Explore
Click here to view CMI's position on climate change.
Also Available in:

Zavračanje evolucije — poglavje 8

Koliko je stara zemlja?

Priročnik za študente, starše in učitelje za nasprotovanje novejšim argumentom za evolucijo

Seznam vsebine

Refuting Evolution

Predgovor & Uvod

Poglavje 1 Evolucija in stvarjenje, znanost in religija, dejstva in predsodki

Poglavje 2 Variacion y selección natural frente a la evolucion

Poglavje 3 Faltan los eslabones

Poglavje 8 Koliko je stara zemlja?


avtor , Ph.D., F.M.
prevod: Franc Novak (ustvarjen.si)

Evolucionisti se zavedajo, da so milijarde let ključnega pomena za potek evolucije od delcev do človeka. V knjigi Teaching about Evolution and the Nature of Science (Poučevanje o evoluciji in o naravi znanosti) je sicer navedeno, da so dolga obdobja potrebna za evolucijo, vendar slednja niso zadostna. Ker evolucija ne more delovati brez ogromnih časovnih obdobij, omenjena knjiga predstavlja to, kar smatra za dokaze za velikanska časovna obdobja. To vključuje prepričanje sodobnih evolucijskih geologov, da je zemlja stara 4,543 milijarde let. V omenjeni knjigi je ta čas grafično predstavljen na diagramu na straneh 36–37, kjer obstoj človeštva predstavlja tako kratek odsek na časovnici 5 milijard let, da ga je treba dvakratno povečati, da je sploh opazen.

Če pa svoje stališče temeljimo na Bibliji, dobimo povsem drugačno sliko. Biblija izjavlja, da je bil človek ustvarjen na šesti dan stvarjenja, pred okoli 6000 leti. Na časovnici sveta, zasnovani na svetopisemskih podatkih, je človek skoraj povsem na začetku, ne na koncu. Če bi biblijsko zgodovino sveta ponazorili s časovnico, ki bi bila enako dolga kot v že omenjeni knjigi (39 cm dolg graf), bi se človek pojavil že 1/1000 milimetra od začetka! Kristjani že po definiciji jemljejo resno besede Jezusa Kristusa, ki je dejal: ‘na začetku stvarjenja ju je Bog ustvaril kot moža in ženo’ (Marko 10,6). To se ujema s predlagano biblijsko časovnico in je diametralno nasprotno časovnici v Teaching about Evolution.

To poglavje [omenjene knjige, op. prev.] analizira tvorbo kamnin in metode določanja starosti, da bi videli, kaj ta nasprotujoča si modela napovedujeta.

Kamnine

Veliko debelino sedimentnih kamnin vsepovsod po svetu imajo v splošnem za dokaz o neizmerno dolgih obdobjih. Najprej nam Poučevanje o evoluciji na strani 33 daje uporabno definicijo:

Sedimentne kamnine se tvorijo, ko se trdni materiali, ki jih nosita veter ali voda, nabirajo v plasti in jih kasneje stisnejo usedline nad njimi. Sedimentne kamnine včasih vsebujejo fosile, ki nastanejo iz delov organizmov, odloženih skupaj z drugimi trdnimi materiali.

Indoktrinacija o ‘dolgih časovnih obdobjih’ (angl. deep time) prihaja z izjavo, da ‘plasti v dolgih časovnih obdobjih pogosto dosežejo velike debeline’. Toda ta izjava presega dokaze. Velika debelina bi lahko nastala z malo vode in dolgimi časovnimi obdobji, ali pa z veliko vode v kratkem času. Govorili smo že o tem, kako različni predsodki lahko povzročijo različne razlage istih podatkov, v tem primeru gre za sloje kamnin. Za to, da si kdo izbere prvo razlago [o dolgih obdobjih, op. prev.], je potrebna filozofska, ne pa znanstvena odločitev. Ker v današnjem času sedimentacija običajno poteka počasi, se predpostavlja, da je vedno morala potekati počasi. Če je to res, potem so plasti kamnin morale nastati v zelo dolgih obdobjih. Filozofijo, da so se procesi vedno dogajali s približno konstantno hitrostjo (‘sedanjost je ključ do preteklosti’), pogosto imenujemo uniformitarizem.

Uniformitarizem je bil na tak način definiran tudi pri mojem univerzitetnem predmetu geologije leta 1983, nasproti pa mu je stal katastrofizem. V novejši dobi se besedo ‘uniformitarizem’ uporablja v drugačnih kontekstih, kjer pomeni tudi konstantnost naravnih zakonov, včasih imenovano ‘metodološki uniformitarizem’, za razliko od tega, kar nekateri imenujejo ‘substantivni uniformitarizem’.

Treba je poudariti, da uniformitaristični geologi že dolgo dovoljujejo občasne (lokalne) katastrofične dogodke. Sodobna historična geologija je zrasla iz splošnega načela ‘počasnosti in postopnosti’, ki je še vedno prevladujoče zaželeni okvir razlage za vsako geološko formacijo, vendar pa so dokazi za katastrofično formiranje tako vztrajni, da skupnost neo-katastrofistov narašča. Zaradi svoje naturalistične naravnanosti seveda zavračajo razlago iz Geneze, ki govori o svetovnem potopu [2 Pt 3,3–7, op. prev.].

Katastrofalni potop, ki bi pokril vso zemljo (in ustvarjal fosile), bi erodiral velike količine sedimentov in jih odložil kje drugje. Mnogo organizmov bi bilo zelo hitro pokopanih in fosiliziranih.

Poleg tega nam nedavne katastrofe pričajo, da bi lahko siloviti dogodki, kakršen je bil potop, opisan v Genezi, lahko formirali mnogo kamninskih plasti v zelo kratkem času. Izbruh vulkana Mount St. Helens v ameriški zvezni državi Washington je ustvaril 7,6 m debelo plast finih sedimentov v enem samem popoldnevu!1 Hitro izčrpana peščena gošča je na plaži, na površini približno enaki nogometnemu igrišču, odložila približno meter usedlin, razporejenih v tanke plasti. Preizkusi s sedimentacijo, ki jih je opravil kreacionist Guy Berthault, ki včasih dela z ne-kreacionisti, so pokazali, da fine plasti sedimentov lahko nastanejo s samo-sortirnim mehanizmom med usedanjem različno velikih delcev.2,3 

V enem od Berthaultovih eksperimentov so fine sloje peščenjaka in krede (angl. diatomite rocks) ločili na sestavne dele, in jih pustili, da se usedejo v vodi, ki je tekla z različno hitrostjo. Ugotovili so, da je ne glede na pretok nastala enako debela plast. To nakazuje, da je prvotna kamnina nastala s podobnim samo-sortirnim mehanizmom, ki mu je sledilo še sprijemanje delcev.4 Revija Nature je poročala o podobnih eksperimentih evolucionistov desetletje po prvih Berthaultovih eksperimentih.5 

Ko torej začenjamo s stališča, da je Biblija Božja beseda in zato resnična, lahko izpeljemo razumne interpretacije podatkov. Ta pristop sicer ni rešil vseh problemov, mnoge od njih pa vendarle.

Kako pa se za razliko od tega obnese razlaga s ‘počasnim in postopnim’ nalaganjem? Pomislite na to, koliko časa se normalno lahko ohranijo mrtvi organizmi. Mrhovinarji in gnitje navadno odstranijo vsako sled že v nekaj tednih. Mrtva meduza normalno razpade v nekaj dneh. Pa vendar Poučevanje o evoluciji na strani 36 objavlja fotografijo fosilizirane meduze. Jasno je, da ni mogla biti pokopana počasi, temveč so jo hitro prekrili sedimenti, ki jih je nosila voda. Ta voda je vsebovala tudi raztopljene minerale, zaradi katerih so se sedimenti zacementirali skupaj in se hitro strdili.

Knjižica Stones and Bones6 (Kamni in kosti) prikazuje še druge fosile, ki so morali nastati hitro. Eden od njih je dva metra dolg ihtiozaver (izumrli, ribi podoben morski plazilec), ki je bil fosiliziran med kotenjem. Drug tak primer je riba, ki je bila fosilizirana med hranjenjem. Obstaja pa tudi vertikalno drevesno deblo, ki sega preko več plasti kamnin (od tod tudi izraz polistratni fosili). Če bi zgornje sedimentne plasti v resnici nastajale milijone ali vsaj tisoče let, bi zgornji del drevesnega debla že davno strohnel.

Ironija je, da znanstveniki vesoljske agencije NASA sprejemajo domnevo, da so na Marsu bile ‘katastrofalne poplave’,7 ki so izdolble njegove kanjone,8 čeprav danes tam ni nobene tekoče vode. Zanikajo pa, da bi se globalni potop zgodil na Zemlji, kjer je dovolj vode, da prekrije celoten planet 2,7 km globoko, če bi bila površina enakomerna, in celo zdaj prekriva 71 % zemeljske površine! Če ne bi tega učila Biblija, verjetno ne bi imeli zadržkov pri sprejemanju ideje o globalnem potopu na Zemlji. To ponovno jasno kaže, kako vnaprejšnja prepričanja znanstvenikov vplivajo na njihovo interpretacijo dokazov.

Radiometrijsko določanje starosti

Kot smo že pokazali, so dokazi iz geološkega zapisa skladni s katastrofami, in obstaja mnogo značilnosti, ki jih je težko pojasniti s počasnimi in postopnimi procesi. Kljub temu pa evolucionisti opozarjajo na metode določanja starosti, ki domnevno podpirajo dolga časovna obdobja. Najbolj znana je radiometrijska metoda. To je natančno opisano na 35. strani knjige Teaching about Evolution (Poučevanje o evoluciji):

Za nekatere elemente, npr. uran, je značilen radioaktivni razpad, s katerim nastajajo novi elementi. Z merjenjem količine radioaktivnih elementov in elementov, v katere razpadajo v kamnini, lahko geologi določijo, koliko časa je preteklo od tedaj, ko se je kamnina ohladila iz svojega začetnega raztaljenega stanja.

Kljub temu pa je ‘določitev’ dolgih obdobij interpretacija, saj so razpoložljivi znanstveni podatki le razmerja izotopov. Vsak kemijski element ima navadno več različnih oblik ali izotopov, ki imajo različne mase. Odvisno od predpostavk obstajajo tudi drugačne možne interpretacije. To lahko ponazorimo s peščeno uro. Ko je obrnjena tako, da je pesek zgoraj, ta teče v spodnjo posodo s hitrostjo, ki jo lahko merimo. Če opazujemo peščeno uro, v kateri pesek še vedno teče, lahko iz količin peska v obeh posodah in iz pretoka določimo, kdaj smo posodo obrnili. Toda, ali je to res? Najprej moramo predpostaviti tri stvari:

 14157-sandtimer

Peščena ‘ura’ pove, koliko časa je preteklo, na podlagi primerjave med količino peska v zgornji posodi (‘starševski element’) in količino peska v spodnji posodi (‘hčerinski element’).

  1. Poznamo količine peska v obeh posodah na začetku merjenja. Običajno se peščeno uro obrne, ko je vrhnja posoda prazna. Toda, če temu ni tako, je potrebno manj časa, da pesek napolni novo spodnjo posodo do določenega nivoja.

  2. Pretok je ves čas konstanten. Če bi se na primer pesek navlažil, bi tekel počasneje kot prej, ko je bil suh. Če bi bil pretok v preteklosti večji, bi pesek dosegel določeni nivo hitreje, kakor če bi ves čas tekel z zdajšnjo hitrostjo.

  3. Sistem je ves čas ostal zaprt. To pomeni, da peska nismo niti dodajali niti odvzemali iz nobene posode. Vendar pa predpostavite, da je nekdo brez vaše vednosti dodal nekaj peska v spodnjo posodo, ali pa da ga je nekaj odvzel iz zgornje. V tem primeru bi bil čas od zadnjega obračanja peščene ure, izračunan na osnovi merjenja količine peska v obeh posodah, daljši od dejanskega.

Poučevanje o evoluciji pravi o predpostavki 2:

To na primer zahteva, da ostaja hitrost radioaktivnega razpada ves čas konstantna in da nanjo ne vpliva niti temperatura niti pritisk — kar so ugotovitve, potrjene z obsežnimi fizikalnimi raziskavami.

V današnjem svetu so hitrosti radioaktivnega razpada res konstantne in torej neodvisne od toplote ali pritiska. Vendar pa se hitrosti radioaktivnega razpada merijo šele okoli 100 let, zato ne moremo biti prepričani, da so bile konstantne v vseh domnevnih milijardah let. Fizik dr. Russell Humphreys je mnenja, da so bile hitrosti razpada večje med trajanjem tedna stvarjenja in so potem ostale konstantne. Za to obstaja določena podlaga, npr. analiza radio-halojev, kljub temu pa je to le domneva.

Poučevanje o evoluciji govori tudi o predpostavki 3:

Predpostavljamo tudi, da se kamnine, ki jih proučujemo, s časom niso spreminjale zaradi premeščanja atomov v ali iz kamnin, kar pa zahteva podrobne informacije s strani geološke in kemijske znanosti.

To je velikanska predpostavka. Kalij in uran, pogosta starševska elementa, se hitro raztapljata v vodi, ki ju lahko izpira iz kamnin. Argon, ki nastaja z razpadom kalija, je plin in se zato zelo enostavno giblje.

Anomalije

Veliko primerov je, kjer metode določanja starosti dajejo napačne ‘starosti’ za kamnine z znano zgodovinsko starostjo. Eden takih primerov je kamnina iz kupole lave na vulkanu Mount St. Helens. Čeprav vemo, da je kamnina nastala leta 1986, je bila njena ‘starost’ s kalij–argonsko (K-Ar) metodo določena na vrednost 0,35 ± 0,05 milijona let.9 Drug primer je K-Ar določanje starosti andesitskih tokov lave iz Mt. Ngauruhoe na Novi Zelandiji. Izračunana ‘starost’ je bila v razponu od < 0,27 do 3,5 milijona let, čeprav so se tokovi lave odvijali takole: eden leta 1949, trije leta 1954 in eden leta 1975!

To lahko pojasnimo s tem, da je v kamnini, ki se je strdila, ostal presežek radioaktivnega argona (40Ar*) iz magme (staljene kamnine). Posvetna znanstvena literatura našteva mnoge primere presežnega 40Ar*, ki v kamninah znane starosti povzroča ‘starosti’ milijonov let. Zdi se, da ta presežek prihaja iz gornjih plasti plašča pod zemeljsko skorjo. To se sklada z mlado zemljo — argon ni imel dovolj časa, da bi ušel.10 

  • Če presežek 40Ar* lahko povzroči pretirane vrednosti izmerjene starosti pri kamninah z znano starostjo, zakaj bi tej metodi zaupali pri kamninah neznane starosti?

Drug problem so nasprotujoče si starosti, dobljene po različnih metodah. Če se dve metodi ne ujemata, potem vsaj ena od obeh mora biti napačna. Na primer: v Avstraliji je tok bazaltne lave pokril nekaj lesa, kar se odraža v pooglenitvi. ‘Starost’ lesa je bila z radiokarbonsko metodo (14C) določena na okoli 45.000 let, ‘starost’ bazalta pa po K-Ar metodi na okoli 45 milijonov let!11 Drug fosilni les iz kamninskih plasti zgornjega permija je imel v sebi še vedno zaznavno količino 14C. Ves zaznavni 14C bi razpadel, če bi bil les res starejši od 50.000 let, kaj šele v 250 milijonih let, ki jih evolucionisti pripisujejo kamninam iz zgornjega permija.12 [Posodobitev: oglejte si tudi Radiometric dating breakthroughs za več primerov prisotnosti 14C v premogu in diamantih, domnevno starih milijone let.]

Če sodimo po biblijski kronologiji, opazovana razmerja izotopov ne morejo biti rezultat dolgih obdobij. To potrjujejo anomalije, kakršne so naštete, vendar pa še ne moremo biti prepričani o pravem vzroku vseh primerov. To problematiko trenutno raziskuje skupina kreacionističnih doktorjev geologije in fizike iz organizacij Creation Research Society in Institute for Creation Research. Njihov cilj je odkriti natančne geokemijske in/ali geofizikalne vzroke za izmerjena izotopska razmerja.13 Eno od obetajočih odkritij postavlja pod vprašaj predpostavko št. 1 — začetni pogoji niso taki, kakršne si zamišljajo evolucionisti, temveč so odvisni denimo od kemije kamnine, ki je bila staljena, da je nastala magma. [Posodobitev: Izkazalo se je, da je predpostavka 2 najbolj ranljiva, saj obstajajo dokazi, da so bile hitrosti razpada v preteklosti veliko večje. Rezultate njihovih eksperimentov si lahko ogledate v Radioisotopes & the Age of the Earth volumes 1 in 2.]

Dokazi za mlad svet

90 % metod, ki se jih uporablja za ocenjevanje starosti zemlje, kaže na starost, ki je veliko manjša od milijard let, ki jih zagovarjajo evolucionisti. Nekaj primerov:

  • V nekaterih (ne-fosiliziranih!) dinozavrovih kosteh so našli rdeče krvničke in hemoglobin. Te snovi ne bi mogle obstati več kakor nekaj tisoč let — zagotovo pa ne 65 milijonov let, kolikor naj bi po mnenju evolucionistov minilo od izumrtja zadnjega dinozavra.14
  • Zemeljsko magnetno polje slabi tako hitro, da je staro kvečjemu okoli 10.000 let. Hitri obrati polaritete v letu potopa in nihanja kmalu potem so povzročile, da energija magnetnega polja pada še hitreje.15
  • Helij se sprošča preko radioaktivnega razpada v ozračje in ga od tam le malo uide. Skupna količina helija v ozračju je le 1/2000 količine, ki bi jo pričakovali, če bi bilo ozračje res staro milijarde let. Ta helij je izšel iz skal. To se zgodi kar hitro, in vendar je v nekaterih kamninah še precej helija, kar kaže na to, da ni imel časa, da bi ušel v ozračje — vsekakor to ni moglo trajati milijarde let.16
  • Supernova je eksplozija masivne zvezde. Eksplozija je tako svetla, da za kratek čas sveti močneje kot ostala galaksija. Ostanki supernove (angl. kratica SNRs, t.j. supernova remnants) bi se po fizikalnih enačbah morali širiti stotisoče let. Pa vendar v naši galaksiji, Rimski cesti, ali v njenih satelitskih galaksijah, obeh Magelanovih oblakih, ni nobenih zelo starih, široko razširjenih ostankov supernov (SNRs stopnje 3), le nekaj srednje starih (SNRs stopnje 2). Natančno to bi tudi pričakovali, če te galaksije ne bi obstajale dovolj dolgo, da bi poteklo obsežno širjenje.17
  • Luna se počasi oddaljuje od Zemlje s hitrostjo okoli 4 cm/leto in ta hitrost naj bi bila v preteklosti večja. Toda celo če bi se luna začela oddaljevati s to hitrostjo, ko bi se še dotikala Zemlje, bi bilo potrebno samo 1,37 milijarde let, da bi dosegla sedanjo oddaljenost. To nam kaže največjo možno starost lune, ne pa njene dejanske starosti. Ta starost pa je za evolucijo veliko premajhna (in je mnogo manjša od radiometrične starosti, ki so jo pripisali luninim kamninam).18
  •  14157-salt
  • Sol priteka v oceane veliko hitreje kakor uhaja iz njih. Morja niso niti približno dovolj slana, da bi se to lahko dogajalo milijarde let. Celo če bi evolucionistom priznali velikodušne predpostavke, morja ne bi mogla biti starejša od 62 milijonov let — kar je veliko manj od milijard let, v katere verujejo evolucionisti. Poudarimo, ta vrednost nakazuje največjo možno starost, ne dejanske starosti.19

Številni drugi procesi, ki se ne skladajo z domnevnimi milijardami let, so opisani v knjižici Evidence for a Young World, (Dokazi za mlad svet), ki jo je napisal dr. Russell Humphreys.

Kreacionisti priznavajo, da z uporabo določenih znanstvenih metod ne morejo dokazati starosti Zemlje. Zavedajo se, da je vsaka znanost preizkusna, ker ne razpolagamo z vsemi podatki, zlasti ko obravnavamo preteklost. To velja tako za kreacionistične kakor tudi za evolucionistične dokaze — tudi evolucionisti so morali opustiti številne ‘dokaze’ za evolucijo. Na primer, ateistični evolucionist W.B. Provine priznava: ‘Večina tega, kar sem se naučil na področju [evolucije, op. prev.] na fakulteti (1964–68), je bodisi napačna bodisi izrazito spremenjena.’20 Kreacionisti razumejo omejitve metod določanja starosti bolje kakor evolucionisti, ki trdijo, da lahko z uporabo določenih sedanjih procesov ‘dokažejo’, da je zemlja stara milijarde let. V resnici so vse metode določanja starosti, vključno s tistimi, ki kažejo na mlado zemljo, odvisne od nedokazljivih predpostavk.

Kreacionisti navsezadnje določajo starost zemlje na podlagi kronologije v Bibliji. To pa zato, ker verujejo, da gre za natančno poročilo očividca svetovne zgodovine, za katero se lahko pokaže, da se sklada z mnogimi podatki.

Addendum: John Woodmorappe je objavil podrobno raziskavo, s katero kaže napake radiometrijskega ‘določanja starosti’, vključno z ‘visoko-tehnološko’ izohronsko metodo: The Mythology of Modern Dating Methods (El Cajon, CA: Institute for Creation Research, 1999).

Viri in opombe

  1. S.A. Austin, Mount St. Helens and catastrophism, Proceedings of the First International Conference on Creationism, 1:3–9, ed. R.E. Walsh, R.S. Crowell, Creation Science Fellowship, Pittsburgh, PA, USA, 1986; za enostavnejši članek glejte K. Ham, I got excited at Mount St Helens! Creation 15(3):14–19, June–August 1993. Vrni se na besedilo.
  2. Don Batten, Sandy stripes, Creation 19(1):39–40, December 1996–February 1997. Vrni se na besedilo.
  3. P. Julien, Y. Lan, and G. Berthault, Experiments on stratification of heterogeneous sand mixtures, Journal of Creation 8(1):37–50, 1994. Vrni se na besedilo.
  4. G. Berthault, Experiments on lamination of sediments, Journal of Creation 3:25–29, 1988. Vrni se na besedilo.
  5. H.A. Makse, S. Havlin, P.R. King, and H.E. Stanley, Spontaneous stratification in granular mixtures, Nature 386(6623):379–382, 27 March 1997. Glejte tudi A. Snelling, Sedimentation experiments: Nature finally catches up! Journal of Creation 11(2):125–6, 1997. Vrni se na besedilo.
  6. Carl Wieland, Stones and Bones, (Green Forest, AR: Master Books, Inc., 1994). Vrni se na besedilo.
  7. R.A. Kerr, Pathfinder tells a geologic tale with one starring role, Science 279(5348):175, 9 January 1998. Vrni se na besedilo.
  8. O. Morton, Flatlands, New Scientist 159(2143):36–39, 18 July 1998. Vrni se na besedilo.
  9. S.A. Austin, Excess argon within mineral concentrates from the new dacite lava dome at Mount St. Helens volcano, Journal of Creation 10(3):335–343, 1986. Vrni se na besedilo.
  10. A.A. Snelling, The cause of anomalous potassium-argon ‘ages’ for recent andesite flows at Mt. Ngauruhoe, New Zealand, and the Implications for potassium-argon ‘dating,’ Proceedings of the Fourth International Conference on Creationism, Creation Science Fellowship, Pittsburgh, ed. E. Walsh, 1998, p. 503–525. Ta dokument navaja mnoge primere. O šestih izmed teh poroča by D. Krummenacher, Isotopic composition of argon in modern surface rocks, Earth and Planetary Science Letters 8(2):109–117, April 1970; o petih primerih poroča G.B. Dalrymple, 40Ar/36Ar analysis of historic lava flows, Earth and Planetary Science Letters 6(1):47–55, 1969. O velikem presežku poroča D.E. Fisher, Excess rare gases in a subaerial basalt from Nigeria, Nature Physical Science 232(29):60–61, 19 July 1971. Vrni se na besedilo.
  11. A.A. Snelling, Radioactive ‘dating’ in conflict, Creation 20(1):24–27, December 1997–February 1998. Vrni se na besedilo.
  12. A.A. Snelling, Stumping old-age dogma, Creation 20(4):48–50, September–November 1998. Vrni se na besedilo.
  13. Institute for Creation Research, Acts and Facts 27(7), July 1998. Vrni se na besedilo.
  14. C. Wieland, Sensational dinosaur blood report! Creation 19(4):42–43, September–November 1997; na osnovi raziskave M. Schweitzer in T. Staedter, The real Jurassic Park, Earth, June 1997, p. 55–57. [Posodobitev: Za novejše dokaze o prožnih krvnih žilah v kosteh T. rexa glejte Squirming at the Squishosaur in povezane članke.] Vrni se na besedilo.
  15. D.R. Humphreys, Reversals of the Earth’s Magnetic Field During the Genesis Flood, Proceedings of the First International Conference on Creationism, vol. 2 (Pittsburgh, PA: Creation Science Fellowship, 1986), p. 113–126; J.D. Sarfati, The earth’s magnetic field: evidence that the earth is young, Creation 20(2):15–19, March–May 1998. Vrni se na besedilo.
  16. L. Vardiman, The Age of the Earth’s Atmosphere: A Study of the Helium Flux through the Atmosphere (El Cajon, CA: Institute for Creation Research, 1990); J.D. Sarfati, Blowing old-earth belief away: Helium gives evidence that the earth is young, Creation 20(3):19–21, June–August 1998. Vrni se na besedilo.
  17. K. Davies, Distribution of Supernova Remnants in the Galaxy, Proceedings of the Third International Conference on Creationism, ed. R.E. Walsh, 1994, p. 175–184; J.D. Sarfati, Exploding stars point to a young universe, Creation 19(3):46–49, June–August 1998. See also How do spiral galaxies and supernova remnants fit in with Dr Humphreys’ cosmological model? Dr Russell Humphreys himself explains …. Vrni se na besedilo.
  18. D. DeYoung, The Earth-Moon System, Proceedings of the Second International Conference on Creationism, vol. 2, ed. R.E. Walsh and C.L Brooks, 1990, 79–84; J.D. Sarfati, The moon: the light that rules the night, Creation 20(4):36–39, September–November 1998. Vrni se na besedilo.
  19. S.A. Austin and D.R. Humphreys, The sea’s missing salt: a dilemma for evolutionists, Proceedings of the Second International Conference on Creationism, Vol. 2, 1990, 17–33; J.D. Sarfati, Salty seas: evidence for a young earth, Creation 21(1):16–17, December 1998–February 1999. Vrni se na besedilo.
  20. Teaching about Evolution and the Nature of Science, A Review by Dr Will B. Provine; dostopno online na fp.bio.utk.edu/darwin/NAS_guidebook/provine_1.html. (citirano 18.2.1999). Vrni se na besedilo.