnevni ‘strokovnjaki’ se skušajo izogniti problemu ‘zelo dobrega’ rekoč, da je padec v greh povzročil le smrt in bolezni ljudi. To ne more biti res. Če nič drugega, Rimljanom 8,19-22 jasno uči, da je prekletstvo, ki je nastopilo po Adamovem padcu, prizadelo »celotno stvarstvo«, torej vse fizično vesolje.

A četudi damo to na stran zavoljo razprave, imamo še en problem, ker obstajajo človeški ostanki, katerih starost se ‘ocenjuje’ na stotine tisoč let. To je veliko pred slehernim možnim biblijskim časom za Adama, po katerem je bil v Edenskem vrtu pred okoli 6.000 leti. Mnoga kompromisna stališča smatrajo te ostanke za ‘pred-Adamske’, torej ostanke ne-človeških živali brez duše. Toda ta okostja sodijo v normalni razpon človeške raznolikosti. Neandertalci, na primer, kažejo znake umetnosti, kulture in celo religije. Nedavni rezultati  analize dejanske neandertalske DNK kažejo, da imamo mnogi od nas neandertalske gene, kar pomeni, da smo ista ustvarjena vrsta. To, da se jih označuje za ‘ne-človeške živali’, je videti kot poskus, da se reši verovanje v dolga časovna obdobja.

Nadalje, Rimljanom 5,12 pravi: »Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili…«. Tu ni nikjer nakazano, da bi padec v greh povzročil le človeško smrt. Če popačimo razlago Rimljanom 5, da je bila smrt omejena le na ljudi, bi to pomenilo, da je Adamov greh povzročil le delni padec Božjega stvarstva, vendar pa Rimljanom 8,19-20 pravi, da celotno stvarstvo trpi pod težo greha in je podvrženo jalovosti. In 1 Mojzes 3,17-19 pravi, da je bila prekleta sama zemlja, tako da rojeva trnje in osat.2 Če se je zgodil le delni padec, zakaj bo Bog ob vzpostavitvi novega stvarstva uničil vso obstoječe stvarstvo, namesto da bi ga le delno obnovil? Zakaj ne bi popravil le ljudi, če je preostanek stvarstva še vedno »zelo dober«?

Če se je zgodil le delni padec, zakaj bo Bog ob vzpostavitvi novega stvarstva uničil vso obstoječe stvarstvo, namesto da ga le delno obnovil? Zakaj ne bi popravil le ljudi, če pa je preostanek stvarstva še vedno ‘zelo dober’?

Smrt – zadnji sovražnik

Osrednje sporočilo evangelija je, da je smrt zadnji sovražnik, ki bo uničen (1. Korinčanom 15,26). Smrt je vdrla v popolni svet zaradi greha in je tako resna zadeva, da se Jezusova zmaga nad smrtjo ne more izkazati v polni meri, dokler je v grobu vsaj en vernik. Naj verjamemo, da je to, kar pisci Biblije opisujejo kot sovražnika, Bog uporabil ali nadzoroval milijone let in imenoval za »zelo dobro«?

Velik del evangelija je upanje v vstajenje in obnovo stvarstva v izvorno popolno stanje. Biblija jasno govori o Novih Nebesih in Novi Zemlji kot o mestu, kjer ni mesojedstva, smrti, trpljenja niti greha (Izaija 65,17-25; Razodetje 21,1-5). Kako naj potem govorimo o obnovi, če tako stanje nikdar ni obstajalo?

Evolucionistični anglikanski duhovnik je dobro povzel, kaj za krščansko teologijo pomeni sprejemanje smrti pred človeškim padcem v greh:

»Fosili so ostanki bitij, ki so živela in poginila več kot milijardo let pred evolucijo Homo Sapiensa. Smrt je tako stara kot življenje samo, razlika je kvečjemu delček sekunde. Je potem smrt lahko Božja kazen za Greh? Fosilni zapis kaže, da je neka vrsta zla obstajala ves čas. Gledano v velikem merilu je to razvidno v naravnih nesrečah. … Na ravni posameznika obstaja obilje dokazov bolečih, pohabljajočih bolezni in dejavnosti zajedavcev. Vidimo, da so bitja trpela med umiranjem, z artritisom, tumorjem, ali pa jih je preprosto požrlo drugo bitje. Od začetka časa je vedno obstajala možnost življenja in smrti, dobrega in zla. Nikdar ni bilo nezveznosti; nikdar ni bilo časa, ko se je smrt pojavila, niti trenutka, ko je zlo spremenilo značaj vesolja. Bog je naredil svet, kakršen je … evolucijo kot orodje spremembe in raznolikosti. Ljudje nam skušajo dopovedati, da je Adam imel popoln odnos z Bogom, vse dokler ni grešil, in da se moramo za obnovo tega izvornega odnosa le spokoriti ter sprejeti Jezusa. Toda tovrstna popolnost ni nikoli obstajala. Nikoli ni bilo takega sveta. Poizkus, da bi se vrnili vanj, bodisi v resničnosti ali duhovnosti, je utvara. Žal je to še vedno osrednji del velikega dela pridiganja evangelija.«3
Biblija jasno govori o Novem Stvarstvu kot o mestu, kjer ni mesojedstva, smrti, trpljenja niti greha. Kako naj potem govorimo o obnovi, če tako stanje nikdar ni obstajalo?

Iz zgornjega je razvidno, na kako spolzko strmino zaidemo, če dopustimo milijarde let z ali brez evolucije, ker to postavlja smrt in trpljenje pred človekov padec v greh. Logična posledica je, da je tudi zlo postavljeno pred človekov padec (ki pa po njegovem mnenju več ne obstaja, saj ni bilo nič, od koder bi človek lahko padel). Posledično to tudi izključuje upanje o vrnitvi v popolno stanje, ker se ni mogoče vrniti nekam, kar ni nikoli obstajalo. Na tak način je uničen evangelij sam.

Praktično vsak krščanski vodja in teolog, ki izpostavi svoje razloge za vero v dolga obdobja namesto v biblijski časovni okvir, mora priznati, da Geneza, brana dobesedno, v hebrejščini in angleških prevodih, uči dobesedno stvarjenje v šestih normalno dolgih dneh.

Pred čim nas je potem Jezus prišel rešit, če ne pred smrtjo, trpljenjem, grehom in ločitvijo od Boga? Kaj naj storimo z besedili, kot je Hebrejcem 9,22, ki pravi: »In po postavi se skoraj vse očiščuje s krvjo in brez krvi ni odpuščanja,« če sta smrt in prelivanje krvi nastopala kot ‘naravna’ procesa že milijone let pred Adamom? Če je temu tako, potem Kristusova smrt postane nepomembna in ne more plačati za naše grehe. In kaj je naše upanje, če ne upanje v vstajenje, Nova Nebesa in Novo Zemljo?

Če je smrt naravna, zakaj potem žalujemo? Zakaj smrti ne moremo sprejeti kot ‘normalni’ del življenja? Takšen pogled evangelij oropa njegove moči, Jezusovemu žrtvovanju pa njegov pomen. Ko so to misel izpeljali do njenega naravnega zaključka, so mnogi opustili krščansko vero.

Vpliv na cerkev

Široko razširjeno učenje evolucije ima hude posledice za našo mladino, ki masovno zapušča cerkev. Kristjani, ki ‘vztrajajo’, a sprejmejo časovno skalo milijard let, bodo veliko težje branili svojo vero, kar pa slabo vpliva na rast cerkve. Eden glavnih kamnov spotike za vero je vprašanje: »Zakaj dobri Bog dopušča vso smrt in trpljenje na svetu?« Tovrstni verniki ne morejo ustrezno pojasniti, da sta smrt in trpljenje posledica človeškega greha.

V nasprotju z njimi imajo verniki z biblijskim pogledom na svetovno zgodovino logično izhodišče, da približajo Boga ljudem, ki nimajo biblijskih temeljev. Mimogrede, ravno ta pristop je uporabil Pavel, ko je govoril podobnemu občinstvu poganov (Dejanja 14,15-17; 17,23-31). V Listri je uporabil stvarjenje kot ključni prepoznavni dejavnik, po katerem se Bog loči od navadnih ljudi, kot je bil on sam ali Barnaba. V Atenah pa je stoike in ostale filozofe tistega časa popeljal ‘nazaj do Geneze’, da je postavil temelj, na katerem jim je predstavil resničnega Boga, v upanju, da bi se spreobrnili od nekoristnega malikovanja.

Kaj pa te ideje?

So dnevi v Genezi lahko dolga časovna obdobja?

Ali obstajajo vrzeli med Genezo 1,1 in 1,2?

Je možno ubraniti ‘mehko vrzel’?

Je Geneza zgolj literarni okvir?

Je Geneza poezija?

Je sedmi dan večen?

Ali ni Bogu ‘dan kakor tisoč let’?

Ali Geneza 2,4 ne uporablja dne, ki ni dobesedni dan?

So pred obstojem sonca obstajali dobesedni dnevi?

Ali so dnevi v Genezi lahko ‘dnevi razodetja’?

Ali ne obstajata dve nasprotujoči si poročili o stvarjenju?

Je ‘progresivno stvarjenje’ biblijsko?

Če vera v Biblijo kot tako, kot je napisana, okrepi posameznikovo zmožnost razlage evangelija, in če ima kompromisarstvo tako škodljiv vpliv, zakaj bi se zatekali h kompromisu? Praktično vsak krščanski vodja in teolog, ki izpostavi svoje razloge za vero v dolga obdobja namesto v biblijski časovni okvir, mora priznati, da Geneza, brana dobesedno, v hebrejščini in angleških prevodih, uči dobesedno stvarjenje v šestih normalno dolgih dneh. In to je močno podprto z besedilom v Eksodusu 20,11, ki je del Desetih zapovedi, kjer je razvidno, da so bili dnevi v Genezi razumljeni kot normalno dolgi, brez prostora za milijone let in brez vrzeli v besedilu, kamor bi se jih lahko umestilo. Na žalost pa oni sprejemajo, da je znanost na nek način ‘dokazala’ milijone let, kar dejansko ni res.

Nedosledno krščanstvo?

Čeprav je možno biti kristjan in verovati v staro zemljo, to kaže, da bodisi nismo razmislili o posledicah, bodisi Biblija ni najvišja avtoriteta naše vere. Če Geneza ni resnična in dobesedna zgodovina, kako naj vemo, kje se v Pismu resnica pravzaprav začne? Današnja ‘znanost’ tudi ‘dokazuje’, da ljudje ne vstajajo od mrtvih. Če torej dopustimo tej isti znanosti, da nam pove, da Jezus ni vstal od mrtvih (kar bi bilo skladno s kompromisarskim življenjskim nazorom), potem »je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera,« kakor je zapisal apostol Pavel (1. Korinčanom 15,14). Če zaupamo človeškim filozofijam, smo podobni človeku, ki ga je Jezus opisal v Mateju 7,26: »Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku.« V nasprotju s tem pa je v vrsticah 24 in 25 dejal: »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali.«

Nazadnje, Jezus je očitno verjel v dobesedno zgodovinskost Geneze, zato bi morali tudi mi.

Viri

  1. Charles Lyell, osebno pismo Georgu Poulettu Scropu, 14. junija 1830; glej creation.com/Lyell. Vrni se na besedilo.
  2. Zanimivo je, da fosilni zapis vsebuje trnje. Ustaljena razlaga fosilnega zapisa (ki zanika globalni potop), jih uvršča ‘stotine milijonov’ let pred sleherno človeško bitje. Glej W.N. Stewart in G.W. Rothwell, Paleobotany and the Evolution of Plants (Cambridge, UK: Cambridge University Press, 1993), str. 172-176. Vrni se na besedilo.
  3. Tom Ambrose, ‘Just a pile of old bones’, The Church of England Newspaper, A Current Affairs section, 21.10.1994. Vrni se na besedilo.

Helpful Resources

The Genesis Account
by Jonathan Sarfati
From
US $35.00
From Creation to Salvation
by Lita Cosner
From
US $14.00
The Geologic Column
by John K Reed, Michael J Oard
US $15.00
Soft cover